VSCE Sodba VI Kp 33979/2026

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obtoženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Celju na podlagi sprejetega sporazuma o priznanju krivde obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. in 2. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi s prvim odstavkom 204. člena in 20. členom KZ-1. Obtožencu je izreklo kazen deset mesecev zapora, ki se izvrši z delom v splošno korist pod varstvenim nadzorstvom. Na podlagi 74. in 75. člena KZ-1 mu je odvzelo devetino premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem na škodo družbe B. d. o. o., in sicer mu je v korist proračuna Republike Slovenije naložilo v plačilo znesek 6.117,78 EUR. Obtoženca je oprostilo plačila stroškov postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), z izjemo krivdno povzročenih stroškov.

Zoper sodbo, natančneje zoper odločbo o odvzemu protipravne premoženjske koristi (tč. III izreka), se je pritožil zagovornik, kot je uvodoma zapisal, "iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov". Predlagal je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Deplasirane so pritožbene navedbe, da na naroku, kjer je bil sklenjen sporazum o priznanju krivde, ni bilo govora o tem, da bo državno tožilstvo zahtevalo odvzem premoženjske koristi obtožencu, odločitev sodišča v tej smeri pa da za obtoženca, ki ni bil opozorjen, da bi mu lahko bila naložena obveznost plačila, predstavlja nepričakovano in nepredvidljivo posledico postopka. Že KZ-1 v prvem odstavku 74. člena določa, da nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, v drugem odstavku pa, da se korist odvzame s sodno odločbo, s katero je bilo ugotovljeno kaznivo dejanje. Po prvem odstavku 499. člena ZKP se premoženjska korist ugotavlja v kazenskem postopku po uradni dolžnosti, odvzem premoženjske koristi pa je obligatoren ukrep. Da v postopku pred državnim tožilstvom ni bilo govora o odvzemu koristi, je precej logično, saj po drugem odstavku 450.b člena ZKP predmet sporazuma o priznanju krivde niti ne more biti odvzem s kaznivim dejanjem pridobljene premoženjske koristi, razen način odvzema; o tem, kar ni ali ne sme biti predmet sporazuma, pa po tretjem odstavku 450.b člena ZKP odloči sodišče na naroku za izrek kazenske sankcije. Ravno to je prvo sodišče, ker je odvzem premoženjske koristi torej obvezen, tudi storilo, in to pravilno ter zakonito. Verjeti je pritožbi, da je obtoženi pravni laik, je pa imel tako v postopku pogajanj o priznanju krivde kakor pred sodiščem kvalificirano pravno zastopstvo zagovornika (pritožnika), ki zgoraj povzeta relevantna zakonska določila nedvomno pozna in je bila kvečjemu njegova dolžnost, da obtoženca seznani z neizogibnimi pravnimi posledicami, ne pa, da dano vprašanje sedaj neutemeljeno odpira v pritožbenem postopku.

Nadalje pritožba neutemeljeno zatrjuje, da obtožencu v obtožnici (smiselno pa v izreku izpodbijane sodbe) sploh ni očitano, da bi z izvršitvijo kaznivega dejanja pridobil kakršno koli premoženjsko korist. Kot izhaja iz opisa kaznivega dejanja, je bil obtoženec spoznan za krivega, da so 26. 7. 2023 po predhodnem dogovoru on sam in šest sostorilcev preplezali ograjo ter si tako omogočili vstop v notranje ograjene prostore gradbišča objekta F18 v Š., od koder so v kombi naložili tuje stvari, last družbe B. d. o. o., ki so jih skupaj vzeli na gradbišču, nato pa so se odpeljali v Ljubljano na naslov družbe C. d. o. o., kjer so odtujene predmete (ob udeležbi pomagača K. M.) prodali. Tako je očitno, da je s prodajo odtujenih stvari, kar je del opisa kaznivega dejanja, ki ga je obtoženec priznal, jasno opisana pridobitev premoženjske koristi v sferi vseh udeležencev kaznivega dejanja, pri čemer je do izvršitveno vsebinsko enake ponovitve prišlo 29. 7. 2023, ko so stvari z gradbišča v Škofljici odtujili ter jih v Ljubljani prodali P. P., A. H. in neznani sostorilec. Zapisano pomeni, da je bilo pri izvršitvi kaznivega dejanja na škodo družbe B. d. o. o., v dveh življenjskih dogodkih 26. 7. 2023 in 29. 7. 2023 udeleženih skupaj devet oseb, vključno z obtožencem, ki so si protipravno prilastili v opisu dejanja opredeljene stvari v skupni vrednosti 55.060,00 EUR, ki so bile prodane. A tudi, če ne bi bilo tako, je v kazenskopravni očitek protipravne prilastitve tujih premičnih stvari določene vrednosti že pojmovno vključen tudi očitek premoženjske obogatitve storilcev. Zato ne drži, da obtožencu ni očitana pridobitev premoženjske koristi, dodatna omemba v opisu, da sta si najmanj P. P. in A. H. pridobila stvari velike vrednosti ter sta si hotela prilastiti stvari take vrednosti, pa služi utemeljitvi pravne opredelitve, da naj bi P. P. in A. H. (ki sta bila udeležena tako pri tatvini 26. 7. 2023 kot pri tatvini 29. 7. 2023) izvršila kaznivo dejanje še v zvezi s tretjim odstavkom 205. člena KZ-1 (kar se obtožencu ne očita), saj sta bila udeležena pri obeh prilastitvah stvari v skupni vrednosti nad 50.000,00 EUR, kar je kvalifikatorni element kaznivega dejanja v smislu 3. točke devetega odstavka 99. člena KZ-1. Zapisano pa seveda ne pomeni, da naj bi si zgolj P. P. in A. H. pridobila premoženjsko korist, ne pa (tudi) obtoženi, enako pa velja za (v tem oziru) nepomembno opredelitev, da je K. M. naklepno pomagal pri izvršitvi kaznivega dejanja, ko je prikril predmete velike vrednosti, nastale s kaznivim dejanjem. Posledično ne drži, da je v tenorju obtožnice in izreku sodbe obtožencu očitan zgolj "prispevek k izvršitvi kaznivega dejanja", ne pa pridobitev premoženjske koristi.

Sodišče prve stopnje (tč. 13 in 14 napadene sodbe) je pravilno izhajalo iz določbe petega odstavka 75. člena KZ-1, po kateri se v primeru, če je premoženjsko korist pridobilo več oseb skupaj, odvzame vsaki osebi delež, ki ga je pridobila; če se ta delež ne more natančneje ugotoviti, pa ga določi sodišče, tj. ob upoštevanju vseh okoliščin zadeve. Hkrati je pravilno uporabilo določbo 501. člena ZKP, po kateri sodišče odmeri znesek premoženjske koristi po prostem preudarku, tj. če bi bilo njeno ugotavljanje povezano z nesorazmernimi težavami ali če bi se zaradi tega postopek preveč zavlekel. Docela razumna je obrazložitev, da iz (opisa) kaznivega dejanja, ki ga je obtoženi priznal, izhaja, da so si vsi obtoženci v obeh posameznih dogodkih skupaj prilastili predmete v vrednosti 55.060,00 EUR, pri čemer je glede na prikritost (tj. konspirativnost) njihovega delovanja nemogoče ugotoviti, kakšen konkretni delež si je po prodaji ukradenih predmetov vsak izmed njih pridobil. Zaradi prepletenosti njihovih ravnanj pa je izkustveno in utemeljeno mogoče sklepati, da so bili protipravno obogateni v enakih deležih, čemur višje sodišče pritrjuje, saj so bile vloge udeležencev pri izvrševanju kaznivega dejanja vendarle primerljive, medtem ko česa nasprotnega ali drugačnega pritožnik niti ne zatrjuje. Tako je zakonita in skladna z intenco prvega odstavka 74. člena KZ-1 odločitev, da se obtoženčeva obogatitev v posledici izvršitve kaznivega dejanja izniči z odvzemom premoženjske koristi v deležu (1/9), ki torej ustreza številu pri kaznivem dejanju udeleženih oseb. Ta odločitev temelji v upoštevanju dejanskih okoliščin obravnavane zadeve, tj. kolikor so te znane, ovrednotenih po prostem preudarku. V primerih, kot je obravnavani, tudi "matematična delitev" koristi (kot jo poimenuje zagovornik) na devet enakih deležev ni nerazumna, pritožnik pa, kot že zapisano, v pritožbenem postopku ne nudi substanciranega predloga, kakšen način določitve oziroma ugotovitve deležev bi bil v tej zadevi ustreznejši.

Neupoštevna je pritožbena trditev, da obtoženec od izvršitve kaznivega dejanja ni imel nobene koristi, saj je to v kontradikciji z vsebino sklenjenega sporazuma o priznanju krivde, ki ga je sodišče prve stopnje sprejelo, pri čemer sodbe, izrečene na podlagi sprejetega sporazuma, ni dopustno izpodbijati iz pritožbenega razloga po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP. Zmotna so pritožbena izvajanja, da v predmetni zadevi ni bilo ne ugotovljeno niti zatrjevano, da je obtoženec pridobil premoženjsko korist. Odločbo o odvzemu premoženjske koristi je prvo sodišče izreklo in oprlo na zgoraj povzete določbe petega odstavka 75. člena KZ-1 ter 501. člena ZKP, kar pomeni, da je delež koristi odmerilo po prostem preudarku, ne pomeni pa, da odločba nima podlage ne v obtožbi niti v ugotovljenem dejanskem stanju oziroma da sodišče ni ugotovilo, kolikšen delež koristi, ki se odvzame, gre pripisati obtožencu. Zato ne drži, da izpodbijana sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih ali da sodbe ni mogoče preizkusiti, medtem ko pritožbeno nakazana bistvena procesna kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Če bi se sprejelo zagovornikovo stališče, v primerih konspirativnih kaznivih dejanj, ki jih zaznamuje prikrito delovanje med udeleženci, ko natančne oziroma "konkretne" delitve koristi med njimi ni mogoče razpoznati, odvzem premoženjske koristi sploh ne bi bil možen, kar bi bilo brez dvoma nedopustno.

Ker se je tako izkazalo, da je izpodbijana odločba sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, pritožbene navedbe pa neutemeljene, je višje sodišče pritožbo zavrnilo ter ob odsotnosti kršitev iz prvega odstavka 383. člena ZKP prvo sodbo potrdilo (391. člen ZKP).

Iz razlogov, navedenih že v tč. 15 napadene sodbe, je tudi višje sodišče obtoženca, kljub neuspehu zagovornika s pritožbo, oprostilo plačila pritožbene sodne takse (četrti odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).