UPRS Sklep I U 987/2025

Predlog za združitev s postopkom I U 1442/2025 se zavrne.

Tožba se zavrže.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Zahteva naročnika za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Toženka je z izpodbijanim sklepom na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (v nadaljevanju ZPVPJN) v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila "Vzdrževalna dela v javno korist za cesto in objekte na odsekih AC A1/0046/0646 Domžale - Šentjakob, A1/0047/0647 Šentjakob - LJ (Zadobrova), 0145 priključek LJ Šentjakob in 0189 priključek LJ Sneberje" na podlagi tožnikovega zahtevka za revizijo zoper ravnanje naročnika DARS, d. d., (v nadaljevanju naročnik) zahtevku za revizijo ugodila in razveljavila odločitev o oddaji javnega naročila, kot izhaja iz dokumenta "Odločitev o oddaji javnega naročila" št. 313/2025-SPZJN/2024 z dne 18. 2. 2025 (1. točka izreka), in odločila, da je naročnik dolžan tožniku povrniti stroške pravnega varstva (2. točka izreka).

Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je bilo med strankama sporno, ali je naročnik ravnal skladno z dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila in določbami Zakona o javnem naročanju (v nadaljevanju ZJN-3), ko je ponudbo izbranega ponudnika (v nadaljevanju stranka z interesom), ki se je glede na merilo za oddajo javnega naročila uvrstil na prvo mesto, ocenil za dopustno in posledično javno naročilo oddal stranki z interesom. Tožnik je namreč zatrjeval: da ponudba stranke z interesom ni dopustna, ker vsebuje napako v ponudbenem predračunu; da stranka z interesom ni izpolnila naročnikovih zahtev glede vodje gradnje in da naročnik ni ustrezno preveril (ne)obstoja izključitvenega razloga glede nekaznovanosti.

Toženka je zavrnila očitek, da bi moral naročnik ponudbo stranke z interesom, ker ni vpisala negativnega predznaka cene odkupa za postavko N 2 13 111, zavrniti kot nedopustno. Presodila pa je, da bi lahko naročnik nevpis negativnega predznaka v ponudbenem predračunu stranke z interesom spregledal kot očitno napako. Vendar, ker so zaradi te očitne napake v ponudbenem predračunu računske napake, naročnik ni mogel zaključiti, da je ponudba izbranega ponudnika skladna z zahtevami, določenimi v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila. Naročnik je s tem, ko je oddal javno naročilo stranki z interesom, ne da bi pred tem popravil računske napake v njenem ponudbenem predračunu, ravnal v nasprotju s sedmim odstavkom 89. člena ZJN-3, zato je na podlagi druge alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN toženka zahtevku za revizijo ugodila in razveljavila naročnikovo odločitev o oddaji obravnavanega javnega naročila. Glede ugovora v zvezi z vodjo gradnje je toženka presodila, da tožnik v tem delu ni izkazal naročnikovih kršitev, kar velja tudi glede zatrjevanega neustreznega preverjanja (ne)kaznovanost za tri člane nadzornega organa nominiranega podizvajalca.

Tožbene navedbe

Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo in predlagal, da sodišče ugotovi, da je izpodbijani sklep z dne 6. 5. 2025 nezakonit, zahteval pa je tudi povrnitev stroškov postopka.

V tožbi je trdil, da je v postopku pred toženko uveljavljal več kršitev v ponudbi stranke z interesom v zvezi s postavko N 2 13 111. Primarno je ugovarjal, da gre v tem delu za absolutno neodpravljivo napako, saj stranka z interesom ni navedla negativnega predznaka. Zatrjeval je, da je bil poziv naročnika k odpravi računske napake nezakonit, in da je tudi sicer naročnik stranko z interesom napačno pozval k odpravi računske napake, saj ni upošteval, da se je prav tako spremenila postavka "Nepredvidena dela". Po mnenju tožnika je bistveno, da toženka ni ugodila zahtevku za revizijo glede zatrjevanja nezmožnosti popravljanja/dopolnjevanja ponudbe stranke z interesom v zvezi s postavko N 2 13 111.

Glede pravnega interesa se je tožnik skliceval na drugi odstavek 181. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki določa, da se ugotovitvena tožba lahko vloži tudi, če je to določeno s posebnimi predpisi. Takšen posebni predpis je po mnenju tožnika ZPVPJN. Pravni interes je tako podan že s tem, da je zakon takšno tožbo predvidel in dopustil (drugi odstavek 39a. člena ZPVPJN). Tudi sicer izpodbijani sklep posega v tožnikov pravni položaj zaradi omejitev iz 16. člena ZPVPJN, ki pravnomočnost veže ne samo na izrek odločitve toženke, ampak na presojane kršitve oziroma presojana dejanja. To pomeni, da bi tožnik v primeru, če ne bi vložil te tožbe, ostal brez pravnega varstva v zvezi z zatrjevano kršitvijo glede postavke N 2 13 111.

Če bi toženka o navedenem pravilno in zakonito odločila, bi ne ugodila samo tožnikovemu zahtevku za revizijo v celoti, ampak bi bila ponudba stranke z interesom označena kot nedopustna in posledično izločena iz postopka javnega naročanja. Ker je bila ponudba tožnika po merilu najnižje cene uvrščena na drugo mesto, bi bila izbrana kot najugodnejša. V ponovnem postopku je naročnik sprejel Odločitev o oddaji javnega naročila št. 313/2025-SPZJN-000237/2024-1 z dne 14. 5. 2025 (objavljena dne 23. 5. 2025), zoper katero je tožnik vložil zahtevek za revizijo, vendar se lahko v delu, ki se nanaša na že presojano kršitev, na podlagi 16. člena ZPVPJN njegov zahtevek za revizijo zavrže. Zoper takšno odločitev pa skladno z 39a. členom ZPVPJN upravni spor ni dovoljen. Tožnik lahko torej svoje pravne interese in svoje pravice zaščiti le v obravnavanem upravnem sporu. Upoštevati je treba tudi, da je toženka tožnikov zahtevek za revizijo v delu, ki se je nanašal na zatrjevanje nezmožnosti popravljanja/dopolnjevanja ponudbe izbranega ponudnika v delu, ki se je nanašal na postavko N 2 13 111 - spreminjanje cene na enoto mere, v celoti zavrnila, in sicer ne v izreku, ampak v obrazložitvi. Toženka bi morala že v izreku zahtevku za revizijo delno ugoditi in delno zavrniti. Ker tega ti storila, je izrek v nasprotju z obrazložitvijo.

V nadaljevanju tožbe je tožnik podrobneje obrazložil ugovore v zvezi s pravilnostjo in zakonitostjo izpodbijanega sklepa, in sicer predvsem, da v obravnavani zadevi pri napaki pri postavki N 2 13 111 ne gre ne za računsko ne za očitno napako.

Odgovor na tožbo toženke

Toženka je v odgovoru na tožbo poudarila, da je tudi ugotovitvena tožba v upravnem sporu podvržena predhodnemu preizkusu iz 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). ZPVPJN je v 39a. členu le določil možnost upravnega spora z ugotovitveno tožbo zoper nekatere odločitve tožene stranke v revizijskem postopku, ni pa posegel v procesne predpostavke iz 36. člena ZUS-1. V upravnem sporu se lahko izpodbija nezakonitost sprejete odločitve organa in ne obrazložitev odločitve, toženka pa je z izpodbijanim sklepom zahtevku za revizijo v celoti ugodila. Ker je izpodbijani sklep za tožnika v celoti ugoden, si v primeru uspeha s tožbo v upravnem sporu ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Z razveljavitvijo odločitve o oddaji javnega naročila se postopek oddaje javnega naročila vrne v fazo pregledovanja in ocenjevanja ponudb.

Po stališču toženke ni utemeljen tožnikov ugovor, da bi brez vložitve tožbe zoper izpodbijani sklep ostal brez pravnega varstva glede nepravilne obravnave napake v postavki N 2 13 111 ponudbenega predračuna in da bi bil njegov ponovni zahtevek za revizijo lahko zaradi omejitev iz 16. člena ZPVPJN zavržen. Toženka je o drugem tožnikovem zahtevku za revizijo z dne 4. 6. 2025 odločila s sklepom številka 018-075/2025-7 z dne 16. 7. 2025, v katerem je vsebinsko presojala tudi navedbe v zvezi z nepravilno obravnavo napake izbranega ponudnika v postavki N 2 13 111 ponudbenega predračuna, zato je bilo tožniku pravno varstvo ustrezno zagotovljeno.

V nadaljevanju odgovora na tožbo se je toženka tudi vsebinsko opredelila do tožbenih ugovorov in primarno predlagala, da sodišče tožbo zavrže zaradi pomanjkanja pravnega interesa, podrejeno pa, da sodišče tožbo zavrne.

Odgovor na tožbo naročnika

Naročnik je izpostavil, da se je z izpodbijanim sklepom postopek oddaje javnega naročila vrnil v fazo pregleda in ocenjevanja ponudb, v kateri je ponovno izvedel računsko kontrolo ponudbe stranke z interesom in ugotovil pravilno ponudbeno vrednost stranke z interesom. Skladno s sedmim odstavkom 89. člena ZJN-3 jo je pozval k podaji pisnega soglasja k popravku računske napake, ki ga je podala. Naročnik je nato 14. 5. 2025 sprejel novo odločitev o oddaji javnega naročila št. 313/2025-SPZJN-000237/2024-I, s katero je javno naročilo ponovno oddal stranki z interesom. Tožnik je tudi zoper novo odločitev o oddaji javnega naročila vložil zahtevek za revizijo, ki ga je zavrnil, njegovo odločitev pa je toženka potrdila s sklepom številka 018-075/2025-7 z dne 16. 7. 2025.

Tudi naročnik je prerekal tožnikov pravni interes za tožbo. Z razveljavitvijo naročnikove odločitve je tožnik dosegel svoj pravovarstveni interes. Tudi če bi toženka ugodila zahtevku za revizijo iz vseh razlogov, ki jih je tožnik navajal v zahtevku za revizijo, bi bila njena končna odločitev (izrek) še vedno enaka kot izpodbijani sklep. Če bi toženka ugotovila, da pri opustitvi vnosa negativnega predznaka v ponudbi izbranega ponudnika ne gre za očitno napako, bi bil izrek enak. Učinek dokončnosti in pravnomočnosti ima le izrek odločbe in ne obrazložitev. Toženka je tudi o drugem zahtevku za revizijo odločala po vsebini, vključno z očitki glede očitne napake.

Odgovor na tožbo stranke z interesom

Stranka z interesom je predlagala zavrženje tožbe iz enakih razlogov kot toženka in naročnik ter dodala, da tožnik v isti zadevi hkrati uveljavlja dve pravni sredstvi, saj je dne 4. 6. 2025 zoper novo odločitev naročnika z dne 14. 5. 2025 vložil še zahtevek za revizijo, ki ga je toženka zavrnila s sklepom z dne 16. 7. 2025.

Tožnikova pripravljalna vloga

Tožnik je poudaril, da je treba razlikovati med pravnim interesom za ugotovitveno tožbo in procesnimi predpostavkami po 36. členu ZUS-1. Upravno sodišče je v zadevi I U 1114/2023 izrecno zapisalo, da se po 181. členu ZPP, ki se uporablja za vprašanja, ki v ZUS-1 niso urejena, ugotovitvena tožba vloži tudi, če je tako določeno s posebnimi predpisi. Pravnega interesa v tem primeru ni treba zatrjevati oziroma izkazovati, saj je podan že s tem, da je zakon takšno tožbo predvidel in dopustil. ZPVPJN v 16. členu pravnomočnost veže na vsa presojana ravnanja, iz česar izhaja, da bi morala toženka v izrek vključiti delno zavrnitev zahtevka. Sodba, na katero se v zvezi s pravnomočnostjo sklicuje toženka (II Cp 627/2019), se ne nanaša na upravni postopek in ne na področje javnih naročil, kjer je ZPVPJN v 16. členu pravnomočnost razširil na vsa presojana dejanja. V sodbi I U 1114/2023 je sodišče sprejelo stališče, da postane pravnomočen izrek toženkinih sklepov, vendar pod z ZPVPJN določenimi pogoji, kar pomeni, da je treba pri odločanju upoštevati 16. člen ZPVPJN, ki izrecno omejuje vlagatelje pri morebitnih kasnejših zahtevkih za revizijo.

Res je, da je toženka o novem zahtevku za revizijo zoper odločitev naročnika odločila s sklepom z dne 16. 7. 2025. Zoper ta sklep je tožnik dne 18. 8. 2025 vložil tožbo na upravno sodišče, ki se vodi pod I U 1442/2025. Tožnik je zato zaradi smotrnosti in ekonomičnosti postopka predlagal še združitev postopkov.

K I. točki izreka:

Predlog za združitev s postopkom I U 1442/2025 ni utemeljen.

ZUS-1 v prvem odstavku 42. člena določa, da lahko sodišče s sklepom več pri oddelku sodišča odprtih postopkov o istem predmetu združi v skupno obravnavo in odločanje. Po 161. členu Sodnega reda sodnik, ki vodi najstarejšo zadevo, odloči, ali se bodo zadeve združile zaradi enotnega obravnavanja.

Tožnik je predlagal združitev postopka s postopkom I U 1442/2025, sklicujoč se na načelo smotrnosti in ekonomičnosti in ker naj bi šlo za enoten postopek odločanja v zadevi oddaje javnega naročila JN008691/2024, ki se je glede pravnega varstva vodil dvakrat in zaključil s sklepom toženke z dne 16. 7. 2025, ki je izpodbijan v upravnem sporu I U 1442/2025. Tožnik meni, da gre dejansko za isto zadevo, isti postopek javnega naročanja in za presojo iste kršitve (napake v ponudbi izbranega ponudnika, ki se nanaša na postavko N 2 13 111), o kateri je toženka kljub 16. členu ZPVPJN odločila dvakrat, prvič z izpodbijanim sklepom in drugič s sklepom z dne 16. 7. 2025.

Glede na to, da sta v obravnavanem upravnem sporu in v upravnem sporu I U 1442/2025 izpodbijana različna upravna akta, ki v izreku vsebujeta različni odločitvi, njuna procesna usoda pa ni v medsebojni odvisnosti,¹ po presoji sodišča niso izpolnjeni pogoji za združitev postopkov. Združitev ne bi imela posebne vrednosti z vidika ekonomičnosti postopka, ker so nekateri ugovori sicer enaki (npr., da pri postavki N 2 13 111 ne gre za očitno napako), vsi, ki se nanašajo na ponoven postopek (npr., da je bilo v drugem pozivu z dne 8. 5. 2025 pogodbena vrednost napačno izračunana, da v ponudbenem predračunu še vedno obstoji računska napaka in da naročnik s pozivom z dne 8. 5. 2025 ni odpravil napake v zvezi s postavko "Nepredvidena dela"), pa z obravnavano zadevo niso povezani. Poleg tega je tožnik vložil dve tožbi in pri obravnavani vztrajal tudi po prejemu toženkinega sklepa z dne 16. 7. 2025, s katerim je vsebinsko presojala vse njegove tožbene ugovore glede postavke N 2 13 111 ponudbenega predračuna. Združitev ni potrebna niti zaradi zagotavljanja učinkovitega sodnega varstva, saj se sodišče lahko opredeli do vseh tožbenih ugovorov v zvezi s postavko N 2 13 111 v upravnem sporu I U 1442/2025. Tudi s stroškovnega vidika združitev postopkov za tožnika ne bi pomenila izboljšanja položaja, saj združene pravde (enako tudi upravni spori zoper različne upravne akte in posledično z različnimi zahtevki) obdržijo samostojnost in ne pride do združitve zahtevkov.² V primeru združitve več postopkov sodišče zato ne odmeri enotne sodne takse, temveč je vsak tožnik posebej dolžan plačati takso v višini, kot če postopki ne bi bili združeni.³

K II. točki izreka:

Tožba ni dovoljena.

ZUS-1 v 1. členu določa, da se v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznic oziroma posameznikov in organizaciji proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil na način in po postopku, ki ga določa ta zakon, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo. V prvem odstavku 22. člena ZUS-1 je določeno še, da se v upravnem sporu uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, če ta zakon ne določa drugače

Opredelitev v 1. členu ZUS-1 - da se sodno varstvo pravic oseb v upravnem sporu zagotavlja po postopku, določenem v tem zakonu - vzpostavlja ZUS-1 kot temeljni zakon, ki ga je treba upoštevati pri izvedbi upravnega spora, saj ureja procesna vprašanja, povezana s to obliko sodnega varstva. S tega vidika je treba razlagati prvi odstavek 22. člena ZUS-1 glede uporabe določb ZPP in ga razumeti tako, da se določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, uporabijo le, če ZUS-1 določenega vprašanja postopka ne ureja in je treba za zapolnitev take načrtovane praznine po izrecnem zakonskem odkazilu uporabiti določbe ZPP.⁴ Iz navedenega izhaja, da so določbe ZUS-1 v razmerju do ZPP posebne (specialne) določbe in kot take izključujejo uporabo pravil pravdnega postopka (določajo drugače) v zvezi z istim procesnim vprašanjem oziroma določenim postopkovnim institutom.⁵ Ob tem je besedna zveza "če ta zakon ne določa drugače" iz prvega odstavka 22. člena ZUS-1 večpomenska, saj je možnih načinov, ki pomenijo, da ZUS-1 glede posameznega instituta postopka določa drugače kot ZPP, več. Tako lahko ZUS-1 npr. drugače ureja postopek v primeru, če je z njegovo določbo izrecno izključena uporaba katere od določb ZPP oziroma določenega instituta pravdnega postopka, ali če posamezna vprašanja oziroma institute ureja drugače, kot to izhaja iz določb ZPP, bodisi izrecno bodisi na način, ko je z razlago določb ZUS-1 mogoče ugotoviti, da je z njimi določeno vprašanje postopka urejena različno kot v pravdnem postopku, zato ne pride do uporabe ZPP. V teh primerih v ZUS-1 torej ni praznine in s tem ne razloga za uporabo pravil pravdnega postopka.⁶

ZUS-1 ugotovitveno tožbo v rednem upravnem sporu ureja v drugi alineji prvega odstavka 33. člena. Prvi odstavek 33. člena ZUS-1 določa, da se s tožbo lahko zahteva: odprava upravnega akta (izpodbojna tožba) (prva alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1), ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v tožnikove pravice ali pravne koristi (ugotovitvena tožba) (druga alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1), izdaja oziroma vročitev upravnega akta (tožba zaradi molka) (tretja alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1) in sprememba upravnega akta (tožba v sporu polne jurisdikcije) (četrta alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1).

Po presoji sodišča ZUS-1 v navedeni določbi institut ugotovitvene tožbe ureja drugače kot ZPP; zato ne pride do uporabe 181. člena ZPP,⁷ po katerem je ugotovitvena tožba dovoljena, med drugim, če tako določa poseben predpis, in posledično ni potreben izkaz pravnega interesa za ugotovitveno tožbo. Pri tem je bistveno, da ZUS-1 glede ugotovitvene tožbe izrecno predpostavlja pravni interes, saj je v drugi alineji prvega odstavka 33. člena ZUS-1 določeno, da se s tožbo lahko zahteva ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v tožnikove pravice ali pravne koristi.⁸

Res je, da se je Upravno sodišče v sodbi I U 1114/2023 z dne 21. 11. 2023 sklicevalo na drugi odstavek 181. člena ZPP in presodilo, da pravnega interesa, če je ugotovitvena tožba dopustna oziroma predvidena s posebnimi predpisi, ni treba zatrjevati oziroma izkazovati, in da je v zadevi ta posebni predpis 39.a člen ZPVPJN.⁹ Vendar pa je bil položaj v upravnem sporu I U 1114/2023 bistveno drugačen, saj je toženka razveljavila odločitev o oddaji javnega naročila tožeči stranki, zato med strankama ni bilo nobenega spora o tem, ali ima tožeča stranka za tožbo na podlagi 39.a člena ZPVPJN pravni interes. Navedeno ni bilo nosilno stališče sodbe, ampak kot pripomba (obiter dictum) v uvodu obrazložitve sodbe. Tudi sicer se je sodišče pri tem sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča (II Ips 602/2006), ki ni bila izdana niti v upravnem sporu niti v postopku po ZPVPJN, v času odločanja sodišča pa Vrhovno sodišče še ni sprejelo stališča iz citirane sodbe X Ips 33/2024 z dne 19. 3. 2025 o razmerju med ZPP in ZUS-1.¹⁰

Tudi sicer je 39.a člen ZPVPJN po presoji sodišče specialnejša določba in izjema od splošne določbe prvega odstavka 33. člena ZUS-1, po kateri so v rednem upravnem sporu možne štiri vrste tožb (izpodbojna, ugotovitvena, tožba zaradi molka in tožba v sporu polne jurisdikcije). Namen drugega odstavka 39.a člena ZPVPJN je bil v omejitvi vrste možnih tožb v postopkih po ZPVPJN in ne v rahljanju splošnega pravila ZUS-1, da mora imeti tožnik za ugotovitveno tožbo, kot za vsako drugo, pravni interes, kot je pravilno izpostavila tudi toženka. Določba 39.a člena ZPVPJN namreč ni v ničemer posegla v procesne predpostavke iz 36. člena ZUS-1, čeprav vsebuje vrsto izjem od splošne ureditve ZUS-1.

Sodišče tako sledi ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča, po kateri je (tudi) ugotovitvena tožba v upravnem sporu podvržena predhodnemu preizkusu in procesnim predpostavkam iz 36. člena ZUS-1, zato je med drugim treba presoditi obstoj pravnega interesa (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Tožnik mora poleg postavitve ustreznega tožbenega zahtevka na ugotovitev nezakonitosti akta utemeljiti tudi pravni interes za ugotovitveno tožbo, če želi, da je o njej vsebinsko odločeno. Izkazati mora, da bi ugoditev njegovi tožbi pomenila zanj določeno pravno korist (torej neposredno, na zakon ali drug predpis oprto osebno korist), ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma da bo v primeru uspeha s tožbo izboljšal svoj pravni položaj (kot na primer: preprečitev ponavljanja bodočega istovrstnega odločanja upravnega organa, pridobitev pravnega temelja za uveljavljanje škode, ki naj bi mu nastala zaradi nezakonitega ravnanja upravnega organa). Ne zadošča le možnost ugotovitve zakonitosti ali nezakonitosti izpodbijanega akta.¹¹ Vrhovno sodišče je prav tako že presodilo, da je namen ugotovitvene tožbe iz 39.a člena ZPVPJN, kot izhaja iz zakonodajnega gradiva, v tem, da bi učinek pravnega varstva zoper odločitve Državne revizijske komisije prispeval k postavitvi sodne prakse in s tem bistveno večje pravne varnosti.¹²

Ob upoštevanju omenjenih izhodišč sodišče ugotavlja, da tožnik v času odločanja sodišča, ki mora po uradni dolžnosti ves čas postopka paziti na izpolnjenost procesnih predpostavk (drugi odstavek 36. člena ZUS-1), ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora. S svojim zahtevkom za revizijo v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila "Vzdrževalna dela v javno korist za cesto in objekte na odsekih AC A1/0046/0646 Domžale - Šentjakob, A1/0047/0647 Šentjakob - LJ (Zadobrova), 0145 priključek LJ Šentjakob in 0189 priključek LJ Sneberje", je namreč v celoti uspel, s tem ko je toženka z izpodbijanim sklepom z dne 6. 5. 2025 v izreku odločila, da se zahtevku za revizijo ugodi in se razveljavi odločitev o oddaji javnega naročila z dne 18. 2. 2025. Postopek se je vrnil v fazo pregledovanja in ocenjevanja ponudb. Očitno je torej, da izpodbijani sklep toženke z dne 6. 5. 2025 v svojem izreku ne posega v pravni položaj tožnika. Tega tožnik niti ne zatrjuje.

Kar tožnik zatrjuje je, da zaradi omejitev iz 16. člena ZPVPJN v njegov pravni položaj dejansko posega obrazložitev (in da naj bi bil zato napačen izrek, ki ni delno ugodilen in delno zavrnilen oziroma, da obstaja nasprotje med izrekom in obrazložitvijo). Ugovor ni utemeljen, saj v revizijskem postopku toženka v izreku odloča o zahtevku vlagatelja tako, da ga zavrže (tretji odstavek 31. člena ZPVPJN), zavrne ali pa mu ugodi oziroma ugotovi njegovo utemeljenost (39. člen ZPVPJN¹³), ne odloči pa o posameznih kršitvah v izreku, za kar se zavzema tožnik. Za tovrsten odstop od splošnega procesnega pravila, da se v izreku odloča o zahtevkih strank, o očitanih kršitvah pa v obrazložitvi, ZPVPJN ne daje podlage.

ZPVPJN v prvem in drugem odstavku 16. člena, ki je naslovljen z "omejitev zahtevkov za revizijo" določa: Če je vlagatelj v postopku oddaje javnega naročila že vložil zahtevek za revizijo in je bilo o njem že odločeno ali ga je umaknil, vlagatelj v morebitnih pozneje vloženih zahtevkih v istem ali ponovljenem postopku oddaje javnega naročila ali v primeru, ko naročnik nadaljuje ta postopek z novim postopkom na podlagi točke b) prvega odstavka 44. člena Zakona o javnem naročanju ZJN-3, točke b) prvega odstavka 42. člena ZJN-3 ali 1. in 2. točke prvega odstavka 22. člena Zakona o javnem naročanju na področju obrambe in varnosti, ne more več navajati istih kršitev ali drugih kršitev iz te faze postopka oddaje javnega naročila, ki so mu bile ali bi mu morale biti znane že ob vložitvi prvega zahtevka, razen če naročnik ni upošteval odločitve Državne revizijske komisije ali če ponavlja isto kršitev (prvi odstavek). V predrevizijskem in revizijskem postopku se ne presojajo dejanja, ki se nanašajo na isti ali ponovljeni postopek oddaje javnega naročila in o katerih sta naročnik ali Državna revizijska komisija že pravnomočno odločila (drugi odstavek).

Tožnik trdi, da ima pravni interes za vložitev tožbe, sicer toženka v novem revizijskem postopku ne bo smela presojati njegovih ugovorov v zvezi z nepravilno obravnavo napake izbranega ponudnika v postavki N 2 13 111 ponudbenega predračuna, s katerimi tožnik v obravnavanem revizijskem postopku ni uspel in jih je toženka v obrazložitvi (ne pa tudi v izreku) izpodbijanega sklepa zavrnila.

Z navedenim ugovorom tožnik ne more uspeti že zato, ker je v času odločanja sodišča toženka s sklepom št. 018-075/2025-7 z dne 16. 7. 2025 že odločila o njegovem novem zahtevku za revizijo. Toženka je v odgovoru na tožbo izrecno navedla, da je v sklepu z dne 16. 7. 2025, s katerim je odločala o tožnikovem drugem revizijskem zahtevku, vsebinsko presojala tudi ugovore v zvezi z nepravilno obravnavo napake izbranega ponudnika v postavki N 2 13 111 ponudbenega predračuna. Tega dejstva tožnik v nadaljnji pripravljalni vlogi ni prerekal, zato se šteje za priznano.¹⁴ To pomeni, da se tožnikova bojazen, da bo s svojimi navedbami v novem (drugem) revizijskem postopku na podlagi 16. člena ZPVPJN prekludiran, ni uresničila.

Tudi sicer iz nove (druge) odločitve o tožnikovem revizijskem zahtevku z dne 16. 7. 2025 izhaja, da je tožnik dan pred vložitvijo obravnavane tožbe vložil zahtevek za revizijo zoper novo odločitev naročnika, v kateri je uveljavljal nepravilnosti tako v zvezi s prvotnim postopkom in pozivom naročnika z dne 13. 2. 2025 kot tudi v zvezi s ponovljenim postopkom po izdanem izpodbijanem sklepu z dne 6. 5. 2025 in novim pozivom naročnika z dne 8. 5. 2025. Tožnik je trdil, da je bila v drugem pozivu z dne 8. 5. 2025 pogodbena vrednost napačno izračunana, da v ponudbenem predračunu še vedno obstoji računska napaka in da naročnik s pozivom z dne 8. 5. 2025 ni odpravil napake v zvezi s postavko "Nepredvidena dela". Tožnik je torej v novem zahtevku za revizijo brez dvoma uveljavljal tudi nove ugovore, glede katerih omejitve iz 16. člena ZPVPJN po naravi stvari niso mogle nastati, kar sta, kakor izhaja iz sklepa z dne 16. 7. 2025 prepoznala tudi naročnik in stranka z interesom, ko sta trdila, da omejitve iz 16. člena ZPVPJN obstajajo le glede nekaterih ugovorov.¹⁵ To pomeni, da toženka tožnikovega zahtevka ne bi mogla (niti delno, kakor je sodišče že pojasnilo) zavreči na podlagi tretjega odstavka 31. člena ZPVPJN, ampak je morala o njem (ob izpolnjenosti ostalih procesnih predpostavk) vsebinsko odločiti na podlagi 39. člena ZPVPJN, zoper takšno odločitev pa tožnik ima sodno varstvo na podlagi 39.a člena ZPVPJN (ki ga je tudi izkoristil z vložitvijo tožbe v upravnem sporu I U 1442/2025). Tudi s tega vidika torej ni utemeljen tožbeni ugovor o tem, zakaj ima tožnik prav zaradi omejitev iz 16. člena ZPVPJN pravni interes za vložitev tožbe v obravnavani zadevi.

V okoliščinah obravnavane zadeve, ko je tožnik vložil tožbo zoper odločitev toženke, s katero je v izreku tožnikovemu zahtevku za revizijo v celoti ugodila in razveljavila odločitev o oddaji javnega naročila, upoštevaje, da je tožnik vložil tožbo tudi zoper drugo odločitve o zahtevku za revizijo (tj. sklep z dne 16. 7. 2025, v katerem bodo lahko njegovi ugovori glede postavke N 2 13 111 presojani po vsebini), si tožnik z vztrajanjem pri ugotovitvi nezakonitosti izpodbijanega sklepa ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Glede na navedeno je jasno tudi, da ne more biti uresničen namen ugotovitvene tožbe po 39.a členu ZPVPJN, ki je v prispevku k postavitvi sodne prakse in s tem bistveno večje pravne varnosti. Sodna praksa o tožnikovih ugovorih se bo namreč lahko ustvarila v upravnem sporu I U 1442/2025.

Po povedanem je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, saj gre za procesno odločitev, sprejeto na podlagi preizkusa predpostavk za obravnavanje tožbe, pri čemer za odločitev bistveno procesno stanje ni bilo sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).¹⁶

K III. točki izreka:

Tožnik je zahteval povrnitev stroškov postopka.

Izrek o stroških tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Tako tožnik trpi svoje stroške postopka, toženka pa povrnitve stroškov ni zahtevala.

K IV. Točki izreka:

Stranka z interesom - izbrani ponudnik povrnitve stroškov postopka ni zahteval, jo je pa zahteval naročnik, ki je prav tako imel položaj stranke z interesom.

Iz 19. člena ZUS-1 izhaja, da imajo tam navedene osebe, ki niso glavne stranke v upravnem sporu, pravico udeleževati se postopka. Ker v ZUS-1 obenem ni urejeno vprašanje povrnitve stroškov, ki jih imajo te osebe zaradi sodelovanja v postopku, je treba glede tega vprašanja, v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, uporabiti določbe ZPP, ki urejajo povračilo stroškov stranskemu intervenientu, saj ima ta v pravdnem postopku smiselno enak položaj kot udeleženci v upravnem sporu v smislu 19. člena ZUS‑1.¹⁷

Iz prvega odstavka 155. člena ZPP izhaja, da se stranki povrnejo le potrebni stroški. Stroški za posamezno vlogo so potrebi stroški, če so v vlogi navedbe, ki so pomembne za razjasnitev zadeve oziroma vplivajo na odločitev sodišča.¹⁸ Naročnik je sicer v odgovoru na tožbo prerekal tožnikov pravni interes za tožbo, vendar je navedel zgolj pravne argumente, ki jih je navedla tudi toženka, predvsem pa mora na izpolnjenost procesnih predpostavk paziti sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka, zato sodišče ugotavlja, da priglašeni stroški naročnika niso bili potrebni, saj ta s svojimi navedbami ni prispeval k razjasnitvi zadeve oziroma ni vplival na odločitev sodišča. Sodišče je zato stroškovni zahtevek naročnika zavrnilo.

¹ Glej sklep Vrhovnega sodišča I Up 84/2016 z dne 13. 4. 2016 (10. točka obrazložitve).
² Sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 959/2015 z dne 28. 10. 2015 (6. točka obrazložitve).
³ Prav tam.
⁴ Sodba Vrhovnega sodišča X Ips 33/2024 z dne 19. 3. 2025 (13. in 14. točka obrazložitve).
⁵ Prav tam (15. točka obrazložitve).
⁶ Prav tam.
⁷ Ta v prvem in drugem odstavku določa: (1) Tožeča stranka lahko s tožbo zahteva, da sodišče le ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pa pristnost oziroma nepristnost kakšne listine. (2) Takšna tožba se lahko vloži, če je tako določeno s posebnimi predpisi, če ima tožeča stranka pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pristnost oziroma nepristnost kakšne listine, preden zapade dajatveni zahtevek iz takega razmerja, ali če ima tožeča stranka kakšno drugo pravno korist od vložitve take tožbe.
⁸ Tudi Ustavno sodišče je v odločbi U-I-181/09-15, Up-860/09-14, Up-222/10-14 z dne 10. 11. 2011, s katero je ugotovilo neustavnost ZUS-1, ker ni omogočal vložitve ugotovitvene tožbe, kot vmesno rešitev do odprave ugotovljenega neskladja, odločilo, da lahko tožnik s tožbo zahteva tudi ugotovitev, da je bil v svojih pravicah ali pravnih koristih prizadet z nezakonitim upravnim aktom (ugotovitvena tožba) pod pogoji in iz razlogov, ki jih določa zakon za vložitev tožbe, s katero se zahteva odprava upravnega akta (izpodbojne tožbe), če izkaže pravno korist (poudarilo Upravno sodišče).
⁹ Ta določa: (2) Ne glede na določbe zakona, ki ureja upravni spor, se s tožbo lahko zahteva le ugotovitev nezakonitosti odločitve (ugotovitvena tožba). Rok za vložitev tožbe je 30 dni od vročitve odločitve Državne revizijske komisije.
¹⁰ V njej je Vrhovno sodišče izrecno zapisalo, da z navedeno obrazložitvijo daje nadaljnjo razlago k temu, kar je zapisalo v 17. opombi sklepa X Ips 22/2020 z dne 26. 8. 2022 (da se po spremenjenem 22. členu ZUS-1 v upravnem sporu primarno uporablja ZPP razen glede vprašanj, ki jih ZUS-1 ureja drugače), s čimer odpravlja tudi morebitno pojmovno nejasnost o tem, kateri zakon je temeljni (specialni) predpis za vprašanja postopka upravnega spora (16. točka obrazložitve).
¹¹ Sklep Vrhovnega sodišča I Up 106/2024 z dne 20. 6. 2024 (8. točka obrazložitve in tam navedena sodna praksa).
¹² Sklep Vrhovnega sodišča I Up 234/2021 z dne 12. 1. 2022.
¹³ Ta določa: (1) Državna revizijska komisija: - zahtevek za revizijo zavrne kot neutemeljen, če ugotovi, da ob upoštevanju navedb v zahtevku za revizijo naročnik ne bi sprejel drugačne odločitve ali da naročnikovo ravnanje v postopku oddaje javnega naročila bistveno ne vpliva na oddajo javnega naročila; - zahtevku za revizijo ugodi, zaradi česar delno ali v celoti razveljavi postopek javnega naročanja ali naročniku naloži odpravo kršitve; - ugotovi utemeljenost zahtevka za revizijo, kadar v revizijskem postopku ugotovljenih kršitev ni mogoče odpraviti. (2) Državna revizijska komisija ne glede na prvi odstavek prejšnjega člena v celoti razveljavi postopek oddaje javnega naročila, če pogodba še ni sklenjena in: 1. če naročnik, čeprav niso izpolnjeni pogoji, izvede: -konkurenčni dialog ali konkurenčni postopek s pogajanji zaradi predhodno neuspešnega postopka oddaje javnega naročila in v njem ne objavi obvestila o naročilu ali -postopek s pogajanji brez predhodne objave; 2. če naročnik ne objavi obvestila o naročilu, čeprav ga k temu zavezuje zakon, ki ureja javno naročanje; 3. v primeru drugih hujših kršitev zakona, ki ureja javno naročanje, ali tega zakona. (3) Državna revizijska komisija mora pri odločanju upoštevati navedbe vlagatelja, zagovornika javnega interesa, naročnika in izbranega ponudnika ter se upoštevaje prejšnji člen do njih opredeliti. V odločitvi mora navesti razloge zanjo in naročniku dati napotke za pravilno izvedbo postopka v delu, ki je bil razveljavljen.
¹⁴ Na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP (v zvezi s prvim odstavkom 2.. člena ZUS-1), ki določa: Dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, se štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. Stranka lahko učinek domneve priznanja iz prejšnje določbe prepreči tudi z izjavo, da ne pozna dejstev, vendar le, če gre za dejstva, ki se ne nanašajo na ravnanje te stranke ali na njeno zaznavanje) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.
¹⁵ Str. 3 in 5 sklepa DKOM št. 018-075/2025-7 z dne 16. 7. 2025.
¹⁶ Sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 3/2025z dne 5. 3. 2025 (8. tč.), I up 251/2024 z dne 25. 11. 2024 (tč. 12).
¹⁷ Tako Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013 in sklepu I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015.
¹⁸ Sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015.