146. člen SZ

Terjatev skupnosti lastnikov ni mogoče enako obravnavati kot terjatev upravnika, saj se v bistvenem razlikujeta. Presoja sodišč, da terjatev skupnosti lastnikov ni mogoče subsumirati pod 6. točko prvega odstavka 355. člena OZ, je pravilna.

Predmet spora je plačilo stroškov, ki jih tožeča stranka vtožuje od Stanovanjskega sklada RS kot lastnika stanovanja, ker jih ni plačal njegov najemnik. Čeprav je tožena stranka ustanovljena v javnem interesu, v konkretnem primeru ne gre za spor v zvezi z opravljanjem nalog državne uprave, ki se prenašajo z javnimi pooblastili v smislu 121. člena Ustave RS. Zato niso izpolnjeni pogoji za uporabo pravil o postopku v gospodarskih sporih.

Z nadomestitvijo pogodbe o upravljanju sodišče s svojim sklepom nadomesti pogodbeno voljo lastnikov stanovanj (22. člen SZ v zvezi z 26. členom Zakona o obligacijskih razmerjih) oziroma namesto njih uredi njihova medsebojna razmerja v zvezi z upravljanjem večstanovanjske hiše in funkcionalnega zemljišča. Brezpredmetno je ali so vsi predlagatelji v tej zadevi tudi legitimirani za vložitev predloga. Za postopanje sodišča je zadostovalo, da je legitimiran eden od njih.

Tožnica, ki ni dokazala, da ji je bilo stanovanje v celoti oddano v podnajem, ker si je imetnik stanovanjske pravice pridržal v uporabi manjšo sobo, ki jo je občasno uporabljal, pa četudi ne za zadovoljevanje svojih stanovanjskih potreb, ji ne gredo pravice po 149. čl. SZ in tudi ne do odkupa stanovanja po 117. čl. SZ.

Po prejšnjem Zakonu o stanovanjskih razmerjih je bila skupnost stanovalcev tista, ki je bila dolžna vzdrževati stanovanja in hiše. Zato odškodninsko odgovarja ona, četudi je upravljanje in gospodarjenje s hišo prepustila drugemu (S.). Gre za škodo, nastalo v posledici nevzdrževanja hiše. Sedaj po Stanovanjskem zakonu je tovrstna odgovornost prešla na lastnike hiš in stanovanj, ne glede na dogajanja oziroma opustitve v zvezi z vzdrževanjem objektov za čas pred pridobljenim lastništvom.

Po oceni revizijskega sodišča je v tem primeru sicer podana identiteta strank (upoštevajoč pri tem tudi vsebinski pomen 146. člena SZ), ni pa podana identiteta spora, ker se zahtevka iz že pravnomočne sodbe in iz predmetne tožbe razlikujeta. Izrek iz pravnomočne sodbe (ki je identičen s tožbenim zahtevkom, postavljenim v prvi tožbi) se glasi, da se tožencu odpoveduje stanovanjska pogodba z dne 6.11.1973 za sporno stanovanje z odpovednim rokom 30 dni ter da se je toženec dolžan skupaj s člani družine izseliti, vendar prisilno ne prej, dokler mu ne bodo priskrbljeni najpotrebnejši prostori. Tožbeni zahtevek v tej obravnavani zadevi pa se glasi, da se mora toženec izseliti iz spornega stanovanja z vsemi stvarmi in stanovalci ter ga praznega oseb in stvari izročiti tožnikom. Primerjava vsebine izreka pravnomočne sodbe in tožbenega predloga iz predmetne zadeve kaže po oceni revizijskega sodišča, da ne gre za identičen spor: s sedaj postavljenim tožbenim zahtevkom zahteva tožeča stranka več kot pa ji je bilo dosojeno s pravnomočno sodbo, ker izpraznitev toženca po tej sodbi ni nepogojna (pogojena je s tem, da tožeča stranka preskrbi tožencu najpotrebnejše prostor