405. člen OZ

Sodišče prve stopnje je ravnalo napačno, ko je predlog prvega upnika za začetek stečaja nad dolžnikom zavrnilo, čeprav je z istim sklepom nad dolžnikom začelo stečajni postopek. Predloga prvega in drugega upnika v konkretnem primeru nista enaka le glede zahtevka, temveč je enaka tudi terjatev, na katero se opirata in na kateri temelji odločitev sodišča prve stopnje o začetku stečajnega postopka. Gre za isto odškodninsko terjatev zoper dolžnika, ki je bila pravnomočno prisojena prvemu upniku, ki jo je tudi uveljavljal v predlogu za začetek stečaja (v celotnem znesku), nato pa je nanjo (v polovičnem znesku) enak predlog oprl še drugi upnik, ki je to terjatev med predhodnim postopkom plačal prvemu upniku kot solidarni zavezanec v izvršbi. Dolžnikova zaveza s tem plačilom ni prenehala; obveznost, ki jo je imel prej do prvega upnika, ima sedaj (v polovični vrednosti) do drugega upnika. V opisanih okoliščinah je sodišče prve stopnje sklep o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom pravilno oprlo na verjetno izkazano odškodninsko terjatev, ki je ob uvedbi postopka pripadala prvemu upniku, ob začetku postopka pa drugemu upniku. Ker je na tej podlagi izreklo pravno posledico, ki u

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo med pravdnima strankama že pred podpisom prodajne pogodbe dogovorjeno, da njuna denarna prispevka h kupnini za navedene nepremičnine ne bosta enaka (ali je bil s tem tožnici in tožencu odobren najvišji možni kredit ni pomembno), kljub temu pa bosta na teh nepremičninah pridobili enaka solastninska deleža. Res to neposredno ne izhaja iz določb pisne prodajne pogodbe, kjer je določeno solidarno plačilo in bi v takšnem primeru v primeru odsotnosti drugačnega dogovora padel na vsakega udeleženca enak del obveznosti plačila kupnine (405. člen OZ), vendar pa je sodišče prve stopnje na podlagi vseh okoliščin primera pravilno ugotovilo, da je bil med pravdnima strankama sklenjen drugačen dogovor o njunih prispevkih h kupnini.

Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da vozilo ob sklenitvi pogodbe ni imelo stvarne napake. Izvedensko mnenje daje zanesljivo podlago za sklepanje, da ni šlo le za glasnejši motor, značilen za "športno" vozilo, ampak za okvaro motorja, s katero bi bilo mogoče prevoziti le še nekaj tisoč kilometrov, in da je ta pomanjkljivost obstajala že ob sklenitvi pogodbe. Nepomembno je tudi dejstvo, da motor še ni bil okvarjen v taki meri, da bi bilo vozilo nevozno. V sodbi je prepričljivo ugotovljeno, da bi najkasneje po nekaj tisoč prevoženih kilometrih do tega zagotovo prišlo. Ob takem stanju vozila je bil tožnik upravičen odstopiti od pogodbe, ne da bi čakal na trenutek, ko vozila ne bi več mogel spraviti v pogon. Pravilno je tudi stališče v izpodbijani sodbi, da zaradi spremembe stanja vozila ob podaji odstopne izjave (ponovna sestava motorja brez tesnil) tožnik ni izgubil odstopnega upravičenja. Razstavitev motorja je bila potrebna zaradi ugotovitve, ali je vozilo ob sklenitvi pogodbe imelo napako, in če da, kakšno. Četudi je toženec menil, da tožnik nima podlage za uveljavitev odstopnega upravičenja, je bil dolžan sodelovati, kolikor je bilo treba za razjasnitev položaja.</

Trajanje izvršilnega postopka ne more biti v prid dolžniku na način, da bi v vmesnem času upnikova terjatev postala neiztožljiva (zastarana). Tožnica h kreditni pogodbi ni pristopila kot porok in plačnik, zato s plačilom nanjo ni prešla upnikova terjatev z vsemi stranskimi pravicami in jamstvi. Dolg je poravnala kot solidarna dolžnica, zato ima pravico, da zahteva povrnitev celotnega zneska obveznosti od tistega solidarnega dolžnika, v čigar izključnem interesu je bila solidarna obveznost sklenjena.

Regresni zahtevek enega dolžnika do drugega ni samoumevna posledica solidarne odgovornosti, je posledica konkretnega pravnega razmerja med dolžnikoma. Kadar pa tega razmerja ni oziroma je solidarna obveznost sklenjena v izključnem interesu nekega solidarnega dolžnika (drugi odstavek 405. člena OZ), je ta dolžan povrniti celoten znesek obveznosti sodolžniku, ki je poplačal upnika (kar seveda pomeni tudi, da v primeru, ko sam plača celoten znesek, tega ne more zahtevati od drugega dolžnika). Predlagatelj stranske intervencije, kot utemeljeno izpostavlja sodišče prve stopnje, ni podal trditev, ki bi utemeljile regresni zahtevek tožene stranke.

Obrazložitev sodbe mora biti takšna, da je omogočeno strankama in višjemu sodišču le na njeni podlagi ugotoviti razloge, zaradi katerih je sodišče sprejelo odločitev, ki jo vsebuje izrek sodbe. Sklicevanje na razloge druge sodbe, ki je bila izdana v isti pravdni zadevi, vendar je bila razveljavljena, zahtevi po obrazloženosti ne zadosti. S tem, ko je bila sodba razveljavljena, del njene obrazložitve namreč ni mogel postati pravnomočen, čeprav se je pritožbeno sodišče z njim strinjalo in to v svojem sklepu obrazložilo. Tožniki s primarnim in podrejenim zahtevkom uveljavljajo isti zahtevek. Tega ne spremeni dejstvo, da so s primarnim zahtevkom uveljavljali solidarno plačilo vtoževane terjatve, saj je zahtevek za razdelno plačilo vključen v zahtevek za nerazdelno plačilo iste terjatve. Če tožnik s primarnim tožbenim zahtevkom uveljavlja isti zahtevek kot s podrejenim, gre za navidezno podrejeno kumulacijo. Slednjo sodišče reši tako, da več zahtevkov obravnava kot en zahtevek in odloči o najvišje postavljenem zahtevku, ne glede na to, ali je takšnega tožnik oblikoval v okviru podrejenega ali primarnega zahtevka. Sodišče prve stopnje mora celovito oceniti navedbe in dokaz

Pri obveznosti plačati predujem gre v konkretnem primeru, ko je sodišče plačilo naložilo obema tožnikoma, za večosebno deljivo obveznost. Zanjo solidarnost ni predpisana, te pa ni ob naložitvi plačila določilo niti sodišče. Ker je bil prvi tožnik z odločbo BPP plačila predujma oproščen, bo plačilo nanj odpadajočega dela obveznosti (torej nanj odpadajoče polovice) izvršeno iz sredstev proračuna. Sodišče prve stopnje bi zato predlagan dokaz (po predlogu prvega tožnika) moralo izvesti. Druga tožnica je bila svoj del predujma (torej ½) dolžna plačati, saj plačila ni bila oproščena. V kolikor tudi po pravilnem pozivu druga tožnica svojega dela predujma ne bo plačala, bo izvedbo dokaza po njenem predlogu (ne pa tudi po predlogu prvega tožnika) lahko sodišče opustilo. V tej procesni situaciji pa bo, ko bo o zahtevku tožnikov ponovno odločalo, moralo presoditi tudi to, kakšen pomen ima takšno ravnanje druge tožnice na presojo utemeljenosti zahtevka, upoštevajoč, da sta tožnika sospornika.

Odpoved uveljavljanju stroškovnega zahtevka proti solidarnemu tožencu (in personam) ne pomeni odpusta dolga tudi zoper drugega solidarnega toženca, ampak to pomeni, da se solidarna obveznost zmanjša za del, ki glede na medsebojna razmerja med dolžniki pade nanj, medtem ko drugi dolžniki solidarno odgovarjajo za ostanek obveznosti (primerjaj drugi odstavek 397. člena OZ). Določba prvega odstavka 405. člena OZ določa, da pade na vsakega dolžnika enak del obveznosti, če ni dogovorjeno ali ne izhaja iz pravnih razmerij med udeleženci v poslu kaj drugega. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki zgolj polovico stroškov, ki so nastali v prvostopenjskem postopku, hkrati pa ji je dolžna povrniti tudi vse pritožbene stroške.

Gotovo se je tožnik v določeni meri okoristil, ker je v času zakonske zveze s toženko brez plačila uporabljal stanovanje njenih staršev. Slednja sta bila zato v enaki meri prikrajšana, vendar bi uporabnino od tožnika lahko zahtevala šele, če bi dokazala, da je do opisanega prehoda premoženja prišlo brez pravne podlage ali da je takšna podlaga pozneje odpadla (prvi in tretji odstavek 190. člena OZ). V trditvenem gradivu tožencev ni najti trditve, da sta se toženkina starša s tožnikom pogodila o njegovi pravici do brezplačne uporabe njunega stanovanja, zato ker je tožnik sklenil zakonsko zvezo s toženko, niti trditve, da je bil ta nagib del pravne podlage pogodbe in da se je z razvezo zakonske zveze izjalovil, s čimer je odpadla tudi pravna podlaga pogodbe. Zgolj dejstvo, da se je tožnik vselil v stanovanje na osnovi sklenitve zakonske zveze s toženko in da po razvezi te "podlage" ni bilo več, torej ne zadošča, če ni bilo dogovora o uporabi stanovanja. Če pa sta toženkina starša molče dopuščala, da je tožnik brez pravne podlage uporabljal njuno stanovanje, ne da bi tožnika terjala za plačilo ali zahtevala njegovo izselitev, sta očitno privolila v svoje prikrajšanje in se s tem odr

Na podlagi navedenih dejstev je sodišče imelo zadostno podlago za preverjanje utemeljenosti tožbenega zahtevka tako na podlagi določbe o solidarnosti dolžnikov (prvi odstavek 395. člen OZ), na katero se je oprlo, kot tudi na podlagi določbe o solidarnem poroštvu (tretji odstavek 1019. člen OZ), na katero se sklicuje pritožnica. V obeh primerih odgovarja dolžnik upniku za celotno obveznost, zato dejstvo, da sodišče tožnico izrecno ni opozorilo na pravno normo, ki jo bo uporabilo, v ničemer ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Očitek o kršitvi 285. člena v zvezi prvim odstavkom 339. člena ZPP je zato neutemeljen. Po 395. členu preneha obveznost do upnika, čim jo izpolni en dolžnik. Ker je s plačilom tožnice terjatev upnika prenehala, je ta ni mogel s pogodbo o odstopu terjatve z dne 27.6.2011 veljavno prenesti na tožnico. Terjatev, ki je prenehala, je nemogoč predmet obveznosti. Če je predmet obveznosti nemogoč, je pogodba nična (35. člen OZ).

Sporno je vprašanje, ali je tožnica uspela (glede toženca, fizične osebe) izkazati podlago iz prvega odstavka 404. člena OZ, in sicer glede dela obveznosti, ki pade na toženca, upoštevajoč končni cilj, da obveznosti izpolni tisti od solidarnih dolžnikov, ki je v resnici dolžan po 405. členu OZ in sicer kar izhaja kot dogovorjeno ali iz siceršnjih pravnih razmerij med udeleženci v poslu. Tožnica bi morala izkazati elemente odškodninske odgovornosti.

Ob dogovoru, da bodo vsi trije obsojeni v kazenskem postopku poravnali vsak po 1/3 stroškov kazenskega postopka, ki so jim bili v plačilo v pravnomočni kazenski sodbi naloženi nerazdelno, je tožbeni zahtevek tožnika, ki je plačal vse stroške, do toženca, v višini 1/3 plačanih stroškov utemeljen.

Jasnost ali nejasnost pogodbenih določil ni merilo za potrebnost uporabe razlagalnih pravil, vsebovanih v 3. odseku II. poglavja OZ. Ta pravila mora sodišče uporabiti, če si stranki pogodbena določila različno razlagata. Jasnost ali nejasnost določil pisne pogodbe lahko vpliva zgolj na to, katero razlagalno pravilo bo sodišče uporabilo.

Ker je carinske dajatve špediter dolžan plačati za račun naročitelja, to pomeni, da sme zahtevati od naročitelja plačilo denarnega zneska, ki je (bil) potreben za izpolnitev naročila. Kot nepotrebne stroške je mogoče šteti zgolj tiste stroške, ki jih je špediter povzročil v primeru, če ni ravnal s potrebno skrbnostjo oziroma če ni ravnal v interesu svojega naročitelja. Špediterjeva obveznost, da opozori na pomanjkljivost listin, namreč ne seže tako daleč, da bi moral špediter sam preverjati pristnost listin, ki so mu bile predložene. Za kršitev pravice do enakega varstva pravic treba izkazati, da sodišče v podobnih primerih redno odločajo drugače, kot je bilo odločeno v konkretnem primeru, da je šlo za odstop od ustaljene sodne prakse brez utemeljenega razloga ter da odločitev ni pravilna.

Če je tožeča stranka kot solidarni dolžnik plačala celoten dolg, ima od drugega sodolžnika pravico zahtevati povračilo dela, ki odpade nanj. Ta je lahko več kot polovica, če tožnica to ustrezno utemelji, ne more pa biti celota iz razloga, ker naj bi tožnica plačala namesto njega, torej njegov dolg in bi bil ta neupravičeno obogaten.