VSLJ Sodba PRp 627/2024

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se postopek o prekršku zoper storilki ustavi iz razloga po 1. točki prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških in stroški postopka bremenijo proračun.

1. Z uvodoma navedeno odločbo o prekršku je prekrškovni organ odpravil odločbo o prekršku št. 7100-136/2023-6 z dne 22. 2. 2023 (1. točka izreka) ter storilki spoznal za odgovorni storitve prekrška po 1. točki prvega odstavka 23. člena Zakona o uvedbi eura (ZUE), za kar je storilki pravni osebi izrekel globo v višini 2.000,00 EUR, storilki odgovorni osebi pa globo v višini 500,00 EUR ter jima naložil plačilo sodne takse, in sicer pravni osebi v znesku 200,00 EUR, odgovorni osebi pa v znesku 50,00 EUR (2. točka izreka). Zoper odločbo o prekršku sta storilki po zagovorniku vložili zahtevo za sodno varstvo, o kateri je odločalo Okrajno sodišče na Jesenicah s sodbo ZSV 152/2023 z dne 3. 10. 2024 ter jo kot neutemeljeno zavrnilo, storilkama pa je naložilo plačilo sodne takse, in sicer pravni osebi v znesku 200,00 EUR, odgovorni osebi pa v znesku 50,00 EUR.

2. Proti sodbi se pravočasno pritožujeta storilki po zagovorniku. Sodbo izpodbijata iz vseh pritožbenih razlogov po 1., 2. in 4. točki 154. člena Zakona o prekrških (ZP-1) ter pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi, sodbo razveljavi oziroma spremeni tako, da zahtevi za sodno varstvo ugodi in odločbo o prekršku odpravi ter postopek o prekršku ustavi, vsi priglašeni stroški pa bremenijo proračun. Podrejeno predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglašata nagrado in stroške za sestavo pritožbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in glede kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti na podlagi 159. člena ZP-1, upoštevajoč, da se pritožba zoper odločitev sodišča prve stopnje o zahtevi za sodno varstvo obravnava po določbah pritožbenega postopka v rednem sodnem postopku (šesti odstavek 66. člena ZP-1).

5. Iz izreka odločbe o prekršku izhaja, da sta storilki odgovorni za očitani jima prekršek, ker storilka odgovorna oseba kot direktor družbe pri opravljanju dejavnosti storilke pravne osebe v imenu, za račun, v korist in s sredstvi pravne osebe, pri poslovanju z uporabniki parkirnih prostorov ni zagotovila možnosti plačila parkirnine z gotovino, to je eurobankovci in eurokovanci na plačljivih parkiriščih, in sicer na parkirnih mestih, ki so poimensko navedeni in s katerimi upravlja storilka pravna oseba, kar je bilo ugotovljeno pri inšpekcijskem nadzoru 15. 12. 2022, 16. 5. 2023 in 24. 5. 2023, s čimer sta kršili 2. člen ZUE v povezavi s prvim odstavkom 3. člena ZUE in storili prekršek po 1. točki prvega odstavka 23. člena ZUE.

6. V skladu s 1. točko prvega odstavka 23. člena ZUE se z globo od 2.000 do 25.000 eurov za prekršek kaznuje pravna in fizična oseba, ki opravlja dejavnost, ki po dnevu uvedbe eura ne sprejema bankovcev in kovancev, ki se glasijo na euro v skladu z 2. členom tega zakona, na podlagi drugega odstavka 23. člena ZUE pa se z globo od 500 do 4.000 eurov za prekršek kaznuje odgovorna oseba pravne osebe, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka. Določba 2. člena ZUE določa pomen posameznih izrazov, ki so uporabljeni v tem zakonu, in sicer: Euro je valuta vseh sodelujočih držav članic Evropske unije, kot je določeno v Uredbi Sveta (ES) št. 974/98 z dne 3. maja 1998 o uvedbi eura; Tečaj zamenjave je tečaj, ki je določen v Uredbi Sveta (ES) št. 1086/2006 z dne 11. julija 2006 o spremembi Uredbe (ES) št. 2866/98 o menjalnih razmerjih med eurom in valutami držav članic, ki sprejmejo euro; Dan uvedbe eura je dan, ki je določen v Odločbi Sveta 495/2006 z dne 11. julija 2006 v skladu s členom 122 (2) Pogodbe o uvedbi enotne valute v Sloveniji 1. januarja 2007; Metoda od spodaj navzgor je metoda redenominacije dolga, pri kateri se redenominira vrednost posameznega apoena dolžniškega vrednostnega papirja.

7. Sodišče je vezano na opis dejanskega stanja prekrška v izreku odločbe o prekršku in o zahtevi za sodno varstvo odloči v mejah dejstvenega opisa. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da opis dejanja, kot izhaja iz izreka odločbe o prekršku, ne ustreza zakonskim znakom prekrška, ki so določeni v 1. točki prvega odstavka 23. člena ZUE.

8. Zagovornik storilk v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da namen ZUE ni v tem, da bi na splošno urejal plačilni sistem v državi, v smislu nujnosti zagotavljanja gotovinskega plačevanja ter da v njem ni navedeno, da predpisuje pravila glede načina plačevanja storitev in zapoveduje dolžnost sprejemanja gotovinskega plačila. Osnovni cilj ZUE je bil namreč olajšati prehod na euro kot denarno enoto Republike Slovenije ter urediti zamenjavo tolarskih bankovcev in kovancev v evrske bankovce in kovance ob uvedbi evra (Poročevalec DZ št. 83 z dne 27. 7. 2006) in tako tudi 1. člen ZUE določa, da ta zakon podrobneje ureja postopke v zvezi z uvedbo eura kot valute Republike Slovenije.

9. Iz 2. člena ZUE izhaja, da je euro valuta vseh sodelujočih držav članic Evropske unije in da je dan uvedbe eura v Sloveniji 1. januar 2007. V določbah 3. do 8. člena, ki so uvrščene v poglavje z naslovom "zamenjava gotovine", pa ZUE ureja postopek zamenjave tolarja za euro, obdobje dvojnega obtoka in jemanje tolarja iz obtoka. Z dnem uvedbe eura 1. 1. 2007 so namreč status zakonitega plačilnega sredstva dobili bankovci in kovanci, ki se glasijo na euro. To izhaja iz prvega odstavka 3. člena ZUE, ki določa, da se z dnem uvedbe eura v Republiki Sloveniji kot zakonito plačilno sredstvo uporabljajo bankovci in kovanci, ki se glasijo na euro. Od 1. 1. 2007 do 14. 1. 2007 je trajalo obdobje dvojnega obtoka, v katerem so se poleg bankovcev in kovancev, ki se glasijo na euro, kot zakonito plačilno sredstvo uporabljali tudi bankovci in kovanci, ki so se glasili na tolar (drugi in tretji odstavek 3. člena ZUE). Pravne in fizične osebe, ki opravljajo dejavnost, državni organi ter organi lokalnih skupnosti so smeli v obdobju dvojnega obtoka razliko med vrednostjo, zaračunano za storitev ali blago, in prejetim zneskom vračati le v bankovcih in kovancih, ki se glasijo na euro (prvi odstavek 4. člena ZUE), Banka Slovenije pa je z dnem uvedbe eura začela jemati iz obtoka bankovce in kovance, ki se glasijo na tolar (prvi odstavek 5. člena ZUE).

10. Glede na vse navedeno po presoji pritožbenega sodišča določbe prvega odstavka 3. člena ZUE ni mogoče razlagati le z jezikovno razlago, kot je to storilo sodišče prve stopnje, in sicer, da so bankovci in kovanci, ki se glasijo na euro, zakonito plačilno sredstvo, kar pomeni, da jih je treba sprejemati pri plačilu obveznosti, vključno s plačevanjem storitev, kakršna je parkirnina; da je potrošnikom zakonsko zagotovljena splošna pravica, da plačilo izvedejo z gotovino v valuti euro, kar jim mora biti vselej omogočeno ter da 3. člen ZUE neposredno varuje pravico potrošnikov do gotovinskega plačevanja in ne dopušča izključevanja te možnosti, ne glede na obstoj alternativnih načinov plačila. Po presoji pritožbenega sodišča je takšna ozka jezikovna razlaga presežena z namensko razlago, ki jo pritožbeno sodišče vidi v tem, da je ZUE z dnem 1. 1. 2007 uvedel euro kot valuto Republike Slovenije in zaradi zamenjave gotovine (euro za tolar) podelil status zakonitega plačilnega sredstva bankovcem in kovancem, ki se glasijo na euro, posledično pa je kot prekršek določil ravnanje, ko pravna in fizična oseba, ki opravlja dejavnost, po dnevu uvedbe eura ne sprejema bankovcev in kovancev, ki se glasijo na euro, torej ne sprejema plačila z zakonitim plačilnim sredstvom, pri čemer je tu poudarek na valuti euro (ki jo ZUE uvaja), ne pa na načinu plačevanja (z gotovino). Povedano drugače: 1. točka prvega odstavka 23. člena ZUE sankcionira ravnanje osebe, ki po dnevu uvedbe eura pri gotovinskem plačevanju ne sprejema bankovcev in kovancev, ki se glasijo na euro.

11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da že iz same dikcije (še manj ob zgoraj pojasnjeni namenski razlagi) določb 2. člena in prvega odstavka 3. člena ZUE ne izhaja, da bi osebam, ki opravljajo dejavnost, nalagale, da morajo uporabnikom zagotavljati možnost plačevanja z gotovino. Pa tudi sicer iz določb ZUE ne izhaja, da bi izključevale možnosti plačevanja (v euro valuti) na drug, negotovinski način, saj ZUE ne ureja načinov plačevanja v RS.

12. Ker torej ZUE ne predstavlja tiste pravne podlage, ki bi upravljavcu javnih parkirišč nalagala dolžnost, da mora na parkiriščih zagotoviti možnost plačila parkirnine z gotovino (z eurobankovci in eurokovanci), kar se storilkama očita, pritožbeno sodišče ugotavlja, da opis dejanja v izreku odločbe o prekršku ne ustreza pravni opredelitvi kršitve iz 1. točke prvega odstavka 23. člena ZUE, zato je na podlagi devetega odstavka 163. člena ZP-1 pritožbi ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper storilki ustavilo iz razloga po 1. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1.

13. V posledici te odločitve je na podlagi četrtega odstavka 144. člena ZP-1 odločilo tudi, da stroški postopka bremenijo proračun.