UPRS Sodba I U 1964/2017-13

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Tožena stranka z izpodbijano odločbo ni ugodila prošnji tožnice, državljanke Republike Srbije, za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije (RS).

2Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnica zaprosila za slovensko državljanstvo na podlagi 13. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju ZDRS) iz nacionalnih razlogov. Obstoj razloga iz 1. odstavka 13. člena ZDRS na podlagi mnenja pristojnega resornega organa predhodno ugotovi Vlada Republike Slovenije. Tožena stranka je za mnenje o obstoju razlogov, ki bi utemeljevali državni interes v primeru naturalizacije tožnice zaprosila Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu (v nadaljevanju Urad). Svoje mnenje o obstoju razlogov na nacionalnem področju, ki bi utemeljevali državni interes v primeru naturalizacije tožnice, je Urad oblikoval na podlagi meril, opredeljenih v 2. in 3. členu Uredbe o merilih za ugotavljanje nacionalnega interesa pri sprejemu v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 13. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju Uredba). Urad je po ugotovitvi, da je tožnica potomka slovenskega izseljenca v tretjem kolenu, k njeni vlogi podal negativno mnenje, s katerim je tožena stranka seznanila tudi tožnico in ji za odgovor določila rok 30 dni. Na podlagi vloge tožnice z dne 4. 4. 2017 jo je tožena stranka ponovno seznanila z negativnim mnenjem Urada ter tožnici posebej pojasnila, da je navedeno mnenje utemeljeno na dejstvu, da je bil slovenski izseljenec tožničin pradedek (tretje koleno), medtem ko se je njen dedek (drugo koleno) rodil v Republiki Srbiji in ga zato ni mogoče šteti za izseljenca, obenem pa ji je določilo dodatni rok za posredovanje morebitnih dokazil o nasprotnem, sicer bo po izteku tega roka zadeva posredovana Vladi Republike Slovenije v nadaljnjo obravnavo. Tožnica je po ugotovitvi tožene stranke navedeni dopis prejela 8. 5. 2017, a se nanj ni odzvala. V nadaljevanju je zadevo tožena stranka posredovala v nadaljnjo obravnavo Vladi Republike Slovenije, ki je v skladu s 13. členom ZDRS dne 4. 7. 2017 med drugim obravnavala prošnje za sprejem v državljanstvo in v zvezi s tožničino ugotovila, da ne obstaja interes Republike Slovenije za njen sprejem v državljanstvo RS, o čemer je bila seznanjena tudi tožnica, ki v danem roku vloge ni umaknila. Glede na navedeno je bilo treba prošnjo tožnice za pridobitev državljanstva RS na podlagi 13. člena ZDRS zavrniti.

3Tožnica se s takšno odločitvijo tožene stranke ne strinja in v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka po določilih 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zaradi kršitev ustavnih pravic iz 22. člena, 23. člena in 25. člena Ustave. Toženi stranki tožnica očita, da je bilo v predhodnem postopku ugotovljeno, da je slovenskega rodu po dedku A.A. Očita kršitev pravil postopka zato, ker je celotno dokazno breme na plečih tožnice, s čimer naj bi ji bila kršena pravica do sodelovanja v postopku in enakosti orožij ter poštenega sodnega oziroma upravnega postopka. Po mnenju tožnice izpodbijana odločba nima zadostne obrazložitve, tožena stranka pa naj bi napačno in nepopolno ugotovila dejansko stanje in naj ne bi celovito ocenila izjave tožnice. Glede na povedano tožnica meni, da izpodbijana odločba de facto krši njeno pravico do sodnega varstva, ki je varovana tudi z določili Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Sodišču predlaga naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek ter ji naloži tudi povrnitev tožničinih stroškov postopka.

4Tožena stranka je po pozivu sodišča skladno z določili 38 člena ZUS-1 predložila predmetne upravne spise in vložila odgovor na tožbo, v katerem posebej opozarja na določbo 28. člena ZDRS ter navaja, da je skladno s pooblastilom iz 3. odstavka 13. člena ZDRS v zvezi s prošnjo tožnice za sprejem v državljanstvo na podlagi 13. člena ZDRS zaprosila Urad za mnenje o obstoju razlogov na nacionalnem področju, ki bi utemeljevali državni interes v primeru naturalizacije tožeče stranke, pri oblikovanju svojega mnenja pa je Urad ugotavljal tudi izpolnjevanje navedenega merila ter ugotovil, da ga tožnica ne izpolnjuje. Dodatno pojasnjuje, da je tožnica potomka slovenskega izseljenca v tretjem kolenu v ravni vrsti, na katerega se sklicuje tudi v življenjepisu, saj navaja, da ima "pravico" do državljanstva po pradedu, kar je razvidno tudi iz predloženih dokumentov, in sicer da je potomka slovenskega izseljenca v tretjem kolenu, torej je slovenski izseljenec njen pradedek (tretje koleno), medtem ko se je njen dedek (drugo koleno) rodil v Republiki Srbiji in ga ni mogoče šteti za slovenskega izseljenca. Tožnica je prvo vlogo vložila leta 2012, ko je veljala stara uredba ter takrat ni izpolnjevala pogoja večletnega aktivnega delovanja v slovenskem društvu, pri čemer gre za dejstva, ki jih ni mogoče spreminjati ali obravnavati kako drugače, s čimer je bila tudi tožnica seznanjena pred izdajo izpodbijane odločbe. Posledično je Vlada Republike Slovenije dne 4. 7. 2017 pri obravnavanju prošnje za sprejem v državljanstvo RS s sklepom št. 21300-7/2017/3 ugotovila, da za tožečo stranko ne obstaja interes RS za sprejem v državljanstvo RS, pri čemer je bilo upoštevano mnenje Urada, tožnica pa je bila o tej fazi postopka tudi obveščena. Sodišču predlaga, naj tožbo tožnice kot neutemeljeno zavrne.

5Tožba ni utemeljena.

6Predmet sodne presoje v konkretnem primeru je uvodoma navedena odločba tožene stranke, ki na podlagi zakonskega pooblastila za diskrecijsko odločanje ni ugodila prošnji tožnice kot pravnukinje slovenskega izseljenca za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 13. člena ZDRS z izredno naturalizacijo iz nacionalnih razlogov. Da je pravnukinja slovenskega izseljenca, to je potomka 3. kolena, je tožnica sama navajala med tekom upravnega postopka. Sporno tako med strankama ostaja vprašanje uporabe 13. člena ZDRS v konkretnem primeru.

7Sodišče je v številnih upravnih sporih, ki so primerljivi z obravnavanim primerom, svojo odločitev utemeljilo z razlogi, ki so bistveni tudi v konkretnem primeru:

8V tovrstnih upravnih sporih v skladu s 3. odstavkom 40. člena ZUS-1 sodišče ne ugotavlja, ali bi polnoletna oseba, ki prosi za državljanstvo po 13. členu ZDRS, koristila državi zaradi nacionalnih razlogov, ampak ob upoštevanju pravil postopka v smislu 3. odstavka 40. člena ZUS-1 presoja, ali je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo po tem, ko je obstoj razlogov iz 1. odstavka 13. člena ZDRS na podlagi mnenja pristojnega resornega organa, to je Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu (v nadaljevanju: Urad), predhodno ugotovila Vlada Republike Slovenije.

9Sodna praksa je bila vse do odločitve Vrhovnega sodišča v primerljivi zadevi št. I U 957/2001 z dne 21. 1. 2004 neenotna v primerih, ko je stranka uveljavljala pridobitev slovenskega državljanstva na podlagi 13. člena ZDRS iz nacionalnega razloga, to pomeni v primerih, ko stranka izredno naturalizacijo uveljavlja, ker je slovenskega porekla. Vrhovno sodišče je namreč predhodno v sodbi št. U 1250/95 z dne 5. 12. 1996 zavzelo stališče, da mora v primeru, ko stranka uveljavlja izredno naturalizacijo iz nacionalnega razloga, negativno mnenje Vlade Republike Slovenije imeti obrazložitev, zakaj ne obstaja nacionalni interes, in sicer zaradi določila tretjega stavka 1. odstavka 5. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava, Uradni list RS, št. 33/91-I in nadaljnji). Po tem določilu država skrbi za avtohtone slovenske narodne manjšine v sosednjih državah, za slovenske izseljence in zdomce ter pospešuje njihove stike z domovino. Vrhovno sodišče je v navedeni zadevi sprejelo stališče, da citirano ustavno določilo vsebuje domnevo, da obstaja nacionalni interes za podelitev slovenskega državljanstva prosilcem slovenske narodnosti, zato mora biti negativno mnenje Vlade Republike Slovenije (v nadaljevanju: Vlade RS) obrazloženo.

10Drugačno stališče je Vrhovno sodišče sprejelo v sodbi št. U 1721/95 z dne 12. 11. 1997, ko je navedlo, da tudi v takem primeru, kot tudi v vseh ostalih primerih uveljavljanja izredne naturalizacije, negativno mnenje Vlade RS ne potrebuje obrazložitve. Nadalje je nato tudi v zadevi št. U 739/96 z dne 20. 5. 1999 Vrhovno sodišče sprejelo enako stališče kot v sodbi št. U 1250/95 z dne 5. 12. 1996. Upravno sodišče je stališča Vrhovnega sodišča v zadevah U 1250/95 in U 739/96 prevzelo pri svojem odločanju v zadevi št. U 1914/99 z dne 26. 9. 2001, vendar je Vrhovno sodišče v sodbi št. I Up 957/2001 z dne 21.1. 2004 odločilo, da tudi v primeru, če stranka uveljavlja sprejem v slovensko državljanstvo z izredno naturalizacijo na podlagi 13. člena ZDRS, ker je stranka slovenske narodnosti, negativno mnenje Vlade RS ni potrebno, da ima obrazložitev. Upravno sodišče je po mesecu juniju 2006 pogosteje odločalo v tovrstnih sporih (med drugim s sodbami v zadevah U 2350/2005, U 2333/2005, U 2600/2005, U 11/2006, U 1175/2005, U 4/2006, U 2531/2005 z dne 17. 5. 2006) in je sledilo stališču Vrhovnega sodišča v zadevi št. I Up 957/2001 z dne 21. 1. 2004 iz razloga, ker je postala sodna praksa Vrhovnega sodišča na obravnavanem področju enotna. Enako stališče o tem, da mnenje pristojnega Urada in ugotovitev Vlade RS ni potrebno, da bi bila kakorkoli obrazložena, je namreč Vrhovno sodišče sprejelo v zadevah št. I Up 1454/2004 z dne 16. 3. 2005, I Up 1125/2004 z dne 16. 3. 2005, I Up 573/2004 z dne 6. 7. 2005 in nenazadnje I Up 888/2003 z dne 22. 3. 2006. Upravno sodišče je v navedenih preteklih zadevah sledilo pravnemu stališču Vrhovnega sodišča in temu dodalo, da citirana določba tretjega stavka 1. odstavka 5. člena Ustave predstavlja programsko ustavno normo, ki ji zakonodajalec v določilu 13. člena ZDRS ni dal pomena zakonske domneve za obstoj državnega interesa, če je prosilec slovenskega porekla. V omenjenih zadevah, ki so primerljive z obravnavano sporno zadevo, je sodišče štelo, da so tožbeni ugovori neutemeljeni, ker se nanašajo na vsebino presoje, ali obstaja državni interes ali ne, v kar se sodišče ob upoštevanju ustavnega načela delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno ne spušča (2. odstavek 3. člena Ustave). V navedenih preteklih zadevah je sodišče tudi štelo, da ima, glede na pravno nevezano mnenje Urada, Vlada RS pri ugotavljanju obstoja nacionalnega interesa prosto polje presoje, pri katerem prosilcu bo ugotovila obstoj nacionalnega interesa in pri katerem ne, oziroma, da Vladi RS ali pristojnemu Uradu ni treba obrazložiti mnenja ali ugotovitve. Zato na tej podlagi morebitno različno odločanje ne pomeni kršitve 14. člena Ustave, saj gre namreč za izredno obliko naturalizacije, ne pa za edini možen način pridobitve slovenskega državljanstva.

11Vendar pa je upravno sodišče na podlagi določil 125. člena in 22. člena Ustave v primerljivi zadevi s sodbo št. I U 13/2006 z dne 29. 10. 2008 odstopilo od predhodno ustaljene sodne prakse in je po objavi odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-463/06 z dne 18. 1. 2007 (Uradni list RS, št. 8/07) sprejelo drugačno stališče od predhodno navedenega, in sicer v delu, ki se nanaša na dotedanje stališče sodne prakse glede pravne nevezanosti mnenja pristojnega Urada iz razlogov, kot so navedeni v nadaljevanju pod točko 12:

12„Določilo 28. člena ZDRS določa, da merila za ugotavljanje nacionalnega interesa pri sprejemu v državljanstvo Republike Slovenije po 10., 12. in 13. členu tega zakona ter za zavrnitev vloge za odpust iz državljanstva Republike Slovenije po 4. odstavku 18. člena tega zakona odloča Vlada Republike Slovenije. Vlada Republike Slovenije določa tudi merila za ugotavljanje pogoja iz 3., 4. in 8. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona. Iz zakonskega določila izhaja, da mnenje pristojnega Urada in ugotovitev Vlade Republike Slovenije o obstoju znanstvenih, gospodarskih, kulturnih, nacionalnih in podobnih razlogov ni pravno nevezano, ampak mora biti strankam vnaprej znano in v splošnem predpisu Vlade določeno. Vlada Republike Slovenije je sicer sprejela Uredbo o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo (Uradni list RS, št. 47/94), vendar so s tem predpisom določena le merila za ugotavljanje izpolnjevanja pogojev iz 3., 4. in 8. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS, ne pa tudi za ugotavljanje pogojev iz 13. člena ZDRS. Ob tem sodišče le še pripominja, da v primeru, če Vlada sprejme merila iz 28. člena ZDRS, morajo biti ta merila sprejeta v obliki predpisa, ki mora biti pred uveljavitvijo javno objavljen v Uradnem listu RS, skladno z določbo 1. in 2. odstavka 154. člena Ustave. Da to velja tudi v obravnavi sporni zadevi, izhaja iz primerljive zadeve, o kateri je odločalo Ustavno sodišče RS z odločbo št. U-I-463/06 z dne 18. 1. 2007.“

13Ob upoštevanju navedenih stališč, ki so se izoblikovala v sodni praksi na podlagi citiranih sodnih odločb Upravnega, Vrhovnega in Ustavnega sodišča RS, je pri svojem odločanju o tožničini prošnji z dne 19. 9. 2016 tožena stranka po presoji sodišča pravilno v skladu z določili 3. odstavka 13. člena ZDRS v povezavi s 6. odstavkom 3. člena Uredbe pred svojim odločanjem v konkretnem primeru pridobila mnenje Urada Vlade Republike Slovenije za Slovence po svetu in v zamejstvu z dne 24. 1. 2017 ter s tem mnenjem seznanila tudi tožnico, s čimer ji je bila dana možnost, da se o mnenju Urada tožnica izreče v skladu s procesnimi standardi, ki so se izoblikovali na podlagi določil 6. do 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji).

14Sodišče po preučitvi izpodbijane odločbe in podatkov v listinah predloženega upravnega spisa, vključno z lastnoročno podpisanim življenjepisom tožnice, ki ga je tožena stranka priporočeno po pošti prejela dne 29. 11. 2016 (skupaj z dokumentom, ki ga je tožnica poimenovala „družinsko stablo“) ugotavlja, da Urad, za njim pa Vlada RS in tudi tožena stranka v svoji obrazložitvi v skladu s podatki v listinah predloženega upravnega spisa pravilno izpostavljajo, da je tožnica slovenskega porekla po pradedku B.B., torej gre za tretje koleno v ravni liniji. Sodišče se po povedanem strinja z izpodbijano odločbo iz razlogov, ki jih je pravilno in skladno s podatki v listinah upravnega spisa celovito navedla že tožena stranka, zato jih sodišče na tem mestu ne ponavlja, pač pa se nanje v skladu s pooblastilom zakonodajalca iz 2. odstavka 71. člena ZUS-1 zgolj sklicuje. Pri tem želi sodišče le še pojasniti, da je v postopku izredne naturalizacije na podlagi 13. člena ZDRS v povezavi s 3. členom Uredbe odločilna „korist države“ in ne zgolj interes prosilca, saj na podlagi zakonskega pooblastila za diskrecijsko odločanje na podlagi 13. člena ZDRS lahko tožena stranka tudi zavrne prošnje prosilcev, četudi le-ti sicer formalno izpolnjujejo vse zakonske pogoje, pri čemer morebitno različno individualno odločanje na navedeni zakonski podlagi po mnenju sodišča ne pomeni kršitve 14. člena v zvezi z 22. členom Ustave, kajti gre za izredno obliko naturalizacije, ne pa za edini možen način pridobitve slovenskega državljanstva, pri čemer je dokazno breme glede izpolnjevanja predpisanih pogojev vselej na strani stranke upravnega postopka v skladu z določili 1., 2. in 3. odstavka 140. člena ZUP, ne pa na strani tožene stranke, kot zmotno navaja tožnica v tožbi.

15Sodišče je glede na navedeno presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je tudi izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. V skladu z določilom 4. odstavka 24. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.