12. člen ZDRS

Tožnik uveljavlja protipravnost pravnomočne odločbe. Gre za upravno odločbo, ki je postala pravnomočna z odločitvijo Vrhovnega sodišča v upravnem sporu. Tudi pri upravnem odločanju je treba (smiselno) upoštevati nekatere omejitve odškodninske obveznosti države, kot veljajo pri sodnem odločanju. V odškodninskem sporu se sicer ne posega v pravnomočnost odločbe, ki naj bi bila napačna. Ta ostaja procesno nedotaknjena. Pravnomočnost odločbe zato ne preprečuje možnosti presoje, da je rezultat protipravnega ravnanja. Vendar pa je v primeru ugoditve odškodninski tožbi pravnomočna odločba vsebinsko razvrednotena. Zato je treba omenjeno stališče relativizirati. Za nastanek odškodninske obveznosti mora biti izpolnjena predpostavka, da je prizadeta stranka izčrpala vsa pravna sredstva (redna in izredna), s katerimi bi lahko dosegla razveljavitev, spremembo ali ugotovitev nezakonitosti sporne sodne odločbe, ne pa da se to razpravlja v postopku, ki za to ni predviden in se vzpostavlja položaj, ko nižje sodišče v odškodninskem sporu odloča o tem, ali je (naj)višje sodišče v konkretnem primeru pravilno uporabilo pravo ali ne. Vnovično odpiranje vprašanj, ki so že pravnomočno rešena, v odškodni

V predmetni zadevi se je tožena stranka postavila na stališče, da je tožnik s tem, ko je drugič vložil prošnjo za sprejem v državljanstvo, uveljavljal enak zahtevek, kot ga je ob vložitvi prve prošnje in da ob upoštevanju določbe 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP niso izpolnjene procesne predpostavke za njeno obravnavo. Tožena stranka pa niti v izpodbijani in niti v drugostopenjski odločbi ni odgovorila na ključen tožnikov ugovor, to je, da je dejansko stanje, na podlagi katerega utemeljuje svojo drugo prošnjo, drugačno od dejanskega stanja, s katerim je utemeljeval prvo.

V konkretni zadevi je sporno, ali tožnica izpolnjuje pogoj po četrti točki prvega odstavka 10. člena ZDRS, ki določa, da mora imeti prosilec za sprejem v državljanstvo zagotovljena sredstva, ki njemu in osebam, ki jih mora preživljati, zagotavljajo materialno in socialno varnost. Po določbi devetega odstavka 10. člena ZDRS se šteje, da ima oseba zagotovljeno materialno in socialno varnost, če ima zagotovljena sredstva najmanj v višini osnovnega minimalnega dohodka, določenega s predpisi o socialnem varstvu; pri tem mora imeti sredstva v višini osnovnega minimalnega dohodka zagotovljena tudi za vsako osebo, ki jo mora preživljati. Pri izračunu sredstev, s katerimi razpolaga tožničina družina, se morajo od dohodkov za vodenje družbe, ki jih prejema njen mož, odšteti ne le zneski davkov, pač pa tudi znesek prispevkov za socialno varnost.

Za pridobitev državljanstva mora prosilec kumulativno izpolnjevati prav vse predpisane pogoje, ki jih je zakonodajalec taksativno določil za vsakega izmed navedenih načinov pridobitve državljanstva RS. Glede na določbo 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, mora tožnik, da izpolnjuje pogoje za pridobitev državljanstva z naturalizacijo, izpolniti pogoj, da ima zagotovljena sredstva, ki njemu in osebam, ki jih je dolžan preživljati, zagotavljajo materialno in socialno varnost, pri čemer 3. člen Uredbe o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva Republike Slovenije v postopku naturalizacije sredstev ne našteva taksativno, temveč primeroma. Primerljivost prejemkov posameznega prosilca s prejemki, naštetimi v Uredbi, je potrebno v vsakem posameznem primeru ugotoviti na podlagi njihove zakonitosti, pravne določnosti oziroma predvidljivosti, periodične kontinuiranosti, stabilnosti, zanesljivosti in stalnosti ter skupne višine ob tedenski, mesečni in, kakor velja za tožnika, dvoletni ravni.

Pristojni organ lahko osebo, ki prosi za naturalizacijo, po prostem preudarku sprejme v državljanstvo RS, če je to v skladu z nacionalnim interesom. Pri tem mora oseba izpolnjevati pogoje, določene z zakonom, med drugim, da dejansko živi v Sloveniji 10 let, od tega neprekinjeno zadnjih 5 let pred vložitvijo prošnje in ima urejen status tujca; da ima zagotovljena sredstva, ki njej in osebam, ki jih mora preživljati, zagotavljajo materialno in socialno varnost ter da obvlada slovenski jezik za potrebe vsakdanjega sporazumevanja, kar dokaže s spričevalom o uspešno opravljenem izpitu iz znanja slovenščine na osnovni ravni. Za sprejem osebe v državljanstvo morajo bitii kumulativno izpolnjeni vsi navedeni pogoji.

Tožeča stranka ima sicer v RS središče njenih interesov, vendar to za sprejem v državljanstvo ne zadostuje, glede na to, da ni bila ugotovljena njena fizična prisotnost v obdobju, ki ga zahteva zakon, za njeno odsotnost pa tudi niso podane izjeme, navedene v Uredbi o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva Republike Slovenije v postopku naturalizacije, čemur v tožbi niti ne ugovarja.

Določbe ZVoz-1 oziroma uporaba pojma "običajno prebivališče", kot ga določba ZVoz-1, niso primerne za uporabo oziroma pomoč pri razlagi pojmov iz ZDRS. Zakona urejata materijo, ki ni primerljiva, prav tako ni potrebe po uporabi ZVoz-1 oziroma iskanju razlage pojma "dejanskega življenja" v drugih predpisih, saj Uredba o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva RS v postopku naturalizacije daje (ob upoštevanju stališč sodne prakse) zadostno podlago za razlago navedenega pojma. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah sprejelo stališče, da na dejansko življenje kažejo poleg navzočnosti na določenem ozemlju tudi druge okoliščine, iz katerih izhaja, da določena oseba opravlja svoje bistvene življenjske aktivnosti na določenem območju, da ima torej posameznik v Republiki Sloveniji središče svojih življenjskih interesov, ki se presoja na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in Republiko Slovenijo obstajajo dejanske in trajne povezave.

Določila prvega do sedmega odstavka 3. člena Uredbe o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva Republike Slovenije v postopku naturalizacije ne predpisujejo izključno omejenega števila (numerus clausus) taksativno določenih primerov prejemkov, s katerimi se lahko dokazuje izpolnjevanje pogoja iz 4. alineje 10. člena ZDRS, ampak navedene prejemke določajo primeroma oziroma generično tako, da je potrebno individualno ugotavljati v vsakem posameznem primeru, ali so prejemki posameznega prosilca po svojih individualnih značilnostih bistveno primerljivi s katerim izmed prejemkov, navedenih v citiranih določilih.

Tožena stranka je pravilno uporabila namen prostega preudarka in uporabo prostega preudarka tudi ustrezno obrazložila. Namen prostega preudarka je po tretjem odstavku 12. člena ZDRS opredeljen s pojmom nacionalnega interesa. Tožena stranka je zelo obsežno in podrobno pojasnila, zakaj meni, da ni v nacionalnem interesu, da se tožnika sprejme v državljanstvo Republike Slovenije.

V spornem postopku ni bila uporabljena določba 7. člena ZUP. Gre za temeljno načelo, ki zavezuje upravni organ tudi v postopkih odločanja o vlogah za pridobitev državljanstva. V kolikor bi upravni organ v postopku odločanja o tožničini vlogi, tudi z vsebinsko opredelitvijo pomena odločbe UE Velenje, št. 214-249/2011 z dne 18. 12. 2012 v tem postopku, ugotovil, da tožnica ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v RS od rojstva dalje, bi jo moral ob pravilni uporabi določbe 7. člena ZUP poučiti, da ima možnost pridobitve pravice (to je državljanstva) na drugi pravni podlagi, kar v obravnavanem primeru pomeni tudi na podlagi določbe 10. člena ZDRS.

Deveti odstavek 12. člena ZDRS ureja pogoj, da je oseba v RS „obiskovala in uspešno zaključila najmanj visokošolski program“. Tožnica ta pogoj izpolnjuje, saj je magistrski študijski program, ki ga je končala, višja stopnja študija od visokošolskega študija. Storjena pa je tudi procesna napaka, ki je v tem, da je izrek izpodbijane odločbe nedoločen, saj ne določa, kateremu zahtevku oziroma vlogi tožnice se ne ugodi, pri čemer iz obrazložitve odločbe izhaja, da toženka ni odločala samo o vlogi tožnice za sprejem v državljanstvo na podlagi devetega odstavka 12. člena ZDRS, kar je bil sicer predmet odločanja v tej upravni zadevi glede na prvostopenjski akt, ampak je v reviziji odločala tudi o vlogi za sprejem v državljanstvo tožnice na drugih pravnih podlagah.

Tožnik v vlogi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije dokazil o izpolnjevanju zakonskih pogojev ni predložil. Prvostopenjski organ ga je dvakrat pozval, naj predloži dokaze o izpolnjevanju zahtevanih zakonskih pogojev. Tožnik se je na poziva sicer odzval, vendar ustreznih dokazil v skladu s pozivom ni predloži. Tožnik je k tožbi priložil veliko število listin, vendar jih sodišče ne more upoštevati, ker gre za nedovoljeno tožbeno novoto.

Tožnica v času vložitve vloge za pridobitev državljanstva Republike Slovenije ni imela urejenega statusa tujca, zato je drugostopenjski upravni organ ravnal pravilno in v korist prosilke, ko je njeno vlogo obravnaval kot vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi petega odstavka 12. člena ZDRS, ker v tem primeru druge pravne podlage ni. Ker je eden izmed pogojev za pridobitev državljanstva dejansko bivanje v RS od rojstva naprej, je upravni organ glede na sporno bivanje tožnice med letom 1009 in 2002 izpeljal ugotovitveni dokazni postopek, v katerem je bila tožnici dana možnost, da se z ugotovljenimi dejstvi seznani. Ker vložitev tožbe, glede na izvedeni dokazni postopek, v upravnem sporu nima verjetnega izgleda za uspeh, ni izpolnjen objektivni pogoj za dodelitev BPP.

V obravnavani zadevi gre za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 10. člena ZDRS-UPB2 v zvezi s 3. odstavkom 12. člena ZDRS-UPB2, po katerem mora oseba med drugim izpolnjevati tudi pogoj, da ima odpust iz dosedanjega državljanstva ali da izkaže, da ga bo dobila, če bo sprejeta v državljanstvo Republike Slovenije.

Tožnica ne izpolnjuje pogojev po 9. členu ZDRS, saj sta starša tožnice znana, znano je njuno državljanstvo. Tožnica ne izpolnjuje niti pogojev po 5. odstavku 12. člena ZDRS, saj je zapustila RS leta 1992 in od tedaj naprej živi v Italiji, torej ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v RS od rojstva dalje.

Zakonodajalec je v 5. odstavku 12. člena ZDRS taksativno določil pogoje, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, da pristojni organ sploh lahko odloča po prostem preudarku. Prvostopenjski organ je vlogo tožnika zavrnil po ugotovitvi, da tožnik ne izpolnjuje pogoja iz 6. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS, ker je zabeležen v kazenski evidenci.

Niti ZDRS niti Ustava RS nikjer ne določata, da bi se osebam, ki so bile tako kot tožnik leta ...rojene na območju Republike Slovenije staršem, ki niso bili državljani tedanje SR Slovenije in ki so se pisno sporazumeli, da bo otrok imel državljanstvo SR Hrvaške, v vsakem primeru podelilo državljanstvo Republike Slovenije z (izredno) naturalizacijo. Pravo EU in EKČP pa tovrstnih vprašanj državljanstva ne urejata.

Prosilec za državljanstvo RS mora imeti lastna sredstva, s katerimi se bo preživljal, ali drug trajen vir preživljanja.

Ker je tožnik kot zavarovanec takratnega nosilca zavarovanja vojaških zavarovancev nadaljeval z delom v vojski Jugoslavije in po 18. 10. 1991 ostal v zavarovanju pri tem tujem nosilcu zavarovanja, kjer je leta 2001 tudi uveljavil pravico do starostne pokojnine, pri tožencu nima pravice do pokojnine po 4. odstavku 2. člena ZPIZVZ.

Če gre za sprejem v državljanstvo na podlagi 10. člena v zvezi s 3. odstavkom 12. člena ZDRS, mora oseba med drugim izpolnjevati pogoj, da ima odpust iz dosedanjega državljanstva ali da izkaže, da ga bo dobila, če bo sprejeta v državljanstvo Republike Slovenije. Vlada Republike Slovenije pa lahko poda soglasje o tem, ali se prosilca lahko sprejme v državljanstvo Republike Slovenije, čeprav ne izpolnjuje pogoja iz 2. točka 1. odstavka 10. člena ZDRS.