8. člen ZDen

Določbe ZDen o tem, da priznava denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno po predpisih navedenih v 3. členu ter v okviru in na način iz 4. in 5. člena ZDen je mogoče razlagati le tako, da denacionalizacijo priznava le za premoženje, kot ga ZDen opredeljuje v prvem odstavku 8. člena. Tako ZDen ne priznava denacionalizacije vseh prmoženjskih pravic, ampak le denacionalizacijo lastninske pravice na v tem členu navedenih stvareh. To pomeni, da ZDen ne priznava denacionalizacije vseh pravic premoežnjskega prava, ki tvorijo premoženje posamezne osebe. Vračilo blagovne znamke ter pravica do koriščenja mineralne in termalne vode ne moreta predstavljati samostojnega elementa vrednotenja podjetja, zato jih tudi ni mogoče šteti v vrednost neto aktive podržavljenega podjetja, do višine katere bi bil pritožnik upravičen do vračila v postopku denacionalizacije podjetja in tako zahtevani pravici ne moreta predstavljati samostojnega elementa vrednotenja podjetja in posledično ne sodita v premoženje, ki ga je mogoče (samostojno) vračati v denacionalizacijskem postopku.

Blagovne znamke in pravica do koriščenja termalne in mineralne vode ne spadajo med premoženje v smislu 8. člena ZDen in se ne vštejejo v vrednost neto aktive. S premoženjem iz tega člena so namreč mišljene le stvari, na katerih je bila lastninska pravica kot ena izmed premoženjskih pravic, izločene pa so druge vrste premoženjskih pravic, ki bi utegnile biti podržavljene in na katere bi se utegnil nanašati denacionalizacijski postopek.

Glede na podatke iz zgodovinskega izpiska iz sodnega registra ter ob upoštevanju ugotovitev ter navedb iz dopisa družbe „G.“ s 25. 9. 1046 (priloga D21), sodišče zaključuje, da je bila gospodarska družba „A." (katere del oziroma v katere lasti so bile tudi "B." ter "C.") v času podržavljenja samostojna pravna oseba s sedežem na območju Slovenije. Sodišče se pridružuje stališču upravnega organa druge stopnje, da 6. člena Odloka AVNOJ-a ni mogoče uporabiti za ugotovitev ničnosti pogodbe iz leta 1943, ki jo je zaslediti kot pravno podlago med vpisi v zemljiški knjigi. Ničnost je bila namreč v citirani določbi Odloka AVNOJ-a določena prav zaradi podržavljenja, do katerega pa je v obravnavanem primeru nesporno prišlo. Iz bilance stanja podjetja za čas od 1. 1. 1945 do 31. 12. 1945, ki odraža stanje poslovnega leta, v katerem je prišlo do podržavljenja, izhajajo obveznosti oziroma pasiva, ki je organ pri izračunu vrednosti podržavljene družbe ni upošteval in tega, čemu naj ne bi bile relevantne, tudi ni obrazložil.

ZDen priznava denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno po predpisih, navedenih v 3. členu. V okviru in na način iz 4. in 5. člena ZDen pa je določbe mogoče razlagati le tako, da denacionalizacijo priznava le za premoženje, kot ga opredeljuje v svojem 8. členu, kar pomeni, da ZDen ne priznava denacionalizacije vseh premoženjskih pravic, ampak glede na opredelitev predmeta denacionalizacije v prvem odstavku 8. člena le denacionalizacijo lastninske pravice na (v tem členu) navedenih stvari. Zato se po ZDen ne more zahtevati denacionalizacija gotovine in zlata, saj se le-ta ne uvrščata med premične stvari v smislu 8. člena ZDen, kajti že po naravi stvari gotovina in zlato ne ustrezata značilnostim premičnih stvari kot izhaja iz 17. člena ZDen, ki ureja njihovo vračanje.

Določbe Navodila o ugotavljanju vrednosti podržavljenih stvari so zelo jasne in jih ni mogoče razlagati drugače, kot da se vrednost ugotovi z valorizacijo ob podržavljenju ocenjenih vrednosti ali z verodostojnimi listinami za vsako posamezno stvar, za katero je dokazano, da je bila podržavljena.

V primeru podržavljenja delnic delniške družbe se šteje, da je bil podržavljeno premoženja (kapital) delniške družbe in ne zgolj delnice kot vrednostni papir. Drži sicer stališče sodišča druge stopnje, da je treba od premoženja podjetja ločiti premoženje lastnika podjetja, vendar pa to ne pomeni, da delničarjem pripada le vrnitev vloženega kapitala, pač pa alikvotni del vsega družbinega premoženja po pokritju vseh obveznosti, ki so izvirale iz njega poslovanja. To je premoženje, ki se ugotovi ob likvidaciji vsake gospodarske družbe, ki preneha obstajati, in je po likvidaciji družbe predmet razdelitve delničarjem.

Iz (naslovne strani) zahteve A. (z dne 6. 12. 1993) izrecno izhaja, da je to zahteva za vračilo zadružnega premoženja na podlagi 65. člena ZZad, vložena zaradi denacionalizacije premoženja B.; iz same vsebine zahteve v nadaljevanju pa tudi jasno izhaja, da se zahtevek glasi na vrnitev lastninskega deleža A. v Ljubljani v podržavljeni B. To pa je zahteva za vrnitev premoženja kapitalske družbe (med premoženje po 8. členu ZDen štejejo tudi kapitalski deleži kapitalskih družb), do katere je upravičen delničar oziroma družbenik kapitalske družbe. V obravnavani denacionalizacijski zadevi je Ministrstvo za finance v izpodbijani 1. točki izreka odločilo o zahtevi za vrnitev alikvotnega dela delniškega kapitala A. v Ljubljani v podržavljeni B. (torej v zadevi denacionalizacije banke) torej je glede na 2. točko prvega odstavka 54. člena ZDen odločilo kot stvarno pristojni organ.

Za ugotavljanje vrednosti podržavljenega podjetja, pa tudi drugega podržavljenega premoženja, je pomemben čas podržavljenja. Premoženje, podržavljeno na podlagi Odloka AVNOJ, je bilo podržavljeno z dnem uveljavitve tega Odloka, to je bilo 6. 2. 1945. Ta trenutek velja za podržavljenje delnic KID, zato vrednosti le-teh v vrednosti podržavljenega podjetja P., d. d., z zaplembo na podlagi sodbe sodišča z dne 3. 12. 1945 ni mogoče upoštevati, ker so bile takrat že podržavljene. Razlika med vrednostjo podržavljenega premoženja po stanju ob podržavljenju in po stanju ob vračanju se upošteva le, če je ugotovljena. V tem primeru pa so bile upravičencema vrnjene v naravi nepremičnine po vrednosti po stanju ob vračanju le do višine vrednosti alikvotnega dela podržavljenega podjetja po stanju ob podržavljenju, torej razlike ni.

Na podlagi drugega odstavka 8. člena ZDen je z izrazom podržavljeno premoženje mišljeno premoženje (premične in nepremične stvari in podjetja oziroma kapitalski deleži osebnih ali kapitalskih družb,) ne glede na to, ali je z aktom o podržavljenju prešlo v splošno ljudsko premoženje, državno, družbeno ali zadružno lastnino. Iz navedene določbe ZDen tudi po presoji Vrhovnega sodišča jasno izhaja, da je pogoj za denacionalizacijo, da je podržavljeno premoženje prešlo v last ene izmed takratnih oblik javne lastnine, ne pa tudi s ?sekvestracijo? iz leta 1946, kot je to bilo v obravnavanem primeru, na podlagi katere pa podržavljeno podjetje oziroma premičnine še niso prešle v eno izmed navedenih lastninskih oblik podržavljenega premoženja.

Tožena stranka je lahko odpravila prvostopenjsko odločbo v celoti, saj jo je (kljub konkretnemu ugovoru nepravilne določitve odškodnine le za nepremičnini parc. št. 39 in 11) s pritožbo v celoti izpodbijal tudi SOD. Z ugotovitvijo drugačnega dejanskega stanja časa podržavljenja (1. 1946), kot je to vprašanje rešil prvostopni organ (1954), pa tudi ni prekoračila meje pritožbene presoje po prvem odstavku 242. člena ZUP/86, ki je relevanten za odločanje tožene stranke (in ne 247. člen ZUP), saj se na podlagi 6. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) uporablja v postopkih denacionalizacije, SOD pa je v pritožbi nedvomno izpodbijal čas podržavljenja. Vrhovno sodišče se strinja tudi z razlogi sodišča prve stopnje (kot je to revidentki pojasnilo že v sodbi I U 1744/2010 z dne 15. 11. 2011), da je tožena stranka odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo v Grosupljem, št. 718/46 z dne 30. 3. 1946, upravičeno štela kot akt podržavljenja, in sicer: da iz te odločbe jasno izhaja, da se na podlagi tč. c) 6. člena in 9. člena v zvezi s 3., 4. in 13. členom Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji smatrajo za razlaščena vsa revidentkina zemljiška posestva na območju LR

Za vračilo premoženja po 145. členu ZIKS ni pogoj, da je bilo premoženje podržavljeno. Če se ugotovi, da je bilo obsojencu odvzeto tudi premoženje, ki je bilo formalno izvzeto iz zaplembe, pa ni ostalo pri ožjih družinskih članih, ga je potrebno skladno s prvim odstavkom 145. člena ZIKS, če je kazen zaplembe razveljavljena, vrniti.

Ko gre za denacionalizacijo podjetja, podržavljenega na podlagi ZNZGP, se obseg podržavljenega premoženja ugotavlja po aktih o podržavljenju oziroma po zapisnikih, sestavljenih ob odvzemu premoženja. S tem je določen tudi obseg denacionalizacije, saj je le podržavljeno premoženje predmet denacionalizacije po določbah ZDen. Breme dokazovanja, da je bil predmet podržavljenja še drugo premoženje, ki ni izkazano na naveden način, pa nosi vlagatelj zahteve za denacionalizacijo.

Možnost, da bi se lahko dokazi hranili pri institucijah v Srbiji, ni podlaga za odpravo izpodbijane odločbe. Kolikor pa bo tožeča stranka dokaze sama pridobila, bo imela možnost predlagati obnovo postopka. Denarni depoziti ter obligacijski vrednostni papirji niso predmet denacionalizacije po 8. členu ZDen.

V okviru izpolnjevanja predpostavk za utemeljenost denacionalizacijskega zahtevka na podlagi 4. člena ZDen za premoženje, podržavljeno z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova, je vlagatelj dolžan izkazati tako lastništvo premoženja v času podržavljenja kot tudi dejstvo prehoda tega premoženja v eno od oblik podržavljenega premoženja, to je v splošno ljudsko premoženje, državno, družbeno ali zadružno lastnino. Presoja tožene stranke in sodišča prve stopnje, da revident v obravnavanem primeru navedenih predpostavk ni izkazal, sodi v okvir ugotavljanja popolnega in pravilnega dejanskega stanja, ki pa glede na določbo drugega odstavka 85. člena ZUS-1 ne more biti predmet preizkusa v revizijskem postopku.

Dokazno breme za izkazovanje lastništva delnice oziroma dela kapitala delniške družbe ob podržavljanju je na strani tožnika. To lastništvo bi lahko izkazoval z listino – delnico. Teh pa, kot je ugotovljeno v upravnem postopku in s čemer se strinja tudi prvostopno sodišče, tožnik ni predložil.

V primeru premoženja, pri katerem je bila prej lastninska pravica vknjižena na Dravsko banovino in zato to ni bilo zasebno premoženje, ni prišlo do denacionalizacije v smislu določb ZNZGP, ampak do vknjižbe v korist splošnega ljudskega premoženja na podlagi določb Uredbe. Ker torej to premoženje ni podržavljeno v smislu drugega odstavka 8. člena ZDen in ker tega tožeča stranka tudi ni izkazala za druge nepremičnine, navedene v zahtevi za denacionalizacijo, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je odločitev tožene stranke o zavrnitvi denacionalizacijskega zahtevka že iz tega razloga pravilna.

Po 1. odstavku 8. člena ZDen se za premoženje v smislu tega zakona štejejo premične in nepremične stvari in podjetja oziroma kapitalski deleži osebnih ali kapitalskih družb. Po citirani določbi zakon loči premične in nepremične stvari, zato bi morala tožnica vložiti zahtevo tudi za premičnine v zakonsko predpisanem roku, da bi se štela pravočasna.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje vrednost podržavljenih podjetij z navedenim zmanjšanjem ni ugotovljena v nasprotju z določbami 5. odstavka 44. člena ZDen, saj se je vrednost premoženja, kot izhaja iz listin v predloženih spisih, ugotavljala na podlagi aktov o podržavljenju.

Trditveno in dokazno breme v postopku denacionalizacije je naloženo stranki, ki zahteva vračanje premoženja in ji to nalaga 62. člen ZDen. Če se stranka sklicuje na prisilni ukrep državnega organa, ga mora izkazati z okoliščinami iz 5. odstavka 8. člena ZDen tako, da ustvari prepričanje o tem, da ji je bilo premoženje odvzeto pod videzom izvrševanja pooblastil državnega organa in torej prisilno in tudi neodplačno.

Po določbah ZDen ni pravno pomemben zgolj predpis, ki je bil podlaga za podržavljenje nepremičnine, temveč je pomembno tudi, kdaj je bila prejšnjemu lastniku odvzeta lastninska pravica na nepremičnini in kateri organ je to izvedel. Kot pravilno navaja že tožnica (podatki v spisih pa to potrjujejo), je bila sprememba lastništva zemljišča s parc. št. ... v zemljiški knjigi izvedena podlagi Odloka Tajnika IO MLO dne 8. 2. 1946, torej v povojnem obdobju. Določbi 3. oziroma 4. odstavka 8. člena ZDen, ki pojasnjujeta pojme iz ZDen, navajata, da so z aktom o podržavljenju mišljeni predpisi, ki so neposredno učinkovali ter sodbe, odločbe, sklepi, drugi pravni akti ter materialna dejanja državnih organov, s katerimi je bilo posamezno zasebno premoženje podržavljeno. Navedeno torej pomeni, da je predmet denacionalizacije lahko ne le premoženje, ki je bilo podržavljeno z akti državnih organov, ki imajo podlago v predpisih iz 3. člena ZDen, temveč tudi v primeru, če je bilo premoženje podržavljeno z aktom državnega organa brez pravnega naslova in v tej zadevi gre za tak primer.