UPRS Sklep I U 1910/2025-14

Z izpodbijanim sklepom z dne 8. 10. 2025 je toženka na podlagi šestega odstavka 49. člena, v povezavi z drugo alinejo drugega odstavka 50. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) ustavila postopek za mednarodno zaščito, ki je tekel na podlagi prošnje tožnika (1. točka izreka). Odločila je, da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku (2. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 18. 11. 2024 pri toženki zaprosil za mednarodno zaščito. Ker je 4. 10. 2025 samovoljno zapustil prostore ljubljanskega azilnega doma in se v treh dneh vanj ni vrnil, ter ni navedel opravičljivega razloga za svoje ravnanje nobeni uradni osebi doma, niti toženi stranki, je ta postopek ustavila.

Tožba

Tožnik je zoper sklep vložil tožbo po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sklep izpodbija iz razloga nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, sklep je obremenjen z bistveno kršitvijo pravil postopka in posledično je bilo tudi materialno pravo napačno uporabljeno (50. člen ZMZ-1).

Tožnik je v tožbi med drugim navedel, da ima pravno pooblaščenko na podlagi splošnega pooblastila z dne 7. 2. 2025 in bi se morale vse upravne odločitve toženke vročati njej. Nikakor ni bil seznanjen s pomenom t. i. vročitve z javnim naznanilom, niti z njegovimi pravnimi posledicami. Pooblaščenko je 7. 11. 2025 v popoldanskih urah seznanil s kopijo izpodbijanega sklepa, ki naj bi mu bil vročen istega dne ob podaljšanju kartice prosilca za mednarodno zaščito.

Toženka je na tožbo vsebinsko odgovorila.

Tožba je prepozna.

V skladu z drugim odstavkom 70. člena ZMZ-1 se zoper vse sklepe, izdane na podlagi tega zakona, lahko vloži tožba na upravno sodišče v treh dneh od vročitve. Na podlagi petega odstavka 71. člena ZMZ-1 se v postopku sodnega varstva po tem zakonu uporablja zakon, ki ureja upravni spor, če s tem zakonom ni določeno drugače. ZMZ-1 posebnih določb v zvezi s tekom rokov ne vsebuje, Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) pa roke ureja v 23. členu. Prvi odstavek 23. člena ZUS-1 med drugim določa, da rok za tožbo prične teči z vročitvijo upravnega akta stranki. Skladno z 2. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče tožbo zavrže, če je ta vložena prepozno ali prezgodaj.

Sodišče je opravilo predhodni preizkus tožbe in s tem tudi preizkus njene pravočasnosti. V upravnem spisu je Sporočilo o vročanju izpodbijanega sklepa z javnim naznanilom z dne 8. 10. 2025. Toženka je izpodbijani sklep tožniku vročala z javnim naznanilom na podlagi 96. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). V upravnem spisu je tudi izkazano, da je bil tožniku izpodbijani sklep nato še fizično vročen 7. 11. 2025. Tako se postavlja vprašanje učinkov navedenih vročitev.

Rok za vložitev tožbe je prekluziven, kar pomeni, da teče od prve pravilne vročitve izpodbijanega akta stranki. Za konkretni primer to pomeni, da če je bila prva vročitev izpodbijanega sklepa (z javnim naznanilom) tožniku pravilno vročena, tožnik kljub temu, da je izpodbijani sklep prejel v roke 7. 11. 2025, njegov pritožbeni rok ne more začeti znova. Sodišče je tako presojalo, ali je bila prva vročitev pravilna.

Tožnik v tožbi vročitev z javnim naznanilom izpodbija zato, ker trdi, da bi mu toženka morala vročati izpodbijani sklep preko pooblaščenke, na podlagi pooblastila, ki ga je priložil tožbi (priloga A1). Toženka je v odgovoru na tožbo pojasnila, da tožnik v upravnem postopku nikoli ni imel pooblaščenca. Sodišče je strankama na naroku tudi izrecno predstavilo, da se pooblastilo, ki ga je predložil tožnik, res nanaša na pooblaščenko A. A. kot svetovalko za begunce, vendar pa za vpogled v spis in kopiranje ter posredovanje njegove dokumentacije in za zastopanje v vseh sodnih postopkih v zvezi z mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji.

Tožnik je soočen z navedenim na naroku vztrajal, da je tožba pravočasna. Na pooblaščenko se je obrnil 7. 11. 2025, ravno na podlagi tega pooblastila. Menil je, da glede na to, da se pooblastilo izrecno ne navezuje na upravne postopke, se navezuje na njegovo celotno situacijo in je zato tožba pravočasna.

Tako iz določbe prvega odstavka 53. člena ZUP (stranka oziroma njen zakoniti zastopnik lahko določi pooblaščenca, ki jo zastopa v postopku, razen pri dejanjih, pri katerih mora stranka sama dajati izjave) kot iz prvega odstavka 86. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi določbe prvega odstavka 22. člena ZUS-1 (stranke smejo opravljati pravdna dejanja osebno ali po pooblaščencu, vendar pa lahko sodišče zahteva od stranke, ki ima pooblaščenca, naj se pred sodiščem sama izjavi o dejstvih, ki jih je treba ugotoviti v pravdi) izhaja, da pooblastilo v določeni vrsti postopka lahko velja le za ta postopek. Povedano drugače, pooblastilo dano za upravni postopek ne more učinkovati tudi v sodnem postopku in pooblastilo dano za sodni postopek na more imeti učinkov v upravnem postopku. Stranka obseg pooblastila začrta sama (primerjaj prvi odstavek 57. člena ZUP in prvi odstavek 94. člena ZPP).

Ob tem, da ni izkazano, da bi tožnik v upravnem postopku imel pooblaščenko, mu je toženka izpodbijani sklep, ob njegovi odsotnosti, pravilno vročala z javnim naznanilom. Tožnik razen tega, da naj bi imel pooblaščenko, opravljeni vročitvi na ta način ne oporeka. Javno naznanilo je bilo izdano 8. 10. 2025, kar pomeni, da se je 15 dnevni rok, ko se vročitev šteje za opravljeno po 96. členu ZUP, iztekel 23. 10. 2025. Tri dnevni rok za vložitev tožbe v upravnem sporu se je torej iztekel 27. 10. 2025. Okoliščina, da tožnik ni bil seznanjen s pomenom vročitve z javnim naznanilom oz. z njegovimi pravnimi posledicami, v dani zadevi ni pravno relevantna. Gre za način vročanja, ki ga predpisuje zakon ravno za primere, ko je naslov stranke, ki se ji mora vročati pisanje, neznan, pa stranka nima pooblaščenca.

Glede na navedeno je tožba, ki je vložena 10. 11. 2025 priporočeno po pošti, prepozna. Da je tožnik svojo pooblaščenko z izpodbijanim sklepom seznanil šele 7. 11. 2025, ko je sklep fizično prejel, torej na pravočasnost tožbe nima vpliva.

Ker je bila tožba vložena po poteku zakonsko določenega (prekluzivnega) roka, jo je sodišče kot prepozno zavrglo na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.