VSL Sodba I Cp 790/2025

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je darilna pogodba in služnostna pogodba, ki sta jo 8. 3. 2013 sklenila pokojni A. A. in toženec, in na podlagi katere je toženec pridobil lastninsko pravico na nepremičninah parc. št. *148, k. o. ... (sedaj z ID znakom: parcela 0000 1343) in parc. št. 356/2 k. o. ... (sedaj z ID znakom: parcela 0000 356/2), pri obeh do deleža 1/2, nična (točka I izreka). Nadalje je ugotovilo, da sta vknjižbi lastninske pravice za prej navedeni nepremičnini za solastninski delež do 1/2 na ime toženca, na podlagi darilne pogodbe in služnostne pogodbe z dne 8. 3. 2013 in v njej vsebovanega zemljiškoknjižnega dovolila, neveljavni (točka II izreka). Zemljiški knjigi je odredilo, da na podlagi te sodbe pri prej navedenih nepremičninah pri solastninskem deležu toženca do 1/2 vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov oziroma da se vknjiži lastninska pravica na navedenih nepremičninah do deleža na 1/2 na ime A. A. (točka III izreka). Odločilo je tudi, da je toženec dolžan tožnikom povrniti nastale pravdne stroške tega postopka. O višini teh stroškov in o roku plačila bo sodišče odločilo po pravnomočnosti sodbe (točka IV izreka).

2Zoper to sodbo se je pritožil toženec iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnikov v celoti zavrne, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje ugotavlja, da med pravdnima strankama ni sporno, da so tožniki dediči po pokojnem očetu A. A., kar pa ne drži. Toženec je že v postopku na prvi stopnji oporekal aktivni legitimaciji tretje tožnice, in sicer iz razloga, ker se je dedovanju po pokojnem A. A. odpovedala zase in za svoje potomce. To pomeni, da nima več položaja zakonitega dediča po A. A. in zatorej ni aktivno legitimirana za vložitev tožbe. Tožniki niso izkazali pravnega interesa za vložitev tožbe v predmetnem postopku, pri čemer se sodišče prve stopnje do teh navedb toženca niti ne opredeli. Zgolj okoliščina, da bi lahko tožniki kot potomci pokojnega po njem dedovali, ne zadošča, da bi lahko uveljavljali ničnost darilne pogodbe. Zgolj vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisa lastninske pravice na solastninskem deležu do 1/2 na pokojnega v ničemer ne odpira možnosti tožnikov, da v nadaljnjem sodnem ali kakšnem drugem postopku uveljavijo kakšno svojo pravico ali korist, ki jim jo zagotavlja zakon. Takšno možnost bi tožniki lahko dosegli šele z vrnitvijo v zapuščino po pokojnem A. A., vendar pa tožniki takšnega zahtevka niso nikoli postavili. Toženec izpostavlja, da je pri dedovanju po pokojnem A. A. prišlo do omejitve dedovanja na podlagi 128. člena Zakona o dedovanju (ZD). Terjatev Občine X. s premoženjem, ki se je nahajalo v zapuščini po pokojnem A. A., ni bila v celoti poplačana. Poleg tega ugotovitev ničnosti darilne pogodbe z dne 8. 3. 2013 tožencu daje materialno pravno podlago za priglasitev več terjatev v zapuščinskem postopku. Toženec je za nepremičnino pridobil gradbeno dovoljenje za rušitev obstoječega objekta na nepremičnini in postavitev novega večstanovanjskega objekta in z gradnjo tudi že pričel. Vse navedeno vzbuja resen dvom v smiselnost in smotrnost uveljavljanja ničnosti darilne pogodbe, zlasti zato, ker tožniki niso niti zatrjevali niti izkazali, da si bodo s tem postopkom kakorkoli izboljšali svoj pravni položaj, posledično pa tožniki za ta postopek nimajo pravnega interesa. Sankcija ničnosti je skrajna sankcija. Pravo in tudi življenje samo teži k ohranjanju pogodb v veljavi. V predmetni zadevi ne gre prezreti, da je bila darilna pogodba sklenjena in tudi v celoti realizirana dne 8. 3. 2013, da stanje nepremičnin danes ni več enako stanju nepremičnin 8. 3. 2013 ter da tožniki za pokojnega očeta zlasti v zadnjih letih njegovega življenja niso skrbeli niti z njim niso imeli stikov. Ker se sodišče prve stopnje do vprašanja pravnega interesa ni opredelilo, gre za sodbo presenečenja za toženca in za kršitev ustavne pravice do izjave in bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Zdajšnja dokazna ocena sodišča prve stopnje v bistvenem odstopa od ugotovitev v sodbi z dne 8. 12. 2022. V ponovljenem postopku sodišče ni na novo izvajalo dokazov, vendar ne sledi več navedbam toženca, da so bile v X. oktobra 2014 poplave, ki so uničile dom pokojnega, ter tudi, da prvostopenjsko sodišče po novem kot odločilno šteje okoliščino, da služnostna pogodba z dne 8. 3. 2013 v delu, ki se nanaša na služnost stanovanja in zagotovitev bivanja v stanovanju na naslovu ..., X., v času gradnje novega stanovanjskega objekta, ni bila realizirana. Gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Ne drži ugotovitev sodišča, da je toženec trditve, da je bila podarjena nepremičnina dne 8. 3. 2013 bistveno manj vredna, kot je sedaj, podal prepozno. Splošno znano je, da ima novozgrajeni objekt bistveno višjo vrednost kot stara hiša, ki je potrebna temeljite obnove, še toliko bolj, ker gre za novozgrajeni večstanovanjski objekt.

Sodišče je kršilo načelo ekonomičnosti postopka, ker o predhodnem vprašanju, to je o ničnosti sporne pogodbe, ni odločilo z delno sodbo. Gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost same odločitve.

Pokojnemu A. A. poslovna sposobnost ni bila odvzeta. Za zaključek o nesposobnosti razsojanja ne zadostuje ugotovitev, da so bile voljne in pojmovne sposobnosti stranke samo bistveno zmanjšane. Na izrecno vprašanje pooblaščenke toženca, ali je mogoče iz medicinske dokumentacije v spisu sklepati, da je bil A. A. popolnoma nesposoben razumeti vsebino in pravno naravo sklenjene pogodbe, je izvedenec odgovoril, da tega, ali je bil 100% nesposoben, ne more zagotoviti, lahko pa na to sklepa oziroma da lahko sklepa, da A. A. ni mogel razumeti, presoditi, kaj so prazne obljube o nekem lagodnem življenju, kaj pa je realno neka obljuba, ki je izvedljiva. Navedeno ne pove ničesar o tem, ali je bil pokojni A. A. sposoben razumeti vsebino in pomen konkretne darilne pogodbe z dne 8. 3. 2013, torej tega, da je na toženca neodplačno prenesel lastninsko pravico na nepremičnini, ne da bi si zagotovil kakšno protidajatev. V slovenski sodni praksi je večkrat poudarjeno, da za razumevanje darilne pogodbe ni potrebna visoka stopnja umsko - razvojnih sposobnosti. To pomeni, da oseba z nižjo stopnjo umsko - razvojnih sposobnosti lahko veljavno sklene darilno pogodbo, če razume osnovni namen in posledice tega pravnega posla. Izvedenec ne poda nobenega opisa niti natančno ne navede, katere kognitivne sposobnosti pokojnega so bile v času sklepanja darilne pogodbe prizadete in kako so vplivale na njegovo sposobnost razsojanja.

Dokazni postopek je pokazal, da je toženec pokojnega A. A. poznal več kot 20 let. V tem času sta toženec in pokojni A. A. razvila prijateljski in zaupen odnos, ki je nato prispeval k sklenitvi darilne pogodbe, saj je pokojni A. A. vedel, da se bo v starosti in ko bo to potreboval, lahko zanesel na toženca. Dokazni postopek je tudi pokazal, da je toženec za pokojnega A. A. skrbel veliko pred podpisom darilne pogodbe, pa tudi po podpisu pogodbe in njegovi nastanitvi v dom starejših občanov vse do njegove smrti in to kljub temu, da toženec navedenega po pogodbi ni bil dolžan, se je pa čutil moralno zavezanega, da pokojnemu pomaga. Pokojni je vse obiske pri zdravniku in zobozdravniku pred njegovo namestitvijo v dom naročal sam, kar jasno kaže na to, da so osnovne umsko - razvojne sposobnosti pokojnega v času podpisa sporne darilne pogodbe z dne 8. 3. 2013 obstajale oziroma niso bile v celoti okrnjene. Sodišče je nekritično sledilo izvedenskemu mnenju in ni samo opravilo dokazne ocene izvedenskega mnenja. Ni se opredelilo do tega, da je izvedenec ob pomanjkanju medicinske dokumentacije svoje ugotovitve opiral na izpovedbe prič v postopku, za katere je dokazni postopek pokazal, da s pokojnim niso bile v stiku tudi po več kot 10 let pred njegovo smrtjo oziroma so ga videvale zgolj občasno, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 339. členu ZPP.

3Tožniki so na pritožbo odgovorili in predlagali zavrnitev pritožbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Iz navedb tožnikov izhaja, da so otroci pokojnega A. A. in s tem zakoniti dediči po njem. Že takšen odnos do pokojnika jim nedvomno daje pravni interes za tožbo na ugotovitev ničnosti sporne pogodbe in posledični izbris neveljavne vknjižbe, saj bodo lahko po njem sporno premoženje dedovali. Kot navaja že toženec sam, je v zapuščinskem postopku po pokojnem A. A. prišlo do omejitve dedovanja po 128. členu ZD. Do dedovanja dedičev po pokojnem torej takrat sploh ni prišlo. Tretja tožnica zanika pravni učinek njene dedne izjave tudi glede premoženja, ki je predmet sporne pogodbe. Pritožbeno sodišče meni, da za izkaz pravnega interesa v tem postopku zadostuje dejstvo, da je tretja tožnica kot hči zapustnika njegova potencialna dedinja. Samo vprašanje dedovanja konkretnega premoženja iz sporne pogodbe bo predmet kasnejšega zapuščinskega postopka, ki bo lahko izveden, ko bo sporno premoženje zopet vknjiženo na pokojnika. Nenazadnje tudi v primeru, da tretja tožnica te tožbe sploh ne bi vložila, bi bil rezultat tega postopka za toženca popolnoma enak, saj bi takšno tožbo lahko vložil katerikoli izmed preostalih dedičev, sodba pa bi učinkovala v korist vseh. Tudi ostale okoliščine, ki jih navaja toženec v pritožbi (terjatve do zapustnikovih dedičev iz naslova odgovornosti za dolgove in neupravičene obogatitve), ne utemeljujejo zaključka o pomanjkanju pravnega interesa tožnikov za predmetno tožbo. Ugotovitve sodišča prve stopnje zadostujejo za zaključek o podanem pravnem interesu tožnikov za tožbo, zato pritožbeni očitek o pomanjkljivi obrazložitvi sodišča in sodbi presenečenja ni utemeljen. Do kršitve toženčeve pravice do izjave ni prišlo.

6Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe ugotovilo:

- da je A. A. s tožencem 8. 3. 2013 sklenil darilno in služnostno pogodbo, s katero je darovalec obdarjencu podaril svoj solastninski delež do 1/2 na nepremičninah parc. št. *148 in 356/2, oboje k. o. ..., s služnostno pogodbo pa si je zase izgovoril brezplačno dosmrtno pravico stanovanja v obsegu, kot ga je zasedal tedaj, in sicer do izgradnje nove stavbe, kjer bo prav tako imel brezplačno dosmrtno služnost stanovanja, v času izgradnje nove stavbe pa mu bo ponujeno alternativno bivališče na naslovu toženca;

- da pokojni A. A. v času sklenitve sporne pogodbe zaradi alkoholizma in nevrološke bolezni ni imel sposobnosti razsojanja, zaradi česar je pogodba nična.

7Sodišče prve stopnje je v tej zadevi s sodbo odločilo že drugič. V novem sojenju je izvedlo dodatni dokaz z izvedencem psihiatrične stroke, zaslišalo pa je tudi pričo B. B. V novem sojenju sodišče prve stopnje ni vezano na svojo prejšnjo dokazno oceno. Na podlagi 8. člena ZPP sodišče o tem, katera dejstva so dokazana, odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Sodišče prve stopnje je tako v ponovljenem postopku na podlagi ocene vseh dokazov naredilo drugačno dokazno oceno, vendar to ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odst. 339. člena ZPP.

8Sodišče prve stopnje tudi ni ravnalo napačno, ko ni izdalo delne sodbe o zahtevku glede ničnosti pogodbe. Pritožbeno sodišče meni, da v konkretnem primeru to niti ne bi bilo ekonomično in ni podana bistvena kršitev določb postopka. Toženec je bil dolžan navedbe in dokaze podati pravočasno. Sedaj se ne more sklicevati na to, da je bil s tem, da bo sodišče sledilo mnenju izvedenca, seznanjen šele s prejemom sodbe. Stranka s sodbo sodišča niti ne more biti seznanjena prej, kot jo sodišče izda.

9Poslovna sposobnost A. A. res ni bila odvzeta, vendar pa je položaj, ko pogodbo sklene oseba, ki sicer ima poslovno sposobnost, nima pa (več) sposobnosti razsojanja (sposobnost razumeti pomen izjave poslovne volje), po vsebini enak položaju, ko tako pogodbo sklene oseba, ki nima poslovne sposobnosti. Takšna pogodba je nična. Odločilna je torej dejanska sposobnost osebe, da razume pomen in posledice konkretnega pravnega posla, v zvezi s katerim je poslovno voljo izjavila. Vzrok za nesposobnost razsojanja so praviloma okoliščine, na katere oseba ne more vplivati in ki v daljšem obdobju krnijo njeno sposobnost razsojanja.¹ Kot takšni okoliščini so tožniki zatrjevali tako alkoholizem kot tudi nevrološko obolenje. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja izvedenca (ki je prebral tudi celotni spis ter izpovedi strank in prič) pravilno ugotovilo, da imata obe bolezni podobne zunanje znake, to je nesigurna hoja, kognitivne motnje, težave v gibanju. Naredilo je pravilen zaključek, da v času sklenitve pogodbe v letu 2013 A. A. ni bil zmožen razumeti vsebine, pravne narave in posledic pravnega posla. Ni šlo zgolj za darilno pogodbo, kot poudarja pritožba, temveč za bolj zapleten pravni posel, saj je bila obenem v korist A. A. dogovorjena tudi služnostna pravica stanovanja. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da so bile pojmovne in voljne sposobnosti A. A. zgolj bistveno zmanjšane, kot trdi pritožba, temveč, da ni bil sposoben razumeti vsebine pogodbe in njenih možnih pravnih posledic. Na to je vplivala kombinacija odvisnosti od alkohola, nevrološke bolezni (izvedenec je v zvezi s tem opisal tudi kognitivne težave, ki pri njej nastanejo) in osebnostne strukture. Ne drži tudi trditev pritožbe, da sodišče prve stopnje ni ocenilo izvedenskega mnenja. Navedlo je, da ga sprejema in zakaj, ocenilo ga je tudi v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi. Sodišče prve stopnje se ni oprlo zgolj na izpovedbo prič, ki s pokojnim več kot 10 let niso bile v stiku, kot to zmotno trdi pritožba. Pritožbeno sodišče dokazno oceno sodišča prve stopnje sprejema. Pritožba je ne omaje. Tudi če se je bil A. A. sposoben sam naročiti k zdravniku in zobozdravniku, kar poudarja pritožba, to še ne pomeni, da je bil sposoben razumeti pravne posledice konkretnega pravnega posla. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da je obstajal prijateljski odnos med tožencem in A. A. in da mu je toženec pomagal. Vendar to še ne pomeni, da je bil A. A. sposoben razumeti pomen sklenjenega pravnega posla.

10Dejstvo, da je bila sporna nepremičnina dne 8. 3. 2013 bistveno manj vredna, kot je sedaj, za odločitev v tej zadevi ni odločilnega pomena, zato pritožbeno sodišče na navedbe s tem v zvezi ne bo odgovarjalo. Zato tudi ni bistveno, ali je takšne navedbe toženec podal pravočasno.

11Tožba tožnikov je sklepčna. Ni pravilno stališče toženca, da bi morali tožniki zahtevati vrnitev solastninskega deleža do 1/2 spornih nepremičnin v zapuščino. Zapuščinski postopek namreč trenutno ni v teku. Bodo pa tožniki na podlagi te sodbe lahko predlagali opravo zapuščinskega postopka v zvezi s premoženjem iz te pravde.

12Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. člena ZPP), tožniki pa z odgovorom na pritožbo niso bistveno prispevali k razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji (1. odst. 155. člena ZPP).

¹ Nina Plavšak in drugi, OZ s komentarjem, GV Založba, 1. knjiga, str. 328, 329