127. člen ZD

Če udeleženec, ki je bil napoten o spornih dejstvih na vložitev tožbe v pravdnem postopku, takšne tožbe ne vloži pravočasno ali sporna dejstva ne uveljavlja z ustreznim tožbenim zahtevkom, ne ravna po sklepu zapuščinskega sodišča. To ima za posledico, da se nadaljuje zapuščinska obravnava in se dokonča ne glede na zahtevke, o katerih ga je sodišče napotilo na pravdo. Sodišče v zapuščinskem postopku nima zakonske podlage, da dediče še enkrat napoti na pot pravde glede istih spornih dejstvih, o katerih so bili dediči na pravdo že napoteni. To velja tudi v primeru, če o zahtevku ni bilo meritorno odločeno, ker so tožniki umaknili tožbeni zahtevek. Vstopna pravica je institut zakonitega dedovanja, ne pa tudi oporočnega. Kadar oporočitelj ne določi substituta dediča, v oporoki določeni dedič pa umre pred oporočitejem, kot tudi v primeru dedne nevrednosti dediča, pride do zakonitega dedovanja.

Pravda zaradi ugotovitve neveljavnosti oporoke ni potrebna, saj je s citiranima sodbama ugotovljena dedna nevrednost pritožnika tudi iz razloga, ker je ponaredil zapustničino oporoko, dedno nevredna oseba pa ne deduje niti na podlagi zakona niti na podlagi oporoke (126. člen ZD). Ponarejena oporoka pa ne more biti podlaga za dedovanje, ker je neveljavna. Le zapustnikovi potomci in posvojenci ter njihovi potomci, ki so živeli skupaj z zapustnikom in mu s svojim zaslužkom ali kako drugače pomagali pri pridobivanju, pa imajo pravico zahtevati, da se jim iz zapustnikovega premoženja izloči del, ki ustreza njihovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja.

Med dediči so bila sporna pravno odločilna dejstva, od katerih je odvisno, ali je bil dedič dedno nevreden. Ker v primeru, ko so med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica, o sporu ne more odločiti zapuščinsko sodišče, je s sklepom prekinilo postopek in zakonite dediče napotilo na pravdo zaradi uveljavljanja dedne nevrednosti.

Že zakonska sistematika kaže, da je vstopna pravica institut zakonitega dedovanja. Kadar oporočitelj ne določi substituta dediča, v oporoki določeni dedič pa umre pred oporočitejem, pride do zakonitega dedovanja. Stališče, da ima tožnik pravni interes za tožbo, nima pa pravnega interesa po materialnem pravu, je notranje protislovno in nelogično, odločitev, ki temelji na tem stališču, pa obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Revizija se dopusti glede vprašanj: - ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo prvi odstavek 127. člena ZD, da posledice dedne nevrednosti oporočnega dediča nimajo pravnih posledic za zakonite dediče zapustnika in zato tožnik nima interesa za ugotovitev dedne nevrednosti oporočnega dediča, ki je umrl med zapuščinskim postopkom, - ali je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče druge stopnje v izreku tožbeni zahtevek zavrnilo, ker tožnik nima pravnega interesa za ugotovitev dedne nevrednosti oporočnega dediča, čeprav ga je na pravdo napotilo zapuščinsko sodišče s sklepom, s čimer izkazuje interes za to pravdo.

Glede na to, da je bil zapuščinski postopek končan in da bo moral N. G. uveljavljati svoj zahtevek izven zapuščinskega postopka v pravdi, pritožbeno sodišče meni, da ni smotrno razveljavljati sklepa o dedovanju, saj bo tudi M. G. lahko uveljavljala svoj zahtevek v pravdi (če gre za zahtevek, ki naj bi temeljil na pogodbeni podlagi; kolikor gre za zahtevek iz 32. člena ZD, pa ima to možnost v skladu s petim odstavkom 213. člena ZD).

Materialno pravo nam pove, ali lahko stranka od vložene tožbe pričakuje kakšno pravno korist ali ne. To je pomembno, ker je vsako pravno varstvo lahko utemeljeno le v primeru, če je potrebno za varstvo varovanih dobrin. Sodišče mora upoštevati pravni interes, ki – glede na trditve strank – pride v poštev na kakršnikoli pravni podlagi. Pravni interes ni podan, če ga nobena od pravnih podlag, ki pridejo v poštev za odločanje, ne utemeljuje.

Pogrebnih stroškov ni mogoče šteti za socialno pomoč po predpisih o socialnem varstvu, za kar bi bilo mogoče omejiti dedovanje. O terjatvah do zapuščine se ne odloča s sklepom o dedovanju. Pritožnica bo morala svojo terjatev terjati od dedinje ali jo uveljavljati v pravdi, če bo sporna.

Trditve o dedni nevrednosti bi pritožnika lahko podala že v zapuščinskem postopku pred sodiščem prve stopnje. Ker ne pojasnita, čemu tega nista storila oziroma ne zatrjujeta nobenih okoliščin, ob katerih bi bilo uveljavljanje pritožbenih novot dopustno, so te trditve kot nedovoljena pritožbena novota neupoštevne, saj pritožnika v tem pogledu zatrjujeta zgolj dejstva (domnevno dedno nevrednost oporočne dedinje) in ne uveljavljata kakšnih pravic.

Na prvi stopnji ugotovljen toženčev odnos do obdarjenke, ki je trajal vse do njene smrti (07.07.1992), je mogoče razumeti, da je tako toženčevo ravnanje trajalo najmanj zadnja tri leta pred vložitvijo tožbe (07.01.1993), kar pomeni, da je tožba iz dejanske podlage velike nehvaležnosti vložena znotraj triletnega prekluzivnega roka po določilih Paragrafa 1487 ODZ, ki so se glede preklica daritve do leta 2002 uporabljala kot pravna pravila v povezavi s sodno prakso. Sedaj ta institut urejajo določila člena 540 Obligacijskega zakonika - OZ, ki se vsebinsko pokrivajo z določili Paragrafa 948 ODZ o pogojih in roku za preklic darila. Slednja in sodna praksa merijo hudo nehvaležnost kot ravnanje obdarjenca na telesu, časti, svobodi ali premoženju darovalca, ki omogoča razedinjenje ali dedno nevrednost obdarjenca v smislu določil Zakona o dedovanju - ZD. To v bistvu označuje kot hudo nehvaležnost tako ravnanje obdarjenca do darovalca, in je po temeljnih moralnih načelih nepravično, da bi obdarjenec darilo obdržal, kar predvideva za ta institut tudi člen 540 OZ. Prvostopne ugotovitve o naravi in obsegu toženčevih ravnanj, ki<

V primeru, ko dediči sklenejo dedni dogovor, taka sklenitev dednega dogovora in podpis tega smiselno vsebuje dedno izjavo o priznanju dedne pravice. Razveljavitev dednega dogovora, ki ima po sodni praksi značaj sodne poravnave je možno uveljavljati le v pravdi, če je bila podaja povzročena s silo, grožnjo ali zvijačo ali pod vplivom zmote.