90. člen ZDen

V postopkih po 74. členu ZZad mora zadruga upoštevajoč merila, določena v Navodilu, dokazati ne samo, da je za nepremičnino dala nadomestilo, ampak tudi, da je to nadomestilo preseglo 30 % takratne vrednosti nepremičnine. Pogodbena zaveza toženke, da bo izročila drugo nepremičnino, ki se bo določila sporazumno, ne da bi toženka trdila in dokazala, da je s sopogodbenikom na tej podlagi res sklenila takšen sporazum ali izročila nadomestno nepremičnino, ne dokazuje odplačnosti (tj. plačila najmanj 30 % takratne vrednosti nepremičnine). V tem primeru je že v sklenitveni fazi umanjkala sklenitev v pogodbi predvidenega sporazuma in določitev konkretne nepremičnine, kar je nujno za presojo odplačnosti. Ker je obveznost toženke za izročitev nadomestne nepremičnine, katere lega (parc. št.) se bo določila sporazumno, nastopila šele „čez 10 let“, je bila ta čas desetih let toženka zavezana plačevati pogodbeno dogovorjeno letno odškodnino, zato je to obdobje plačevanja odškodnin sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo v odmeni. Nadaljnje prejemanje letne odškodnine v pogodbi časovno ni bilo določeno, zato zgolj na podlagi pogodbene določbe iz sklenitvene faze višina odmene ni

Zmotna je presoja sodišč prve in druge stopnje, da je treba daritveni namen presojati ob trenutku prehoda posesti in ne ob trenutku sklenitve pogodbe.

V postopku denacionalizacije se vrednost podržavljenega premoženja, ki je odvisna od njegovega statusa, ugotavlja po določbah 44. člena ZDen. Po odločbi Ustavnega sodišča RS, št. U-I-58/04-7 se v 4. členu ZDen razveljavi beseda "neodplačno" kolikor se nanaša na premoženje, ki je bilo podržavljeno na podlagi Zakona o razlastitvi (Uradni list FLRJ,št. 12/57 in 53/62). Ustavno sodišče RS je torej pogoj neodplačnosti razveljavilo le v delu, v katerem se ta pogoj nanaša na podržavljenje po Zakonu o razlastitvi iz leta 1957 in njegovi prvi noveli iz leta 1962. To pa pomeni, da odločitev Ustavnega sodišča RS v obravnavanem primeru ne vpliva na pogoj neodplačnosti, saj se odločba ne nanaša tudi na kasnejši noveli tega zakona iz leta 1965 in leta 1968.

ZDen kot dejansko podlago denacionalizacije upošteva akte o podržavljenju, izdane na podlagi predpisov, navedenih v 3. in 4. členu, pri tem pa se ne spušča v utemeljenost in zakonitost teh aktov. Upravni organ pa odloča v postopku denacionalizacije po dejanskem stanju, kakor izhaja iz javnih listin o podržavljenju.

Z razlastitvijo, ki je bila sicer res tudi po tedaj veljavnem zakonu možna le za potrebe gradnje, se ni spremenila namembnost zemljišča iz kmetijskega v stavbno. Enako velja tudi za odločbo, izdano na tej podlagi, saj je bila ugotovitev splošnega interesa (za namen gradnje) ter navedba objekta ali del, za katere se nepremičnina razlasti, v 29. členu Zakona o razlastitvi predpisana kot obvezni sestavni del odločbe o razlastitvi. Ob ugotovitvi, da dana odškodnina (bistveno) presega vrednost podržavljenih nepremičnin, tudi po presoji sodišča podlaga za denacionalizacijo ni podana.

Če je bilo premoženje podržavljeno na podlagi Zakona o razlastitvi iz leta 1957, ni pomembno, ali je bilo podržavljeno odplačno ali neodplačno, da je podana upravičenost do denacionalizacije. Vrednost premoženja se ugotavlja po njegovem stanju ob podržavljenju in po njegovi sedanji vrednosti po predpisanih metodah za denacionalizacijo.

V obravnavanem primeru je bilo zemljišče podržavljeno z odločbo OLO A, št. ... z dne 26.11.1955, izdano na podlagi 12. člena Uredbe o arondaciji zemljišč kmetijskih posestev in zemljišč kmečkih delovnih zadrug, ki sicer res ni izrecno navedena v 3. členu ZDen, toda napotilo nanjo vsebuje Zakon o kmetijskem zemljiškem skladu splošnega ljudskega premoženja in o dodeljevanju zemlje kmetijskim organizacijam. Ta zakon je namreč naveden v 5. točki 3. člena ZDen. Po povedanem je napačna presoja tožene stranke, da podržavljenje zemljišča na navedeni podlagi narekuje uporabo 4. člena ZDen, napačno pa je tudi stališče prvostopnega organa, da gre za pravno podlago po 27. točki 3. člena ZDen, ki kot pogoj za denacionalizacijo določa, da upravičenci niso dobili ustreznih nadomestnih zemljišč.

S tem, ko je upravni organ v upravnem postopku upošteval kot podlago za svojo odločitev o ustreznosti nadomestnih zemljišč vrednost zemljišč, ki ni bila izračunana v skladu z merili in kriteriji Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo v postopku denacionalizacije, je zmotno uporabil materialno pravo.

Ker je bilo ugotovljeno, da odškodnina za podržavljeno premoženje presega 30% njegove vrednosti, ni podlage za vračanje (90. člen ZDen).

Lesna zaloga ni posebna postavka pri izračunu odškodnine, ampak se upošteva le v okviru izračunov vrednosti gozda kot celote.

Ob tem ko se določbo 29. tč. 3. člena ZDen v praksi (tudi Vrhovnega sodišča RS) enotno razlaga, da predstavlja pravni temelj za denacionalizacijo v primeru, ko znaša delež neustreznosti (nadomestnih zemljišč v primerjavi z odvzetimi zemljišči) nad 30 %, ter da se denacionalizacijo priznava v obsegu neustreznosti, je treba delež neustreznosti točno ugotoviti - to pa brez ovrednotenja vplivov razlikovalnih okoliščin na vrednost zemljišč, ugotovljeno po Odloku, ni mogoče. Uporaba razlikovalnih okoliščin kot dopolnilnih kriterijev za ugotovitev ustreznosti nadomestnih zemljišč po presoji sodišča pride v poštev le izjemoma, kadar stranka, ki denacionalizacijo uveljavlja, zatrjuje in tudi izkazuje take okoliščine (po stanju ob podržavljenju), upoštevati pa jih je mogoče le v takem vsebinskem in vrednostnem okviru, kot to dopuščajo splošni odškodninski oziroma premoženjski predpisi, ki se po 6. členu ZDen tudi lahko uporabljajo v denacionalizacijskih postopkih.

Določbi prvega odstavka 72. člena ZDen in drugega odstavka 90. člena ZDen vzpostavljata fikcijo neodplačnosti izključno glede odškodnin, plačanih upravičencem pri podržavljanju premoženja. Ker je zavezanec za denacionalizacijo ob pridobitvi nepremičnine leta 1980 zanjo plačal odškodnino, je utemeljen sklep, da je nepremičnino pridobil odplačno, ne glede na to, ali revalorizirana vrednost dane odškodnine ustreza sedanji tržni vrednosti te nepremičnine. Ta pogoj za odškodnino zavezancu po 73. členu ZDen je torej podan.

Po pravni teoriji velja stališče, da kadar stranka za svojo izpolnitev ne prejme v zameno nikake nasprotne izpolnitve, je pogodba neodplačna, sicer pa je odplačna (primerjaj Cigoj: Komentar obligacijskih razmerij, I. knjiga str. 119). V tem primeru je nesporno, da je predlagateljeva prednica ob pridobitvi v denacionalizacijskem postopku vrnjene nepremičnine plačala zanjo Občini Č. leta 1980 tedanjih 53.585,05 dinarjev. Glede na to dejstvo je bil sporni prenos odplačen. Določbi 72. in 90. člena ZDen urejata nekatere pravice denacionalizacijskih upravičencev v denacionalizacijskih postopkih, na katere vpliva višina odškodnine, ki so jo prejeli v postopkih podržavljenja. Ti določbi se ne nanašata na razmerja med zavezancem za vrnitev denacionaliziranega premoženja (v tem primeru predlagateljem) in zavezancem za plačilo odškodnine (ki je v tem primeru nasprotna udeleženka). To razmerje tudi ni predmet denacionalizacijskega postopka ampak posebnega nepravdnega postopka, ki teče v tem primeru še po materialnopravnih določbah Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. l. SRS, št. 5/80), v skladu z določilom 53. člena Zakona o stavbnih zeml

Če je bilo ugotovljeno, da je bilo za zemljišče, podržavljeno po temeljnem zakonu o izkoriščanju kmetijskih zemljišč, dano nadomestno zemljišče, ki je v vrednosti 71% podržavljenega, tožnik pa ni imel na prvi stopnji in k poročilu o ugotovitvi pravnega in dejanskega stanja nobenih pripomb, tožnik s pritožbo ne more uspeti.

Za presojo, ali je predlagatelj upravičen do denacionalizacije nepremičnin, je pomembna ugotovitev, ali je dosežena kupnina po sklenjeni kupoprodajni pogodbi namesto razlastitve presegla 30 % njihove vrednosti. Če je dosežena kupnina presegla to mejo, je učinek pogodbe tak, da v primeru razlastitve pod enakimi pogoji denacionalizacija ne bi bila mogoča, ker po opredelitvi drugega odst. 90. člena ZDen podržavljenje ni bilo neodplačno.

Ustreznost nadomestnih zemljišč v konkretnem primeru je podana, če so za 78% več vredna ta zemljišča, kot so bila vredna podržavljena zemljišča. Sicer je pravilno stališče, da je ustrezno tisto zemljišče, ki po vrednosti dosega 70% vrednosti podržavljenega zemljišča ob analogni uporabi 2. odstavka 90. člena ZDen.

Glede na opredelitev pristojnosti upravnih organov v postopkih denacionalizacije, ugotovitev upravnega organa, da vlagatelj zahteve ni upravičenec do denacionalizacije niti na podlagi 3. čl., niti na podlagi 4. čl. ZDen, ne pomeni, da upravni organ ni pristojen za vodenje in odločanje v postopku denacionalizacije, temveč, da vlagatelj ni upravičen za uveljavljanje pravic iz ZDen.

Glede na opredelitev pristojnosti upravnih organov v postopkih denacionalizacije, ugotovitev upravnega organa, da vlagatelj zahteve ni upravičenec do denacionalizacije niti na podlagi 3. čl., niti na podlagi 4. čl. ZDen, ne pomeni, da upravni organ ni pristojen za vodenje in odločanje v postopku denacionalizacije, temveč, da vlagatelj ni upravičen za uveljavljanje pravic iz ZDen.

Vrednost poslovnega prostora in poslovne stavbe se ugotavlja po točkovni metodi Pravilnika o merilih in načinu za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistemu točkovanja (Ur.l. SRS, št. 25/81) in z uporabo enačbe iz 93. člena ZDen in ne po računih za opravljeno delo oz. vlaganja (1. in 2. odstavek 44. člena ZDen). Pomembno je, ali so vlaganja zavezanca bistveno povečala vrednost nepremičnine; ni pa pomembno, če je zavezanec vlaganja v poslovne prostore opravil zaradi zahtev pristojnih služb za zagotovitev predpisanih pogojev za poslovanje oz. iz kakšnih razlogov je to storil. Za ugotovitev, ali se je vrednost nepremičnine po podržavljenju bistveno povečala ali ne, se kot podlaga upošteva razlika med vrednostjo nepremičnine v času podržavljenja in njeno vrednostjo v času vračanja, izražena v odstotku glede na vrednost v času podržavljenja. Za bistveno (znatno) bi bilo mogoče šteti le povečanje vrednosti, ki bi preseglo 30% vrednosti podržavljenega premoženja (1. odstavek 72. člena in 2. odstavek 90. člena ZDen).

Vrednotenje prejete odškodnine za zemljišče in lesno maso je v skladu s 1. odstavkom 44. člena ZDen, če je bilo oboje kot premoženje tudi podržavljeno.