VSL Sodba I Cp 663/2017

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki 22. 8. 2003 v Ljubljani sklenili darilno pogodbo, s katero je toženka podarila tožnici nepremičnino z zemljiščem v I. s parc. št. 1642/11 k. o. X, da je tožnica to darilno pogodbo prijavila FURS in po odmeri davka 13. 7. 2016 plačala 9.351,04 EUR. Nato je razsodilo, da mora toženka v petnajstih dneh tožnici izstaviti za zemljiškoknjižni vpis sposobno listino, s katero dovoljuje, da se pri navedeni nepremičnini vknjiži lastninska pravica v korist tožnice. Nazadnje je toženki naložilo, da mora tožnici povrniti še njene pravdne stroške v znesku 9.971,76 EUR, z obrestmi.

2Toženka se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja, da je tožnica sporno pogodbo ponaredila, kar dokazuje dejstvo, da je davek na darilo plačala šele zdaj. Nenavadno je, da bi bila tako pomembna pogodba podpisana brez zemljiškoknjižnega dovolila in da je tožnica s tožbo čakala skoraj deset let. Sicer pa izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je kršilo razpravno načelo in načelo kontradiktornosti postopka. O nekaterih dejstvih je sklepalo mimo trditvene podlage, o drugih pa se ni izreklo. Tako se ni opredelilo do manjkajočega originala spornega sporazuma z dne 22. 8. 2003, ki se nanaša na I. Tožnica originala tega sporazuma ni predlagala kot dokaz, tudi v spis ga ni vložila, zato se toženka o njem ni mogla izjaviti. Ta dokaz ne bi smel biti uporabljen pri dokazovanju z izvedencem. Iz izvedenskega mnenja sicer izhaja, da naj bi bil original spornega sporazuma v spisu med prilogami pod B20, v resnici pa te priloge ni v spisu. Očitno je bila vložena v spis v nasprotju s Sodnim redom. Poleg tega dokaz z izvedencem ni bil izveden popolno. Izvedenec ni odgovoril na vprašanje, kakšna je starost zapisa sporazuma in podpisa na njem. Mnenje bi moral dopolniti; če NFL takšnih preiskav ne opravlja, pa bi sodišče moralo izvedensko delo zaupati drugi instituciji. Toženka izvedencu ni mogla neposredno postavljati vprašanj, ker ga sodišče kljub njenemu predlogu ni povabilo na zaslišanje. Ni jasno, kaj je izvedenec, ki v svojem mnenju omenja tri originale sporazuma z dne 22. 8. 2003, sploh gledal. Tudi podpisa toženke na kupoprodajni pogodbi z dne 11. 6. 2003, za katerega je tožnica sama priznala, da ga je ponaredila, izvedenec ni pregledal. Ker toženka zatrjuje, da spornega sporazuma ni podpisala, bi tožnica morala dokazati nasprotno. Prav tako bi morala dokazati, kdaj in kje je bil sporazum podpisan. Celo tožničine priče se v svojih izpovedih o tem razhajajo, sodišče pa se do tega ni opredelilo. Za povrh gre za priče, ki so naklonjene tožnici, od katere imajo koristi, druži pa jih odklonilen odnos do toženke. Toženka ni bila dolžna dokazovati, da je bila v času podpisa spornega sporazuma na Z. Čeprav tožnica predloženim fotografijam ni oporekala, je sodišče presojalo njihovo pristnost in zaključilo, da so fotografije prirejene. Takšno stališče je za toženko popolno presenečenje, proti kateremu se v postopku ni mogla braniti. Toženka nadalje navaja, da sporni sporazum ni bil notarsko overjen. Podpisi v notarski knjigi niso njeni. Odnosi v družini so bili leta 2003 slabi. Toženkinih prič, ki bi to potrdile, sodišče ni hotelo zaslišati. Tožnica se je vselila v toženkino hišo v I. proti njeni volji. Res je toženka podpisala darilno pogodbo iz leta 2010 za B., vendar je štela, da se 3. člen te pogodbe, ki ga izpostavlja sodišče, ne nanaša nanjo, saj takrat niti vedela ni za obstoj sporazuma z dne 22. 8. 2003. Sicer pa je navedena darilna pogodba še predmet izpodbijanja na H. Ni res, da naj bi kupoprodajna pogodba z dne 2. 11. 1984 prikrivala darilno pogodbo. Napačna je odločitev o ugovoru zastaranja. Oba zahtevka, tako prvotni kot modificirani, sta bila prepozna. Sodišče ni upoštevalo toženkine dokazne stiske in je kršilo njena ustavna procesna jamstva. Tožnici je priznalo stroške za začasno odredbo, čeprav jih je prepozno priglasila in je bil sklep o začasni odredbi po toženkinem ugovoru razveljavljen. Tudi do povračila sodnih taks tožnica ni upravičena, če je bila plačila taks oproščena. Za materialne stroške ji pripada največ 20,00 EUR in ne 30,00 EUR, kot je navedeno v sodbi.

3Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da sporni "Medsebojni dogovor" z dne 22. 8. 2003 po vsebini predstavlja darilno pogodbo.¹ Toženka se je z navedenim dogovorom zavezala dati tožnici v last in posest svojo nepremičnino v I. (leseno brunarico in zidano stanovanjsko hišo, oboje s pripadajočim zemljiščem, ter gozd). Tožnica je na tej podlagi pridobila pravico terjati od toženke zemljiškoknjižno dovolilo, ki bi ji omogočilo vknjižbo v zemljiško knjigo in s tem pridobitev njene lastninske pravice na podarjeni nepremičnini. Po 350. členu Obligacijskega zakonika (OZ) terjatev na izstavitev listine za vpis v zemljiško knjigo zastara v desetih letih. Ta rok od sklenitve dogovora v letu 2003 do vložitve tožbe v letu 2011 še ni potekel. Tožničin dajatveni zahtevek zato ni bil prepozen. V preostalem delu² gre za vmesni ugotovitveni zahtevek po tretjem odstavku 181. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki ne zastara.³ Toženkin ugovor zastaranja je bil torej pravilno zavrnjen, čeprav so razlogi za takšno odločitev drugačni od tistih, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

6Jedro spora predstavlja vprašanje pristnosti toženkinega podpisa na navedenem dogovoru. Gre za strokovno vprašanje, zato se je sodišče prve stopnje pri odgovoru nanj pravilno oprlo na izvid in mnenje izvedenca za preiskavo pisav (243. člen ZPP). Izvedenec je z najvišjo stopnjo zanesljivosti ugotovil, da je sporni podpis napisala toženka. Njene pripombe je prepričljivo in obrazloženo zavrnil v pisni dopolnitvi mnenja. Res je, da se dokaz z izvedencem praviloma izvaja ustno (prvi odstavek 253. člena ZPP) in da ima stranka pravico postavljati izvedencu vprašanja na glavni obravnavi (drugi odstavek 289. člena ZPP), vendar bi bilo tudi po presoji pritožbenega sodišča zaslišanje izvedenca v tem primeru samo sebi namen. Izvedenec je namreč že pisno odgovoril na vsa toženkina vprašanja in njene pripombe prepričljivo zavrnil. Toženka je nato ponovila svoje pripombe, novih oziroma drugih tehtnih razlogov, ki bi terjali zaslišanje izvedenca ali vzbudili dvom o pravilnosti njegovega mnenja, pa ni navedla, zato je sodišče prve stopnje njen predlog za zaslišanje izvedenca smelo zavrniti.⁴ Toženka niti v pritožbi ne pove, kakšno vprašanje bi izvedencu še zastavila, če bi ga sodišče povabilo na glavno obravnavo. Izvedensko mnenje, vključno z izvidom, je jasno, izčrpno in razumljivo, brez notranjih nasprotij ali pomanjkljivosti, ki bi terjale dopolnitev oziroma ponovitev dokazovanja z istim ali drugimi izvedenci (drugi in tretji odstavek 254. člena ZPP).

7Pritožbeni očitek, da dokaz z izvedencem ni bil izveden popolno, torej ni utemeljen. Iz izvedenskega mnenja je jasno razvidno, da je izvedenec pri analizi in primerjavi podpisov uporabil originalni izvod spornega dogovora z dne 22. 8. 2003, zato so pritožbeni pomisleki v zvezi s tem odveč.⁵ Toženka je začela trditi, da izvirnik spornega dogovora ne obstaja, več kot dve leti po izteku roka za pripombe k izvedenskemu mnenju.⁶ Zatrjevana napaka, ki naj bi se sodišču primerila pri popisu sporne priloge (izvirnika dogovora), ne more vplivati na pravilnost izvedenskega mnenja. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da tožnica niti ni predlagala dokaza z izvirnikom spornega dogovora. Bistveno je pač, da toženka ne v postopku na prvi stopnji in ne v pritožbi ne trdi, da predložena kopija spornega dogovora ne ustreza originalu. Potemtakem ni sprejemljivo pritožbeno stališče, da naj bi bilo v postopku na prvi stopnji v toženkino škodo kršeno načelo kontradiktornosti. Tožnica je priznala, da je podpisala toženko na kupoprodajni pogodbi z dne 11. 6. 2003, zato tega dejstva ni bilo treba dokazovati, posebej ker navedena pogodba ni predmet spora. Ker je izvedenec, kot že navedeno, zanesljivo ugotovil, da je sporni toženkin podpis pristen, je neupoštevna toženkina trditev, da je tožnica večkrat podpisovala toženko in da je bila pri tem že dobro izvežbana. Končno je izvedenec tudi prepričljivo pojasnil, da ni mogoče ugotoviti, ali je bil sporni podpis napisan v istem časovnem okviru kot preostalo besedilo dogovora. Toženka takšnemu mnenju še v pritožbi nasprotuje (s sklicevanjem na podatke z medmrežja), vendar pri tem pozablja, da morebitna ponovitev dokazovanja z drugim izvedencem ni več mogoča, ker bi bil za takšno preiskavo potreben izvirnik sporne listine, ta pa je bil iz spisa odtujen.⁷ Sodišču prve stopnje se do tega ni bilo treba posebej opredeljevati, saj toženka ne trdi, da je listino izgubilo ali založilo sodišče.⁸

8Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnica zadostila svojemu dokaznemu bremenu, saj je z izvedencem dokazala, da je toženka podpisala sporni dogovor z dne 22. 8. 2003. Neutemeljena je pritožbena trditev, da bi tožnica morala dokazati tudi, kdaj in kje je bil ta dogovor podpisan. Čeprav tožnica in njene priče o tem niso povsem skladno izpovedale, kot izpostavlja pritožba, to ni razlog za dvom o njihovi verodostojnosti. Če bi tožnica res ponaredila sporni dogovor oziroma zlorabila toženkin podpis na praznem listu papirja, kot poskuša prikazati toženka, bi se tožničine priče, glede na njihovo domnevno naklonjenost tožnici in odklonilen odnos do toženke, gotovo bolj skrbno pripravile na zaslišanje in izpovedovale povsem enako, kot se je to izkazalo pri toženkinih pričah. Po presoji pritožbenega sodišča niti ni pomembno, ali je toženka sporni dogovor podpisala pri notarju ali kje drugje; notarska overitev v tem primeru ni bila potrebna. Sodišče prve stopnje je utemeljeno podvomilo o toženkini trditvi, da je bila 22. 8. 2003, ko je bil podpisan sporni dogovor, ves dan na Z. Zakaj ni verjelo toženkinim pričam, ki naj bi bile tedaj v toženkini družbi, je v izpodbijani sodbi pojasnilo z izčrpnimi in prepričljivimi razlogi, ki jih pritožbeni pomisleki ne morejo omajati. Sicer pa sodišče prve stopnje ni odreklo pristnosti predloženim fotografijam, le verjelo ni, da so bile res posnete navedenega dne.

9Končno so neutemeljene tudi pritožbene trditve, ki merijo na odsotnost pogodbene podlage. Sodišče prve stopnje je namreč glede na izvedene dokaze lahko dovolj zanesljivo sklepalo, da je bila toženka le formalna lastnica sporne nepremičnine v I., saj tam ni nikoli živela, ni vlagala v hišo, niti plačevala stroškov. Neprepričljiva je zato pritožbena trditev, da se je tožnica vselila v hišo proti toženkini volji. Če bi bili odnosi v družini že v letu 2003 res tako slabi, kot poskuša prikazati toženka, potem bi tožnica sporni gozd v I, ki je bil predmet kupoprodajne pogodbe z dne 11. 6. 2003, gotovo kupila sama in ne bi kot kupca navedla in celo podpisala toženke. Povsem sprejemljivi so razlogi izpodbijane sodbe o tem, da je bila toženka le navidezna pogodbenica v pogodbi s Krajevno skupnostjo I. z dne 2. 11. 1984. Odveč so le razlogi v zvezi z darilno pogodbo z dne 5. 5. 2010. Pritožba utemeljeno izpostavlja, da se 3. člen te pogodbe ne nanaša na sporni sporazum. Ta pomanjkljivost pa glede na vse ostale izčrpne in notranje skladne razloge izpodbijane sodbe ni mogla vplivati na njeno pravilnost in zakonitost.

10Sodišče prve stopnje je pojasnilo, zakaj ni zaslišalo ostalih prič, ki jih je predlagala toženka. Njena pravica do obravnavanja v postopku zato ni bila kršena. Tudi po presoji pritožbenega sodišča zaslišanje teh prič, ki naj bi izpovedovale o slabih odnosih v družini pravdnih strank, ni bilo potrebno. Celo če bi toženki uspelo dokazati, da je bila po očetovi smrti "črna ovca" v družini, bi lahko šlo le za osamljen indic in ne za nasprotni dokaz, kakršnega bi potrebovala toženka, da bi se zoperstavila dokazani pristnosti svojega podpisa na spornem dogovoru. Odveč je tudi vprašanje, ki si ga zastavlja pritožba, zakaj je sporni dogovor brez zemljiškoknjižnega dovolila in zakaj ni tožnica že prej vložila tožbe. Očitno je toženki zaupala in odnosi v družini le niso bili tako slabi, kot zatrjuje toženka, tožba pa je bila vložena potem, ko je zaradi spora med pravdnima strankama prišlo do poslabšanja teh odnosov.

11Pritožbeno sklicevanje na toženkino dokazno stisko po navedenem ni sprejemljivo. Enako velja za njene posplošene očitke o domnevnih kršitvah njenih ustavnih pravic. Toženkina pravica do obravnavanja v postopku ni bila okrnjena. Sodišče prve stopnje odločilnih dejstev ni ugotavljalo mimo trditvene podlage, izpodbijano sodbo pa je tudi ustrezno obrazložilo, tako da jo je mogoče preizkusiti. Procesnih kršitev, na katere meri pritožba, v postopku na prvi stopnji ni bilo, in tudi ne tistih, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

12Odločitev o glavni stvari je v dejanskem in pravnem pogledu pravilna. Dejansko stanje je bilo celovito in pravilno ugotovljeno, prav tako je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo.

13Toženka neutemeljeno nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka. Sodišče prve stopnje jih je namreč pravilno odmerilo, z izjemo materialnih stroškov. Res je, da bi bila tožnica po odvetniški tarifi iz tega naslova upravičena le do povračila v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002) in ne do 30,00 EUR, vendar gre za po višini zanemarljivo razliko (skupaj z DDV 12,20 EUR oziroma 0,1%), upoštevaje celoten znesek dolgovanih stroškov. Sodišče druge stopnje zato v njihov izračun ni poseglo. Tudi v pritožbenem postopku namreč stranka ni upravičena do sodnega varstva v malenkostnih in očitno nepomembnih zadevah. Tožnica ni bila oproščena plačila sodnih taks, kot napačno domneva toženka, zato ji mora toženka povrniti plačane sodne takse. Tožnica pa je upravičena tudi do priglašene nagrade za izdajo dveh začasnih odredb. Stroški zavarovanja terjatve so del pravdnih stroškov, kadar je začasna odredba predlagana v tožbi ali med postopkom. Tožnica je torej tudi te stroške smela priglasiti šele ob zaključku glavne obravnave (tretji odstavek 163. člena ZPP). Res je sicer, da je s prvim predlogom propadla, vendar ni mogoče spregledati, da je bil njen predlog ob vložitvi utemeljen. Sodišče je namreč prvo izdano začasno odredbo po toženkinem ugovoru razveljavilo le zato, ker je toženka z nedovoljenim razpolaganjem prehitela sodišče in takoj po prejemu tožbe odtujila sporno nepremičnino.⁹

14Pritožbeni razlogi po navedenem niso podani. Sodišče druge stopnje je zato toženkino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

15Odločitev o zavrnitvi pritožbe vključuje tudi priglašene pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP). Ker je toženka s pritožbo propadla, do njihovega povračila ni upravičena.

¹ V dokazne namene so bile predložene tri listine, poimenovane kot "Medsebojni dogovor" z istim datumom - 22. 8. 2003. Samo sporni dogovor se nanaša na nepremičnino v I. , medtem ko sta bili predmet preostalih dveh dogovorov nepremičnini v oziroma na v Ljubljani.
² Tožnica je v ponovljenem postopku razširila tožbo tako, da je poleg prvotnega zahtevka terjala še ugotovitev, da sta pravdni stranki sklenili darilno pogodbo in da je tožnica plačala davek na darilo.
³ Z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 335. člena OZ). Zastara torej lahko samo terjatev oziroma obveznost, ne pa ugotovitev.
⁴ Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 339/2014 z dne 21. 7. 2016.
⁵ Originalni izvod je bil po pojasnilu izvedenca (v izvedenskem mnenju z dne 25. 11. 2012 - listovna številka 173 in v dopisu z dne 19. 4. 2015 - listovna številka 274) v spisu med prilogami (B20).
⁶ V pripravljalni vlogi z dne 8. 4. 2015 (na listovni številki 255), ki jo je vložila toženkina zadnja pooblaščenka.
⁷ Iz uradnega zaznamka z dne 14. 7. 2014 (listovna številka 230) izhaja, da je priloga B20 izginila iz spisa po tem, ko so toženka in njeni takratni pooblaščenci večkrat pregledovali in fotokopirali spis.
⁸ Ni izključeno, da je prilogo B20 odtujil tisti, ki si je od tega obetal korist pri nadaljnjem dokazovanju, ker je pričakoval, da bo na ta način zasejal dvom o pravilnosti že izdelanega izvedenskega mnenja.
⁹ V drugi pravdi se je namreč izkazalo, da je toženka prodajno pogodbo sklenila z nedopustnim namenom, da bi tožnici onemogočila uveljavljanje zahtevka v tej pravdi (sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 130/2015 z dne 1. 12. 2016 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2660/2014 z dne 7. 1. 2015).