27. člen ZDRS

Tožnik ima državljanstvo Republike Slovenije in BIH in je specialni povratnik, saj je bil že pravnomočno obsojen za dve istovrstni kaznivi dejanji. Za odločitev v predmetni zadevi tako ni bistvena dodatna ugotovitev, da zoper tožnika teče še en kazenski postopek, ki ni pravnomočno končan. Toženka namreč svoje odločitve ni utemeljila (zgolj) na tej okoliščini, je pa pomemben indic za zaključek, da tožnik s svojim ravnanjem škoduje mednarodnim in drugim interesom Republike Slovenije, s čimer so izpolnjeni pogoji za odvzem državljanstva po 3. točki prvega odstavka 26. člena ZDRS.

Med strankama ni sporno, da je v času izdaje prvostopenjske in drugostopenjske odločbe tožnik imel status državljana Republike Slovenije. To pomeni, da mu izpodbijani akt posega v njegovo pridobljeno (civilno) pravico v smislu 23. člena Ustave, v zvezi s katero mora tudi imeti dostop do učinkovitega sodnega varstva. Iz izpodbijanega akta in drugostopenjskega akta pa ni razvidno, na kateri konkretni pravni podlagi je tožena stranka posegla v pridobljeno civilno pravico tožnika. Ker iz izpodbijane odločbe ni razvidno, da bi organ odločal o priglasitvi državljanstva z upravno določbo po tretjem odstavku 27. člena ZDRS in predvsem, ker iz upravnih odločb ni razvidno, na kateri podlagi je upravni organ v skladu z določbo 158. člena Ustave posegel v pridobljeno pravico tožnika zaradi predhodno po mnenju tožene stranke napačno ugotovljenega dejstva, se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti in je bilo treba tožbi ugoditi, izpodbijani akt odpraviti in zadevo vrniti toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka ni v celoti upoštevala pravnega mnenja sodišča in njegovih napotkov, ki se tičejo postopka, saj je izpodbijana odločba ostala nepopolna v delu, ki se nanaša na ugotavljanje izpolnjevanja pogojev za izredno naturalizacijo s tem, da se ugotovijo tako tožnikove igralske (košarkarske) sposobnosti, kot tudi tožnikov nedvoumen interes za nastopanje v slovenski državni reprezentanci, o čemer se v izpodbijani odločbi tožena stranka sploh ni izrekla, navkljub izrecnemu napotku v pravnomočni sodbi z dne 23. 10. 2014.

Določila prvega do sedmega odstavka 3. člena Uredbe o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva Republike Slovenije v postopku naturalizacije ne predpisujejo izključno omejenega števila (numerus clausus) taksativno določenih primerov prejemkov, s katerimi se lahko dokazuje izpolnjevanje pogoja iz 4. alineje 10. člena ZDRS, ampak navedene prejemke določajo primeroma oziroma generično tako, da je potrebno individualno ugotavljati v vsakem posameznem primeru, ali so prejemki posameznega prosilca po svojih individualnih značilnostih bistveno primerljivi s katerim izmed prejemkov, navedenih v citiranih določilih.

Tožnica ne izpolnjuje pogojev po 9. členu ZDRS, saj sta starša tožnice znana, znano je njuno državljanstvo. Tožnica ne izpolnjuje niti pogojev po 5. odstavku 12. člena ZDRS, saj je zapustila RS leta 1992 in od tedaj naprej živi v Italiji, torej ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v RS od rojstva dalje.

Pri osebah slovenske narodnosti je treba določbo 13. člena ZDRS (da "lahko pridobi državljanstvo RS oseba, ki je že stara 18 let, če ta koristi državi zaradi", med drugim "nacionalnih ali podrobnih razlogov") uporabljati v neposredni povezavi s 1. odst. 5. člena URS. Zato se po mnenju sodišča nacionalni interes za podelitev državljanstva prosilcem slovenske narodnosti predpostavlja. Za morebitno negativno mnenje po 13. čl. ZDRS pa bi morali na strani tožnika obstajati taki razlogi, ki bi ga kljub obstoju nacionalnega razloga napravili za neprimernega za pridobitev državljanstva RS. Neobrazloženo negativno mnenje zato ne more biti podlaga za ugotavljanje pogoja, ki temelji na nacionalnem razlogu.

O pridobitvi državljanstva ni mogoče odločati na podlagi nejasne vloge, zato je organ dolžan stranko opozoriti in jo pozvati, da v določenem roku odpravi takšno pomanjkljivost vloge.