39.a člen ZPVPJN

Tožnik je v novem zahtevku za revizijo brez dvoma uveljavljal tudi nove ugovore, glede katerih omejitve iz 16. člena ZPVPJN po naravi stvari niso mogle nastati, kar sta, kakor izhaja iz sklepa z dne 16. 7. 2025, prepoznala tudi naročnik in stranka z interesom, ko sta trdila, da omejitve iz 16. člena ZPVPJN obstajajo le glede nekaterih ugovorov. To pomeni, da toženka tožnikovega zahtevka ne bi mogla (niti delno, kakor je sodišče že pojasnilo) zavreči na podlagi tretjega odstavka 31. člena ZPVPJN, ampak je morala o njem (ob izpolnjenosti ostalih procesnih predpostavk) vsebinsko odločiti na podlagi 39. člena ZPVPJN, zoper takšno odločitev pa tožnik ima sodno varstvo na podlagi 39.a člena ZPVPJN (ki ga je tudi izkoristil z vložitvijo tožbe v upravnem sporu I U 1442/2025). V okoliščinah obravnavane zadeve, ko je tožnik vložil tožbo zoper odločitev toženke, s katero je v izreku tožnikovemu zahtevku za revizijo v celoti ugodila in razveljavila odločitev o oddaji javnega naročila, upoštevaje, da je tožnik vložil tožbo tudi zoper drugo odločitve o zahtevku za revizijo (tj. sklep z dne 16. 7. 2025, v katerem bodo lahko njegovi ugovori glede postavke N 2 13 111 presojani po vsebini),

Sodišče sodi, da slednji zapis na jasnost ponudbe tožnikov glede vprašanja, ali prvi tožnik nastopa s podizvajalcem, ne vpliva - po presoji sodišča iz ponudbe tožnikov namreč kljub temu zapisu jasno izhaja, da prvi tožnik s podizvajalcem H. ne nastopa.

Sodišče potrjuje zavzeto stališče toženke, da ni bilo potrebno ugotavljanje, ali je naročnik utemeljeno po pravilih o poslovni skrivnosti zakril posamezne podatke, kajti tožnik je bil že z odločitvijo o oddaji javnega naročila seznanjen z vsemi temi podatki, zaradi česar tudi morebitna naročnikova kršitev v zvezi z zakritjem posameznih podatkov tožnika ni v ničemer ovirala pri vložitvi zahtevka za revizijo.

V obravnavani zadevi toženka ustne obravnave ni izvedla, ker je presodila, da lahko dejansko stanje v ustrezni meri ugotovi na podlagi odstopljene dokumentacije. Sodišče se s takšno presojo strinja, saj ne glede na tožbene navedbe o napačni ugotovitvi dejanskega stanja bistvena dejstva med strankama niso sporna. Glede na to, da naročnik ustne obravnave ni predlagal, je bila glede na zgoraj citirano določbo ZPVPJN odločitev o njeni izvedbi prepuščena toženki.

V zadevah zaradi javnega naročanja je skladno z 39.a členom ZPVPJN s tožbo mogoče zahtevati le ugotovitev nezakonitosti odločitve (ugotovitvena tožba), vendar ima tudi ugotovitvena sodba o nezakonitosti izpodbijane odločitve tožene stranke lahko posledice na pravni položaj naročnika. ZPVPJN namreč določa odškodninsko odgovornost naročnika v postopku oddaje javnega naročila (49. člen ZPVPJN). Ta odškodninska odgovornost pa ni odvisna od tega, ali sodišče v upravnem sporu izpodbijano določitev odpravi ali spremeni, temveč od ugotovljene nezakonitosti ravnanja naročnika v postopku oddaje javnega naročila. Iz zakonodajnega gradiva izhaja, da naj bi učinek pravnega varstva zoper odločitve Državne revizijske komisije prispeval k postavitvi sodne prakse in s tem bistveno večje pravne varnosti. To pomeni, da bi imela pritožnica, kot subjekt, ki je zavezan k pravilnosti in zakonitosti oddaje javnih naročil, upravičeno korist seznaniti se z razlogi, s katerimi sodišče presodi o zakonitosti oddaje javnega naročila, tudi če bi upravno sodišče presodilo, da je odločitev tožene stranke zakonita.

Od izdaje izpodbijanega sklepa na strani toženke prišlo do sprememb pri tolmačenju 14. člena ZPVPJN. Toženka je glede na sodbo SEU št. C-771/19 z dne 24. 3. 2021 sprejela novo stališče št. 900-4/2008-437 z dne 22. 4. 2021. Po tem stališču je treba vlagatelju, četudi v postopku pravnega varstva ni izkazal naročnikovih kršitev pri zavrnitvi svoje ponudbe, priznati aktivno legitimacijo za izpodbijanje odločitve o oddaji naročila izbranemu ponudniku.

Predpis, ki ureja oblike pravnega varstva, torej tudi sodnega, je ZPVPJN. Navedeni zakon pa, česar pritožba ne izpodbija, v času vložitve pritožnikove tožbe ni predvidel možnosti upravnega spora zoper odločitev DKOM o pritožnikovem (ponudnikovem) zahtevku za revizijo, ampak sodno varstvo pred sodiščem splošne pristojnosti po določbah členov 42 do 49 ZPVPJN. To je razvidno tudi na podlagi njegovega 2. člena, v katerem je posebej določeno, da se pravno varstvo zoper kršitve v postopkih javnega naročanja zagotavlja v sodnem postopku, ki na prvi stopnji poteka pred pristojnim okrožnim sodiščem. Prav zato, ker je sodno varstvo v upravnem sporu v razmerju do drugih oblik sodnega varstva subsidiarne narave, je bila z novelo ZPVPJN-C (Ur. l. RS, št. 72/2019) v 11. členu kot dodatna možnost sodnega varstva poleg že obstoječe pred sodiščem splošne pristojnosti določena tožba v upravnem sporu zoper odločitev DKOM o zahtevku za revizijo, na podlagi katere upravno sodišče ugotavlja, ali je izpodbijana odločitev DKOM glede očitanih kršitev v postopku oddaje javnega naročila zakonita (drugi odstavek novega 39. a člena ZPVPJN). V skladu s prvim odstavkom 21. člena ZPVPJN-C so se določbe 3

ZPVPJN ni prinesel nobene spremembe, zaradi katere ne bi bili (več) upoštevni argumenti Ustavnega in Vrhovnega sodišča RS o tem, da odločitve Državne revizijske komisije niso upravni akt, zoper katerega bi bila tožba v upravnem sporu dopustna.