UPRS Sodba I U 480/2022-13

I. Tožba se zavrne.

II. Zahtevek za vračilo predujma v višini 656,28 EUR se zavrne.

1Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo, v ponovljenem postopku, zavrnil zahtevek tožnice za povrnitev vlaganj v denacionalizirano stanovanje, v izmeri 39,83 m² (ob dodelitvi stanovanja upravičenki v najem 36,05 m²), v prvem nadstropju stavbe v Ljubljani, A. Odločil je, da je stroške postopka v višini 980 EUR, ki so bili ugotovljeni s sklepom Ministrstva za kulturo, št. 490-27/2008 z dne 18. 11. 2009, dolžna plačati vlagateljica zahteve za povrnitev vlaganj, drugi stroški postopka pa niso bili priglašeni. V obrazložitvi je prvostopenjski organ najprej povzel celoten postopek pred izdajo izpodbijane odločbe. Tožnica zahteva povrnitev investicijskih vlaganj kot najemnica denacionaliziranega stanovanja. O zahtevi tožnice je prvotno odločalo Ministrstvo za kulturo, ki je tudi postavilo izvedenko B. B. za izdelavo izvedenskega mnenja. O zahtevi tožnice je bilo odločeno z odločbo, št. 490-23/2012-MIZKS/6 z dne 5. 9. 2013, s katero so ji bila priznana investicijska vlaganja v višini 8.838,00 EUR, vendar je odločbo Upravno sodišče RS s sodbo IU 1626/2013 z dne 21. 1. 2014 odpravilo. V ponovnem postopku reševanja je Ministrstvo za kulturo ugotovilo, da ni stvarno pristojno za odločanje o zahtevku tožnice, zato je zadevo odstopilo prvostopenjskemu organu (Upravni enoti Ljubljana). Ta je po dopolnitvi izvedenskega mnenja odločil z odločbo, št. 490-5/2014-48 z dne 26. 11. 2015, v kateri je odločil, da se tožnici priznajo investicijska vlaganja v višini 7.760,05 EUR. Tudi to odločbo je Upravno sodišče s sodbo I U 863/2016 z dne 21. 3. 2017 odpravilo. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je prvostopenjski organ pojasnil stališče sodišča. V ponovljenem postopku je prvostopenjski organ ugotovil, da je vlagateljica izvedla določena vlaganja v obravnavano stanovanje in je zanje tudi predložila dokazila. Vendar pa prvostopenjski organ ni mogel ugotoviti višine oziroma neamortizirane vrednosti izvedenih investicijskih vlaganj tožnice v obravnavano stanovanje, saj tožnica, kljub večkratnim pozivom, ni založila sredstev za izvedbo dokaza z izvedencem. Ker ni uspela dokazati višine investicijskih vlaganj, kar je nujen element odločitve o tožničinem zahtevku, je organ zahtevo tožnice zavrnil.

2Drugostopenjski organ je pritožbo tožnice zavrnil. Poudaril je, da je upravni organ moral slediti sodbi Upravnega sodišča I U 863/2016, pri tem pa je za odločitev potreboval strokovno pomoč izvedenca, za katerega tožnica ni želela založiti predujma, zato je odločitev prvostopenjskega organa pravilna. Zavrnil je pritožbene navedbe v zvezi s stvarno nepristojnostjo prvostopenjskega organa, saj denacionalizirana nepremičnina ni bila razglašena za kulturni spomenik kot posamezna nepremičnina, pač pa se nahaja v širšem območju, ki je razglašena za kulturni spomenik. Pritožbene navedbe v zvezi z neustreznim izvedenskim mnenjem B. B. je drugostopenjski organ prav tako zavrnil. Kljub temu, da je cenilno poročilo izdelalo podjetje C., d. o. o., ne gre za kršitev zakona, saj je izvedensko mnenje pripravila imenovana izvedenka, ki je tudi direktorica in družbenica zgoraj navedenega podjetja. Neutemeljene pa so tudi navedbe tožnice, da prvostopenjski organ ni predlagal imenovanja novega izvedenca. Organ je to storil, stroške zanj pa bi morala založiti tožnica, saj se je postopek začel na njeno zahtevo in ne v javnem interesu.

3Tožnica v tožbi navaja, da je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita. Zatrjuje, da je izpodbijano odločbo izdala upravna enota, ki ni stvarno pristojna za odločanje v obravnavani zadevi. Stanovanje v Ljubljani na A., v katerem živi, je bilo denacionalizacijskemu upravičencu vrnjeno v last z odločbo Ministrstva za kulturo RS, št. 464-116/94 JFO z dne 28. 6. 1995. Stavba, ki je bila predmet denacionalizacijskega postopka je bila po določbah (tedaj veljavnega) Odloka o razglasitvi Krakove in Eipprove ulice za kulturni spomenik¹, razglašena za kulturno zgodovinski spomenik. Zato je o denacionalizacijskem postopku odločalo Ministrstvo za kulturo, ki bi moralo odločati tudi o tožničinem zahtevku za povrnitev vlaganj. Tožnica oporeka tudi izvedeniškemu mnenju B. B. in trdi, da mnenja ni izdelala v sklepu postavljena izvedenka, pač pa podjetje C., d. o. o., kar predstavlja bistveno kršitev Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Ne strinja se s tem, da upravna enota po prevzemu predmetne zadeve (po odstopu pristojnosti s strani Ministrstva za kulturo), ni postavila novega izvedenca, niti imenovala novega, noben organ pa se do izdelanega izvedenskega menja ni opredelil. Tožnica je enkrat že založila predujem za izdelavo izvedenskega mnenja, zato ji ne morejo naložiti še dodatnih stroškov s postavitvijo novega izvedenca. Predujem je po njenem mnenju plačala, zato ne vidi smisla, da bi ga še enkrat. Tožnica se tudi ne strinja z metodo ugotovitve vrednosti vlaganj, saj želi da se njena vlaganja v nepremičnino ovrednotijo po tržni vrednosti vlaganj. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in vračilo zneska plačanega predujma v višini 656,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

5Stranka z interesom na tožbo ni odgovorila.

6Tožba ni utemeljena.

7Predmet upravnega spora je odločba, s katero je prvostopenjski organ zavrnil zahtevek tožnice za povrnitev investicijskih vlaganj v denacionalizirano nepremičnino.

8O zahtevah na prvi stopnji po 54. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen) med drugim odločajo: 1. upravne enote; 3. ministrstvo pristojno za kulturo, o denacionalizaciji stvari iz prvega in drugega odstavka 17. člena ter tretjega odstavka 18. člena tega zakona, kadar so stvari zavarovane po predpisih o varstvu kulturne dediščine. Ministrstvo za kulturo je torej pristojno za odločanje o denacionalizaciji nepremičnine, če je ta kot posamična nepremičnina, na katero se nanaša zahteva, razglašena za kulturni spomenik ali naravno znamenitost, ne pa tudi glede nepremičnine, ki kot take (posamične parcele in posamični objekti) niso razglašene za kulturni ali zgodovinski spomenik ali naravno znamenitost, čeprav so v širšem območju, ki je kot tako razglašeno za kulturni spomenik ali naravno znamenitost (krajinski parki, stara mestna jedra, arheološko najdišče)². Naslovno sodišče je v sodbi I U 863/2016 že poudarilo, da stanovanjski objekt oziroma stanovanje, glede katerega teče predmetni upravni spor, ni bil razglašen kot kulturni in zgodovinski objekt. Z Odlokom o razglasitvi Krakove in Eipprove ulice za kulturni in zgodovinski spomenik, je bilo razglašeno območje, na katerem se med drugim nahaja tudi stavba oziroma stanovanje, za katerega tožnica zahteva povrnitev vlaganj. Prvostopenjski organ je tako v obravnavani zadevi stvarno pristojen, s tem pa sodišče zavrača tožbene navedbe o stvarni nepristojnosti organa.

9Naslovno sodišče je v sodbi I U 863/2016 poudarilo, da ni pravno relevantno, da je o sami denacionalizaciji spornega objekta odločalo Ministrstvo za kulturo, saj gre za pravnomočno odločitev, v katero ni mogoče posegati (izjemoma le z izrednimi pravnimi sredstvi). Hkrati pa to ne pomeni, da bi moral o zahtevku za povrnitev investicijskih vlaganj v stanovanje, odločati isti organ, ki je odločal o denacionalizaciji. Prvostopenjski in drugostopenjski organ sta pravilno pojasnila, da bi v primeru, da bi o zahtevku tožnice odločalo Ministrstvo za kulturo, o zahtevku odločal stvarno nepristojen organ.

10Tožnica v tožbi ugovarja, da prvostopenjski organ po prevzemu pristojnosti, ni postavil novega izvedenca, niti imenoval drugega izvedenca, pač pa je uporabil izvedensko mnenje in njegovo dopolnitev B. B., ki jo je imenovalo že Ministrstvo za kulturo, z izvedenskim mnenjem pa se tožnica ni strinjala. Razlog nestrinjanja tožnice je, da je izvedensko mnenje izdelalo podjetje C., d.o.o., za kar je bilo v izpodbijani odločbi in prav tako v sodbi I U 863/2016 pojasnjeno, da pri tem ne gre za kršitev ZUP, saj je postavljena cenilka podpisana pod izvedensko mnenje, sama pa je tudi direktorica in družbenica omenjenega podjetja.

11Iz upravnih spisov je razvidno, da je prvostopenjski organ po prevzemu stvarne pristojnosti, glede na navodila iz sodbe I U 1626/2013, strankam postopka poslal dopis z dne 23. 12. 2014, v katerem je seznanil stranke, da je treba ugotoviti neamortizirano vrednost investicijskih vlaganj, česar organ ne more storiti sam, saj ne razpolaga s strokovnim znanjem in potrebuje pomoč izvedenca. Organ je tožnico kot vlagateljico zahteve, ki nosi dodatne stroške izdelave cenitvenega poročila oziroma dodatnega izvedenskega dela v upravni zadevi, pozval naj predlaga sodnega izvedenca, ki bo opravil dodatno delo v upravni zadevi. Tožnica je z dopisom z dne 16. 1. 2015 pojasnila, da je predujem za izvedenca že plačala, ponovno izvedenca ne bo plačevala. Organ se je zato odločil, da novega izvedenca ne bo imenoval, pač pa je od že imenovane izvedenke, s sklepom z dne 3. 4. 2015, zahteval popravo oziroma dopolnitev izvedenskega mnenja. Izvedenka je najprej mnenje dopolnila, vendar organ tega ni štel kot dopolnitev, saj ni izračunala investicijskih vlaganj, kot je zahteval organ skladno s sodno prakso iz sodbe I U 1626/2013, zato je izvedenko še dvakrat pozval naj ustrezno dopolni izvedensko mnenje. Dne 17. 6. 2015 je izvedenka dopolnila izvedensko mnenje, tako da je izračunala vrednost investicijskih vlaganj, na podlagi tega je organ izdal odločbo z dne 26. 11. 2015, s katero je zahtevku tožnice ugodil, odločba pa je bila s sodbo naslovnega sodišča I U 863/2016 ponovno odpravljena.

12Prvostopenjski organ je na ustni obravnavi dne 13. 7. 2017 povzel napotke sodišča iz sodbe I U 863/2016 in pojasnil, da bo treba določiti novega izvedenca, ki bo ovrednotil vlaganja tožnice v denacionalizirano stanovanje, upoštevaje razloženo metodo iz navedene sodbe. Od postavljene izvedenke B. B. organ ni uspel dobiti izvedenskega mnenja, ki bi bil narejen po pravilni metodi, kljub obsežni pisni in telefonski komunikaciji z izvedenko. Po mnenju organa je glede na sodbo I U 863/2016 bilo jasno, da je potrebna nova cenitev. Organ je poudaril, da brez določitve novega izvedenca gradbene stroke, ne bo mogoče ugotoviti vrednosti oziroma višine vlaganj, brez česar pa organ ne more odločiti. Opozoril je, da mora stroške izvedenca plačati tožnica, saj je predlagateljica postopka in ima za to pravni interes.

13Prvostopenjski organ je zato postavil novega izvedenca, pod pogojem, da tožnica založi predujem, izvedencu pa je že vnaprej pojasnil stališča sodne prakse glede določitve vrednosti vlaganj. Tožnica je zavrnila plačilo predujma in pojasnila, da je že plačala stroške izdelave izvedenskega mnenja. Prvostopenjski organ je pri finančno računovodski službi večkrat preveril, ali je tožnica nakazala sredstva za kritje predujma. Z dopisom z dne 14. 2. 2020 je prvostopenjski organ tožnico pozval naj se izjasni o tem, da ni založila zneska predujma za izdelavo izvedenskega dela, na kar je odgovorila, da je predujem že pravočasno nakazala (za prvo postavljeno izvedenko B. B.). Prvostopenjski organ je še dvakrat poizvedel, ali so bila sredstva za novega izvedenca nakazana, ker niso bila, dokaz z izvedencem ni bil izveden.

14Sodišče tako zavrača tožbene očitke tožnice, da prvostopenjski organ po prevzemu stvarne pristojnosti, ni postavil novega izvedenca, saj je, kot to izhaja iz upravnega spisa (in je sodišče tudi natančno povzelo zgoraj), želel postaviti novega izvedenca, pa se tožnica s tem ni strinjala. Organ je zato dopolnitev zahteval od že postavljene izvedenke B. B., da bi se se izognil dodatnim višjim stroškom. Prvostopenjski organ je po mnenju sodišča storil vse, da bi se tožnica izognila dodatnim stroškom izvedenca, vendar na pravilnost in strokovnost izvedenskega mnenja, ki bi ustrezal sodni praksi, ni imel vpliva. Zavrniti je treba tudi tožbene navedbe, da se niti prvostopenjski organ niti pred tem Ministrstvo za kulturo, nista opredelila do izvedenskega mnenja ter ali je potrebna dopolnitev, postavitev novega izvedenca, saj je bila tožnica (sodišče je zgoraj podrobno pojasnilo ravnanje prvostopenjskega organa glede izvedenca) z dopisi oz. na ustnih obravnavah seznanjena s stališči organa do izvedenskega mnenja in je vedela, da organ za odločitev potrebuje novo izvedensko mnenje ter tudi razloge za to.

15Nesporno je, da je tožnica založila predujem za izvedenko B. B., vendar pa je ta znesek bil porabljen za plačilo izvedenkinega dela. Za novega izvedenca bi morala tožnica založiti nov predujem. Dokazno breme dokazovanja investicijskih vlaganj v denacionalizirano nepremičnino je na strani vlagateljice (tožnice), zato tudi ona nosi stroške izvedbe dokazov. Slednje je prvostopenjski organ tožnici večkrat obrazložil, drugostopenjski organ pa je pravilno pojasnil, da se je začel postopke na njeno zahtevo in ne v javnem interesu, zato je pravilno, da je prvostopenjski organ opustil izvedbo dokaza z izvedencem, po tem ko tožnica ni plačala predujma zanj.

16Ne držijo tožbene navedbe, da se prvostopenjski organ ni opredelil do pripomb tožnice na izvedensko mnenje, saj je je v dopisih in na ustnih obravnavah tožnici pojasnjeval svoja stališča glede postopka, prav tako je to pojasnil v končni odločbi. Iz obeh sodb sodišča (I U 1626/2013 in I U 863/2016) jasno izhaja, da tržna metoda cenitve vrednosti investicijskih vlaganj, ni pravilna, kot je to navajala tožnica.

17Tožnica izpodbija tudi znesek povračila in vrednost vlaganj, kar je v obravnavani zadevi brezpredmetno, saj je organ njen zahtevek zavrnil in višine vrednosti vlaganj niti ni ugotavljal. V zvezi z metodologije, je bilo v obeh sodbah (I U 1626/2013 in I U 863/2016) pojasnjeno, da metodologija izvedenke B. B. ni bila pravilna, iz tega razloga je upravni organ za svojo določitev potreboval novega izvedenca, ki bi uporabil pravo metodo.

18Glede na navedeno je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker sta se tožnica in toženka pisno odpovedali (279.a člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Stranka z interesom se glavni obravnavi sicer ni odpovedala, vendar pa odločitev sodišča ne posega v njen pravni položaj.

19Sodišče je zavrnilo tudi vračilo zneska plačanega predujma v znesku 656,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, saj gre za znesek, ki je bil že porabljen za plačilo dela izvedenke B. B., to je s sklepom o stroških, št. 490-27/2008 z dne 18. 11. 2009, že ugotovilo Ministrstvo za kulturo.

¹ Uradni list SRS, št. 42/86.
² Komentar ZDen str. 365, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 2000.