VSK Sodba II Kp 30212/2015

I. Pritožba državne tožilke se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolženi M. V. kriv, pod točko A izreka sodbe, nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, pod točko B izreka sodbe pa 19 kaznivih dejanj ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1. Po 57. členu KZ-1 ter petem odstavku 58. člena KZ-1 je obdolžencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazni, za nadaljevano kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom KZ-1 eno leto zapora, za 19 kaznivih dejanj ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1, za vsako od teh kaznivih dejanj po en mesec zapora, nakar mu je na podlagi določbe 4. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen dve leti in šest mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi petih let ne bo storil novega kaznivega dejanja in pod posebnim pogojem, da v roku dveh let od pravnomočnosti sodbe oškodovancema povrne premoženjsko korist in sicer oškodovancu S. d.d. v znesku 12.835,03 EUR in T. d.o.o. v znesku 730,33 EUR. V primeru preklica pogojne obsodbe se v skladu s 56. členom KZ-1 v izrečeno kazen zapora všteje čas, ki ga je obdolženi prebil v priporu od 17.8.2015 do 20.8.2015. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolžencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom in sodno takso, ki bo odmerjena s plačilnim nalogom. Sklenilo je še, da je obdolženi dolžan plačati oškodovancema S. d.d. znesek 12.835,03 EUR in T. d.o.o. znesek 730,33 EUR.

2Državna tožilka je zoper sodbo vložila pritožbo iz razloga po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, v zvezi s 374. členom ZKP - zaradi odločbe o kazenski sankciji. Ocenjuje, da je določena kazenska sankcija prenizka in nesorazmerna glede na obstoječo sodno prakso ter predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obdolženemu M. V. za nadaljevano kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena v zvezi s 54. členom KZ-1 določi kazen enega leta in deset mesecev zapora ter nepogojno stransko denarno kazen 60 dnevnih zneskov in mu upoštevajoč že določene kazni za 19 kaznivih dejanj ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 določi enotno kazen treh let in tri mesece zapora ter preizkusno dobo v trajanju šest let s posebnim pogojem, da v roku dveh let od pravnomočnosti sodbe oškodovancem povrne premoženjsko korist.

3Pritožba ni utemeljena.

4Državna tožilka v pritožbi, ko izraža nestrinjanje z izrečeno kazensko sankcijo, v bistvenem ponavlja navedbe iz obrazložitve predloga glede izreka kazenske sankcije na naroku dne 28.9.2016. Do predloga državne tožilke se je sodišče prve stopnje opredelilo v 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, in k temu, kar je navedlo, v bistvu ni kaj dodati. Državna tožilka kot okoliščino, ki bi jo sodišče prve stopnje moralo upoštevati pri odmeri kazni za kaznivo dejanje goljufije kot obteževalno okoliščino izpostavlja, da si je obdolženi s kaznivim dejanjem pridobil najdražje telefone na tržišču, kar je sicer morda res, vendar to ni pomembno, saj je protipravno pridobljena premoženjska korist izražena v znesku, glede na zagroženo kazen pa tudi število izvršitvenih dejanj v okviru nadaljevanega kazniva dejanja nima tolikšne teže, da bi narekovalo izrek višje kazni, kot jo je določilo sodišče prve stopnje. Državna tožilka sicer izpostavlja, da je sodišče prve stopnje preveliko težo dalo okoliščini, da je obdolženi krivdo priznal in okoliščini, da do sedaj še ni bil obsojen, vendar to ne drži. Že iz predloga državne tožilke za izrek kazenske sankcije izhaja ocena, da so izpolnjeni pogoji za izrek sankcije opominjevalne narave, saj je predlagala izrek pogojne obsodbe s posebnim pogojem plačila škode oškodovancema, kar je sodišče prve stopnje upoštevalo, pri določitvi trajanja zaporne kazni v primeru preklica pogojne obsodbe pa je sodišče prve stopnje, glede na ugotovljene pravno pomembne okoliščine, ustrezno upoštevalo tudi možnost omilitve kazni, ki jo v primeru priznanja krivde dajeta 50 in 51. člen KZ-1. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni videti, da bi sodišče prve stopnje posebno težo dajalo okoliščini, da obdolženi do sedaj še ni bil obsojen, pač pa je pravilno upoštevalo ostale relevantne okoliščine in sicer, število posameznih dejanj, višino posameznih zneskov, kot tudi skupno škodo, ki jo je povzročil oškodovancem, kot tudi zagroženo kazen. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče po pregledu zadeve ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob odločanju o kazenski sankciji ovrednotilo vse tiste relevantne okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije ter obdolžencu izreklo primerno kazensko sankcijo, pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo primerno zaporno kazen in primerno preizkusno dobo.

5Državna tožilka graja tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki se ni odločilo za izrek stranske denarne kazni, kljub temu, da je ugotovilo, da je obdolženi obravnavana kazniva dejanja storil iz koristoljubnosti. Pritožbeno sodišče se z njenim mnenjem ne strinja. Sodišče prve stopnje je odločitev o tem razumno utemeljilo v 7 obrazložitve. Kot je navedlo, je bil obdolžencu v pogojni obsodbi določen poseben pogoj vračila povzročene škode, ki že sam po sebi predstavlja finančno obremenitev za obdolženca. Z denarno kaznijo bi bil obdolženi še dodatno obremenjen, s tem pa bi bila tudi možnost, da posebni pogoj ostane neizpolnjen, večja. Res je, kar pravi državna tožilka, da doleti storilca vračilo protipravne premoženjske koristi v vsakem primeru, saj zakon določa, da ne sme nihče protipravne premoženjske koristi, do katere je prišel s storitvijo kaznivega dejanja obdržati, in je zato tudi res, da vračilo premoženjske škode ni kazen. Tega sodišče prve stopnje niti ne trdi, državna tožilka pa v pritožbi, razen poudarjanja vztrajnosti in množičnosti prepovedanega ravnanja, kar vse je sodišče prve stopnje primerno upoštevalo pri odločitvi o sankciji, ne navaja nobene takšne okoliščine, zaradi katere bi bil namen kaznovanja dosežen še v večji meri, ob dejstvu, da je pri obdolžencu že sama državna tožilka ugotovila, da obstoji pozitivna prognoza, saj sicer pogojne obsodbe zanj ne bi predlagala. Zgolj na rob navedenemu pritožbeno sodišče še dodaja, da je predlog državne tožilke glede izreka stranske denarne kazni tudi neizoblikovan, saj je državna tožilka v zaključni besedi kot tudi v pritožbi navedla zgolj število dnevnih zneskov stranske denarne kazni, brez višine dnevnega zneska in se tako njenega predloga za izrek stranske denarne kazni niti ne da preizkusiti. Iz navedenih razlogov je zato pritožbeno sodišče ob uporabi določbe 391. člena ZKP pritožbo državne tožilke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, potem ko je še ugotovilo, da v postopku tudi ni bila zagrešena nobena od kršitev iz prvega odstavka 383. člena ZKP, na katere je moralo paziti po uradni dolžnosti.

6Ker je bilo s sodbo odločeno v obdolženčevo korist, se sodna taksa za pritožbo ne določi (drugi odstavek 98. člena ZKP).