VSL Sklep II Cp 1480/2024

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje z dne 25. 3. 2024 v zvezi z II. točko izreka sklepa istega sodišča z dne 10. 2. 2024 razveljavi.

II. Drugačen pritožbeni predlog se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je v tej zadevi 10. 2. 2024 izdalo sklep, s katerim je odločilo, da se zapuščinska obravnava ne opravi, ker pokojnik ni zapustil premoženja (I.) da se predlog Republike Slovenije za omejitev dedovanja z dne 31. 1. 2024 zavrne (II.) in da se zavrneta predloga za omejitev dedovanja tudi Mestne občine ... (III.). S sklepom 25. 3. 2024 je dikcijo II. točke svojega sklepa z dne 10. 2. 2024 spremenilo tako, da se glasi, da se predlogu Republike Slovenije za omejitev dedovanja z dne 31. 1. 2024 ne ugodi (namesto da se ta zavrne).

2Zoper sklep (z dne 25. 3. 2024, prav kakor se je tudi zoper sklep z dne 10. 2. 2024) se pritožuje Republika Slovenija, ki najprej meni, da v spremenjeni dikciji sklepa v resnici ni nobene spremembe oz. razlike. Navaja, da je praksa sodišča v takih primerih različna. Obstaja nevarnost, da bi se, če se kasneje najde zapustnikovo premoženje, njenega predloga za omejitev ne upoštevalo, ker bi šlo za "res iudicata". Sodišče bi moralo skleniti, da je njen predlog utemeljen, četudi premoženja ni. Sklicuje se na zadevo tukajšnjega pritožbenega sodišča II Cp 1304/2022, za katero meni, da je aplikativna tudi za obravnavani primer. Predlaga odpravo oz. razveljavitev sklepa.

3Pritožba je delno utemeljena.

4Po 1. odst. 128. člena Zakona o dedovanju (ZD) se dedovanje premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu, omeji do višine vrednosti prejete pomoči. Ta omejitev se izvede tako, da postane del zapustnikovega premoženja, ki ustreza vrednosti pomoči, lastnina Republike Slovenije, če se je pomoč financirala iz proračuna Republike Slovenije, oziroma lastnina občine, če se je pomoč financirala iz proračuna občine.

5Ni sporno, da je pritožnica sodišču poslala predlog omejitve dedovanja zaradi nakazovanja socialnih prejemkov zapustniku, in ni sporno, da premoženja, ki bi bilo predmet dedovanja, po podatkih, s katerimi sodišče razpolaga, ni.

6Vsebinske razlike med tem, da se predlog za omejitev dedovanja, ki ga poda upravičenec, zavrne ali pa, da se mu ne ugodi, ni. V obeh primerih je formalno, jezikovno videti, (kot) da je bilo o predlogu meritorno, torej vsebinsko odločeno, in ravno to skrbi pritožnico. Enaka skrb je vodila to pritožbeno sodišče v zadevi II Cp 1304/2022, kjer je v 6. točki sklepa obrazloženo, da "[se] utemeljeno graja ... odločitev sodišča ..., da se terjatev omejitvene upnice za znesek ... EUR zavrne. Takšna odločitev, upoštevaje načelo res iudicata, namreč pomeni, da bi bilo v primeru naknadno najdenega premoženja zapustnika omejitveni upnici onemogočeno dodatno poplačilo preostanka terjatve." Zato za izrek zavrnitvenega dela sodišče ni našlo ni podlage.

7Prvostopenjsko sodišče ima sicer v osnovi seveda prav, da če premoženja ni, ni niti njegovega dedovanja, in če dedovanja ni, ne more biti njegove omejitve. To je logično. Vendar pa obstaja možnost, da se nekoč v prihodnje še najde premoženje, ki bi pripadlo zapustniku. Pritožničina bojazen, da bi zaradi današnje (pravnomočne) zavrnitve njenega predloga (oz. ne-ugoditve slednjemu, kar je kot rečeno, isto) ostala brez možnosti njegove vsebinske obravnave kdaj kasneje, ko bi se premoženje morda našlo, je zato utemeljena. Njen predlog vsebinsko morda ni neutemeljen, le da je za sedaj brezpredmeten, o njem še ni možno oz. potrebno odločati.

8Kot je pravilno zapisalo sodišče prve stopnje v 2. odst. na 5. strani obrazložitve izpodbijanega sklepa, bo v primeru novo najdenega premoženja odločalo tudi o predlogu omejitvenega upnika.

9Pritožbi je bilo treba na podlagi povedanega delno ugoditi in sklep razveljaviti (3. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku v zv. s 163. čl. ZD), ni pa nobene podlage o upničinem predlogu odločati "po temelju".