VSC Sodba Cp 4/2018

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka delno spremeni tako, da se znesek 20.430,00 EUR zniža na 17.730,00 EUR in se tožbeni zahtevek za 2.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 9. 2013 dalje zavrne, v II. točka izreka pa tako, da se znesek pravdnih stroškov 2.761,27 EUR zniža na 2.006,87 EUR.

II. V ostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se v še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka mora tožeči stranki v roku 15 od prejema te sodbe povrniti 590,47 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi naslednji dan od izteka izpolnitvenega roka dalje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo drugič razsodilo v predmetni pravdni zadevi in toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati znesek 20.430,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 9. 2013 dalje do plačila (I. točka sodbenega izreka), glede na pravdni uspeh pa ji mora povrniti tudi pravdne stroške v višini 2.761,27 EUR, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Proti sodbi se tožena stranka po pooblaščencu pravočasno pritožuje. Uvodoma uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Povzema odločitev sodišča prve stopnje in najprej navaja, da je sodišče prve stopnje kljub zelo jasnim navodilom višjega sodišča o tem, da sodišče prve stopnje ni povsem zadostilo metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP v delu, ko ni pojasnilo ocene o neprepričljivosti izpovedi zaslišane priče S. P. glede obstoja zatrjevane zunajzakonske skupnosti ter da se bo moralo ponovno opredeliti do vseh ugovorov tožene stranke, z novo sodbo le vztrajalo pri celotni obrazložitvi sodbe z dne 31. 5. 2016, saj se sodbi razlikujeta le v ugotavljanju dejstva zaključenega zdravljenja. Sodišče prve stopnje je kljub nasprotovanju tožene stranke že postavljenemu izvedencu naložilo še dopolnitev izvedenskega mnenja ter ga kasneje tudi zaslišalo in sodbi z dne 31. 5. 2016 tako v sedaj izpodbijani sodbi dodalo le 9., 10., 23., 24. in 25. točko, v vseh ostalih točkah pa je zgolj dobesedno prepisalo svoje predhodne zaključke, kar kaže na to, da se kljub obveznim napotilom višjega sodišča ponovno ni opredelilo do vseh ugovorov tožene stranke. Glede zaključkov v zvezi s po toženi stranki zatrjevano zunajzakonsko skupnostjo med zavarovancem tožene stranke ter hčerjo tožeče stranke (v pritožbi pomotoma tožečo stranko) pritožba očita, da sodišče ni v zadostni meri ocenilo ugovora tožene stranke glede obstoja te skupnosti in je zato zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, poleg tega pa je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Pri zaključku, da zunajzakonska skupnost med J. K. in I. Š. ne obstoji, se je osredotočilo zgolj na izjave prič, ki so jih podale tekom pravdnega postopka, glede nejasnosti in kontradiktornosti v samih vlogah tožeče stranke pa se ni izreklo. Pritožba izpostavlja, tožeča stranka je v prvi pripravljalni vlogi trdila, da ima njena hči J. K. drugega partnerja, vendar pa zaslišanja tega partnerja kot priče v tem postopku ni nikoli predlagala, čeprav je to v pripravljalnih vlogah napovedovala, zaslišana na naroku 6. 11. 2014 pa je zgolj povedala in s tem direktno izjavila, da so njene predhodne navedbe neresnične, da hčerka J. K. novega partnerja nima, saj naj bi bila cele dneve v službi, enako pa je potrdila tudi kot priča zaslišana J. K. Sodišče se v novem sojenju glede teh nasprotujočih navedb tožeče stranke ponovno ni izreklo. V ponovljenem sojenju in sodbi se ni spuščalo v vsebino navedb, temveč je izjavam prič, katerim je uspeh v pravdi v neposredno korist, v celoti sledilo. Pritožba navaja, da navedb tožeče stranke ni mogoče umestiti v logično celoto, saj sprva trdi, da naj bi bila J. K. in I. Š. dolgoletna prijatelja in znanca, v zaslišanju pa sta potrdila, da se poznata šele od takrat, ko je I. Š. montiral oziroma naredil remont na centralni peči na nepremičnini tožeče stranke. To naj bi bilo oktobra oziroma novembra, nato pa naj bi jo povabil, da pride dobesedno brezplačno živeti v njegovo prosto nepremičnino. Pritožba se sprašuje, kako je lahko sodišče takšnim navedbam sploh sledilo. Nadaljnjo kontradiktornost pritožba vidi v zaslišanju tožeče stranke in navaja, da je ta trdila, da ji I. Š. servisira peč centralne kurjave, videla naj bi ga l- krat do 2-krat na leto, in sicer po potrebi, če se kaj pokvari. I. Š. pa je v zaslišanju potrdil, da se sicer res vidijo l-krat do 2-krat letno, vendar tudi takrat, ko pride skupaj s hčerko tožnice J. K. na tožničin rojstni dan. Sodišče ponovno ni upoštevalo, zakaj bi serviser tožeče stranke prihajal redno na rojstne dneve tožnice skupaj s hčerko tožnice. Nenazadnje pa se tožena stranka sprašuje, zakaj bi tožnica in njen mož sploh klicala serviserja (s katerim se vidijo l-krat do 2-krat letno) ter ga prosila, da naj ji kupi vrečo krompirja. Vse to kaže, da sodišče ni dovolj skrbno ocenilo izvedenih dokazov in je te dokaze ocenilo zmotno, kar predstavlja kršitev pravdnega postopka iz 8. člena ZPP. Tožeča stranka je v prvi pripravljalni vlogi neresnično navajala, da je J. K. prijavljena na naslovu AA, vendar resnično biva na naslovu BB, kjer stanuje tožeča stranka, v drugi pripravljalni vlogi pa je celo trdila, da se je prijavila na naslov AA zgolj iz razloga nepremičninskega davka, ponovno pa navedla, da ves čas biva na naslovu tožeče stranke, torej BB. Ko je tožena stranka v spis vložila 17 fotografij, da njene trditve o tem niso resnične in lažne in da biva na naslovu AA skupaj z I. Š., je na zaslišanju spremenila celotno trditveno podlago in izpovedala, da je J. K. že od leta 2012 podnajemnica v stanovanju I. Š. Glede teh kontradiktornosti, ki dokazujejo, da je tožeča stranka in njena družina, katerim je izid pravde v neposredno korist, sposobna neresnično izpovedovati pred sodišči, se sodišče prve stopnje ni izreklo. Pritožba poudarja, da je bil edini od predlaganih prič, ki je govoril o obstoju zunajzakonske skupnosti, direktor detektivske agencije, torej edini, ki mu izid pravde ni v neposredno korist. Sodišče je glede njegovega zaslišanja pojasnilo, da ni izpovedal prepričljivo, v čem je videlo to neprepričljivost, pa ni pojasnilo niti v ponovljenem sojenju. Zahteva po vestni in skrbni presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter uspeha celotnega postopka vključuje dolžnost primerjave posameznih dokazov med seboj in presojo o uspehu celotnega postopka. Tega pa sodišče prve stopnje po navedbi pritožbe ni opravilo. Sodišče se glede vseh naštetih kontradiktornosti ni izreklo, temveč je sledilo izpovedbam tožeče stranke in njenih sorodnikov, še več, ko je tožeča stranka na zaslišanju I. Š. želela nadaljnja pojasnila, zakaj je I. Š. detektivu sprva povedal, da je partner J. K., kasneje pa svojo izjavo spremenil, je sodišče zmotno zavrnilo postavljena vprašanja iz razloga, da ni bilo trditvene podlage (stran 14 prepisa zvočnega posnetka). Sodišče je s tem kršilo načelo kontradiktornosti. Trditvena podlaga je bila podana na drugi strani prve pripravljalne vloge tožene stranke, sodišče pa je na podlagi subjektivne in pravno napačne ocene zavrnilo postavljena vprašanja ter s tem toženi stranki onemogočilo razjasnitev dejanskega stanja. Glede zaključenega zdravljenja tožena stranka v pritožbi poudarja, da je tožeča stranka še sama v svoji vlogah trdila, da zdravljenje še ni zaključeno, saj pri tožnici zaradi vztrajajočih posledic predvidena operacija rame, pri čemer se sklicuje že na tožbene navedbe tožeče stranke. Enako je trdila tudi, ko je na zaslišanju izpovedala, da so ji zdravniki v Valdortri svetovali, da je operacija neizbežna. Enako je tožeča stranka trdila v drugi pripravljalni vlogi. Pritožba izpostavlja, da Klavzula K 422 zelo jasno določa, kaj pomeni konec zdravljenja in kdaj se lahko ocenjuje stopnja invalidnosti po splošnih pogojih zavarovanja tožene stranke. Navaja, da ta klavzula ali splošni pogoji tožene stranke na nobenem mestu ne določajo, ločujejo ali opredeljujejo, kaj pomeni primarni, kaj sekundarni zaključek zdravljenja, ki ga opisuje izvedenec in na katerega je sodišče oprlo sodbo. S tem je ponovno grobo kršilo materialno pravo, ko je arbitrarno in povsem mimo splošnih pogojev tožene stranke razlagalo in prepovedano širilo pojem zaključka zdravljenja. Tudi obrazložitev sodišča "da od oškodovanca tako ni mogoče pričakovati, da se bo podvrgel vsakemu možnemu ukrepu, ki ima tedaj le nekaj verjetnosti, da njegovo stanje izboljša", je pravno zmotna, pristranska in celo v nasprotju z medicinskim mnenjem izvedenca, ki je sicer pavšalno ocenil, da je 50 % možnost izboljšanja, 50 % pa poslabšanja. Nato pritožba izpostavlja izvedenčev odgovor na vprašanje tožene stranke "Ali bi glede na predvideno operacijo in nadaljnjo fizikalno terapijo, po zdravniški presoji mogoče pričakovati, da se bo stanje izboljšalo", pri čemer je izvedenec odgovoril, da ta trditev drži, vsi nadaljnji ukrepi sekundarnega zdravljenja, tako konservativni kot operativni, lahko izboljšajo stanje, vendar pa tega ni mogoče 100 % zagotoviti. Pritožba ob tem navaja, da je jasno, da izvedenec ne more 100 % zagotoviti uspešnosti vsake operacije, pa naj bo še tako minorna, vendar bistvo spora je v tem, da se stanje tožnici lahko izboljša, zato se stopnja invalidnosti še ne bi smela meriti. Tožnica sama priznava, da se bo na operacijo odzvala, da pa še vedno izvaja fizikalne terapije, to pa je razvidno iz dopolnitve izvedenskega mnenja. Izvedenec je trajno invalidnost ugotavljal 4. 3. 2015, po tem datumu pa je tožnica imela še 4 fizikalne terapije. Trajne invalidnosti pri tožeči stranki tako po trditvi pritožbe ni mogoče ugotoviti, saj trajna invalidnosti pomeni trajen položaj, če pa je z operacijo ali fizikalnimi terapijami, na katere tožnica še hodi, možno izboljšati stanje, potem taka invalidnost ni trajna, temveč začasna. Zato bi bila tožnica ob jasnih splošnih pogojih in Klavzuli K 422 upravičena do odškodnine le 1.000,00 EUR, saj pri njej trajna invalidnost še ni podana in lahko da nikoli ne bo, kvečjemu je podana začasna invalidnost, zato sodišče tožnici ne bi smelo prisoditi višjega zneska od pogodbeno omejenih 1.000,00 EUR. Nadalje tožena stranka pritožbeno še izpostavlja, da je že v svoji 5. pripravljalni vlogi predlagala postavitev novega izvedenca medicinske stroke, ker mnenja dr. T. ne sprejema, ker je izdelano nestrokovno in subjektivno. Enako je tožena stranka storila tudi v ponovljenem sojenju, vendar sodišče njenim navedbam ni sledilo. Ne strinja se z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da bi naj bilo izvedensko mnenje jasno, popolno, brez notranjih nasprotij in da je izvedenec tudi odgovoril na vsa vprašanja strokovno in argumentirano. Poudarja, da se je sodišče za zavrnitev dokaznega predloga tožene stranke, da ne bo postavilo novega izvedenca, odločilo še pred njegovim zaslišanjem. Tožena stranka je uveljavljala bistveno kršitev pravdnega postopka (stran 2 zapisnika z dne 31. 5. 2016), saj se sodišče namreč ne more predhodno odločiti, da novega izvedenca ne bo postavilo, še preden je ta zaslišan. Z zaslišanjem se namreč lahko še ugotovi dvom in okoliščine za postavitev novega izvedenca. Tudi sicer se dokazovanje z izvedenci izvaja ustno, z zaslišanjem. Tožena stranka ne more sprejeti drugega zaključka, kot da se je sodišče arbitrarno, brez razlogov, odločilo za zavrnitev dokaznega predloga postavitve novega izvedenca, razloge za utemeljitev pa poizkušalo najti kasneje v sodbi. Pritožba navaja kot razloge za nestrokovnost in pristranskost izvedenca to, da izvedenec ni upošteval okoliščine, da je tožnica sama zatrjevala, da zdravljenje ni zaključeno, nadalje, da je trajno invalidnost ugotovil subjektivno, kot je zapisal, da je po njegovi oceni ta cca. 15 %, saj iz mnenja ne izhaja, kako je prišel do te ocene, zlasti na podlagi katerih kriterijev in meritev, da je na vprašanje sodišča, ali lahko operacija zagotovi izboljšanje stanja, je le pavšalno odgovoril. Pritožba še izpostavlja, da je izvedenec na zaslišanju tudi pojasnil, da že 20 let ne operira in da v svoji večletni praksi tudi ni nikoli operiral rotatorne manšete, pri čemer se pritožba sprašuje, kako lahko izvedenec uspešno poda izvedensko mnenje, če to ni področje njegovega delovanja. Ko je tožena stranka izvedenca spraševala o % uspešnosti takih operacij, so bile njegove ocene pavšalne, s katerimi se tožena stranka ne more strinjati sploh, če v literaturi obstajajo podatki, da je uspešnost takih operacij 90 %. Izvedencu očitno tudi ni bilo po godu, ko je tožena stranka v pritožbi postavila pod vprašaj njegovo strokovnost, kar je lahko v nadaljevanju postopka vplivalo na njegovo pristranskost. Omenjeno je razvidno iz prepisa zvočnega posnetka z dne 6. 9. 2017 (stran 1), ko je izvedenec zaslišanje začel z "monologom", kdo lahko poda mnenje glede njegove strokovnosti ter zahteval od tožene stranke odgovor, kje je bil v svojem mnenju nesramen, kar seveda ni funkcija izvedenca. Nadalje pritožba še izpostavlja nestrinjanje z zaključki izvedenca glede zaključenega primarnega zdravljenja in navaja, da ta definicija v splošnih pogojih tožene stranke ne obstaja. Pritožba poudarja, da je pod izvedenskim mnenjem podpisan specialist ortoped, ki ne operira že več kot 20 let, v svoji večletni praksi pa se še ni srečal z operacijo rotatorne manšete. Glede na to, da je stanje posledica padca, torej poškodbe, bi bilo potrebno za izvedensko mnenje konzultirati specialista travmatologa, ki se s poškodbami tudi ukvarja. Pristop ortopeda in travmatologa k zdravljenju in prognozi poškodbenega stanja se namreč razlikuje - zaradi svoje specialnosti zna travmatolog bolje oceniti, kakšen bo izid operacije po poškodbi, prav tako lahko tudi bolje napove stopnjo invalidnosti, saj se s poškodbenimi rupturami rotatorne manšete srečuje dnevno. Pritožba nasprotuje tudi odmeri odškodnine in očita, da se kljub navodilom višjega sodišča sodišče prve stopnje ni ponovno opredelilo do odmere odškodnine, temveč je zgolj dobesedno prepisalo svoje predhodne ugotovitve v sodbi z dne 31. 5. 2016. Pri odmeri odškodnine po 179. členu Obligacijskega zakonika (OZ) po mnenju pritožbe sodišče ponovno ni sledilo obstoječi sodni praksi. Iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem je tožnici z zneskom 11.000,00 EUR prisodilo bistveno previsoko odškodnino, poleg tega tožena stranka ne more kriti oziroma biti odgovorna za še obstoječe bolečine, če se tožeča stranka ni odločila za operacijo. Arbitrarna je odločitev sodišča, da se je življenje tožnici spremenilo za 80 %. Pri tovrstnih poškodbah intenzivnost in trajanje telesnih bolečin ne opravičujejo tako visoko prisojene odškodnine, tudi fizikalne terapije ne odstopajo od običajnih in zaradi tega ne gre za posebne neugodnosti oziroma nevšečnosti med zdravljenjem. Tudi glede prestanega strahu je sodišče pretiravalo, ko je tožeči stranki prisodilo 1.200,00 EUR odškodnine. Že primarni strah ni presegel srednje stopnje, glede sekundarnega strahu pa sodišče izhaja iz napačne predpostavke, saj je pravno priznani strah zaradi izida zdravljenja strah, ki se kaže v obliki zaskrbljenosti in pri tem navaja še, da če bi bila tožnica tako zaskrbljena glede trajnih posledic, bi se odločila za operacijo in s tem zmanjšala prestani strah. Iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče neutemeljeno v celoti sledilo tožbenemu zahtevku. Tudi v tem primeru je v nasprotju z obstoječo sodno prakso prisodilo tožnici previsoko odškodnino. Dejstvo je, da gre za moteno gibljivost ramena ene roke, kar jo sicer ovira, vendar ne v takšni meri, da bi iz tega naslova bila upravičena do prisojene odškodnine, operacija bi to moteno gibljivost odpravila. Pri utemeljitvi premoženjske škode za nego in pomoč po mnenju tožene stranke le-ta presega dejansko potrebno nego in pomoč. Sodišče je arbitrarno določilo višino te pomoči, ki jo je tožnici nudil mož. Tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in razveljavi izpodbijano sodbo in po dopolnjenem dokaznem postopku v skladu s pritožbenimi navedbami o zahtevku znova odloči. Tožena stranka priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

3V odgovoru na pritožbo tožeča stranka po pooblaščenki obrazloženo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in se zavzema za zavrnitev pritožbe. Zahteva tudi povrnitev priglašenih stroškov odgovora na pritožbo.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Sodišče druge stopnje na podlagi prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava.

6Sodišče prve stopnje je v predmetni pravdni zadevi z izpodbijano sodbo razsodilo drugič. Po delni razveljavitvi sodbe, ki jo je izdalo dne 31. 5. 2016, je po dopolnjenem dokaznem postopku z izpodbijano sodbo odločilo o še spornem delu tožbenega zahtevka tožeče stranke in mu v celoti ugodilo.

7Pritožbeno ni sporno, da tožnica od tožene stranke z direktno tožbo (op. po določbah členov 964 in 965 Obligacijskega zakonika - OZ) zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki ji je nastala v posledici škodnega dogodka, ki se je zgodil 16. 9. 2012, ko je na obisku pri zavarovancu tožene stranke (I. Š.) stopila na kuhinjski tekač, ki ni bil ustrezno pritrjen oziroma brez protidrsne zaščite, kjer ji je spodrsnilo, izgubila je ravnotežje ter si poškodovala desno ramo. Pritožbeno tudi ni sporno, da je utrpela zvin desnega ramena, pri katerem je prišlo do pretrganja rotatorne manšete. Pritožbeno tudi niso sporne okoliščine, kraj in način padca ter poškodovanja tožnice, niti obstoj krivdne odškodninske odgovornosti zavarovanca tožene stranke, kar je sodišče obrazložilo v točkah od 12 do 19 ter 21 obrazložitve izpodbijane sodbe. Prav tako ni sporno, da je imel zavarovanec tožene stranke v času škodnega dogodka s tožečo stranko sklenjeno zavarovalno pogodbo - premoženjsko zavarovanje po polici številka 254108 za čas od 1. 12. 2011 do 30. 11. 2024, ki je bila na zahtevo sklenitelja zaključena 31. 1. 2014, katere sestavni del so tudi splošni pogoji tožene stranke SPP 2011, STAN 07 in SPET 07, s priloženimi klavzulami¹.

8Po izvedenem in dopolnjenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje znova zaključilo, da ni podana po toženi strani uveljavljena izključitev zavarovalnega jamstva po 5. odstavku, točki 5.2., 15. člena Splošnih pogojev za stanovanjsko zavarovanje tožene stranke STAN 07 ter drugem odstavku Klavzule K 422 - Pavšalna zavarovalna vsota za odgovornost (STAN), po katerih zavarovalno kritje ni podano oziroma ni krita škoda, ki nastane sorodnikom zavarovanca, ki so opredeljeni v navedeni točki pogojev in klavzuli, ker tožena stranka obstoja zatrjevane zunajzakonske skupnosti med tožničino hčerko J. K. ter zavarovancem tožene stranke I. Š. in posledično sorodstvenega razmerja med tožnico in zavarovancem tožene stranke ni dokazala, kar je pritožbeno izpodbijano. Pritožbeno izpodbijani pa so tudi zaključki sodišča prve stopnje, da je pri tožnici podana 15 % trajna invalidnost, ki posledično izključuje po toženi stranki uveljavljeno omejitev zavarovalnega kritja po klavzuli K 422 - Pavšalna zavarovalna vsota za odgovornost (STAN) na znesek 1.000,00 EUR. Nadalje pritožba nasprotuje tudi odločitvi sodišča prve stopnje, ko ni sledilo toženi stranki in določilo novega izvedenca medicinske stroke, nasprotuje pa tudi odmeri višine odškodnine tako za premoženjsko kot tudi nepremoženjsko škodo.

9Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da v novem sojenju ni upoštevalo navodil in napotkov pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu². V skladu s prvim odstavkom 362. člena ZPP je v novem sojenju upoštevalo napotke pritožbenega sodišča in ustrezno dopolnilo dokazni postopek z dopolnitvijo izvedenskega mnenja ter še z ustnim zaslišanjem izvedenca na glavni obravnavi ter ob izvedenih dokazih ponovno odločilo o še spornem tožbenem zahtevku tožeče do tožene stranke. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi tudi ustrezno opredelilo do vseh pravno relevantnih navedb tožene stranke in njenih ugovorov in skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP tudi dopolnilo dokazno oceno glede priče S. P. Tako ni kršilo določbe 362. člena ZPP, v kolikor pritožba meri nanjo. Tudi če so opredelitve sodišča prve stopnje glede pravno pomembnih dejstev in ugovorov tožene stranke v določenih segmentih enake kot v prvi sodbi, s tem ni nič narobe, saj je bistveno, da je sodišče upoštevalo napotke pritožbenega sodišča, ustrezno dopolnilo dokazni postopek, nato pa znova odločilo o še spornem tožbenem zahtevku in odločitev utemeljilo tako, da ima sedaj izpodbijana sodba vse potrebne in jasne razloge o pravno odločilnih dejstvih, ki si ne nasprotujejo in tudi niso nasprotni odločitvi v izreku.

10Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo ugovor izključitve zavarovalnega jamstva, ki ga je tožena stranka temeljila na 5. odstavku, točki 5.2. 15. člena Splošnih pogojev za stanovanjsko zavarovanje tožene stranka STAN 07 ter drugem odstavku Klavzule 422 - Pavšalna zavarovalna vsota za odgovornost (STAN), po katerih zavarovalno kritje ni podano oziroma ni krita škoda, ki nastane sorodnikom zavarovanca, ki so opredeljeni v navedeni točki pogojev in v klavzuli, pri čemer je tožena stranka obstoj teh okoliščin utemeljevala z zatrjevanjem obstoja zunajzakonske skupnosti med tožničino hčero J. K. ter zavarovancem tožene stranke I. Š. in posledično sorodstvenim razmerjem med tožnico in zavarovancem tožene stranke.

11Ob trditveni podlagi pravdnih strank in ob izvedenem dokaznem postopku je utemeljeno zaključilo, da tožena stranka zatrjevanega razmerja, ki bi izključevalo zavarovalno jamstvo tožene stranke, ni uspela dokazati.

Dokazna ocena sodišča prve stopnje v 20. točki obrazložitve je celovita, prepričljiva in dokazno podprta, saj se je sodišče do izvedenih dokazov, vključno z izpovedbami vseh zaslišanih prič in tožnice ustrezno opredelilo, skladno tudi metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP, saj je ob tem vrednotilo in presojalo posamezne dokaze in tudi v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi, upoštevaje uspeh celotnega postopka. Zato ni kršilo navedene zakonske določbe in je tudi dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo.

Pravilno je poudarilo, da morajo biti za obstoj zunajzakonske skupnosti po določbi 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) izpolnjeni trije pogoji, da mora med partnerjema obstajati življenjska skupnost, le-ta mora trajati dlje časa in ne smejo biti podane okoliščine, zaradi katerih bi bila zunajzakonska skupnost neveljavna. Ob pravilnem poudarku, da so po sodni praksi za presojo obstoja zunajzakonske skupnosti ključne okoliščine skupnega gospodinjstva, ekonomske skupnosti, notornosti skupnosti partnerjev in svobodna volja partnerjev za skupno življenje, je sodišče prve stopnje ob obrazloženi dokazni oceni prepričljivo zaključilo, da zatrjevanega obstoja zunajzakonske skupnosti med zavarovancem tožene stranke in hčerjo tožnice tožena stranka ni uspela dokazati. Utemeljeno je sledilo skladni in prepričljivi izpovedbi tožnice ter kot priče zaslišane tožničine hčere J. K., da je slednja dejansko v času poškodovanja tožnice živela na naslovu AA, pri čemer je sodišče prve stopnje tudi pravilno poudarilo, da zgolj dejstvo, da je hči tožnice živela na naslovu AA v nepremičnini v lasti zavarovanca tožene stranke, ne potrjuje obstoja zunajzakonske skupnosti. Sodišče prve stopnje se je ob tem ustrezno opredelilo tudi do fotografij, ki jih je tožena stranka predložila kot dokaz, prepričljivo in skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP pa se je opredelilo tudi do izpovedi priče S. P., direktorja detektivske agencije, ki jo pritožba posebej izpostavlja. Ni pritrditi pritožbi, da sodišče prve stopnje tudi tokrat ni obrazložilo zaključka, čemu je njegovo izpovedbo ocenilo kot neprepričljivo, saj je po presoji pritožbenega sodišča za to v 20. točki obrazložitve navedlo sprejemljive in razumne razloge. Pritožba prepričljivosti dokazne ocene in dokaznih zaključkov zato s ponujeno predvsem lastno dokazno oceno in neutemeljenimi očitki, da sodišče ni dovolj kritično ocenilo izpovedi tožnice in prič, ki so sorodniki in zainteresirani za izid pravde ter da ni upoštevalo nedoslednosti v navedbah tožeče stranke in v njeni izpovedi, ne more izpodbiti.

12Pritožba sodišču prve stopnje poleg postopkovne kršitve iz 8. člena ZPP, ki ob že obrazloženem ni podana, očita tudi postopkovno kršitev, ker je po navedbi pritožbe neutemeljeno zavrnilo postavljena vprašanja pooblaščenke tožene stranke priči I. Š. med njegovim zaslišanjem. Navaja, da je sodišče prve stopnje s tem kršilo načelo kontradiktornosti, kar predstavlja kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je absolutna bistvena kršitev postopka, na katero pa pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (350/2 člen ZPP), zato tudi zanjo velja, da jo mora stranka na podlagi določbe 286.b člena ZPP v postopku uveljaviti takoj, ko je to mogoče, pozneje, tudi v pritožbi, pa jo je mogoče upoštevno uveljavljati le, če stranka izkaže, da te kršitve brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 6. 11. 2014, na katerega se pritožba tudi sklicuje³, ne izhaja, da bi tožena stranka na naroku tovrstno kršitev po zaslišanju te priče uveljavljala. Ker v pritožbi ne pove, čemu te kršitve ni uveljavljala že pred sodiščem prve stopnje in ne navaja razloga, čemu jo uveljavlja šele v pritožbi, je očitana kršitev glede na določbo 286.b člena ZPP v pritožbenem postopku neupoštevna.

13Sodišče prve stopnje je po izvedenem in dopolnjenem dokaznem postopku na podlagi izdelanega pisnega medicinskega izvedenskega mnenja v pravdi določenega izvedenca ortopeda (z dne 4. 3. 2015), njegovega zaslišanja na glavni obravnavi dne 31. 5. 2016, pisne dopolnitve mnenja (z dne 5. 6. 2017) in zaslišanja na glavni obravnavi dne 6. 9. 2017, prepričljivo in dokazno podprto zaključilo, da glede na trajno invalidnost tožnice zaradi motene gibljivosti desne rame kot posledice poškodbe, ki po oceni izvedenca znaša cca 15 %, ni mogoče uporabiti Klavzule K 422 - Pavšalna zavarovalna vsota za odgovornost (STAN) o omejitvi zavarovalnega kritja na znesek 1.000,00 EUR.

14V drugem odstavku Klavzule K 422 - Pavšalna zavarovalna vsota za odgovornost (STAN)⁴ je med drugim določeno, da je kritje za škode, povezane s padci na tleh, podih, poteh, dvorišču, pločnikih, stopnicah, lestvah in podobno (npr.: zaradi mokrosti, spolzkosti, poledenelosti, nespretnosti ...) omejeno na 1.000,00 EUR, razen za odškodninske zahtevke, kjer oškodovanec utrpi trajno invalidnost v višini, ki presega 10 %, da mora za ocenitev stopnje invalidnosti oškodovanec predložiti ustrezno medicinsko dokumentacijo, stopnja invalidnosti pa se določi po končanem zdravljenju, ko se posledice poškodb ustalijo, to je, ko po zdravniški presoji ni mogoče pričakovati, da bi se stanje izboljšalo ali poslabšalo.

15Sodišče prve stopnje je ob tem pravilno ocenilo, da vprašanji končanega zdravljenja, kot tudi stopnje invalidnosti v posledici utrpele poškodbe, spadata v domeno medicinske stroke.

16Pravilni ter argumentirano obrazloženi so zaključki sodišča prve stopnje, temelječi na mnenju izvedenca, ki mu je sodišče prve stopnje kot strokovno korektnemu in obrazloženemu utemeljeno sledilo, da je bila pri tožnici stopnja invalidnosti po izvedencu ugotovljena po končanem zdravljenju⁵, kar je po navedeni Klavzuli tudi pogoj za ugotavljanje stopnje invalidnosti. Zdravljenje je po opredelitvi navedene Klavzule končano takrat, ko se posledice poškodb ustalijo, to pa je takrat, ko po zdravniški presoji ni mogoče pričakovati, da bi se stanje izboljšalo ali poslabšalo. Tudi če v besedilu navedene Klavzule nista opredeljena pojma primarnega in sekundarnega zdravljenja, ki ju je v dopolnitvi mnenja uporabil in tudi obrazložil izvedenec, pa s tem sodišče ni kršilo in zmotno uporabilo materialnega prava, ko je izvedencu sledilo v zaključku, da je bilo zdravljenje tožnice ob ugotavljanju stopnje invalidnosti že končano, prav tako pa sodišče s tem tudi ni širilo pojma zaključka zdravljenja, kar neutemeljeno očita pritožba. Izvedenec je v dopolnitvi mnenja in tudi ustno zaslišan na glavni obravnavi 6. 9. 2017 stanje ustaljenih posledic potrdil, prepričljivo pa je tudi (večkrat) pojasnil, da za priporočeni operativni poseg tožnici (ki spada v proces sekundarnega zdravljenja), zanesljivega uspeha ni mogoče predvideti oziroma zagotoviti.

17Sodišče prve stopnje ob tem pravilno poudarilo, da tudi po sodni praksi⁶ pomeni, da je zdravljenje zaključeno takrat, ko so zaključeni ukrepi oziroma postopki, od katerih je realno pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode, stanje oškodovanca pa je stabilizirano in zato tudi ni pomembno, da nekateri posamezni medicinski ukrepi ali postopki, med katere sodi tudi tožnici sicer priporočen operativni poseg, ki pa po pojasnilih izvedenca nima zanesljivih zaključkov, da bo imel za posledico spremembo oškodovančevega stanja, še niso zaključeni. Zato pritožba tudi s sklicevanjem na mnenje izvedenca, da vsi nadaljnji ukrepi sekundarnega zdravljenja (tako konzervativni kot operativni), lahko izboljšajo stanje, vendar tega ni mogoče 100 % zagotoviti, ne more izpodbiti zaključka sodišča prve stopnje o tem, da je izvedenec, skladno s Klavzulo K 422, invalidnost pri tožnici ocenil po končanem zdravljenju, kljub sicer še mogočemu operativnemu posegu, ki ga izpostavlja pritožba, pri čemer je pomembno, da uspešnosti le tega izvedenec ni mogel zanesljivo zagotoviti, kar pa pomeni, da tudi od oškodovanke ni mogoče pričakovati in zahtevati, da bi se zanj morala odločiti.

18Pritožba tako z lastno oceno, da pri tožnici trajne invalidnosti še vedno ni mogoče ugotoviti, ker je z operacijo ali fizikalnimi terapijami, na katere tožnica še vedno hodi, možno izboljšati stanje, ne more izpodbiti prepričljivega in z izvedenskim mnenjem podprtega zaključka, da je izvedenec stopnjo invalidnosti ugotovil skladno s Klavzulo K 422. Način, kako je izvedenec ugotovil stopnjo invalidnosti, pa je izvedenec tudi po presoji pritožbenega sodišča tako v pisnem mnenju kot dopolnitvi ter ustnem zaslišanju prepričljivo obrazložil in sprejemljivo pojasnil.

19Tako se tudi pritožbene navedbe o tem, da bi sodišče moralo upoštevati, da pri tožnici zdravljenje še ni končano in da pri tožnici še ni bilo mogoče ugotoviti trajne invalidnosti, ampak obstaja le začasna invalidnost, zato bi sodišče moralo upoštevati omejitev zavarovalnega jamstva na 1.000,00 EUR po navedeni Klavzuli, pokažejo za neutemeljene.

20Sodišče prve stopnje je v 9. točki obrazložitve obširno pojasnilo in obrazložilo, čemu ni sledilo predlogu tožene stranke po določitvi novega izvedenca ortopeda oziroma izvedenca travmatologa⁷. Razlogom kot pravilnim pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je v pravdi določeni izvedenec v skladu s po sodišču začrtano nalogo pisno izvedensko mnenje in dopolnitev izdelal strokovno korektno in obrazloženo in se še v ustnih zaslišanjih vsebinsko opredelil tudi do pripomb in odgovoril na vsa zastavljena vprašanja pravdnih strank in sodišča, pri tem pa tudi na vprašanja tožene stranke, ki jih ponovno izpostavlja v pritožbi (glede stopnje invalidnosti, uspešnosti operacije, končanega zdravljenja). Tudi če izvedenec ni upošteval okoliščine, da je tožnica sama zatrjevala, da zdravljenje še ni zaključeno zaradi predvidene operacije, to ne pomeni, da je njegovo mnenje nestrokovno ali pristransko, saj je zaključek o tem, kdaj je bilo zdravljenje zaključeno do te mere, da so bile posledice ustaljene in da je možno določiti stopnjo invalidnosti medicinsko vprašanje, na katerega je izvedenec tudi prepričljivo in obrazloženo odgovoril. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da sodišče dokaz z izvedencem ponovi v skladu z 254. členom ZPP z istim ali drugim izvedencem zgolj v primerih, ko ugotovi, da je izvedenčev izvid nejasen, nepopoln ali v nasprotju sam s sabo ali z raziskanimi okoliščinami, da so v izvedenčevem mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti oziroma če nastane utemeljen dvom v pravilnosti podanega mnenja, pa se te pomanjkljivosti ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem. Ker sodišče tudi po opravljenih zaslišanjih izvedenca pomanjkljivosti izvedenskega mnenja in utemeljenega dvoma v njegovo pravilnosti ni ugotovilo, novega izvedenca utemeljeno ni postavilo. Pravilno je pojasnilo, da vsebinsko nestrinjanje tožene stranke z mnenjem izvedenca ni razlog za določitev novega izvedenca, s pravilnimi in tudi pritožbenemu sodišču povsem sprejemljivimi argumenti, temelječimi tudi na pojasnilu izvedenca, ki je medicinski strokovnjak in področja medicine nedvomno pozna in jih zna tudi razmejiti, pa je pojasnilo tudi, čemu ni določilo izvedenca travmatologa. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da je sodišče kršilo pravila pravdnega postopka, ker da se je za zavrnitev dokaznega predloga tožene stranke za določitev drugega izvedenca odločilo že pred njegovim zaslišanjem, pri čemer se tožena stranka sklicuje na zapisnik naroka dne 31. 5. 2016, na katerem je uveljavljala tudi bistveno kršitev postopka. Pritožba očitane kršitve postopka pri tem ne konkretizira (niti je ni na naroku), saj ne opredeli, katero določbo postopka je sodišče prekršilo oziroma za katero kršitev postopka gre, zato tega pritožbenega očita pritožbeno sodišče niti ne more preizkusiti. Ne glede na to pa je pojasniti, da je sodišče že na tem naroku kljub najprej zapisu pojasnila, da sodišče novega izvedenca glede na izdelano pisno mnenje ne bo angažiralo, izvedenca na tem na naroku v nadaljevanju ustno zaslišalo in šele nato sprejelo sklep, da novega izvedenca ne bo določilo, v nadaljnjem dokaznem postopku pa je izvedenca tudi pozvalo še na dopolnitev mnenja in ga nato še ustno zaslišalo na glavni obravnavi 6. 9. 2017, pri čemer je bila tako tudi strankam postopka zagotovljena možnost sodelovanja pri izvedbi dokaza z izvedencem, izvedensko mnenje pa je sodišče presojalo v celoti, vključno s pisno dopolnitvijo in ustnimi neposrednimi zaslišanji in na podlagi takšne presoje tudi utemeljilo razloge, čemu ni sledilo predlogu za določitev drugega izvedenca, ki pa so, kot že pojasnjeno, sprejemljivi in prepričljivi.

21Ob obrazloženem so zato neutemeljene tudi pritožbene navedbe, s katerimi pritožba nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje o popolnosti, jasnosti in strokovni korektnosti izvedenskega mnenja v pravdi določenega izvedenca ortopeda in posledično tudi odločitvi, da ni potrebe po določitvi novega izvedenca medicinske stroke.

22Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo izhajalo iz pravilne materialno pravne podlage, ki jo je v obrazložitvi sodbe v točki 26 tudi pravilno in v celoti navedlo in se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju nanjo sklicuje.

23Obseg nepremoženjske škode in njene posledice je ugotavljalo na podlagi medicinske dokumentacije, izpovedi tožnice in predvsem mnenja izvedenca S. T., ki ga je sodišče utemeljeno sprejelo kot popolnega in strokovno pravilnega, s katerim je tudi pravilno objektiviziralo izpoved tožnice. Izvedensko mnenje namreč pomeni strokovno objektivizacijo praviloma subjektivnih navedb in izpovedbe oškodovanca, ki življenjsko sicer razumljivo, posege v svojo duševno in telesno celovitost zase doživlja poudarjeno neugodno.

24Pritožbeno ni sporno, da je tožnica v škodnem dogodku utrpela zvin desnega ramena, pri katerem je prišlo do pretrganja rotatorne manšete.

25Tožeča stranka je iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti zahtevala odškodnino v višini 12.000,00 EUR, sodišče ji je prisodilo odškodnino 11.000,00 EUR. Trajanje in intenziteto telesnih bolečin, pa tudi neugodnosti med zdravljenjem, je sodišče prve stopnje v točki 29 obrazložitve pravilno objektiviziralo z mnenjem izvedenca, da je hude bolečine tožnica v posledici poškodbe trpela 2 dni, srednje hude bolečine 1 mesec, občasne srednje hude bolečine skupno 1 mesec, torej je kumulativno srednje hude fizične bolečine trpela skupaj 2 meseca, ves ostali čas od poškodbe naprej, razen v obdobjih hudih in srednje hudih fizičnih bolečin, pa tožnica trpi lahke telesne bolečine, pri čemer se pojavljajo obdobja, ko tudi lahke fizične bolečin dokaj popustijo, se pa občasno pojavijo in ni mogoče točno opredeliti posameznega obdobja, ko se bolečine stopnjujejo oziroma popuščajo, zagotovo pa se pojavljajo v zvezi z gibanjem ramena in kot take občasne bolečine so tudi dejansko vsakodnevne, ker je pri veliko dnevnih aktivnostih potrebna gibljivost ramen. Neugodnosti med zdravljenjem, ki jih je tožnica utrpela, so prav tako opredeljene v 29. točki obrazložitve in jim pritožba konkretizirano ne nasprotuje. Pritožba dejanskim ugotovitvam vsebinsko nasprotuje z očitkom, da za obstoječe bolečine, ki jih tožnica trpi, ne more biti odgovorna tožena stranka, če se tožnica ni odločila za operacijo, pri čemer pa je ta pritožbeni očitek ob že obrazloženem neutemeljen, saj od tožnice tega ob zgoraj že obrazloženem ni mogoče zahtevati. V 29. točki obrazložitve opisano dejansko stanje, upoštevaje tudi tožničino starost (ob škodnem dogodku je bila stara 62 let, ob odmeri odškodnine pred sodiščem prve stopnje pa 67 let), pa po presoji pritožbenega sodišča daje podlago za nekoliko nižjo odškodnino, kot jo je tožnici odmerilo sodišče prve stopnje. Pravično in primerno zadoščenje za telesne bolečine v ugotovljenem trajanju in intenziteti, vključno z neugodnostmi, predstavlja znesek 9.000,00 EUR.

26Sodišče prve stopnje je odškodnino iz naslova strahu glede na ugotovljeno stopnjo in trajanje strahu, obrazloženo v točki 30, odmerilo pravično in pravilno. Ugotovljeno dejansko stanje, objektivizirano z mnenjem izvedenca, pa glede na trajanje in intenziteto prestanega tako primarnega kot tudi sekundarnega strahu utemeljuje in podpira materialno pravno pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, da pravično denarno zadoščenje iz tega odškodninskega naslova predstavlja 1.200,00 EUR in se pritožbeno navajanje o previsoko odmerjenem znesku odškodnine pokaže za neutemeljeno. Pritožba ob tem neutemeljeno izpostavlja, da bi tožnica, če bi se odločila za operacijo, s tem zmanjšala prestani strah, saj za takšno sklepanje v mnenju in pojasnilih izvedenca niti v izpovedbi tožnice ni podlage.

27Sodišče je tožeči stranki iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti odmerilo odškodnino v višini 10.000,00 EUR. Pritožba sicer zopet neutemeljeno izpostavlja, da bi operacija ugotovljeno motnjo gibljivosti, ki je podlaga za odmero odškodnine tudi iz obravnavanega odškodninskega naslova, odpravila, za kar pa po pojasnilih izvedenca ob že obrazloženem ni zanesljive podlage. Ima pa pritožba deloma prav, da je odškodnina iz tega naslova nekoliko previsoko odmerjena. Ker pritožba v ničemer konkretizirano ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v točki 31 obrazložitve glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnice, ki so objektivizirane z mnenjem izvedenca, ko je potrdil, da gre pri tožnici za moteno gibljivost ramena, ki je sicer potrebna pri vsakodnevnih opravilih, da tožnica roko v ramenu težko dviguje in zato težje sega za višje ležečimi predmeti, do konca je aktivno ne more dvigniti, da ima težave pri oblačenju in slačenju ter osebni higieni, saj je tudi tukaj potrebna dobra gibljivost ramena, ovirana pa je tudi pri vseh gospodinjskih opravilih, pri katerih mora roko dvigovati ali je potrebna gibljivost ramena, opisana oviranost pa je vsakodnevna, vendar pa je moč mišic, ki niso udeležene v gibanju ramena, v celoti ohranjena in tožnica ni ovirana pri opravilih, ki jih z roko opravlja ob telesu, ne da bi jo dvigala. Izvedenec je navedel, da se določenim aktivnostim tožnica ne more izogniti, zato ima tudi težave in ocenil, da je njena življenjska aktivnost zmanjšana za cca 20 %, pri tožnici pa zato obstajajo lažje občasne duševne bolečine, ki se pojavljajo ob aktivnostih, ki jih sedaj ne zmore ali pa jih opravlja oteženo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, obrazloženo v 31. točki obrazložitve, upoštevaje omejitve, ki jih ima tožnica v življenjskih aktivnostih v posledici poškodbe, upoštevaje pa tudi po izvedencu objektivizirano stopnjo duševnih bolečin, ki jih zato trpi, ki so le lažje stopnje, pa tudi že navedeno starost tožnice ob škodnem dogodku in odmeri odškodnine, po presoji pritožbenega sodišča pravično denarno zadoščenje iz tega naslova predstavlja znesek v višini 9.000,00 EUR.

28Skupaj odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo tako predstavlja znesek 19.200,00 EUR in ne 22.500,00 EUR, kot jo je odmerilo sodišče prve stopnje. To predstavlja nekaj več kot 18 povprečnih neto plač ob odmeri odškodnine pred sodiščem prve stopnje⁸. Tako odmerjena odškodnina po presoji pritožbenega sodišča odraža ustrezno umestitev med prisojene odškodnine oškodovancem, ki so utrpeli primerljivo poškodbo, in od njih tudi ne odstopa⁹, po prepričanju pritožbenega sodišča pa so z njo ustrezno upoštevane tudi vse konkretnosti obravnavanega primera, s čimer je tako zadoščeno obema temeljnima načeloma, tako načelu individualizacije, kot tudi objektivne pogojenosti višine odškodnine.

29Sodišče prve stopnje je pravilno in ustrezno obrazložilo prisojo odškodnine za premoženjsko škodo iz naslova tuje nege in pomoči, pri čemer materialno pravno podlago za prisojo te odškodnino predstavlja prvi odstavek 174. člena OZ. Zgolj s pavšalno pritožbeno navedbo, da po mnenju tožene stranke premoženjska škoda presega dejansko potrebno nego in pomoč in da je sodišče arbitrarno določilo višino te pomoči, pritožba ne more izpodbiti prisojenega zneska odškodnine iz tega odškodninskega naslova, saj prisojo odškodnine iz obravnavanega naslova razlogi sodišča prve stopnje, navedeni v 33. točki obrazložitve, utemeljujejo. Glede na to, da je pomoč in postrežbo tožnici nudil njen mož, kar sodna praksa dopušča, ki zato ni potreboval posebnega znanja, je tudi v skladu z aktualno sodno prakso sodišče pravilno upoštevalo in ovrednotilo uro tuje pomoči na 5,00 EUR. V čem naj bi bila takšna odločitev sodišča prve stopnje arbitrarna, pritožba ne pojasni. Zato je pritožba tudi v delu, ko izpodbija prisojeni znesek odškodnine za premoženjsko škodo iz obravnavanega naslova v višini 500,00 EUR, neutemeljena.

30Pritožbeno sodišče je tako ob pravilni uporabi materialnega prava pritožbi tožene stranke delno ugodilo in delno znižalo prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo, pri čemer pa je upoštevati tudi pritožbeno neprerekani odbitek iz naslova pogodbeno dogovorjene soudeležbe zavarovanca tožene stranka na škodi tožnice v višini 10 % od zneska celotne odškodnine. V celoti prisojena odškodnina tožnici ob obrazloženem znaša 19.700,00 EUR, 10 % odbitek 1.970,00 EUR, tožena stranka pa mora tožnici tako plačati odškodnino v znesku 17.730,00 EUR.

31Ob pravilni uporabi materialnega prava je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v točki I. izreka delno spremenilo tako, da je znesek 20.430,00 EUR znižalo na 17.730,00 EUR in tožbeni zahtevek za znesek 2.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 9. 2013 dalje še zavrnilo. V ostalem pa je pritožba tožene stranke glede glavne stvari ob obrazloženem neutemeljena, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem tudi ni storilo očitanih postopkovnih kršitev, pritožbeno sodišče pa v okviru pritožbenega preizkusa tudi ni zasledilo kršitev postopka, na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo v ostalem glede glavne stvari zavrnilo in v še izpodbijani in nespremenjeni točki I. izreka sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

32Delna sprememba odločitve o glavni stvari na pritožbeni stopnji pa terja tudi poseg v stroškovno odločitev, ki jo pritožba vsebinsko ne izpodbija. Uspeh tožeče stranke v pravdi ob upoštevanju delno spremenjene odločitve sodišča prve stopnje na pritožbeni stopnji tako ne predstavlja več 81 %, ampak 71 %, uspeh tožene stranke pa ne predstavlja 19 %, ampak 29 %. Potrebni stroški tožeče stranke, ki niso pritožbeno izpodbijani, znašajo po obrazloženem izračunu sodišča prve stopnje 4.194,63 EUR, 71 % pa 2.978,19 EUR. Potrebni stroški tožene stranke pa znašajo 3.349,38 EUR, 29 % pa 971,32 EUR. Po poračunu ostaja v korist tožeče stranke torej znesek 2.006,87 EUR. Ob pravilni uporabi materialnega prava je tako delno spremeniti tudi stroškovno odločitev v točki II. izreka tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih mora tožena stranka povrniti tožeči strani iz zneska 2.761,27 EUR zniža na 2.006,87 EUR.

33Obe pravdni stranki sta priglasili in zahtevali povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Tožena stranka je bila v pritožbenem postopku delno uspešna, saj je uspela z znižanjem odškodnine za 2.700,00 EUR, kar predstavlja 13 % pritožbeni uspeh, pritožbeni uspeh tožeče stranka pa tako predstavlja 87 %.

34Kot potrebne pritožbene stroške je tožena stranka priglasila strošek sodne takse za pritožbo 621,00 EUR ter odvetniške stroške, ki pa jih je nepravilno priglasila opirajoč se na sedaj veljavno Odvetniško tarifo (OT), in sicer po tar. št. 21/1 v višini 750 točk, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR s priznanim 22 % DDV predstavlja znesek 419,95 EUR, skupaj s sodno takso torej 1.040,98 EUR. Po ZOdvT, ki glede na določbo drugega odstavka 20. člena veljavne OT predstavlja materialno pravno podlago za odmero odvetniških stroškov v tej zadevi, ker je bila tožba vložena pred uveljavitvijo OT, bi bila tožena stranka ob uporabi tar. št. 3210 ZOdvT upravičena do višjega zneska odvetniških stroškov, kot jih je priglasila. Ker pa je sodišče pri odmeri potrebnih stroškov vezano na zahtevek stranke, je kot potrebne stroške toženi stranki priznalo zgoraj navedeni znesek. 13 % od skupnega zneska 1.040,98 EUR glede na uspeh s pritožbo predstavlja znesek 135,33 EUR. Potrebni stroški tožeče stranke za odgovor na pritožbo pa so pravilno priglašeni in v skladu z ZOdvT, tarif. št. 3210 predstavljajo 670,40 EUR za postopek na pritožbeni stopnji, 2 % materialni stroški 13,41 EUR, skupaj z 22 % DDV pa 834,25 EUR, pri čemer 87 % predstavlja znesek 725,80 EUR. Po poračunu ostaja v korist tožeče stranke na račun pritožbenih stroškov 590,47 EUR. Glede na pritožbeni uspeh (drugi odstavek 154. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 165. člena ZPP) bo morala tožena stranka tako tožeči stranki povrniti znesek 590,47 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 od prejema te sodbe, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila¹⁰.

¹ Primerjaj priloge B 2 do B 5 v spisu, primerjaj tudi točko 11 obrazložitve izpodbijane sodbe.
² Primerjaj sklep Cp 469/2016 z dne 6. 1. 2017.
³ Primerjaj zapisnik o glavni obravnavi z dne 6. 11. 2014 s prepisom zvočnega posnetka dela naroka.
⁴ Primerjaj prilogo B 2 v spisu.
⁵ Primerjaj točke 22 do 25 obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁶ Primerjaj npr. sodbo VSRS II Ips 305/2008 z dne 8. 9. 2011, tudi II Ips 423/94 z dne 20. 1. 1996.
⁷ Primerjaj 9. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁸ Ta je predstavljala 1.047,14 EUR.
⁹ V po sodišču prve stopnje navedeni primerljivi zadevi II Ips 711/2009 je šlo namreč za mlajšega oškodovanca, kot je tožnica, tudi obseg poškodb je bil nekoliko večji, podobno tudi v zadevi II Ips 617/2008, v zadevi II Ips 1100/2006 pa je šlo tudi za drugačen obseg neugodnosti, saj so te zajemale tudi operativni poseg, šlo pa je tudi za oškodovanca, ki je oviran pri opravljanju poklica, kar pri tožnici ni bilo izpostavljeno. Primerjaj npr še II Ips 438/2007.
¹⁰ Primerjaj: Načelno pravno mnenje, Občna seja Vrhovnega sodišča RS, dne 13. 12. 2006.