VSMB Sodba II Kp 67191/2020

Pritožbi pooblaščenca oškodovane B. B. in višje državne tožilke se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stroški pritožbenega postopka bremenijo proračun.

Okrožno sodišče na Ptuju je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega C. C. po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, ki mu je očitala storitev kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da stroški iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika bremenijo proračun. Na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP je oškodovano B. B. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

Zoper sodbo sta se pritožila:

- pooblaščenec oškodovane B. B. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o stroških kazenskega postopka, kot navaja v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in obdolženca spozna za krivega storitve očitanega mu kaznivega dejanja oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, in

- višja državna tožilka zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot navaja v uvodu pritožbe, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje pred drugega predsednika senata oziroma da izpodbijano sodbo spremeni in obdolženca spozna za krivega ter mu izreče pogojno obsodbo.

Na obe pritožbi je odgovoril obdolženčev zagovornik in predlagal njuno zavrnitev.

Na predloga pooblaščenca oškodovanke in zagovornika obdolženca je pritožbeno sodišče 21. 5. 2026 izvedlo javno sejo, o kateri so bili obveščeni obdolženec, njegov zagovornik, oškodovanka, njen pooblaščenec in Pritožbeni oddelek Okrožnega državnega tožilstva. Seja, ki so se je udeležili vsi obveščeni, je bila opravljena na podlagi prvega odstavka 378. člena ZKP.

Pooblaščenec oškodovanke je predlagal, da pritožbeno sodišče razpiše obravnavo, na kateri naj vnovič zasliši oškodovanko, da bo lahko obrazložila svoje dosedanje izpovedi in domnevna razhajanja. Tak predlog je bil na javni seji 21. 5. 2026 zavrnjen. Po prvem odstavku 379. člena ZKP sodišče druge stopnje odloči na seji senata ali na podlagi opravljene obravnave. Ali naj se opravi obravnava, odloči sodišče druge stopnje na seji senata (drugi odstavek 379. člena ZKP). Po določbi prvega odstavka 380. člena ZKP je temeljni pogoj za obravnavo pred sodiščem druge stopnje ugotovitev senata na seji, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo zmotno ali nepopolno (373. člen ZKP). Drugi pogoj je ocena senata o tem, da je treba dokazovanje ponoviti ali dopolniti in hkrati, da niso podani pravni ali dejanski razlogi, da tega samo ne bi moglo storiti.¹ Nič od navedenega ni ugotovilo pritožbeno sodišče, ko je obravnavalo pritožbo pooblaščenca oškodovanke (in pritožbo višje državne tožilke) na seji pritožbenega senata, zato je pooblaščenčev predlog za opravo obravnave zavrnilo.

Pritožbi nista utemeljeni.

Višja državna tožilka zatrjuje obstoj bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbami, da iz razlogov izpodbijane sodbe ne izhaja, kako je sodišče prve stopnje presojalo bistvene spremembe in nasprotja v zagovoru obdolženca, ki je v ponovljenem postopku odgovarjal zgolj na vprašanja zagovornika.

Zatrjevana kršitev ni podana. Razloge izpodbijane sodbe je namreč treba brati in razumeti kot celoto, iz teh pa je jasno razvidno, da je sodišče prve stopnje opravilo celovito dokazno oceno zagovora obdolženca v povezavi z vsemi ostalimi izvedenimi dokazi. Tako ne gre prezreti, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi povzelo bistveno vsebino zagovora obdolženca ter ga primerjalo z izpovedbo oškodovanke in izvedenskim mnenjem sodnega izvedenca za medicino dr. A. A. ter pojasnilo tudi v katerem delu zagovor ni bil potrjen (točka 12 obrazložitve). Zgolj dejstvo, da sodišče prve stopnje ni posebej in izrecno analiziralo vsakega posameznega detajla oziroma raznolikosti med zagovori obdolženca iz različnih faz postopka, pa samodejno ne pomeni, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Za obstoj kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP bi moralo iti za takšno pomanjkanje razlogov, da sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti, kar pa v obravnavani zadevi ni primer. Ob tem je poudariti, da bistveni oziroma nosilni razlog konkretne oprostilne sodbe ne temelji na nekritičnem sprejemu obdolženčevega zagovora, temveč na oceni, da je izpovedba oškodovanke glede odločilnih okoliščin nastanka poškodbe izrazito neprepričljiva in spreminjajoča, zaradi česar ni bilo mogoče doseči zahtevane stopnje gotovosti za izrek obsodilne sodbe. Iz tovrstnih pritožbenih navedb je tako mogoče prepoznati predvsem vsebinsko nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje. Nenazadnje pa je dodati, da v kazenskem postopku obdolženec ni dolžan dokazovati svoje nedolžnosti oziroma verodostojnosti, temveč mora biti obtožba dokazana s stopnjo gotovosti in če je dvom vzpostavljen že zaradi neverodostojnosti obremenilnega dokaza oziroma neskladja med izpovedbo oškodovanke in objektivnimi izvedenskimi ugotovitvami, kot v obravnavani zadevi, sodišču ni treba dodatno ugotavljati, ali je njegov zagovor v celoti resničen ali življenjsko prepričljiv. V tej zvezi se tudi pritožbeni očitki, da je obdolženec v ponovljenem postopku odgovarjal le na vprašanja zagovornika, izkažejo za brezpredmetne.

Pooblaščenec trdi, da so razlogi izpodbijane sodbe v nasprotju z izrekom, saj je sodišče prve stopnje pritrdilo izvedencu dr. A. A. da je do poškodbe pri oškodovanki prišlo ob tipičnem padcu, ko se telo ulovi na roko, da bi preprečilo poškodbe drugih delov telesa, slednje pa se sklada z opisom, da je obdolženec hudo telesno poškodoval oškodovanko na način, da jo je z obema rokama prijel za zapestje leve roke, jo povlekel do sredine ceste in jo "vrgel" na brežino ceste, pri tem pa je pri padcu utrpela prelom spodnjega dela leve koželjnice brez premika. Tako je po oceni pooblaščenca sodišče prve stopnje kljub skladnosti izvedenskega mnenja z očitkom iz obtožbe in opisom dejanja, povsem neutemeljeno zaključilo, da naj bi bilo očitano dejanje nedokazano oziroma izpostavljeno prevelikemu dvomu.

S povzetimi navedbami pooblaščenec smiselno zatrjuje obstoj bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vendar neutemeljeno. Pooblaščenec ob selektivnem povzemanju razlogov v izpodbijani sodbi povsem napačno širi ugotovitve izvedenca medicinske stroke. Drži, da je slednji ugotovil obstoj oškodovankine poškodbe, opredeljene v izreku - prelom spodnjega dela leve koželjnice brez premika in da je do tega lahko prišlo ob padcu. Vendar pa same poškodbe ni mogoče samodejno pripisati obdolženčevemu ravnanju - da je oškodovanko z obema rokama prijel za zapestje leve roke in jo povlekel do sredine ceste in jo "vrgel" na brežino ceste. In ravno obdolženčevo ravnanje, opredeljeno v izreku je bilo tudi po prepričanju pritožbenega sodišča podvrženo prevelikemu dvomu. Navedeno pomeni, da v izpodbijani sodbi ni podanega nikakršnega nasprotja razlogov z izrekom ali med samimi razlogi.

Pooblaščenec meni, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog oškodovanke za postavitev novega izvedenca medicinske stroke in dokazni predlog za zaslišanje dr. D. D.  Oškodovanka je v spis predložila izvedensko mnenje dr. D. D. v zvezi z načinom nastanka oziroma mehanizma nastanka telesne poškodbe oškodovanke kot tudi posledic le-te. Ta je ugotovil, da je oškodovanka utrpela manjše poškodbe po levi strani obraza in po levi strani prsnega koša, v ospredju pa je bil prelom leve koželjnice na tipičnem mestu. Vse poškodbe bi po oceni izvedenca dr. D. D. lahko nastale kot posledica vrženja v obcestno brežino, kot je to zatrjevala oškodovanka. Iz tega razloga je pooblaščenec predlagal dodatno zaslišanje dr. D. D. , v zvezi s čimer je sodišče prve stopnje sprejelo sklep, da ga bo zaslišalo, nato pa si premislilo in zgolj prebralo njegovo izvedensko mnenje. Tako je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, pri čemer je tudi dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno.

Pooblaščencu ni mogoče pritrditi niti v zatrjevanju bistvenih kršitev določb ZKP niti v graji ugotovljenega dejanskega stanja. Kot izhaja iz tehtnih razlogov v točki 11 obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje izvedensko mnenje sodnega izvedenca dr. A. A. skupaj z njegovimi ustnimi dopolnitvami ocenilo kot strokovno, jasno, popolno in prepričljivo. Izvedenec medicinske stroke je odgovoril tudi na dodatna vprašanja procesnih udeležencev, po njegovem zaslišanju pa tudi niso bile podane nobene konkretizirane strokovne pripombe ali takšne pomanjkljivosti, ki bi vzbujale dvom v pravilnost ali popolnost podanega izvedenskega mnenja. V takšnih okoliščinah sodišče prve stopnje ni bilo dolžno postaviti novega izvedenca zgolj zato, ker se pooblaščenec oškodovanke z ugotovitvami postavljenega izvedenca ni strinjal oziroma ker je predložil drugačno strokovno mnenje, pridobljeno izven konkretnega postopka. Prav tako pa sodišče prve stopnje utemeljeno ni zaslišalo dr. D. D.  Tudi po presoji pritožbenega sodišča namreč ne gre za sodnega izvedenca, ki bi ga v predmetnem kazenskem postopku postavilo sodišče, niti za pričo, ki bi neposredno zaznala obravnavani dogodek. Njegovo mnenje tako predstavlja le strokovno stališče, pridobljeno na pobudo oškodovanke, ki ga je sodišče prve stopnje smelo prebrati, ni pa bilo dolžno njegovega avtorja tudi zaslišati. Dejstvo, da je sodišče prve stopnje sprva sprejelo sklep o njegovem zaslišanju, nato pa po izvedenem dokaznem postopku ocenilo, da je tak dokaz nepotreben, pa samo po sebi ne predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Sodišče namreč ni vezano na predhodno sprejete procesne sklepe in lahko med postopkom, ob upoštevanju že izvedenih dokazov ter njihove dokazne vrednosti, presodi, da izvedba posameznega dokaza ni več potrebna za pravilno ugotovitev dejanskega stanja. Upoštevaje vse obrazloženo je neutemeljeno tudi pritožbeno izpostavljanje vsebine mnenja dr. D. D. v povezavi s trditvami o nujnosti postavitve novega izvedenca. Pritožbeno sodišče vnovič poudarja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo prepričljivemu in strokovnemu izvedenskemu mnenju dr. A. A. , ki je podal jasna in argumentirana pojasnila glede mehanizma in načina nastanka oškodovankine poškodbe, pri čemer so bile njegove ugotovitve skladne tudi z okoliščino odsotnosti drugih pričakovanih poškodb, ki bi morale biti prisotne ob zatrjevanem "vrženju" oškodovanke. Ker je sodišče prve stopnje svojo odločitev o zavrnitvi predlaganih dokazov razumno, tehtno in argumentirano obrazložilo, pritožbeno sodišče ne ugotavlja niti kršitve določb kazenskega postopka niti pomanjkljivosti pri ugotavljanju dejanskega stanja.

Glede navedb pooblaščenca, kjer trdi da so razlogi v izpodbijani sodbi v nasprotju z vsebino izvedenskega mnenja dr. A. A. in dr. D. D. ter da razlogi nasprotujejo izreku sodbe, da je sodišče prve stopnje v sodbi napačno povzelo izpovedbe prič, oškodovanke in izvedenca in da je podana t.i. protispisnost, pa se pritožbeno sodišče ni moglo argumentirano opredeliti, saj na takšne posplošene očitke (brez konkretizacije kaj naj bi bilo v nasprotju) ni moč podati konkretnih odgovorov.

Tudi dejansko stanje v predmetni kazenski zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze (vključno z (vsemi) izpovedbami oškodovanke in izvedenskim mnenjem izvedenca medicinske stroke) pa pravilno in argumentirano ocenilo. Na tej podlagi je zanesljivo ugotovilo, da obdolžencu očitano kaznivo dejanje ni dokazano, zaradi česar ga je utemeljeno oprostilo obtožbe na podlagi 3. točke 358. člena ZKP, kot je to navedlo v konsistentnih razlogih obrazložitve izpodbijane sodbe, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje. Pritožbena izvajanja višje državne tožilke in pooblaščenca oškodovanke, v katerih se zavzemata predvsem za drugačno oceno zagovora obdolženca in izpovedbe oškodovanke, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, pa pravilnosti prvostopnega oprostilnega izreka ne morejo omajati. Še zlasti ne, ko dokazno breme v kazenskem postopku nosi (upravičeni) tožilec, ki mora krivdo obdolženca dokazati z najvišjim dokaznim standardom (onkraj razumnega dvoma) in torej ponuditi toliko in takšne dokaze, ki omogočajo zaključek, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, čemur pa v obravnavani zadevi ni bilo zadoščeno.

Bistvo pooblaščenčevih trditev je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero se ne strinja. V bistvenem obširno izpostavlja lastno presojo o oškodovankini verodostojnosti in poudarja, da je dokazni postopek nedvomno potrdil, da je obdolženec pri oškodovanki povzročil nastanek hude telesne poškodbe ter da je bila z ugotovitvami izvedenca medicinske stroke izpoved oškodovanke potrjena. Oškodovanka si dogodek ni izmislila, takoj ga je prijavila policiji, kar potrjuje tudi zdravstvena dokumentacija. Če obdolženec 25. 8. 2020 ne bi napadel oškodovanke, pri njej ne bi bile evidentirane poškodbe leve koželjnice. Tako je oškodovanka med postopkom ves čas skladno izpovedovala, prav tako pa svoje izpovedi, v nasprotju z zagovorom obdolženca, ni prirejala ali prilagajala ugotovitvam izvedenca.

Tudi višja državna tožilka graja dejanske zaključke iz izpodbijane sodbe, zlasti v zvezi z oceno oškodovankine verodostojnosti. Meni, da je oškodovanka v bistvenem enako izpovedovala o načinu zadobitve utrpelih poškodb, ter da je izvedenec medicinske stroke dr. A. A. potrdil, da oškodovanka poškodb ni mogla zadobiti na način, kot je zatrjeval obdolženec (s padcem "na vse štiri" po asfaltu).

Pritožbene navedbe niso utemeljene, saj v pretežnem delu pomenijo zgolj nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje in ponavljanje lastne interpretacije izvedenih dokazov, ne da bi pri tem omajale pravilnost ali logičnost razlogov v izpodbijani sodbi. Uvodno je izpostaviti, da je med obdolžencem in oškodovanko (ter med njunima družinama) že v preteklosti prišlo do več interakcij ter da je tudi inkriminiranega dne prišlo do konfrontacije med njima. Prav tako ne gre prezreti, da so vse zaslišane priče (razen policista E. E. ) izrazito na bodisi obdolženčevi bodisi na oškodovankini strani, ki jih zaradi neverodostojnosti ni bilo mogoče upoštevati pri ugotavljanju poteka dogajanja med obdolžencem in oškodovanko. Tako je sodišče prve stopnje, v nasprotju s prepričanji obeh pritožnikov, za svoje zaključke podalo jasne in celovite razloge, ki jih je tehtno oprlo zlasti na ugotovitve izvedenca medicinske stroke dr. A. A.  Drži sicer, da je oškodovanka dogodek še isti dan "prijavila" in da je pri njej bila ugotovljena poškodba leve koželjnice, vendar samo obstoj poškodbe samodejno ne potrjuje obdolžencu očitanega ravnanja. Ključni razlog za dvom v verodostojnost oškodovankine izpovedbe je sodišče prve stopnje utemeljeno prepoznalo v bistvenih in večkratnih spremembah njenega opisa mehanizma poškodovanja. Oškodovanka je namreč v različnih fazah postopka različno in drugače opisovala tako sam potek dogodka kot način padca oziroma "vrženja" in stanje (ne)zavesti, pri čemer so bile njene navedbe medsebojno neskladne in tudi v očitnem nasprotju z objektivnimi medicinskimi ugotovitvami izvedenca dr. A. A.  Tako je sprva zatrjevala, da jo je obdolženec "vrgel" preko ceste, kasneje, da ne ve, kako je pristala na brežini, nato pa, da jo je obdolženec potegnil do sredine ceste in jo odvrgel. Prav tako je spreminjala opis spremljajočih poškodb in okoliščin padca, kot je to sodišče prve stopnje podrobno pojasnilo v točkah 10-11 obrazložitve izpodbijane sodbe. Na drugi strani pa ne gre prezreti še jasno, strokovno in prepričljivo mnenje, ki ga je podal dr. A. A. Oba pritožnika izvedensko mnenje izpostavljata le parcialno, in sicer v delu, ko je izvedenec pojasnil, da ugotovljeni zlom ustreza tipičnemu mehanizmu padca na iztegnjeno dlan ter da je šlo za refleksni gib. Pri tem pa prezreta nadaljnja pojasnila izvedenca, ki je izrecno izključil možnost, da bi do takega zloma prišlo zgolj ob potegu ali zvijanju roke (kar sicer drži, da v sedanjem opisu ni opredeljeno kot način nastanka oškodovankine poškodbe) in kot bistveno, da sam padec na levo stran, udarec z roko po tej podlagi s hrbtnim delom podlahti oziroma roke, ni mehanizem, pri katerem bi nastal takšen zlom, kot ga je kritičnega dne utrpela oškodovanka, prav tako pa je izvedenec izrazil dvom, da bi bil obdolženec toliko močan, da bi oškodovanko z zamahom roke vrgel meter ali dva daleč, ko bi pri takem potegu z roko in vrženju, ko obvisi na tej eni roki teža celotnega telesa, morala nastati bistvena simptomatika poškodovanja levega ramena in komolca, česar pa v (oškodovankini medicinski) dokumentaciji ni. Drži sicer, da je izvedenec izključil možnost, da bi oškodovanka poškodbe utrpela s padcem "na vse štiri" po asfaltu (kot je pojasnjeval obdolženec), vendar pa je na drugi strani izvedenec poudaril, da bi opisan prelom spodnjega dela koželjnice lahko nastal tudi, če se je oškodovanka zaletela v moškega, na kar jo je od njega odbilo in je padla, ter si pri tem padcu poškodovala levo roko (kot je to smiselno nenazadnje zatrjeval celo obdolženec). V luči navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so bila med prvotno zatrjevanim načinom poškodovanja in objektivnimi medicinskimi ugotovitvami takšna razhajanja, da oškodovankini izpovedbi glede odločilnih dejstev ni mogoče verjeti. V očitnem nasprotju z izvedenčevimi zaključki je tudi oškodovankina kasneje prilagojena različica dogodka, saj je še vedno vztrajala pri zatrjevanih poškodbah leve strani telesa, rdečini in sledeh trave po glavi, čeprav za takšne poškodbe v oškodovankini zdravstveni dokumentaciji ni podlage. Tako je v celoti soglašati z zaključki v izpodbijani sodbi, da razpoložljiva medicinska dokumentacija ne objektivizira poškodb, ki jih je oškodovanka zatrjevala v predelu obraza, prsnega koša oziroma drugih delov telesa, prav tako pa ne potrjuje izgube zavesti (o čemer je oškodovanka prav tako različno izpovedovala), kot je to izvedenec dr. A. A. prepričljivo izključil. Vidnih poškodb na levem licu, ki jih je oškodovanka tako podrobno in zavzeto opisovala pa ni potrdil niti priča dr. H. H. , ki je kot dežurni zdravnik oškodovanko prvi obravnaval. Pritožbeno sodišče ob tem poudarja, da sicer s strani oškodovanke zatrjevane poškodbe levega lica, leve strani prsnega koša in drugih delov, res niso predmet konkretnega očitka, vendarle pa ob vsem ostalem vseeno nedvomno kažejo na njeno (ne)verodostojnost oziroma (ne)resnicoljubnost in željo po obremenitvi obdolženca. Navsezadnje pa je izvedenec dr. A. A. celo dodatno poudaril, da ob zatrjevanem vrženju oziroma padcu iz sredine ceste na brežino, ni mogoče pojasniti zgolj izolirane poškodbe levega lica in leve strani prsnega koša, saj bi pri takem padcu tipično prišlo do poškodb najbolj izpostavljenih delov telesa, ki pa niso bile ugotovljene.

Predhodno že izpostavljenim razhajanjem v oškodovankini izpovedbi in razhajanja, kot jih je podrobno in jasno navedlo sodišče prve stopnje v točkah 8-11 obrazložitve izpodbijane sodbe oba pritožnika pripisujeta minoren pomen. Vendar upoštevaje celotni izvedeni dokazni postopek s tovrstnimi navedbami, tudi ob hkratnem zatrjevanju spreminjanja obdolženčevega zagovora in mestoma celo povsem neutemeljenimi očitki, da je slednji odgovarjal le na vprašanja zagovornika, ne moreta uspeti. Ob odsotnosti resnicoljubnih očividcev dogodka in zlasti ob upoštevanju izvedenskega mnenja dr. A. A. , pa oškodovankini izpovedbi ni mogoče pripisati zgolj razhajanja v opisovanju in "poškodb lica ter prsnega koša" in "zlomljenega ogledala", kot to mestoma poskuša prikazati pooblaščenec. V tej zvezi pa tudi ni mogoče pritrditi pooblaščenčevi interpretaciji izpovedbe priče policista E. E. , ki naj bi potrdil oškodovankino izpovedbo. Policist E. E. je bil večkrat zaslišan, pri čemer je že v prvotnem postopku na vprašanje, ali sta s sodelavcem fotografirala kaj drugega odgovoril: "Če mislite poškodbo, ne. Tiste bolečine, ko je tožila, kaj čem roko fotografirati, saj se nič na njej ne vidi, ne vem.", v ponovljenem postopku pa vnovič: "če bi videl poškodbo, bi verjetno to fotografiral.".Ob takšni pričini izpovedbi zato vsakršno tosmerno pritožbeno polemiziranje povsem zbledi in ne terja dodatne argumentacije.

Povsem neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ni sledilo napotilom iz sklepa pritožbenega sodišča z dne 25. 9. 2024. Poudariti je namreč, da napotki pritožbenega sodišča niso zahtevali drugačne ali za sodišče vnaprej določene dokazne ocene izpovedbe oškodovanke, temveč jasno, popolno in logično obrazložitev dokaznih zaključkov glede odločilnih dejstev, čemur je bilo v izpodbijani sodbi nedvomno zadoščeno. V nasprotju s prepričanjem pooblaščenca, se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh odločilnih dejstev, povezanih s celostno presojo izpovedbe oškodovanke, ter podalo celovito, notranje skladno in preverljivo dokazno oceno. Pooblaščenec s tosmernimi navedbami tako zgolj izraža nestrinjanje s sprejeto dokazno oceno in ponuja lastno presojo izvedenih dokazov, s čimer pa ne more omajati pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe.

Neutemeljene so tudi pooblaščenčeve pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo zavzelo povsem drugačno oziroma nasprotno stališče kot v predhodno (razveljavljeni) obsodilni sodbi. Prvotna - obsodilna sodba je bila s sklepom pritožbenega sodišča razveljavljena, s čimer so bili odpravljeni njeni pravni in dejanski učinki, zato sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ni bilo vezano na prejšnjo dokazno oceno ali zaključke iz razveljavljene sodbe. Dolžnost sodišča prve stopnje v ponovljenem postopku je bila, da na podlagi (ponovno) izvedenih in celovito ocenjenih dokazov sprejme argumentirano odločitev, ob upoštevanju napotkov pritožbenega sodišča ter dokaznega standarda gotovosti. Dejstvo, da je sodišče prve stopnje po ponovni presoji dokazov sprejelo drugačen zaključek glede obstoja odločilnih dejstev oziroma kazenske odgovornosti obdolženca, samo po sebi ne pomeni arbitrarnosti ali bistvene kršitve določb kazenskega postopka, temveč predstavlja izraz načela proste presoje dokazov. Ker izvedeni dokazi tudi po oceni pritožbenega sodišča niso omogočali zanesljivega zaključka o krivdi obdolženca brez razumnega dvoma, je bila izrečena oprostilna sodba skladna z načelom in dubio pro reo.

Pooblaščenec navaja še, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni navedlo na kakšen način se je škodni dogodek zgodil. V kolikor to ni znano, tudi ni mogoče odgovoriti na vprašanje, ali je obdolženec storil kaznivo dejanje ali ne, zato je treba izpodbijano sodbo razveljaviti tudi iz razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Pooblaščencu ni mogoče pritrditi, saj izhaja iz zmotnih materialnih in procesnih izhodišč. Po presoji pritožbenega sodišča je nedvomno, da je med obdolžencem in oškodovanko inkriminiranega dne prišlo do določene konfrontacije. Vendar pa slednje ne more a priori potrjevati obtožbenih očitkov. Breme dokazovanja vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja ter obdolženčeve krivde je namreč na upravičenemu tožilcu. In če po izvedenem dokaznem postopku ostane razumen dvom glede odločilnih dejstev, sodišče ni dolžno skonstruirati lastne različice dogodka ali z gotovostjo ugotoviti alternativnega načina dogodka, saj bi to vodilo v nedopustno situacijo, ko bi se sodišče postavilo v vlogo tožilca. V obravnavani zadevi je tako sodišče prve stopnje utemeljeno uporabilo načelo in dubio pro reo ter izreklo oprostilno sodbo. Ob tem je tehtno pojasnilo, zakaj izpovedbi oškodovanke glede odločilnih okoliščin nastanka poškodb ni moglo slediti z zahtevano stopnjo zanesljivosti, pri čemer je upoštevalo tudi izvedensko mnenje dr. A. A. , ki je sicer izključevalo eno od različic obdolženca, vendar samo po sebi ni omogočalo zanesljivega zaključka, da je poškodbe povzročil obdolženec prav na način, opisan v obtožbi. Navedeno pomeni, da okoliščina neugotavljanja alternativnega poteka dogodka ne pomeni pomanjkljivosti sodbe, temveč je neposredna posledica ugotovljenega dokaznega postopka, ki ga ni bilo mogoče preseči. V luči obrazloženega tudi ni bila kršena oškodovankina pravica do pritožbe, kot to zmotno zatrjuje pooblaščenec.

Preostale pritožbene navedbe pooblaščenca, s katerimi se sklicuje na druge kazenske zadeve (z enakimi procesnimi udeleženci) in s katerimi povzema zaključke o oškodovankini "verodostojnosti" iz prvotne razveljavljene sodbe, so glede na izvedeni dokazni postopek v obravnavani zadevi povsem nerelevantne, zato se pritožbeno sodišče do njih ni podrobneje opredeljevalo.

Po vsem obrazloženem tudi po presoji pritožbenega sodišča izvedeni dokazni postopek ni z gotovostjo (kar je zahtevani dokazni standard za izrek obsodilne sodbe) pokazal, da je oškodovankino poškodbo kot posledico mogoče pripisati obdolženčevemu ravnanju, kot je opredeljeno v obtožnem aktu. Drugače povedano, v obravnavani zadevi je dvom v pripisljivost obdolženčevih ravnanj k nastali oškodovankini poškodbi. Vse navedeno pomeni, da je povsem pravilna in zakonita odločitev sodišča prve stopnje, ko je obdolženca v skladu z načelom in dubio pro reo na podlagi 3. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za očitano mu kaznivo dejanje. Ob rob navedenemu pa pritožbeno sodišče le še poudarja, da je dokazni standard neločljiva sestavina ustavnega jamstva domneve nedolžnosti. Ravno zaradi domneve nedolžnosti pa bo sodišče izreklo oprostilno sodbo sklicujoč se na pravilo in dubio pro reo, čeprav zakon tega izrecno ne predpisuje. Obdolženec bo torej oproščen v primeru dvoma in celo v primeru verjetnosti ali utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje.²

Glede na pojasnjeno, ko pooblaščenec oškodovanke in višja državna tožilka glede odločilnih dejstev in okoliščin ne navajata ničesar drugega, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor pritožbenega sodišča, prav tako pa slednje pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v skladu z določbo prvega odstavka 383. člena ZKP ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti, je njuni pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka, ki zajemajo nagrado in potrebne izdatke obdolženčevega zagovornika, je posledica potrditve izrečene oprostilne sodbe obdolžencu in temelji na določbi prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP, medtem ko oškodovana Darja Vizjak sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------
¹ A. Karakaš v Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2023, str. 986-987.
² Glej sodbo VSRS I Kp 22757/2014 z dne 7. 6. 2022.