VSRS Sodba VIII Ips 102/98

1. Revizija se kot neutemeljena zavrne.
2. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške odgovora na revizijo.

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in je razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 23.11. in 14.12.1992, s katerima mu je bil izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Tožnik bi naj storil hujšo kršitev delovne obveznosti po točki a. 4. člena ("neizpolnjevanje ali nevestno in malomarno opravljanje delovnih in drugih obveznosti") Pravilnika o odgovornosti za delovne obveznosti tožene stranke s tem, da je 16.10.1992 ob 11. uri odklonil delo tako, da ni hotel priti na gradbišče. Sodišče prve stopnje je tudi odločilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo in da še traja, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu plačati razliko v plači (razen za obdobje od 8. januarja 1992 do decembra 1992) in mu povrniti stroške postopka.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke. Soglašalo je z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje in s tem, da je po veljavnem pravu določena osebna vročitev zahteve za začetek disciplinskega postopka, vabila za disciplinsko obravnavo ter prvostopnega in drugostopnega sklepa. Sodišče druge stopnje je še ugotovilo, da so bile zaradi nepravilnega vročanja kršene tudi določbe 103. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/92, 71/93, v nadaljevanju: ZDR) ter 140. do 144. člena ZPP.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da revizijsko sodišče razveljavi sodbi sodišča prve in druge stopnje, oziroma le sodbo sodišča druge stopnje.

Navajala je, da je tožnik zamolčal, da mu je bila po decembru leta 1994 na podlagi 17. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ) z odločbo priznana pravica do nadomestila osebnega dohodka. Tožniku je prenehalo delovno razmerje pri podjetju V. zato, ker je njegovo delo postalo trajno nepotrebno. Za te posledice ne more biti odgovorna tožena stranka. Dne 3.4.1998 je tožena stranka vložila dopolnitev revizije.

Revizija je bila na podlagi tretjega odstavka 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju: ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki je na revizijo odgovorila.

V odgovoru na revizijo je tožeča stranka navajala, da se je tožnik, ker ni imel sredstev za preživljanje, v času trajanja individualnega delovnega spora začasno zaposlil pri drugem delodajalcu.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki jo je zaradi vsebine določb ZPP, ki jo urejajo (382. do 400. člen), dovoljeno vložiti le pod pogoji in zaradi razlogov, ki so v 382. in 385. členu izčrpno določeni.

Po prvem odstavku 382. člena ZPP je treba revizijo vložiti v roku tridesetih dni po vročitvi pravnomočne sodbe, ki je bila izdana na drugi stopnji. Zato revizijsko sodišče vsebine odgovora tožene stranke z dne 2.4.1998 (sodišče prve stopnje ga je prejelo 3.4.1998), ki je dejansko dopolnitev revizije, ni upoštevalo.

V 386. členu ZPP je določeno, da revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče ni ugotovilo navedene kršitve določb ZPP.

Iz vsebine revizije izhaja, da revident v njej navaja nova dejstva, ki jih doslej ni uveljavljal. V pritožbi je v zvezi z delom izreka sodbe sodišča prve stopnje, ki se nanaša na vrnitev tožnika v delovno razmerje, navajal le, da je bil tožnik v času od 8.1.1994 do 1.12.1994 redno zaposlen, da je redno prejemal plačo in da ga ni mogoče več pozvati na delo k toženi stranki. V reviziji pa je navajal, da je tožnik na podlagi 17. člena ZPIZ prejel odločbo o pravici do nadomestila plače in da mu je v podjetju V. delovno razmerje prenehalo zato, ker njegovo delo trajno ni bilo potrebno. To je novota. Po določbi 387. člena ZPP smejo stranke v reviziji navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze tedaj, če se tičejo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija.

Nova dejstva, ki jih tožena stranka navaja v reviziji, se ne tičejo okoliščin, ki jih navaja 387. člen ZPP, zato je bilo treba na podlagi 393. člena ZPP revizijo zavrniti kot neutemeljeno.

O revizijskih stroških tožeče stranke je sodišče odločilo na podlagi prvega odstavka 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP. Tožeča stanka mora sama trpeti svoje stroške revizije, ker odgovor na revizijo ni prispeval k razjasnitvi zadeve.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94) kot predpise Republike Slovenije.