UPRS Sodba I U 421/2026-16

Tožba se zavrne.

Izpodbijana odločba

1. Z izpodbijano odločbo je toženka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena, v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka). Ugotovila je, da z dnem izvršljivosti odločitve o zavrnitvi mednarodne zaščite postane bivanje tožnika v Republiki Sloveniji nezakonito (točka 2 izreka). Določila mu je 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter območje držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 in se vrniti v Republiko Gambijo (3. točka izreka). Če tožnik v roku iz 3. točke izreka tega ne bo storil, se ga bo s teh območij odstranilo v izvorno državo Republiko Gambijo (4. točka izreka). Hkrati mu je za obdobje enega leta določila prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 3. točke izreka (5. točka izreka). Odločila je še, da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku (točka 6. izreka).

2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik 10. 11. 2025 pri toženki vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Svoje istovetnosti ob podaji prošnje ni izkazal, saj ni predložil nobenega osebnega dokumenta. Toženka mu je verjela, da prihaja iz Gambije, da je državljan te države in sprejela, da sta njegovo ime in priimek takšna, kot ju je navedel ob vložitvi prošnje in na osebnem razgovoru in kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe. Tožnik je povedal, da je mandinške narodnosti in muslimanske veroizpovedi, njegov materni jezik je mandinka. Vojaškega roka ni služil, ni član politične ali organizacije. Iz izvorne države je odšel zaradi težav z mačeho, njenima sinovoma in stricem.

3. Uradna oseba toženke je z njim opravila osebni razgovor. Na njem je povedal, da je Gambijo zadnjič zapustil pred šestimi meseci. Pred tem je živel v kraju Banjulinding z mačeho in polbratoma. Oče mu je umrl, ko je bil star osem let. V Gambiji se je preživljal z občasnimi deli v gradbeništvu, včasih pa je igral nogomet. Denar je navadno kradel mačehi in ni imel dovolj za preživetje. V družini ni nihče delal. Mačeha je imela denar od prodaje domovanja. To je bil denar, ki so ga imeli za preživetje.

4. Uradna oseba ga je seznanila z dejstvom, da je Vlada Republike Slovenije uvrstila Gambijo¹ na seznam varnih držav ter ga povprašala po razlogih, zaradi katerih je zapustil izvorno državo.

5. Tožnik je povedal, da ko je zapustil Gambijo, je z avtom potoval v Senegal. Tam je ostal približno šest mesecev, nato je z letalom potoval v Romunijo, kjer je ostal mogoče tri mesece. Ne ve, preko katerih držav je potoval do Slovenije, spomni se le Hrvaške, od koder je do Slovenije potoval z A. Na poti ni nihče zahteval njegovih dokumentov. Ni imel ciljne države, želel si je v tujino.

6. V Gambijo se ne more vrniti, ker meni, da tam ni več varen. Bratje in družina mu želijo slabo. Lahko bi ga ubili, če bi se vrnil. Vse se mu lahko zgodi. Prodali so pol očetovega bivališča, da bi preživeli, sam pa je vzel ta denar, da je lahko odšel na pot. Poskušali so ga najti. Grozili so mu, da ga bodo ubili. Ko so mu bratje grozili, je bil že v Senegalu. Klical ga je prijatelj in mu povedal, ga bratje iščejo, da so jezni in da ga bodo ubili, če ga najdejo. Denar se je odločil ukrasti, ker je živel v slabih razmerah. Dobil je en obrok na dan, če je želel jesti, je moral sam poskrbeti za to. Mačeha ga je tako "maltretirala". Za polbrate je vedno dala nekaj hrane na stran, zanj pa ne. Ob soočenju, da je ob oddaji pisne prošnje za mednarodno zaščito kot glavni razlog navedel težave z mačeho, njenima sinovoma in stricem, da pa do sedaj na osebnem razgovoru strica še ni omenil, je razložil, da se je zmotil. Včasih grdo piše, strica ni bilo. Dokumentov ali drugih gradiv, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, nima. Če bi ostal v Gambiji, bi izgubil življenje, če denarja ne bi vzel, pa ne bi mogel preživeti. V primeru, da bi zbolel, bi umrl. Želi si ostati v Sloveniji, delati in se mogoče poročiti, želi si biti del razvoja države.

7. Toženka je po izvedenem postopku ocenila, da tožnikovih izjav ne gre povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1), ravno tako ne z razlogi resne škode (tretji odstavek 20. člena ZMZ-1). Tožnik namreč svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z osebnimi težavami z družino - družinski člani mu zaradi kraje denarja grozijo s smrtjo, obenem je bil tam izpostavljen nadlegovanju s strani mačehe. Poleg tega izpostavlja, da je bil v Gambiji izpostavljen slabim življenjskim razmeram, saj mu je mačeha odrekala hrano (samo en obrok na dan), zaradi česar ni mogel dostojno živeti.

8. Toženka ugotavlja, da je tožnik polnoletna in delovno sposobna oseba, ki je v izvorni državi že opravljala občasna dela v gradbeništvu. Zato bi se lahko zaposlil in se osamosvojil ter si tako zagotovil osnovna sredstva za preživetje brez odvisnosti od mačehe. Razlogi, ki jih navaja za zapustitev Gambije, se nanašajo predvsem na slabe ekonomske razmere, družinske spore in krajo denarja, kar predstavlja osebne okoliščine, ki ne sodijo med razloge za priznanje mednarodne zaščite. Čeprav si je tožnik s krajo denarja skušal pomagati pri preživetju, je nesporno, da je denar ukradel. To pa je nedovoljeno početje (kaznivo dejanje). Čeprav grožnje s smrtjo ne glede na vzrok v nobenem primeru niso dopustne, toženka navaja, da bi tožnik moral najprej prositi za zaščito policijo, sodišče ali druge državne organe. Šele če take zaščite ne bi prejel, bi lahko z uspehom uveljavljal mednarodno zaščito. Tako pa ni zatrjeval, da bi mu država odrekala zaščito, prav tako pa ni navedel, da bi zaradi zatrjevanih groženj poiskal pomoč policije ali drugih pristojnih organov. Navedbe o grožnjah s smrtjo so ne konkretizirane, saj naj bi se pojavile šele po njegovem odhodu iz države, ko je bil že v Senegalu, poleg tega pa naj bi zanje izvedel le posredno preko prijatelja, kar zmanjšuje njihovo verodostojnost.

9. Toženka zaključi, da ob ugotovljenem tožnik ob vrnitvi v Gambijo ne bi bil izpostavljen resni škodi ali preganjanju, temveč da je izvorno državo zapustil predvsem zaradi slabih življenjskih in ekonomskih razmer ter želje po boljšem življenju v tujini.

10. Sklene, da so opisane okoliščine sicer lahko razlog, da je odšel iz Gambije, vendar pa jih ne gre povezovati s preganjanjem ali resno škodo. Predstavljene težave v konkretnem primeru tudi niso takšne narave, da bi predstavljale trajno in sistematično kršenje človekovih pravic.

11. Tožnik tako po mnenju toženke ni izkazal vzročne zveze, določene v osmem odstavku 27. člena ZMZ-1, da bi bilo mogoče govoriti o dejanskem zakonsko določenem obstoju preganjanja. Težav, ki jih uveljavlja, nikakor ne gre povezati z zgoraj omenjenimi elementi preganjanja, niti ne z elementi resne škode, ravno tako pa tudi institut mednarodne zaščite ni namenjen njihovemu reševanju. Tožnikove navedbe toženka ocenjuje kot nepomembne za presojo upravičenosti do mednarodne zaščite. Zaključuje, da je treba prošnjo tožnika za mednarodno zaščito zavrniti kot očitno neutemeljeno na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1.

12. Navedla je še, da tožnik prihaja iz Gambije, ki jo je Vlada Republike Slovenije 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (Ur. l. RS, št. 47/22) določila kot varno izvorno državo. O tem je toženka v postopku seznanila tudi tožnika, razlogi iz druge alineje prvega odstavka 62. člena ZMZ-1, v smislu, da Gambija za tožnika ni varna izvorna država pa tudi v ničemer niso izkazani.

    Tožba

13. Tožnik zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo. Uvodoma povzame izpodbijani sklep. Navaja, da se z dokazno oceno toženke ne strinja. Meni, da se dejansko stanje ni v zadostni meri razjasnilo.

14. Republika Gambija je res razglašena za varno izvorno državo, vendar je bila toženka dolžna to ugotavljati s pridobivanjem dodatnih poročil o njegovi izvorni državi. Ni nemogoče sklepati, da v tej državi na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja, kakor je opredeljeno v 26. členu ZMZ-1, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (prvi odstavek 61. člena ZMZ-1). Toženka ni v zadostni meri upoštevala njegovih zatrjevanih individualnih okoliščin.

15. Tožnik trdi, da zanj njegova izvorna država ne predstavlja varne države. Zaveda se, da t.i. preganjanje mora pomeniti hudo kršitev temeljnih človekovih pravic ali skup ponavljajočih se dejanj, ki povzročajo resno škodo. V njegovem primeru so elementi nasilja dosegali zadani prag sistematičnosti, dolgotrajnosti in resnosti in so s tem dosegli prag t.i. preganjanja. Po osmem letu starosti je doživljal dolgotrajno psihično in fizično nasilje s strani njegove skrbnice. Kot mladoletnik je bil brez hrane, oblačil, varnega bivalnega okolja. Mnogokrat je bil zaklenjen znotraj bivalnih prostorov njegove mačehe (druge žene njegovega očeta), kjer se je počutil skrajno nevrednega in ponižanega. Spomni se dogodka, ko sta ga polbrata zaprla za nekaj dni, kar je bilo javljeno tudi gambijskih varnostnim organom. Prišli so preveriti razmere, vendar jih ni posebno zanimalo, kaj se je zgodilo in da naj sami uredijo v družini oz. v skupnosti. Zato je izgubil zaupanje vanje že kot mladostnik. Nikoli mu niso pomagali, prav tako tudi ne socialno varstvene državne strukture. Teh niti ni dobro poznal niti sam ni smel dostopati do njih kot mladoletnik. Bil je subjekt odvzema premoženjskih pravic v postopku dedovanja (kot otrok), kar je v neskladju tako z verskimi kot civilnopravnimi pravili v njegovi izvorni državi. Grožnje s strani obeh polbratov je doživljal po navodilu mačehe od smrti svojih staršev, ki so se stopnjevale po nezakonitem odvzemu dela njegovega premoženja.

16. Nikoli ni izjavil, da je vzel celotno kupnino (saj dobro ve, da potrebujejo denar iz kupnine za preživetje), pač pa po ponovno neuspešnih dogovorih s polbrati le to, kar se mu je zdelo, da mu pripada. Že takrat so mu bile izrečene grožnje s strani polbratov (in sicer jasno in ustno, kaj mu bodo naredili skupaj z znanci iz kriminalne združbe, ki imajo hladno orožje, če se jim bo kdaj uprl). Teh izjav in groženj se je seveda zbal, bile so povod za odhod iz izvorne države in je menil, da njegova država zopet ne bo učinkovita pri zaščiti.

17. Izvršitelji preganjanja so bili mačeha in njena otroka, torej nedržavni akterji, država pa mu ni nudila primerne zaščite že kot otroku. Danes kot polnoleten ne bi imel dejanskega dostopa do zaščite. Zato se tudi ni mogel preseliti v drug kraj v Gambiji, ker je bil po več letih tako v strahu po neznosnem nasilju, da se že takrat ni bil sposoben osamosvojiti. Ekonomsko in socialno ni bil sposoben kot mlajši polnoletnik samostojnega življenja, zato zanj notranja razselitev ni bila realna ali varna.

18. Zadnja grožnja je bila posredovana njegovemu prijatelju, ko se je še nahajal v Senegalu. Vsebinsko, da naj bi veliki Allah že vedel, kaj se bo zgodilo z njim, da ga bodo našli kjerkoli že bo in bo moral vrniti z življenjem, kar je storil svoji t.i. družini. Da je oskrunil njihovo čast in ob tem "poveličevanju verskih in kvazi družbenih pravil, ki so očitno tako izpostavila tožnikova polbrata, sicer za niti ne velike količine denarja, je prišlo do eskalacije z njihove strani." Tožnik se je zbal za svoje življenje. V določeni meri se strinja s toženko, da gre na prvi pogled za zasebni spor (poleg ekonomskih razlogov), vendar vsebinsko navaja, da le izkazuje značilnosti pripadnosti t.i. posebni družbeni skupini (bil je sirota brez družinske in državne zaščite) in s tem subjekt sistemske diskriminacije otrok brez staršev v njegovi izvorni državi, kar obširno pojasni.

19. Nato povzame položaj sirot in ranljivih otrok v Gambiji, kot izhaja iz poročil mednarodnih in tamkašnje organizacij. Ponavlja, da ne zatrjuje zgolj individualnega družinskega konflikta, temveč izpostavlja položaj, ki je prepoznaven in objektivno določen v širšem družbenem okolju v njegovi izvorni državi. Sirote brez očetove zaščite v tradicionalno patriarhalnem in versko strukturiranem okolju predstavljajo zagotovo posebno družbeno skupino, ki jo opredeljuje skupna nespremenljiva okoliščina - izguba očeta kot primarnega nosilca pravne in socialne zaščite mladoletne osebe. Takšne osebe so zaradi kombinacije običajnega prava, družbenih norm in omejene učinkovitosti državnih mehanizmov sistemsko izpostavljene prikrajšanju pri dednih pravicah in povečani nevarnosti zlorab v razširjeni družini. Prav ta strukturna ranljivost, ki presega individualne okoliščine, daje preganjanju konvencijsko dimenzijo in utemeljuje obstoj določene družbene skupine v smislu mednarodne zaščite.

20. Sodišču predlaga, da naj tožbi ugodi tako, da mu prizna subsidiarno zaščito za mednarodno zaščito oz. da odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje.

    Odgovor na tožbo

21. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri obrazložitvi izpodbijane odločbe in kot neutemeljene obrazloženo zavrača vse tožbene navedbe. Opozori, da tožnik v tožbi nadgrajuje svoje navedbe z dodatnimi poudarki o sistemski diskriminaciji otrok ter neučinkovitosti zaščite otrok v Gambiji, kar pa so nedovoljene tožbene novote. Presoja mednarodne zaščite temelji na individualni ogroženosti konkretnega prosilca, zato navedbe o splošnem položaju otrok in sirot v Gambiji, s sklicevanjem na poročila mednarodnih organizacij te individualne presoje ne morejo nadomestiti. Navedbe o posebni družbeni skupini "sirot brez očetove zaščite v patriarhalnem okolju" niso le tožbena novota, ampak v danem primeru tudi niso podprte z dejstvi, ki bi izkazovala, da je bil tožnik zaradi te osebne okoliščine obravnavan drugače. Težave, ki jih opisuje, so bile vezane na odnos z mačeho in polbratoma ter na premoženjski spor, ne pa na širšo družbeno percepcijo ali sistematično preganjanje določene jasno opredeljene družbene skupine. Težaven položaj v družini sam po sebi še ne pomeni obstoja posebne družbene skupine v smislu mednarodne zaščite.

    Dokazni postopek

22. Sodišče je v dokaznem postopku pogledalo in prebralo upravni spis, ki se nanaša na zadevo ter prilogi A 1 in A 2 sodnega spisa, ki ju je predložil tožnik. Zaslišalo je tožnika.

    Presoja sodišča

23. Tožba ni utemeljena.

24. Toženka pravilno citira 20. člen ZMZ-1, ki v prvem odstavku definira mednarodno zaščito, to je status begunca ali status subsidiarne zaščite. Pogoji za dodelitev mednarodne zaščite v obliki statusa begunca so predpisani v drugem odstavku tega člena in določajo, da mora pri prosilcu obstajati utemeljen strah pred preganjanjem zaradi njegove pripadnosti določeni rasi/etnični skupini, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, da se prosilec zaradi takega strahu nahaja zunaj izvorne države in da zaradi takega strahu ne more oziroma noče uživati varstva te države (razloge in definicijo preganjana ureja 27. člen ZMZ-1, zatrjevana dejanja preganjanja pa morajo hkrati imeti lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1). Pogoji za dodelitev statusa subsidiarne zaščite pa so definirani v tretjem odstavku 20. člena ZMZ-1: pri prosilcu mora obstajati utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. ZMZ-1 v 28. členu resno škodo opredeljuje kot smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen v izvorni državi ali resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

25. Prosilec mora svojo prošnjo utemeljiti v skladu z 21. členom ZMZ-1, to je izkazati subjektivne okoliščine oziroma dejanja, ki so mu v izvorni državi pretile oziroma so že nastopile (zaradi razlogov iz drugega ali tretjega odstavka 20. člena ZMZ-1), in utemeljujejo njegov strah pred preganjanem ali resno škodo. Vendar za dodelitev mednarodne zaščite ni dovolj le subjektivni element, temveč mora biti podan tudi objektivni element, to so okoliščine v izvorni državi, ki utemeljujejo prosilčev strah pred preganjanjem zaradi njegovih subjektivnih okoliščin, kar pa organ ocenjuje na podlagi splošnih in specifičnih informacij v prosilčevi izvorni državi in prosilca o tem ustno ali pisno seznani pred izdajo odločbe (prvi odstavek 22. člena ZMZ-1, v povezavi z 8. in 9. alinejo prvega odstavka 23. člena ZMZ-1).

26. Sodišče sledi pravilni utemeljitvi izpodbijanega upravnega akta. Zato se na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 v celoti sklicuje na razloge, ki jih je toženka podala v izpodbijanem sklepu. Glede tožbenih trditev pojasnjuje, kot sledi v nadaljevanju.

27. Okvir prošnje za mednarodno zaščito začrta prosilec.² Sodišče ugotavlja, da tožnik glede na zakonsko dikcijo 20. člena ZMZ-1 (sploh) ni zatrjeval dejstev, ki bi bila pravno relevantna za ugoditev njegovemu zahtevku. Jasno je povedal, da je iz izvorne države odšel zato, ker je želel v tujino. V ta namen je ukradel mačehi denar. Šele, ko je bil v Senegalu, naj bi prejel grožnje polbratov. Iz izvorne države torej ni odšel, ker bi bil kakorkoli preganjan ali bi utrpel resno škodo, kot ju opredeljuje ZMZ-1. Zato je tudi po oceni sodišča toženka pravilno in argumentirano obrazložila, da v konkretnem primeru odnos mačehe do njega in odziv polbratov na njegovo krajo denarja, ne presega okvira osebnih oziroma družinskih nesoglasij in ne sodi v obravnavo v okviru mednarodne zaščite. Prav tako, da tožnik s tem, ko domnevnih zatrjevanih groženj s smrtjo ni prijavil policiji, ni izkazal, da mu država ne bi bila sposobna ali pripravljena nuditi zaščite. Gre zgolj za hipotetično sklepanje. Razlog, ki ga tožnik navaja, torej slaba izkušnja iz otroštva, ne more opravičljiv razlog, niti ne daje podlage za sklepanje na siceršnjo sistemsko neučinkovitost državne zaščite. Tožnik je bil v času domnevnih groženj že odrasla oseba in kot povedano, že na poti v tujino (v sosednjem Senegalu). Tudi iz tega razloga navedbe glede državne ne zaščite ne morejo biti verodostojne.

28. Toženka v odgovoru na tožbo tudi utemeljeno opozori, da so tožbene navedbe o sistemski diskriminaciji otrok, neučinkovitosti zaščite otrok v Gambiji ter o posebni družbeni skupini "sirot brez očetove zaščite v patriarhalnem okolju" nedovoljene tožbene novote (52. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Tožnik v tožbi ne pojasni, čemu jih iz upravičenega razloga ni navajal že v postopku pred toženko. Ne glede na to ima toženka tudi prav, da presoja mednarodne zaščite temelji na individualni ogroženosti konkretnega prosilca, težave, ki jih opisuje tožnik, pa so bile vezane na odnos z mačeho in polbratoma ter na premoženjski spor, ne na širšo družbeno percepcijo ali sistematično preganjanje določene jasno opredeljene družbene skupine. Prav tako, da težaven položaj v družini, četudi ga je tožnik kot otrok gotovo težko prenašal in zaradi tega trpel, sam po sebi še ne pomeni obstoja posebne družbene skupine v smislu mednarodne zaščite. Zato je tudi zavzemanje tožnika, da bi bil upravičen vsaj do subsidiarne zaščite, neutemeljeno.

29. Tožnik se tudi neutemeljeno zavzema, da bi toženka morala s pridobivanjem dodatnih poročil preverjati, ali je Republika Gambija res varna izvorna država. Vlada Republike Slovenije jo je uvrstila na seznam varnih držav, tožnik pa ni zatrjeval relevantnih individualnih okoliščin, zaradi katerih Republika Gambija zanj ne bi bila varna izvorna država. Kolikor je ugovarjal, da ga država ne bi zaščitila pred domnevnimi grožnjami s smrtjo, je sodišče podalo razloge že zgoraj.

30. Ker je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je sodišče tožbo zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).
    -------------------------------
    ¹ Toženka očitno pomotoma zapiše Maroko.
    ² Primerjaj tudi sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve.