VSRS Sklep II DoR 93/2026

Tožnici je bila 28. 9. 2012 na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika v okviru hišne preiskave zoper njenega moža zasežena gotovina v znesku 135.000 EUR. Tožnica je istega dne zahtevala vračilo denarja, 25. 10. 2012 pa predložila dokazila o legalnosti in legitimnosti njegovega izvora. Gotovina ji je bila vrnjena 22. 10. 2018. Tožnica je nato od države zahtevala plačilo zakonskih zamudnih obresti zaradi neupravičene obogatitve. Tožena država je trdila, da je bil zaseg denarja opravljen po določbi 220. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) kot posebno preiskovalno dejanje v okviru hišne preiskave oziroma da naj bi bil denar zasežen kot dokazno sredstvo in kot predmet kaznivega dejanja.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zaključilo je, da je bil denar pravilno zasežen na podlagi 220. člena ZKP in da ga je toženka tožnici vrnila takoj po odpadli pravni podlagi za zaseg.

Sodišče druge stopnje je tožničini pritožbi delno ugodilo in ji prisodilo 33.082,91 EUR. Presodilo je, da je bilo ravnanje države protipravno.

Toženka je zoper odločitev sodišča druge stopnje vložila predlog za dopustitev revizije. Predlaga dopustitev revizije zaradi odločitve o naslednjih vprašanjih:

"- Ali je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki zakonske zamudne obresti od zaseženega (in že vrnjenega) denarja?

- Če je odgovor, da je tožena stranka dolžna plačati zakonske zamudne obresti od zaseženega denarja se zastavi vprašanje, od kdaj do kdaj zakonske zamudne obresti tečejo?

- Ali je pritožbeno sodišče v tu izpodbijani odločitvi pravilno uporabilo materialno pravo, s tem, ko je štelo, da zaseg po 220. členu ZKP ni zakonit postopek za predmetni zaseg gotovine?

- Ali pritožbeno sodišče v tu izpodbijani odločitvi pravilno zaključilo, da je ravnanje toženke protipravno, ker bi moral biti izpeljan postopek po 502. členu ZKP, čeprav je zapisalo, da za predlaganje začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi ni bilo več izpolnjenih pogojev?

- Ali je za odločitev o tožbenem zahtevku za plačilo zakonskih zamudnih obresti v predmetni zadevi sploh pravno odločilno vprašanje, na kateri pravni podlagi je bil denar zasežen, torej na podlagi odredbe iz 220. člena ZKP ali na podlagi 502. člena ZKP?

- Ali je pritožbeno sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka s tem, ko ni natančno obrazložilo pravne podlage za ugoditev tožbenemu zahtevku?

- Ali je pritožbeno sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka s tem, ko je izrek sodbe v nasprotju z obrazložitvijo?"

Predlog ni utemeljen.

Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava prek sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Sodišče dopusti revizijo zlasti v naslednjih primerih: če gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse Vrhovnega sodišča ni, še zlasti, če sodna praksa višjih sodišč ni enotna, ali če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa Vrhovnega sodišča ni enotna.

Vrhovno sodišče je ocenilo, da v obravnavani zadevi zahteve iz določbe prvega odstavka 367.a člena ZPP niso izpolnjene, in je predlog za dopustitev revizije zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).

Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).