VSK Sklep CDn 206/2016

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje (v nadaljevanju: sodišče) zavrnilo ugovor občine zoper sklep, s katerim je bilo ugodeno predlogu za vzpostavitev prodajne pogodbe iz leta 1961, sklenjene med prodajalko Občino C. in predlagateljico, katere predmet je bila garaža št. 5, sedaj stoječi na parceli št. 26075 k.o. P. ter vknjižbo lastninske pravice na podlagi vzpostavljene pogodbe v korist predlagateljice.

Zoper navedeni sklep se pritožuje občina po pooblaščencu. Vztraja pri stališču, da je sodišče s tem, ko je v uvodu sklepa kot nasprotno udeleženko navedlo "Občina C. družbena lastnina" namesto občina, storilo bistveno kršitev določb postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), saj je postopek vodilo z osebo, ki ne more biti stranka. V primeru, da je bila v predlogu kot nasprotna udeleženka navedena občina (torej pravilna nasprotna udeleženka), slednja vztraja pri stališču, da je treba postopek nadaljevati v fazi vročanja sklepa o začetku postopka vzpostavitve zemljiškoknjižne listine, ki bi ji moral biti vročen kot nasprotni udeleženki in ne kot drugi udeleženki. Sodišče je s tem, ki ji sklepa ni vročilo kot nasprotni udeleženki, storilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sicer pa je sodišče tudi napačno uporabilo materialno pravo. V konkretnem primeru namreč pogoji za za dovolitev vpisa sploh ne morejo biti podani, kar izhaja že iz dejanskega, ki ga je ugotovilo sodišče. Slednje se do ugovornih navedb občine glede neizpolnjenosti pogojev za dovolitev vpisa sploh ni opredelilo, temveč je v zadnjem odstavku obrazložitve navedlo le, da so podani vsi pogoji za dovolitev vknjižbe lastninske pravice na podlagi vzpostavljenih listin. Podana je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz izpodbijanega sklepa ne izhaja niti to, da naj bi se vpis zahteval na podlagi zemljiškoknjižnega dovolila, saj sklep omenja le prodajno pogodbo. Zato je zahtevek že iz tega razloga neutemeljen. Opozarja, da predlagateljica ni podala ustreznih trditev v smislu 234. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju: ZZK-1), ampak je zgolj predložila izjave lastnikov sosednjih nepremičnin, kar pa ne more nadomeščati pomanjkljivih trditev predlagateljice, ampak predstavljajo le njihov dokaz. Te izjave lahko nadomeščajo le predložitve zemljiškoknjižnega dovolila, ne pa zatrjevanja, da je to bilo sploh izstavljeno, torej navedbe predlagateljice (primerjaj VSK CDn 322/2013). V konkretnem primeru predlog predlagateljice očitno ne vsebuje take navedbe, saj prodajna pogodba predstavlja le zavezovalni pravni posel in ne nujno zemljiškoknjižnega dovolila, kar bi morala predlagateljica v predlogu izrecno zatrjevati, kar pa ni. Predlagateljica je opisala le vsebino zavezovalnega pravnega posla, ne pa "listine, katere vzpostavitev zahteva", kar je zemljiškoknjižno dovolilo, ne pa prodajna pogodba. Ponovno poudarja, da nasprotna udeleženka pogodbe za parcelo št. 260/50 leta 1961 sploh ne bi mogla skleniti in tudi ne izstaviti zemljiškoknjižnega dovolila, saj je ta parcela nastala iz parcele št. 260/43 šele leta 2011. Ugotovitev sodišča, da so lastniki garaž sami naročili parcelacijo, izhaja iz navedb predlagateljice, ki jih je ta podala v odgovoru na ugovor. Meni, da ni podana pravna podlaga, v skladu s katero bi sodišče pred odločanjem o ugovoru, tega poslalo v odgovor predlagateljici. S tem pa je predlagateljica navajala nova dejstva in dopolnjevala trditveno podlago. Občini odgovor na ugovor ni bil vročen, kar pomeni, da je sodišče kršilo načelo kontradiktornosti (8. točka drugega odstavka 339.člena ZPP). Da gre za isto nepremičnino, bi morala dokazati predlagateljica, ne pa da je sodišče to dokazno breme prevalilo na občino. Predlagateljica bi morala vse navedbe v zvezi s tem podati že v predlogu, ne pa šele v odgovoru na ugovor, o katerem pa se občina ni mogla izjasniti. Sodišče bi moralo v skladu s sodno prakso (VSK CDn 372/2012) samo ugotoviti identiteto nepremičnine s primerjavo opisa nepremičnine v listini, ki predstavlja podlago za vpis in podatkov, ki jih ima že samo na razpolago. Poudarja, da listina iz leta 1961 tudi sicer nedvomno ne vsebuje zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo lastninske pravice na ime predlagateljice pri parceli št. 260/43, saj je iz nje nastalo 9 novih parcel in pravna prednica občina gotovo ni devetim osebam izstavila zemljiškoknjižnega dovolila za celotno nekdanjo parcelo. Občina trdi, da je tudi parcela 260/43 nastala po letu 1961, in da zato z listino, katere vzpostavitev se zahteva, ni moglo biti izstavljeno ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo. V konkretnem primeru ne more biti dvoma, da tudi v primeru, da bi predlagateljica razpolagala z originalom te listine, ne bi izpolnjevala pogojev, za dovolitev vknjižbe lastninske pravice, saj ta listina ne more vsebovati ustreznega zemljiškoknjižnega dovolila. S tem je sodišče predlagateljici omogočilo obid pravil zemljiškoknjižnega postopka. Predlagateljica bi morala svojo lastninsko pravico uveljavljati kvečjemu v pravdi. Poudarja, da leta 1961 sploh ne bi mogla biti sklenjena prodajna pogodba za navedeno nepremičnino oz. njena identifikacijska oznaka v pogodbi ni mogla biti navedena, še manj pa bi taka prodajna pogodba lahko vsebovala ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo lastninske pravice na tej nepremičnini, saj ta še ni obstajala. Listina katere vzpostavitev se zahteva, niti teoretično ne more vsebovati zemljiškoknjižnega dovolila za navedeno nepremičnino. V konkretnem primeru že pogoj iz 1. točke 148. člena ni podan, ker utemeljenost zahtevka za vknjižbo lastninske pravice pri obravnavani nepremičnini iz prodajne pogodbe iz leta 1961 ne more izhajati. Prav tako ne more biti izpolnjen pogoj iz 2. točke, saj prodajna pogodba in tri izjave ne ustrezajo pogojem, ki jih zakon določa za listine, ki so podlaga za vpis - tj. notarsko overjeno dovolilo. Prava tako zahtevek ne more biti utemeljen v skladu s 1. točko prvega odstavka 149. člena ZZK-1, saj iz samega predloga ne izhaja, da bi bila vsebina vpisa, ki se s podanim predlogom zahteva, dovoljena z zemljiškoknjižnim dovolilom, in za vsebina sploh ne more biti skladna z zemljiškoknjižnim dovolilo, ki bi bilo izstavljeno leta 1961, saj takrat parcela še ni obstajala.

Predlagateljica je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa.

Pritožba ni utemeljena.

Sklep ima ustrezne razloge o odločilnih dejstvih, ti so jasni in notranje skladni in zato pritožba neutemeljeno očita kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Res je, kar trdi pritožba, da občina ni bila opredeljena v uvodu sklepa kot nasprotna udeleženka. Bila je navedena kot druga udeleženka. Vendar je dejstvo, da je sklep o začetku postopka za vzpostavitev listine prejela. To za pritožbo niti ni sporno. Glede na to, da je prej navedeni sklep prejela, ne drži pritožbena navedba, da sodišče, s tem ko ji navedenega sklepa ni vročilo kot nasprotni udeleženki, kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Z vročitvijo tega sklepa je namreč imela občina vse možnosti ugovarjati mu v smislu 240. člena ZZK-1. Upoštevaje navedeno ni podana niti zatrjevana kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člen ZPP.

Ker ugovora zoper sklep o začetku postopka vzpostavitve zemljiškoknjižne listine občina ni vložila, ne more več uveljavljati razlogov, zaradi katerih bi bilo mogoče izpodbijati sklep o začetku postopka (240. člen ZZK-1), to je da listina, katere vzpostavitev se zahteva, ni bila izstavljena. Torej velja domneva, da je bila taka listina vzpostavljena. Zato so brezpredmetne vse pritožbene navedbe, podane v zvezi z listino, ki se vzpostavlja (- da se v obeh sklepih omenja le prodajna pogodba (le zavezovalni posel), vknjižba pa je dovoljena na podlagi zemljiškoknjižnega dovolila (149. člen ZZK-1), prodajna pogodba pa ne vsebuje nujno zemljiškoknjižnega dovolila; - da bi zato predlagateljica morala izrecno zatrjevati, da je bilo zemljiškoknjižno dovolilo izstavljeno, kar pa ni, - da predložitev izjav sosedov (2. točka petega odstavka 234. člena ZZK-1) ne more nadomeščati trditev, ampak le zemljiškoknjižno dovolilo; - da občina leta 1961 pogodbe za parcelo št. 260/50 sploh ne bi mogla skleniti, ker je bila ta vzpostavljena šele leta 2011; -da listina iz leta 1960 nedvoumno ne vsebuje zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo lastninske pravice na ime predlagateljice pri parceli št. 260/43, saj je iz nje po ugotovitvah sodišča nastalo 9 novih parcel in pravna prednica občina zagotovo ni devetim osebam izstavila zemljiškoknjižnih dovolil za celotno (isto) nekdanjo parcelo; -da tudi v primeru, da bi predlagateljica razpolagala z originalom vzpostavljene listine, ne bi izpolnjevala pogojev za dovolitev vknjižbe lastninske pravice, saj ta listina ne more vsebovati ustreznega zemljiškoknjižnega dovolila).

Lahko pa bi občina na podlagi četrtega odstavka 236. člena ZZK-1 s pritožbo izpodbila zaključke sodišča o izpolnjevanju pogojev iz 234. člena (v zvezi z domnevama iz petega odstavka), glede pravilne vsebine sklepa (drugi odstavek 241. člena ZZK-1) in o izpolnjevanju splošnih pogojev za dovolitev vpisa (152. člen ZZK-1). Vendar pritožba takih pritožbenih navedb nima.

Upoštevaje vse navedeno je bilo treba neutemeljeno pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka drugega odstavka 161. člena ZZK-1).