VSMB Sklep II Kp 92045/2023

1. Pritožba A. A. se kot nedovoljena zavrže.

2. Ob odločanju o pritožbi oškodovancaC. C. ter ugoditvi pritožbi okrožne državne tožilke in po uradni dolžnosti se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1. Okrožno sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo obdolženega D. D. , iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), oprostilo obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Odločilo je, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter nagrada in potrebni izdatki njegovega zagovornika bremenijo proračun. Po tretjem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanca A. A. in C. C. za uveljavljanje premoženjskopravnih zahtevkov napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo so se pritožili državna tožilka zaradi kršitve kazenskega zakona in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, oškodovanec C. C. zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, in A. A. zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vsi pritožniki višjemu sodišču predlagajo, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Zagovornik obdolženca v odgovorih na pritožbe višjemu sodišču predlaga, da pritožbo državne tožilke kot neutemeljeno zavrne, pritožbiC. C. in A. A. pa zato, ker nista aktivno legitimirana za vložitev pritožbe, kot nedovoljeni zavrže.

4. Pritožba A. A. ni dovoljena, pritožba oškodovanca C. C. presega predmet izpodbijane odločitve, pritožba državne tožilke pa je utemeljena; pri čemer je višje sodišče pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ugotovilo tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

   K pritožbi A. A.

5. Po prvem v zvezi s četrtim odstavkom 367. člena ZKP sme izrečeno oprostilno sodbo obdolžencu izpodbijati tudi oškodovanec. Po 6. alineji 144. člena ZKP je oškodovanec tisti, kateremu je kakršnakoli njegova osebna ali premoženjska pravica s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena.

6. Po opisu kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe A. A. ni oškodovanec, tekom dosedanjega trajanja kazenskega postopka pa tudi ni izkazal, da je premoženjska pravica oziroma posojilna terjatev njegovega pokojnega očeta ― oškodovancaB. B. do obdolženca sploh bila predmet zapuščine, in nadalje, da je prav on dedič te terjatve. Zato njegov (morebitni) status oškodovanca v tem kazenskem postopku (še) ni izkazan in je posledično, upoštevaje citirana zakonska določila, njegova pritožba, tudi po utemeljenem poudarku zagovornika v odgovoru na pritožbo, nedovoljena. Dejstvo, da ga je sodišče prve stopnje kljub izostanku teh okoliščin in predpostavk za uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka obravnavalo kot oškodovanca, na povzeto oceno nima nobenega vpliva.

7. Glede na navedeno je višje sodišče, na podlagi prvega odstavka 388. člena v zvezi s 390. členom ZKP, pritožbo B. B. kot nedovoljeno zavrglo.

   K pritožbama državne tožilke in oškodovancaC. C.

8. Pritožba C. C. , ki je po uvodnem delu opisa kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe tudi oškodovanec, se po vsebini nanaša na dejanske okoliščine v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem obdolžencu. Slednje pa ob dejstvu izreka oprostilne sodbe iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP, ko torej sodišče prve stopnje dokaznega postopka zaradi ugotavljanja dejanskih okoliščin obravnavane zadeve sploh ni izvedlo, presega predmet izpodbijane odločitve.

9. Nasprotno temu pa državna tožilka ob pravilnem poudarku napačne razlage sodišča prve stopnje glede zahtev konkretizacije zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja, ki ni skladna z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, utemeljeno uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP. Višje sodišče namreč v celoti pritrjuje njenim navedbam, da dejanski del opisa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja zajema določno konkretizacijo motiviranega izvršitvenega ravnanja obdolženca z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin oškodovancu, zato, da bi sebi pridobil protipravno premoženjsko korist. Očitek obdolžencu je namreč motivirano koristoljubno ravnanje z zlorabo dolgoletnega prijateljstva in na tem temelječih lažnih obljubah vrnitve večkrat izposojenega denarja B. B. (in v enem primeru tudiC. C. ), čeprav tega namena kljub večkratnim pozivom in obljubah že od vsega začetka ni imel in denarja vse do danes ni vrnil, in mu je šlo le za to, da si pridobi protipravno premoženjsko korist v navedeni višini. Dejanske okoliščine lažnivega prikazovanja obdolženca, s katerimi je oškodovanca spravil v zmoto, da mu je večkrat posodil visoke denarne zneske, so torej v opisu dejanja določno opredeljene. Obdolžencu se namreč ne očita zgolj zloraba dolgoletnega prijateljstva in na tem temelječe obljube, kot je pomanjkljivo iz opisa dejanja povzelo sodišče prve stopnje v točki 11 obrazložitve izpodbijanega sklepa, temveč se mu očitajo lažne obljube, da bo denar vrnil oškodovancu. Ta navedba,¹ upoštevaje celoto določno opredeljenih vseh izvršitvenih ravnanj obdolženca, je tista in hkrati povsem zadostna konkretizacija okoliščin in dejstev lažnega prikazovanja dejanskih okoliščin, ki pomeni konkretni del opisa tega zakonskega znaka obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Opis torej v bistvenem presega zgolj obljube obdolženca o vračilu denarja in nato neizpolnitev te obveznosti, kar pomeni, da ne gre zgolj za pogodbeno zavezo civilnopravne obveznosti, kot je napačno ocenilo sodišče prve stopnje, temveč določno opisan goljufivi namen obdolženca že ob izposoji denarja.

10. Čeprav opis obdolžencu očitanega dejanja zajema vse potrebne zakonske znake kaznivega dejanja goljufije, pa je ta glede vprašanja oškodovanca(ev) nerazumljiv in sam s seboj v nasprotju, kar vsebinsko pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Po uvodni navedbi v opisu dejanja v izreku izpodbijane sodbe (sicer povsem skladnem z obtožbo) si je obdolženec denar izposodil od sedaj že pokojnega B. B. in v enem primeru tudi od C.C, na koncu opisa pa se mu očita, da ni imel namena vrniti denarja (zgolj) B. B. in da si je protipravno prilastil njegov denar v navedeni višini. Nerazumljivo je torej opisano ali in v tem primeru tudi kdaj si je obdolženec denar izposodil tudi od C. C. , kar ni razvidno niti iz navedb v posameznih alinejah opisa dejanja, saj vsakokratna navedba "za kar sta sestavila pisno potrdilo" ne pojasnjuje, kateri od njiju (B. B. ali C. C. ) je pri tem sodeloval z obdolžencem. Nejasno oziroma besedno zapleteno je tudi besedilo na koncu zadnje alineje opisa "...a D. D. denarja kljub večkratnim pozivom in obljubah", in nadalje zapis "D.D. pa vse od danes denarja ni vrnil...".

11. Ker opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja v obtožnici ― čeprav je deloma nerazumljiv in sam s seboj v nasprotju ― pomeni ustrezno konkretizacijo vseh znakov očitanega kaznivega dejanja, je višje sodišče zaradi ugotovljene kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, ki jo utemeljeno uveljavlja državna tožilka, ter po uradni dolžnosti ugotovljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 392. člena ZKP). Slednje bo, po predhodni odpravi pomanjkljivosti v opisu dejanja ter nato opravljeni novi glavni obravnavi o očitkih zoper obdolženca vsebinsko odločilo.

-------------------------------
¹ Lažna obljuba namreč ne predstavlja ravnanja, tipičnega za sleherno pogodbeno razmerje.