240. člen ZZK-1

Glede na gramatikalno razlago 234. člena ZZK-1 je bistveno, da je v času izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila to ustrezalo pogojem za vknjižbo lastninske pravice. Postopek vzpostavitve zemljiškoknjižne listine je namenjen sodnemu konstituiranju razpolagalnega stvarnopravnega posla, ki je bil nekoč že veljavno sklenjen, stranke pa z listino o tem poslu ne razpolagajo več. Tožnica utemeljeno zahteva ugotovitev, da je zemljiškoknjižno dovolilo pristno in torej sestavni del pogodbe, ki sta jo pravdni stranki podpisali. Ugotovitev obstoja darilne pogodbe z njeno vsebino v izreku ugotovitvene sodbe, v pravno razmerje med tožnico, obdarjenko, in toženo stranko, darovalko, vnaša gotovost in odpravlja dvom o obstoju darilne pogodbe z zemljiškoknjižnim dovolilom in overjenim podpisom. Ker je tožeča stranka v pravdnem postopku uspela, je s tem odstranjena ovira za vpis v zemljiško knjigo, kljub temu, da izvirnika listine, ki bi lahko bila podlaga za vpis v zemljiško knjigo, nima. S tem je tožeča stranka izkazala pravni interes za ugotovitveno tožbo.

Ob jasnih določbah ZZK-1 (prvi do tretji odstavek 240. člena) ter ugotovitvi, da je udeleženka v ugovoru trdila, da listina ni bila izstavljena, je pravno nesprejemljiva teza pritožbe, da bi bilo treba ob takem stanju stvari opraviti še tehtanje, katera pravica prevlada - ali pravica udeleženke A. L., da prepreči vpis nekomu, ki ima dlje čas trajajočo posest, ali pravica predlagatelja do učinkovitega sodnega varstva. Kolikor pa pritožba omenja vlogo začasnega zastopnika (82. člen ZPP), je dodati, da postavitev začasnega zastopnika pomeni kvečjemu omejitev stranke oz. udeleženca, ki mu je tak zastopnik postavljen, do izjave pred sodiščem, saj lahko poda izjavo le prek začasnega zastopnika.

Zemljiškoknjižni lastnik lahko izpodbija sklep o začetku postopka vzpostavitve listine s trditvijo, da: - listina, katere vzpostavitev se zahteva, ni bila izstavljena oz., - je listina katere vzpostavitev se zahteva v njegovi posesti oz. v posesti osebe, ki jo hrani zanj, ker še niso izpolnjeni pogoji za njeno izročitev predlagatelju postopka. Le če je vsebina ugovora taka, da jo je mogoče subsumirati pod enega od teh dveh pogojev, velja, da navedb v ugovoru ni treba dokazovati.

Sklep o postavitvi začasnega zastopnika je sklep procesnega vodstva, zoper katerega ni pritožbe. Ugovor je procesno dejanje, zato se mora nahajati v elektronskem spisu med procesnimi dejanji in ne med prilogami. S tem se udeležencem postopka omogoči, da se seznanijo s procesnimi dejanji drugih udeležencev.

Ker ugovora zoper sklep o začetku postopka vzpostavitve zemljiškoknjižne listine občina ni vložila, v postopku zoper sklep o dovolitvi vzpostavitve zemljiškoknjižne listine, ne more več uveljavljati razlogov, zaradi katerih bi bilo mogoče izpodbijati sklep o začetku postopka (240. člen ZZK-1), to je, da listina, katere vzpostavitev se zahteva, ni bila izstavljena.

Zemljiškoknjižni lastnici bi moral biti sklep o začetku postopka za vzpostavitev listin vročen, ker pa ji ni bil, ni mogla vložiti ugovora na podlagi 240. člena ZZK-1, zato ji ni bila omogočena pravočasna pravica do izjave. Njene navedbe je zato potrebno upoštevati v okviru nadaljnjih pravnih sredstev.

Nasprotna udeleženka zoper sklep o začetku postopka za vzpostavitev listine ni podala ugovora, zato je sodišče prve stopnje na podlagi 1. točke prvega odstavka 241. člena ZZK-1 izdalo sklep o vzpostavitvi listine in hkrati dovolilo vknjižbo lastninske pravice v korist predlagatelja. Zoper tak sklep nasprotni udeleženec nima več ugovora po 240. členu ZZK-1 in s tem možnosti, da doseže z ugovorom povezane posledice (zavrnitev predloga za vzpostavitev listin, ne da bi bilo treba zemljiškoknjižnemu lastniku dokazovati resničnost svojih navedb), lahko pa na podlagi 4. odstavka 236. člena ZZK-1 s pritožbo izpodbija zaključke sodišča o izpolnjevanju pogojev iz 234. člena ZZK-1 (zlasti v zvezi z domnevama iz petega odstavka), glede pravilne vsebine sklepa (drugi odstavek 241. člena ZZK-1) in o izpolnjevanju splošnih pogojev za dovolitev vpisa.

Sodišče je spregledalo, da je bila pred vložitvijo ugovora pri sporni nepremičnini že vpisana plomba, s katero je bilo zaznamovano obvestilo za vpis po uradni dolžnosti na podlagi sklepa o dedovanju D 1 po pokojni zemljiškoknjižni lastnici in na podlagi katere bo izveden vpis udeleženke K.H. kot lastnice sporne nepremičnine. Stališče sodišča prve stopnje, da bi morala pritožnica še enkrat predlagati vpis nase, čeprav tak predlog že obstaja, je napačno in pritožnici onemogoča pravno varstvo. Postopek vzpostavitve listin je poseben zemljiškoknjižni postopek, namen katerega je vzpostavitev tistih listin, ki so obstajale, jih pa ni več in obstoj katerih niti ni sporen. Če je obstoj listine sporen, o njem ne more odločati zemljiškoknjižno sodišče, temveč je potrebna pravda. Prav zato po določbi 240. člena ZZK-1 zemljiškoknjižnemu lastniku navedb iz ugovora ni potrebno dokazovati, enako pa velja po določbi 239. člena ZZK-1 za udeleženca, ki še ni zemljiškoknjižni lastnik in bo to postal na podlagi hkrati vloženega predloga za vpis.

Sodišče dovoli vzpostavitev zemljiškoknjižne listine in hkrati dovoli vknjižbo lastninske pravice v korist predlagatelja postopka, med ostalim v primeru, če ugovor v postopku sploh ni bil vložen.

ZZK-1 odgovora na ugovor ne predvideva. Ugovor v postopku vzpostavitve zemljiškoknjižne listine lahko vloži tudi oseba, ki dokaže, da so izpolnjeni pogoji za dovolitev vknjižbe lastninske pravice na nepremičnini v njeno korist. Ta oseba mora z ugovorom zahtevati vknjižbo lastninske pravice v svojo korist in mu priložiti listine, ki so podlaga za to vknjižbo.

S tem, ko udeleženec v ugovoru zatrjuje, da listine katere vzpostavitev se v tem postopku zahteva, ni nikoli podpisal ter da je podpis na listini ponarejen, izpodbija obstoj te listine oziroma zatrjuje, da listina katere vzpostavitev se zahteva, ni bila izstavljena.

Tožeča stranka v tožbenem zahtevku ne zahteva, da ji toženka izroči zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo vpisala v zemljiško knjigo, saj pravdni stranki nikoli nista bili v pogodbenem razmerju, glede prenosa lastninske pravice na nepremičninah. Ker gre za relativno obligacijsko pravico, saj pripada le pogodbenima strankama, tožeča stranka ni aktivno legitimirana, da zahteva od toženke izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Tožeča stranka je aktivno legitimirana le glede ugotovitvene tožbe, da je lastninsko pravico pridobila s priposestvovanjem, saj ne zatrjuje (in takšnega zahtevka tudi ne postavlja), da zahteva od toženke pridobitev lastninske pravice in izstavitev zemljiškoknjižne listine na podlagi 4. odstavka 240. člena ZZK-1, ker je bil zavrnjen njen predlog v postopku vzpostavitve zemljiškoknjižne listine na podlagi 3. odstavka 240. člena ZZK-1, čeprav je tožeča stranka na podlagi 2. točke 5. odstavka 234. člena izkazala, da ima nepremičnino v lastniški posesti.