611. člen ZGD-1

Če predlagatelj umakne predlog, lahko vsak udeleženec v 15 dneh od dneva, ko je bil obveščen o umiku, predlaga nadaljevanje postopka. Nepravdni postopek se nadaljuje, dokler to želi vsaj eden od udeležencev. ZGD-1 delničarjem, ki izpolnjujejo pogoje, podeljuje procesno upravičenje, da vložijo svoje predloge za preizkus denarne odpravnine v enem mesecu od takrat, ko sodišče na spletni strani AJPES objavi obvestilo, da je bil vložen predlog za sodni preizkus denarne odpravnine. Ti delničarji se vključijo v že začet nepravdni postopek kot formalni udeleženci - predlagatelji. Sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je vsem tistim delničarjem, ki niso vložili svojega predloga in se niso odpovedali pravici do dodatnega denarnega doplačila zaradi varstva njihovih pravic po uradni dolžnosti imenovalo skupnega zastopnika.

V sodnem preizkusu denarne odpravnine se po drugem odstavku 388. člena ZGD-1 uporabljajo še določbe drugega odstavka in 1. točke tretjega odstavka 605. člena ter 606. do 615. člena tega zakona. V tej fazi postopka je bistven odgovor na vprašanje ali je v določbah ZGD-1, ki jih je bilo treba uporabiti procesno določilo, ki bi narekovalo dopustitev posebne pritožbe zoper izpodbijani sklep, ki se nanaša izključno na obveznost nasprotne udeleženke založiti dodatni predujem za stroške, ki bodo nastali z izdelavo neodvisne cenitve, poravnalni odbor in zunanjega izvedenca. Pred odločitvijo o stroških postopka je sodišče z izpodbijanim sklepom naložilo nasprotni udeleženki založitev dodatnega predujma za delo poravnalnega odbora in zunanjega izvedenca. V navedenih določbah, to je 614. v zvezi s 609. členom ZGD-1, ni nobenih posebnih (procesnih) določb o založitvi predujma za njihovo delo. Zato je treba uporabiti 14. točko prvega odstavka 270. člena ZPP in tretji odstavek 270. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 52. člena ZGD-1 in 42. členom ZNP-1, ki se smiselno uporablja v navedenem nepravdnem gospodarskem postopku. Sklep sodišča o naložitvi predujma pa je sklep procesnega vodstv

Ker se je postopek za sodni preizkus denarne odpravnine po 388. členu ZGD-1 z vložitvijo predloga z dne 6. 2. 2019 pri Okrožnem sodišču v Novi Gorici začel preden je bil pri Okrožnem sodišču v Kopru 11. 2. 2019 vložen predlagateljev predlog, je glede na navedeno določbo v tej zadevi pristojno Okrožno sodišče v Novi Gorici (15. člen ZNP). Obstaja tehten razlog za prenos krajevne pristojnosti, zato da se predlagatelju- delničarju omogoči obravnavanje njegovega pravočasnega predloga za sodni preizkus denarne odpravnine v enotnem postopku pri Okrožnem sodišču v Novi Gorici.

Nima prav nasprotni udeleženec, ko v odgovoru na pritožbo navede, da ni potrebe po tem, da se mnenje poravnalnega odbora vroča v izjavo strankam postopka ter da gre za dupliciranje postopka. Pravica do izjave, katere konkretizacija je vročanje procesnega gradiva strankam z možnostjo, da odgovorijo nanj, je temelj sodnih postopkov. Pri tem ni pomembno, da gre za nepravdni postopek in mnenje telesa, ki ga ustanavlja ZGD-1 v 609. členu, saj se v nepravdnem postopku uporabljajo pravila ZPP, poleg tega 4. člen ZNP izrecno določa, da je treba strankam dati možnost, da se izjavijo. Izjema od tega pravila mora biti zakonsko določena. Določbe ZGD-1, ki urejajo sodni preizkus menjalnega razmerja, takšne določbe, ki bi onemogočala razpravo o mnenju poravnalnega odbora, nimajo.

Stopničasta tožba je procesni institut, ki je bil uveden z novelo ZPP-E. Noveliran ZPP v 182.a členu določa, da tožeča stranka lahko uveljavlja dva zahtevka zoper isto toženo stranko tako, da si pridrži določitev drugega zahtevka ter navedbo dejstev in dokazov, na katere opira ta zahtevek, če je to odvisno od pridobitve dejstev ali dokazov, ki jih stranka zahteva s prvim zahtevkom. Glede na to, da je novela ZPP-E pričela veljati 14. 9. 2017, glede tega pravnega instituta še ni najti sodne prakse, iz komentarja uvodnih pojasnil k spremembam ZPP-E, gre razbrati, da je stopničasta tožba dopustna v primeru, kadar pride tožeča stranka v takšno trditveno in dokazno stisko, da ne more konkretizirano opredeliti zahtevka. Zato je bilo ključno vprašanje v obravnavanem postopku, ali je tožnik v takšno trditveno in dokazno stisko prišel.

V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje pravilno materialnopravno presodilo, da pogoji, ki narekujejo uporabo izjeme iz drugega odstavka 68. člena ZPre-1, niso izpolnjeni. Nesporno je, da je prevzemnik (tj. nasprotni udeleženec) 96,09 % delež družbe A. pridobil že pred podajo oziroma objavo prevzemne ponudbe (tj. pred 8. 4. 2016). Prevzemnik (najmanj) 90-odstotnega deleža vseh delnic te družbe z glasovalno pravico tako ni pridobil s sprejemom uspešne obvezne prevzemne ponudbe. Zakonski znak iz prvega odstavka 68. člena ZPre-1 v tem primeru zato ni izpolnjen. Da bi se izjema iz drugega odstavka 68. člena ZPre-1 lahko uporabila, pa bi bilo to nujno. Sodišče prve stopnje je po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno razložilo, da je 90 % prag potrebno doseči v okviru prevzemne ponudbe oziroma - kot določa zakon - s sprejemom uspešne obvezne prevzemne ponudbe, ne pa v času pred začetim postopkom s prevzemno ponudbo. Čeprav se pri tem ni opredelilo do vseh izpostavljenih razlag in pomislekov nasprotnega udeleženca, mu kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni mogoče očitati. Pri razlagi določbe 68. člena ZPre-1 gre za uporabo materialnega prava in prvostopenjsko

V nepravdnem postopku se določa le primerna odpravnina manjšinskemu oziroma izstopajočemu delničarju. Če nato ena stranka odkloni sklenitev pogodbe, lahko druga stranka sklenitev take pogodbe izposluje v pravdi. S tem, ko ZGD-1 v 1. odst. 389. člena glavnega delničarja obvezuje, da manjšinskemu ponudi primerno denarno nadomestilo za odkup delnic, ga obvezuje k sklenitvi pogodbe.