VSK sklep Cpg 87/2014

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Izpodbijana sodba je zamudna sodba, s katero je sodišče drugemu tožencu A.K. naložilo, da tožeči stranki v 15-tih dneh plača 250.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.12.2011 dalje do plačila (točka I izreka). Enak tožbeni zahtevek, ki je bil uperjen zoper prvega toženca J d.o.o., je sodišče zavrnilo (točka II izreka); drugemu tožencu je naložilo, da tožeči stranki povrne v osmih dneh 5.716,49 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III izreka sodbe).

Zoper odločitev iz II. točke izreka sklepa, torej zoper zavrnilni del zamudne sodbe, je tožeča stranka vložila pritožbo iz vseh treh pritožbenih razlogov. Navedla je, da je sodba sicer izdana kot zamudna sodba, ker toženec ni hotel sodelovati v postopku, sodišče pa je vseeno odločilo v njegovo korist in ga oprostilo vsakršne obveznosti. To sporoča, da zamudna sodba nima nobenega elementa kaznovanja stranke, ampak je za njeno ravnanje nagrajena. Zakon o pravdnem postopku (ZPP) ne dovoljuje izdaje zavrnilne sodbe na način, kot je to storilo sodišče. Tožbeni zahtevek se lahko izjemoma zavrne samo, če je nesklepčen, vendar mora v takšnem primeru sodišče tožniku najprej s sklepom določiti rok za odpravo nesklepčnosti tožbe. Samo izjemoma se lahko zavrne zahtevek brez dopustitve roka za odpravo nesklepčnosti tožbe, in to takrat, ko je očitno, da tožnik ne bo mogel nesklepčnosti odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb tožbe v okviru istega tožbenega zahtevka. Sodišče v razlogih izpodbijane sodbe ne pove, ali je ugotovilo takšno nesklepčnost, ali je tožnika pozvalo na odpravo nesklepčnosti in ne razloži, zakaj tega ni storilo. To so bistvene, pomembne in nujne predpostavke za izdajo zamudne sodbe, ki jih sodišče ni izpeljalo. Zato je sodbo izdalo v nasprotju z določbami ZPP in storilo kršitev pravdnega postopka po 7. točki prvega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba je nato povzela trditve o dejanskem stanju in podatke iz listinskih dokazov (da se obveznost toženca nanaša na šest zavestno sklenjenih pogodb, ki so bile stare od dveh do več kot pet let, da so bile vse obveznosti zapadle in ob zapadlosti neplačane; da toženec ni imel nobenega razloga za sklenitev pogodbe o pristopu k dolgu; da je šlo za sklenitev naklepnega škodljivega posla), iz česar po mnenju pritožbe izhaja, da je šlo pri sklenitvi pogodbe o pristopu k dolgu, z dne 18.5.2011, za posel, ki je prepovedan po 3. členu Obligacijskega zakonika (OZ), saj gre za posel v nasprotju z moralnimi in prisilnimi predpisi. Prvi toženec bo s tem pridobil vse koristi iz pogodb o finančnem leasingu, ne da bi zanje plačal, razbremenil se bo svojih obveznosti in dosegel učinkovit prenos sredstev iz ene družbe na drugo brez plačila DDV in brez pogodbe. Materialnopravna podlaga za tožbo izhaja iz tožnikovega zatrjevanega dejanskega stanja in predloženih listin. Materialnih podlag za zahtevek zoper prvega toženca je več: solidarnost dolžnikov, neupravičena obogatitev in odškodninska odgovornost. Podlago za solidarnost dolžnikov in nato dolžnost povrniti znesek plačane obveznosti vidi pritožba v določbi 433. člena OZ v povezavi z določbami 395. do 405. člena OZ. Tožeča stranka je materialno podlago za neupravičeno obogatitev izrecno navedla kot temelj zahtevka, do česar se sodišče ni opredelilo. Izostanek pravnega temelja za kritno razmerje med strankama predstavlja neopravičeno obogatitev prvega toženca, seveda pod pogojem, da sodišče ne ugotovi solidarne obveznosti. V zvezi z odškodninsko odgovornostjo, kot materialnopravno podlago, je pritožba navedla, da jo je sodišče ugotovilo za drugega toženca, vendar pa ravnanje tega toženca ne more biti vzeto iz konteksta razmerja med prvim in drugih tožencem. Za podpis pogodbe s strani drugega toženca, kot zastopnika tožnika, je moralo obstajati dejansko razmerje med tožencema, kar vse kaže na sostorilstvo in skupno izpeljavo protipravnega dejanja, najmanj na malomarnost drugega toženca. Da je tožniku nastala z ravnanjem obeh tožencev škoda, je tožnik pojasnil in izkazal v tožbi z listinami. Zato je pritožnik predlagal, da pritožbeno sodišče prvostopno sodbo spremeni tako, da tudi prvi toženi stranki naloži v plačilo 250.000,00 EUR in stroške pravdnega postopka, da določi, da obveznost prvega toženca tvori isto neomejeno solidarno obveznost z obveznostjo drugega toženca, tako za plačilo glavnice kot tudi stroškov postopka, podrejeno pa, da zamudno sodbo v točko II razveljavi in postopek v tem delu vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

O zadevi je odločalo Višje sodišče v Kopru, saj je bila v skladu s 105. a členom Zakona o sodiščih (ZS) na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. Su 72/2013, z dne 8.11.2013, prenesena od Višjega sodišča v Ljubljani v reševanje na tukajšnje sodišče.

Pritožba ni utemeljena.

Toženca sta navadna sospornika (v smislu 2. tč. prvega odstavka 191. člena ZPP), kar pomeni, da se za vsakega izmed njiju ločeno ugotavljajo pogoji iz 318. člena ZPP za izdajo zamudne sodbe. Zato je takšna odločitev, kot jo je sprejelo prvostopno sodišče, ko je zoper enega dolžnika izdalo (ugodilno) zamudno sodbo, zoper drugega pa zavrnilno zamudno sodbo, povsem v skladu z zakonom.

Določba četrtega odstavka 318. člena ZPP dopušča tudi, da sodišče odloči tako, da tožeči stranki v primeru, kadar je vložila nesklepčno tožbo, ne določi roka, v katerem naj bi se nesklepčnost odpravila (čeprav tožena stranka ni odgovorila na tožbo), in sicer takrat, ko je očitno, da se nesklepčnost tožbe ne bi mogla odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi res ni posebej obrazložilo, da je v konkretnem primeru šlo za procesno situacijo iz zgoraj povzete določbe, vendar pa iz razlogov sodbe jasno izhaja, da je v tožbi, uperjeni zoper prvega toženca šlo za takšno nesklepčnost, ki je tožeča stranka v okviru istega zahtevka ne bi mogla odpraviti niti po pozivu sodišča. Pravilno je namreč razsodilo, da iz dejanske podlage, kot jo je navedla tožeča stranka, to je, da na podlagi sklenjene in realizirane pogodbe o pristopu k dolgu (1) tožeča stranka ne more od prvega toženca (kot prvotnega dolžnika) zahtevati povrnitve zneska, ki ga je na podlagi te pogodbe o pristopu k dolgu tožeča stranka plačala. Materialnopravno stališče prvostopnega sodišča, da pristopnik ne more zahtevati vračilo tistega, kar je izpolnil na podlagi pristopa k dolgu, saj je izpolnjeval svojo obveznost, je povsem pravilno. Tožeča stranka tudi ni zatrjevala (oz. izkazala), da bi bil med tožečo stranko in prvim tožencem kakšen poseben dogovor, ki bi bil osnova za sklenitev pogodbe o pristopu k dolgu, in ki bi zato opravičeval regresni zahtevek. Ker iz takšne tožbene podlage, kot je bila podana, torej ni mogla izhajati takšna pravna posledica, kot je bila oblikovana v tožbenem zahtevku, je prvostopno sodišče pravilno postopalo, da je zavrnilo zahtevek kot neutemeljen, ne da bi tožečo stranko pozivalo na odpravo nesklepčnosti. Pritožbeni očitki, da je bila storjena kršitev iz 7. točke prvega odstavka 339. člena ZPP, so torej neutemeljeni.

Neutemeljena je pritožba tudi v delu, ko zatrjuje, da naj bi bila pogodba o pristopu k dolgu prepovedan posel, in da naj bi bile v tožbi podane podlage za ugoditev zahtevku zoper prvega toženca po treh različnih podlagah. Najprej je treba povedati, da pogodba o pristopu k dolgu sama po sebi ne more biti prepovedan posel v smislu 3. člena OZ. Gre za pogodbo, ki je zakonsko posebej urejena v 2. odseku 2. oddelka VI. poglavja Splošnega dela OZ, in s katero se nekdo zaveže, da bo izpolnil terjatev dolžnika tako, da stopi v dolžniško zavezo poleg dolžnika. V takšni zavezi samo po sebi ni mogoče najti nobenih elementov, zaradi katerih naj bi bilo nedopustno takšen posel sklepati. Kadar pa udeleženci obligacijskih razmerij slednja urejajo v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli, s čimer so omejene stranke v prostem urejanju obligacijskih razmerij, je posledica takšnega nedopustnega ravnanja neveljavnost sklenjenega pravnega posla. V takšnem primeru pa mora tisti, ki izpodbija takšen pravni posel ali uveljavlja njegovo ničnost, tožbo temeljiti na povsem drugačni dejanski in pravni podlagi in mora tudi oblikovati drugačen zahtevek, kot ga je tožeča stranka v predmetnem postopku.

V zvezi z drugimi materialnopravnimi podlagami, za katere pritožba zatrjuje, da so podane v tožbi, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka v tožbi res navedla tudi, da naj bi šlo za neupravičeno obogatitev, vendar četudi bi bile navedbe v tej smeri zadostne, bi bila tožba vseeno nesklepčna. V konkretnem primeru, ko je tožeča stranka svojo tožbo temeljila na zahtevku za vrnitev plačanega zneska, ki ga je tožeča stranka plačala na podlagi sklenjene pogodbe o pristopu k dolgu, je torej pravna podlaga za prehod sredstev bila podana (na podlagi sklenjene pogodbe, ki ni bila izpodbita), zato v tem primeru ne gre za neupravičeno pridobitev, do katere pride le takrat, če se nekdo brez pravnega temelja obogati na škodo drugega (190.člen OZ). Podlage o solidarni odgovornosti, na katero se pritožba sklicuje, tožeča stranka v tožbi ni zatrjevala. Navkljub temu pa je pripomniti, da solidarne odgovornosti in z njo povezane subrogacije v primeru pogodbe o pristopu k dolgu tudi ne more biti, ker pristopnik izpolnjuje po tej pogodbi svoj dolg in ne dolga prvotnega dolžnika. Vsebina določbe 433. člena OZ, na katero se iztrgano iz konteksta pritožba sklicuje, pa ureja povsem drugačno situacijo, ko pride do „pristopa k dolgu“ pri prevzemu kakšne premoženjske celote na podlagi zakona samega. Neutemeljeno je tudi pritožbeno navajanje, da naj bi bila podana odškodninska osnova za vrnitveni zahtevek, saj je tožeča stranka od vseh predpostavk, ki morajo biti za odškodninsko zavezo podane, zatrjevala in izkazovala le, da je tožeči stranki nastala škoda, ni pa npr. navedla, v čem naj bi bila protipravnost, torej kateri predpis ali dogovor naj bi prva toženka kršila pri sklepanju te pogodbe. Zgolj sklicevanje na „skupno (2) izpeljavo protipravnega dejanja“ za zatrjevanje nastanka odškodninske odgovornosti prvega toženca ne zadošča.

Ker pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni, in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

------------------------------------

op. št. 1: s katero vstopi pristopnik v zavezo za izpolnitev upnikove terjatve poleg dolžnika (432. člen OZ)

op. št. 2: obeh tožencev