UPRS Sodba I U 285/2020-10

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 213-1492/2017/15 (1323-09) z dne 29. 1. 2019 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

1Tožena stranka z izpodbijano odločbo ni ugodila prošnji tožnika za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije.

2V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je tožnik vložil vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 13. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju ZDRS) z utemeljitvijo, da prosi za pridobitev državljanstva Republike Slovenije iz nacionalnih razlogov. ZDRS v prvem odstavku 13. člena med drugim določa, da lahko pridobi državljanstvo Republike Slovenije polnoletna oseba, če to koristi državi zaradi znanstvenih, gospodarskih, kulturnih, nacionalnih ali podobnih razlogov. V nadaljevanju tega določila so našteti vsi pogoji, ki jih mora taka oseba izpolnjevati. Četrti odstavek 13. člena ZDRS določa, da obstoj razlogov iz prvega in drugega odstavka tega člena na podlagi mnenja pristojnega resornega organa predhodno ugotovi Vlada Republike Slovenije. Tožena stranka je pridobila mnenje Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. Le ta je svoje mnenje oblikoval na podlagi meril, opredeljenih v 2. in 3. členu Uredbe o merilih za ugotavljanje nacionalnega interesa pri sprejemu v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 13. člena ZDRS (v nadaljevanju Uredba). Skladno z 2. členom Uredbe mora izredna naturalizacija iz 13. člena ZDRS pomeniti izjemen prispevek k družbenemu, gospodarskemu, znanstvenemu, kulturnemu ali drugačnemu razvoju Republike Slovenije ali k povečanju mednarodnega ugleda oziroma prepoznavnosti Republike Slovenije ter se praviloma ne uporablja kot inštrument reševanja pomanjkanja ustreznih strokovnjakov na posameznih področjih. V prvem odstavku 3. člena Uredbe je določeno, da lahko za izredno naturalizacijo iz nacionalnih razlogov zaprosi slovenski izseljenec ali njegov potomec do drugega kolena v ravni vrsti. Za to naturalizacijo lahko zaprosi tudi pripadnik avtohtone slovenske narodne skupnosti v zamejstvu. V drugem odstavku 3. člena Uredbe pa je določeno, da je izredna naturalizacija iz nacionalnih razlogov mogoča, če prosilec iz prejšnjega odstavka izkazuje večletno osebno aktivno vez z Republiko Slovenijo in vsaj petletno aktivno delovanje v slovenskih društvih v tujini ali v drugih slovenskih izseljenskih, zdomskih ali manjšinskih organizacijah. Izredna naturalizacija iz nacionalnih razlogov je tudi mogoča, če je bil prosilec iz prejšnjega odstavka iz slovenskega državljanstva odpuščen zaradi opravičljivih razlogov in ponovno prosi za sprejem vanj. Nadalje Uredba v šestem odstavku 3. člena določa, da mnenje o izpolnjevanju meril iz drugega in četrtega odstavka tega člena ter o upravičenosti za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije oblikuje državni organ, pristojen za sodelovanje s Slovenci v zamejstvu in po svetu.

3Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu je 25. 10. 2018 izdal negativno mnenje k vlogi tožnika za pridobitev slovenskega državljanstva po 13. členu ZDRS, saj meni, da na podlagi dejanskega stanja niso izkazani nacionalni razlogi v skladu z 2. in 3. členom Uredbe. Tožena stranka je 29. 8. 2018 ponovno pozvala navedeni urad, da dodatno pojasni odločitev, ki jo je podal v prvotnem mnenju. Urad po ponovni proučitvi ugotavlja, da je tožnik potomec izseljenca v tretjem kolenu v ravni vrsti. Njegovo poreklo je oddaljeno za več kot dve generaciji od slovenskega prednika, ki se je izselil iz Slovenije, zato vztraja pri negativnem mnenju. Tožena stranka je tožnika seznanila z negativnim mnenjem Urada Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu in mu dala možnost, da se v roku 15 dni izjavi o dejstvih in okoliščinah. Dopis je bil poslan tožnikovemu pooblaščencu, vendar nanj ni bilo odziva. Vlada je v skladu s četrtim odstavkom 13. člena ZDRS obravnavala prošnje za sprejem v državljanstvo Republike Slovenija in ugotovila, da ne obstaja interes Republike Slovenije za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Iz navedenega razloga je bilo ugotovljeno, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, določenih v 13. členu ZDRS.

4Tožnik v tožbi navaja, da se ponovnemu pozivu s strani tožene stranke, naj se opredeli do dejstev in okoliščin, podanih v postopku, ni odzval zato, ker njegov pooblaščenec živi na drugem naslovu, kot pa je naveden v dopisu tožene stranke. Slovensko poreklo do drugega kolena v ravni vrsti je dokazoval in je predložil svoj izpisek iz rojstne matične knjige in izpisek iz rojstne matične knjige za starše in stare starše oziroma prednike do drugega kolena. Zmotno je stališče urada, da predstavljajo njegovi stari starši tretje koleno v ravni vrsti. Prvo koleno je njegov oče, drugo pa njegov ded A. A. Dedek je bil Slovenec po obeh starših. Poleg tega je priložil tudi pozitivno mnenje aktivnega članstva najmanj 5 let v Društvu Slovencev B. Priložil je tudi uradni dokument, v katerem se je opredelil kot Slovenec po narodnosti. Sam je vnuk A. A., ki se je rodil v C. pri Banja Luki. Njegovi starši so se odselili leta 1928 v C. in sicer njegov oče in mati, ki sta bila iz Slapa pri Ajdovščini. Nenavadno je, da sta oba vnuka A. A. dobila slovensko državljanstvo po 13. členu ZDRS, sam pa ga ni dobil. Torej je bila enaka zadeva rešena na dva različna načina. Pomembno pa je to, da je njegov dedek Slovenec po obeh starših. Tožnik smiselno predlaga, naj se izpodbijana odločba odpravi.

5Tožena stranka v odgovoru na tožbo oporeka temu, da bi poziv pred izdajo odločbe vročila pooblaščencu tožnika na napačen naslov. Pred tem je dvakrat prejela odgovore tožnika, zato ne razume, zakaj bi bila zadnja vročitev nepravilna. Neobstoj nacionalnih razlogov za izredno naturalizacijo je ugotovila vlada, upoštevajoč mnenje Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6Tožba je utemeljena.

7V obravnavani zadevi je sporna odločba tožene stranke, s katero ni ugodila prošnji tožnika za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 13. člena ZDRS. Po presoji sodišča izpodbijana odločba ni obrazložena na način, da bi se jo dalo preizkusiti, saj ne vsebuje vseh sestavin, določenih v 214. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

8Po določilu prvega odstavka 214. člena ZUP mora obrazložitev odločbe obsegati ugotovljeno dejansko stanje in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo. Po mnenju sodišča pa izpodbijana odločba tega nima. Tožnik je namreč k prilogi k svoji prošnji za sprejem v državljanstvo podal navedbe, da ima slovenske korenine po staremu očetu A. A. Navedel je, da so bili njegovi predniki med prvimi slovenskimi družinami, ki so se doselile v C. pri Banja Luki. Poleg tega je navedel, da je član društva Slovencev iz B. in da se redno udeležuje organiziranih dogodkov s strani Slovencev. Tem svojim trditvam je predložil tudi ustrezne dokaze, med drugim tudi mnenje Društva Slovencev B., v katerem je navedeno, kakšne so aktivnosti tožnika v tem društvu ter priporočilo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Tožniku je bilo z dopisom z dne 11. 12. 2017 tudi posredovano prvotno negativno mnenje Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, kjer je navedeno, da je tožnik potomec slovenskega izseljenca v tretjem kolenu v ravni vrsti. Tožnik se je do tega mnenja opredelil z odgovorom z dne 4. 1. 2018, kjer je pojasnil, zakaj je po njegovem mnenju potomec slovenskega izseljenca v drugem kolenu in ne v tretjem, saj sta bila oba starša njegovega starega očeta Slovenca, torej je tudi njegov stari oče Slovenec. Navedel je tudi to, da sta bila v državljanstvo Republike Slovenije sprejeta dva njegova bratranca, oba vnuka po A. A. Tožena stranka je po prejemu tožnikovega odgovora poslala ponovno poziv Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu s prošnjo, naj sporoči, ali so izkazani nacionalni razlogi, ki bi utemeljevali državni interes v primeru naturalizacije. Tožena stranka je pri urgenci z dne 29. 8. 2018 urad tudi pozvala, naj sporoči, zakaj je bilo drugačno merilo uporabljeno v primeru enakega dejanskega stanja sorodnika tožnika C. C. Urad je vztrajal pri tem, da je tožnik sorodnik v tretjem in ne v drugem kolenu. Tožnikovo dokazovanje v upravnem postopku, zakaj je sorodnik v drugem kolenu in njegove aktivnosti v Društvu Slovencev v odločbi ni navedeno, torej manjkajo navedbe o dejstvih in razložitev zahtevka stranke.

9V odločbi je navedeno, da je Urad RS za Slovence v zamejstvu in po svetu podal negativno mnenje, češ da je tožnik potomec prednika, ki se je izselil iz Slovenije. Pri tem sodišče ugotavlja, da je urad kljub temu, da je bil tožnikov stari oče Slovenec, izhajal iz stališča, da je bila sprememba 3. člena Uredbe v letu 2013 sprejeta zaradi želje Vlade Republike Slovenije, da se izredna naturalizacija iz nacionalnih razlogov onemogoči v primerih oseb, katerih slovensko poreklo je oddaljeno več kot dve generaciji od slovenskega prednika, ki se je izselil iz Slovenije. Pri tem sodišče ugotavlja, da iz besedila 3. člena Uredbe nikjer ne izhaja, da bi bila upoštevna okoliščina, ali se je prednik prosilca, čeprav je Slovenec, izselil iz Slovenije, oziroma, da bi bila to kakršnakoli ovira pri ugotavljanju pogoja, ali se nekdo šteje za sorodnika v drugem kolenu. V besedilu 3. člena Uredbe ta zadržek ni naveden. Po mnenju sodišča iz navedenega razloga Uredba ni bila uporabljena na pravilen način. Iz obrazložitve odločbe tudi ni razvidno, ali je taka razlaga Uredbe zgolj mnenje urada, ali pa je tako stališče upoštevala tudi tožena stranka, ki pa je dejansko odločala o tožnikovi vlogi.

10Pri odločanju o sprejemu v državljanstvo gre za odločanje po prostem preudarku. To pomeni, da lahko organ kljub izpolnjevanju vseh pogojev vlogi prosilca ugodi ali pa ne ugodi. Iz odločbe ni razvidno, ali je bila vloga zavrnjena zato, ker tožnik sploh ne izpolnjuje pogojev za sprejem v državljanstvo (v tem primeru do uporabe prostega preudarka niti ne pride), ali pa jih izpolnjuje in je bila vloga zavrnjena ob uporabi prostega preudarka. Vendar mora tudi odločba, ki je izdana ob uporabi prostega preudarka, v obrazložitvi navesti razloge, zakaj je bilo tako odločeno in naveden mora biti obseg in namen prostega preudarka, kot to določa peti odstavek 214. člena ZUP. Obseg sodne kontrole je sicer pri uporabi prostega preudarka omejen, vendar mora sodišče vseeno preveriti, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen, kot to določa tretji odstavek 40. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). To pomeni, da tudi odločba, ki je izdana ob uporabi prostega preudarka, ne more biti povsem neobrazložena, tako da se ne da ugotoviti, zakaj neki vlogi ni bilo ugodeno.

11Iz zgoraj navedenih razlogov je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 zaradi pomanjkljive obrazložitve in napačne uporabe Uredbe. V ponovljenem postopku je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbi ugodilo zaradi kršitev pravil postopka in napačne uporabe materialnega prava, se do vseh navedb strank ni opredeljevalo.

12Sodišče je v obravnavani zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom. V takem primeru pa prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1 daje sodišču pooblastilo, da lahko odloči tudi brez glavne obravnave.