13. člen ZDRS

Toženka je ugotavljala višino sredstev za preživljanje tožnika kot tujca, ki v Republiki Sloveniji opravlja samostojno dejavnost kot poklic, na podlagi dejanskih prihodkov in normiranih odhodkov. Za tak način ugotavljanja, ali ima tožnik zagotovljena sredstva, ki njemu in osebam, ki jih mora preživljati, zagotavljajo materialno in socialno varnost (pogoj iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS), v ZDRS (niti Uredbi) ni podlage. S tem, ko je tožnikov dohodek zmanjšala za normirane stroške oziroma kot njegov dejanski dohodek upoštevala zgolj tistega, ki predstavlja osnovo za dohodnino, je toženka nepravilno ugotovila višino sredstev za preživljanje v smislu pogoja za pridobitev slovenskega državljanstva iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS. Bistveno je, da se ugotovijo sredstva, ki prosilcu zagotavljajo materialno in socialno varnost, pri čemer je pri tem treba upoštevati vse, kar ima svojo denarno vrednost in je lahko predmet prosilčevega razpolaganja. To pa niso samo denarni prejemki, ampak tudi ostalo prosilčevo premoženje (nepremičnine, premičnine večje vrednosti, poslovni deleži v družbi itd.).

Izpodbijana sodba sodišča prve stopnje temelji na dveh razlogih, predlog pa se nanaša le na en razlog. Ker revizijsko sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusiti izpodbijano sodbo samo glede konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena, to za konkretni primer pomeni, da tista izmed pravnih podlag iz sodbe sodišča prve stopnje, glede katere predlagateljica ni izpostavila pomembnega pravnega vprašanja v obravnavanem predlogu za dopustitev revizije, ne bi mogla biti predmet revizijskega preizkusa po dopuščeni reviziji. Predlagateljica si tako z izpostavljenim vprašanjem in odgovorom nanj v nastali pravni situaciji ne more izboljšati pravnega položaja - doseči spremembe prvostopenjske sodbe - kljub morda ugotovljenemu zmotnemu stališču Upravnega sodišča glede pravilnosti uporabe uredbe.

Po določilu prvega odstavka 214. člena ZUP mora obrazložitev odločbe obsegati ugotovljeno dejansko stanje in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo. Po mnenju sodišča izpodbijana odločba tega nima. Pri odločanju o sprejemu v državljanstvo gre za odločanje po prostem preudarku. To pomeni, da lahko organ kljub izpolnjevanju vseh pogojev vlogi prosilca ugodi ali pa ne ugodi. Iz odločbe ni razvidno, ali je bila vloga zavrnjena zato, ker tožnik sploh ne izpolnjuje pogojev za sprejem v državljanstvo (v tem primeru do uporabe prostega preudarka niti ne pride), ali pa jih izpolnjuje in je bila vloga zavrnjena ob uporabi prostega preudarka. Vendar mora tudi odločba, ki je izdana ob uporabi prostega preudarka, v obrazložitvi navesti razloge, zakaj je bilo tako odločeno in naveden mora biti obseg in namen prostega preudarka, kot to določa peti odstavek 214. člena ZUP.

Ob upoštevanju stališč, ki so se izoblikovala v sodni praksi Upravnega, Vrhovnega in Ustavnega sodišča RS, je pri svojem odločanju o tožničini prošnji z dne 19. 9. 2016 tožena stranka po presoji sodišča pravilno v skladu z določili 3. odstavka 13. člena ZDRS v povezavi s 6. odstavkom 3. člena Uredbe o merilih za ugotavljanje nacionalnega interesa pri sprejemu v državljanstvo Republike Slovenije pred svojim odločanjem v konkretnem primeru pridobila mnenje Urada Vlade Republike Slovenije za Slovence po svetu in v zamejstvu z dne 24. 1. 2017 ter s tem mnenjem seznanila tudi tožnico, s čimer ji je bila dana možnost, da se o mnenju Urada tožnica izreče v skladu s procesnimi standardi, ki so se izoblikovali na podlagi določil 6. do 9. člena ZUP. V postopku izredne naturalizacije na podlagi 13. člena ZDRS v povezavi s 3. členom Uredbe je odločilna „korist države“ in ne zgolj interes prosilca, saj lahko na podlagi zakonskega pooblastila za diskrecijsko odločanje na podlagi 13. člena ZDRS tožena stranka tudi zavrne prošnje prosilcev, četudi le-ti sicer formalno izpolnjujejo vse zakonske pogoje.

Tožnik je imel že v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe polno možnost ugovarjati vsebini mnenj, na katera je oprta ugotovitev iz sklepa Vlade, da ne obstaja interes RS za njegov sprejem v državljanstvo RS, na tem pa temelji tudi izpodbijana odločba, vendar te možnosti ni izkoristil. Zato ne more uspeti z ugovori, ki jih v tej zvezi podaja šele v tožbi.

Presoja dejanskih okoliščin v obravnavanem primeru ni bila opravljena. V svojih mnenjih se resorno ministrstvo tudi ni opredelilo do s strani tožnice predložene številne listinske dokumentacije o njenem izjemnem prispevku k ohranjanju in izboljšanju zdravja bolnikov, ki jih obravnava in o tem, da njeno delovanje pomeni dodatno možnost bolnikom v Sloveniji, ki bi sicer iskali to storitev v tujini, na kar tožnica v tožbi tudi utemeljeno opozarja. V mnenjih ni ničesar o tem, ali bi tožnica kot strokovnjak v zdravstvu (zdravilstvu) lahko prispevala k višji ravni svoje stroke v državi ter o tem, ali bi kot strokovnjak prispevala oziroma omogočila uvajanje novih strokovnih in tehnološko zahtevnih načinov zdravljenja (z zdravilstvom), kar je bistveno za ugotavljanje pogoja za naturalizacijo s področja zdravstva. Bistvene okoliščine za odločitev v zadevi torej niso bile razčiščene.

Tožena stranka ni v celoti upoštevala pravnega mnenja sodišča in njegovih napotkov, ki se tičejo postopka, saj je izpodbijana odločba ostala nepopolna v delu, ki se nanaša na ugotavljanje izpolnjevanja pogojev za izredno naturalizacijo s tem, da se ugotovijo tako tožnikove igralske (košarkarske) sposobnosti, kot tudi tožnikov nedvoumen interes za nastopanje v slovenski državni reprezentanci, o čemer se v izpodbijani odločbi tožena stranka sploh ni izrekla, navkljub izrecnemu napotku v pravnomočni sodbi z dne 23. 10. 2014.

V postopku izredne naturalizacije na podlagi 13. člena ZDRS je odločilna "korist države" in ne zgolj interes prosilca, saj lahko tožena stranka na podlagi zakonskega pooblastila za diskrecijsko odločanje zavrne tudi prošnje prosilcev, četudi le-ti sicer formalno izpolnjujejo vse zakonske pogoje.

Tožena stranka se v izpodbijani odločbi sklicuje na (zgolj datumsko navedena) mnenja pristojnega resornega ministrstva. Vendar pa iz teh mnenj izhaja (le), da KZS (ki je za tožnika najprej izdala pozitivno mnenje) tožnika, ki igra v tujini, ne bo mogla spremljati. Iz navedenih mnenj ni razvidno nič o tožnikovih sposobnostih oziroma njegovi kakovostni ravni v zvezi s samim igranjem košarke, kar je, kot to utemeljeno navaja tožnik v tožbi, bistveno za ugotavljanje temeljnega pogoja za izredno naturalizacijo na področju športa. Pristojno resorno ministrstvo je s tem, da je v postopku zaslišalo kot pričo generalnega direktorja KZS prekoračilo svoja pooblastila, saj priče v postopku lahko zaslišuje le upravni organ, ki postopek vodi in v zadevi odloča.

V izpodbijani odločbi razlogi tožene stranke za njeno odločitev niso obrazloženi. Zgolj povzemanje stališča veleposlaništva, navedb tožnika in Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu ne zadostujejo kriterijem obrazložitve iz 214. člena ZUP. Tožena stranka je svojo obrazložitev utemeljila zgolj z enim stavkom in sicer „Ker je Vlada Republike Slovenije ugotovila, da za tožnika ne obstaja interes RS za sprejem v državljanstvo, je bilo odločeno kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe“. Takšna obrazložitev za presojo pravilnosti in zakonitosti odločbe ne zadostuje.

Ker gre v obravnavani zadevi za tožnikovo prošnjo za sprejem v državljanstvo RS na podlagi 13. člena Zakona o državljanstvu – ZDRS, pri tem pa je tožena stranka vezana na mnenje Vlade RS, ki je ugotovila, da za tožnika ne obstaja interes Republike Slovenije za sprejem v državljanstvo, izpostavljeno vprašanje ni pomembno pravno vprašanje v obravnavani zadevi, saj tožena stranka zaradi negativnega mnenja Vlade RS tudi po predložitvi novih dokazov ne bi mogla odločiti drugače.

Revidentka kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja uporabo in razlago določbe drugega odstavka 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP. Ker gre v obravnavani zadevi za tožničino prošnjo za sprejem v državljanstvo RS na podlagi 13. člena Zakona o državljanstvu – ZDRS, pri tem pa je tožena stranka vezana na mnenje Vlade RS, ki je ugotovila, da za tožnico ne obstaja interes Republike Slovenije za sprejem v državljanstvo, izpostavljeno vprašanje ni pomembno pravno vprašanje v obravnavani zadevi, saj tožena stranka zaradi negativnega mnenja Vlade RS tudi po predložitvi novih dokazov ne bi mogla odločiti drugače.

Ker ima Vlada RS diskrecijsko pravico, da ugotovi, ali je v nacionalnem interesu Republike Slovenije, da se določena oseba sprejme v državljanstvo RS, sodišče ne more presojati, ali je podana korist države v smislu prvega odstavka 13. člena ZDRS za sprejem v državljanstvo.

Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da je tožena stranka izpodbijano odločbo oprla na mnenje pristojnega urada in ugotovitev Vlade RS, ki bi bila oprta na predpisana merila v smislu 28. člena ZDrž. Tudi v registru pravnih predpisov Republike Slovenije ni akta Vlade RS, ki bi določal merila iz 28. člena ZDrž za odločanje o državljanstvu po 13. členu ZDrž. Ob tem sodišče pripominja, če je Vlada sprejema merila iz 28. člena ZDrž, morajo biti ta merila sprejeta v obliki predpisa, ki mora biti objavljen v Uradnem listu RS, kajti predpis mora biti objavljen, preden začne veljati (1. odstavek 154. člena Ustave), pri čemer mora biti državni predpis objavljen v državnem uradnem listu (2. odstavek 154. člena Ustave).

Ali je za sprejem določene osebe v državljanstvo RS podan nacionalni interes, ugotavlja po predhodnem mnenju resornega organa Vlada RS. Glede tega ima absolutno diskrecijsko pravico, in ji odločitve ni treba obrazložiti. Zato tudi odločba tožene stranke ne vsebuje razlogov za neobstoj nacionalnega interesa in tega tudi ne more presojati sodišče v upravnem sporu.

Tožnik je vložil vlogo za sprejem v državljanstvo na podlagi 13. člena ZDRS (dne 26.1.2001), ko o njegovi že vloženi vlogi za sprejem v državljanstvo RS na podlagi 12. člena ZDRS še ni bilo pravnomočno odločeno. Ker gre pri tožnikovih vlogah za isto upravno stvar, saj gre v obeh primerih za odločanje o pravici fizične osebe na področju upravnega prava (2. člen ZUP 1999), so podani pogoji iz 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP 1999 za zavrženje tožnikove vloge (z dne 26.1.2001) za sprejem v državljanstvo RS.

V tovrstnih sporih sodišče ne ugotavlja, ali bi polnoletna oseba, ki prosi za državljanstvo po 13. členu ZDrž, koristila državi zaradi znanstvenih, gospodarskih, kulturnih, nacionalnih ali podobnih razlogov, ampak ob upoštevanju pravil postopka presoja le, ali je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo potem, ko je obstoj razlogov iz 1. odstavka 13. člena ZDrž na podlagi mnenja pristojnega resornega organa predhodno ugotovila Vlada Republike Slovenije. Sodišče je v tem upravnem sporu sledilo pravnemu stališču Vrhovnega sodišča iz sodbe z dne 21. 1. 2004, ker stoji na stališču, da citirana določba tretjega stavka 1. odstavka 5. člena Ustave predstavlja programsko ustavno normo, ki ji zakonodajalec v določilu 13. člena ZDrž ni dal pomena zakonske domneve za obstoj državnega interesa, če je prosilec slovenskega porekla.

Glede na to, da postopek sprejema tožnikov v državljanstvo RS na podlagi 10. oziroma 14. člena ZDRS še ni pravnomočno končan, so podani pogoji iz 129. člena ZUP za zavrženje vloge za sprejem v državljanstvo RS po 13. členu ZDRS. Pri navedenih vlogah tožnikov gre za isto upravno stvar (odločanje o sprejemu tožnikov v državljanstvo RS) čeprav na različni pravni podlagi (2.člen ZUP)

Vladi RS ni treba obrazložiti, zakaj ne obstaja interes RS za sprejem tožnika v državljanstvo RS.

Ker je Vlada RS ugotovila, da ni v interesu Republike Slovenije, da bi tožnika sprejela v državljanstvo RS, je tožena stranka pravilno zavrnila tožnikovo prošnjo.