144. člen ZPP

Presoja, kdaj gre za graje vredno ravnanje oziroma diskriminacijo je objektivna, tj. kaj po splošnih družbenih merilih šteje za takšno ravnanje. Zato ne zadošča, kako je takšno ravnanje subjektivno doumel tožnik, kar izpostavlja v pritožbi s tem, ko navaja, da je komandirjevo izjavo razumel, da je pomen sindikalnega zaupnika z njegovim nastopom izničen. Prav tako je za presojo trpinčenja oziroma diskriminacije tožnika nebistveno, kakšen je bil odnos komandirja A.A. do svojih (ostalih) podrejenih. Presoja se namreč nanaša le na posameznega delavca, tj. tistega, ki v konkretnem sporu zatrjuje, da je takšno ravnanje usmerjeno zoper njega oziroma da je deležen neenake obravnave.

Ker se je 30-dnevni rok za uveljavljanje sodnega varstva zoper odpoved (tretji odstavek 204. člena ZDR-1) iztekel 8. 5. 2024, je dne 20. 5. 2024 vložena tožba prepozna, zato jo je sodišče prve stopnje zavrglo.

Ker je torej toženka dokazala, da je tožnik dne 13. 5. 2024 v pisarni toženke odklonil vročitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi, se šteje, da mu je bila ta tega dne vročena (tretji odstavek 88. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1 in prvi odstavek 144. člena ZPP). Posledično je tožba, vložena dne 20. 6. 2024, prepozna, saj ni bila vložena v roku 30 dni od vročitve odpovedi (tretji odstavek 200. člena ZDR-1). Zato jo je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom pravilno zavrglo (prvi odstavek 274. člena ZPP).

Kot izhaja iz prvostopenjskih ugotovitev, toženka ni dokazala, da je tožniku 11. 5. 2023 (ali pozneje) v skladu z določili ZDR-1 in ZPP vročila odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti s ponudbo nove z dne 8. 5. 2023. To pomeni, da ta odpoved ni učinkovala, zato je bilo prenehanje pogodbe o zaposlitvi tožnika z odjavo iz zavarovanj dne 9. 10. 2023 nezakonito. Pritožbeno sodišče soglaša s takšno presojo, izčrpnih prvostopenjskih razlogov po nepotrebnem ne ponavlja, k pritožbenim navedbam odločilnega pomena pa podaja naslednjo obrazložitev. Ker ni dokazano, da je toženka vročila tožniku odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 11. 5. 2023, je zmotno pritožbeno zavzemanje, da je s tem dnem začel teči 30‑dnevni rok za vložitev tožbe iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1. Glede na prvostopenjsko ugotovitev je tožnik za to, da ga je toženka z dnem 9. 10. 2023 odjavila iz obveznih zavarovanj, izvedel 16. 10. 2023, ko je prejel po pošti obvestilo o tej odjavi in delovno knjižico. Dne 7. 11. 2023 vložena tožba je zato pravočasna. Tožnik je resda izpovedal, da mu je bilo v telefonskem razgovoru s toženko v juniju 2023 rečeno, da mu je potekel rok za "sodno pritožbo" in da mu t

Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je bila vročitev odpovedi pravilno opravljena. Detektiv je pisanje z odpovedjo pustil v edinem hišnem nabiralniku. Iz predloženih posnetkov je jasno razviden hišni nabiralnik na levi strani dovoza na betonski ograji oz. škarpi hiše. Pri tem je sodišče prve stopnje sledilo izpovedi detektiva, da mu je tožnik izrecno rekel, naj pošto pusti v nabiralniku. Četudi je bil na hišnem nabiralniku zgolj naziv podjetja A. in ne priimek tožnika, to ne pomeni, da je ta poštni nabiralnik zgolj od podjetja A. in da vročevalec v njem ne bi smel pustiti pisanja po tožnikovi odklonitvi sprejema. Po 43. členu Zakona o poštnih storitvah ni nujno, da ima samostojna stanovanjska hiša predalčnik označen s priimkom, saj je uporaben tudi, če na njem ni priimka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku resda manjkalo manj kot pet let pokojninske dobe, vendar pa ob izpolnitvi pokojninske dobe 40 let, tudi ob upoštevanju pavšalnih navedb o osebnih okoliščinah iz 28. člena ZPIZ-2 (znižanja starostne meje zaradi služenja obveznega vojaškega roka in skrbi za otroke), še ne bo izpolnjeval predpisanega starostnega pogoja

S spojitvijo muzeja A. z muzejem C. v toženo stranko (prevzemni javni zavod) in posledičnim prenehanjem obeh zavodov je tožniku z dnem njunega izbrisa iz sodnega registra po samem zakonu prenehal mandat direktorja kot poslovodnega organa zavoda. S prenehanjem pravne osebe namreč prenehajo tudi vsi njeni organi, saj so ti po naravi stvari vezani na njen obstoj. Gre za zakonsko posledico prenehanja pravne osebe in torej utemeljen razlog za (predčasno) prenehanje mandata. Kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, prenehanje mandata predstavlja razlog nesposobnosti iz 2. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, saj tožnik, ki nima več statusno pravne funkcije direktorja, ne izpolnjuje več zakonskih pogojev za opravljanje dela direktorja, zaradi česar ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Delovno razmerje s poslovodno osebo je namreč neposredno povezano in odvisno od njene statusno pravne funkcije.

Pritožbeno sodišče podanim razlogom glede vročitve pisnega opozorila (in prvega vabila na zagovor) v celoti pritrjuje kot pritrjuje pravilno presoji, da je, ker pisno opozorilo ni bilo vročeno 14. 6. 2022, redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, v kateri toženka tožniku očita kršitev z dne 15. 6. 2022, nezakonita že iz razloga, ker ni šlo za (novo) kršitev, storjeno po vročenem pisnem opozorilu. Tožnik si je pooblaščenca izbral v kraju prebivališča, kar pomeni, da so stroški, povezani z njegovim pristopom na naroke za glavno obravnavo, potrebni stroški in bi jih sodišče prve stopnje tožniku moralo priznati.

Revizija se dopusti glede vprašanj: 1. Ali sta sodišči prve in druge stopnje kršili postopkovna pravila iz prvega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko je sodišče prve stopnje opustilo materialno procesno vodstvo, sodišče druge stopnje pa kljub toženkini pritožbi te nepravilnosti ni odpravilo? 2. Ali je materialnopravno pravilna odločitev sodišča prve in druge stopnje, da vročitev pisanj ni bila pravilno opravljena zgolj iz razloga, ker je bilo na vročilnici označeno, da se je pisemska pošiljka vročala v skladu s 144. členom ZPP, pri tem pa se v vsebino poteka vročitve ni spustilo?

Vročitev pisne seznanitve z očitanimi kršitvami in vabila na zagovor ni bila opravljena v skladu z določbami 140., 141. in tudi ne 142. člena ZPP. Pisanje namreč ni bilo puščeno v hišnem ali izpostavljenem predalčniku na naslovu stanovanja, prav tako toženka ni dokazala, da bi detektiv tožnika posebej opozoril, da se šteje, da je bila vročitev opravljena na dan, ko je bilo obvestilo pritrjeno na vratih. Poleg tega pa tudi ni dokazala, da je tožnik pisanje dvignil, zato se šteje, da je bila opravljena s potekom 15-dnevnega roka, kar je po dnevu predvidenega zagovora. Pravilna pa je tudi ugotovitev, da se tožnik s pisanjem toženke ni seznanil na način, ki je določen v 144. členu ZPP. Kljub temu, da iz detektivskega poročila izhaja, da naj bi bila med tožnikom in detektivom opravljena telefonska komunikacija, v kateri je tožnik odklonil prevzem vabila na zagovor, to ne predstavlja pravilne vročitve, saj je detektiv na vrata tožnikovega stanovanja pritrdil le obvestilo, kje je pisanje s 15-dnevnim rokom, v katerem lahko pisanje dvigne, kar pa ni vročitev po 144. členu ZPP.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali mora delodajalec v primeru vročanja redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z osebno vročitvijo v prostorih delodajalca, po tem, ko je delavec odklonil prevzem odpovedi, ravnati v skladu s 144. členom ZPP in odpoved pustiti na delavčevem delovnem mestu z ustreznim zaznamkom.

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da bi morala toženka potem, ko je tožnica odklonila prevzem odpovedi, ravnati skladno s 144. členom ZPP in odpoved pustiti na tožničinem delovnem mestu. Toženka je namreč odpoved v skladu z zgoraj navedeno določbo drugega odstavka 88. člena ZDR-1 vročala v prostorih delodajalca, zato se šteje, da je bila vročitev takrat opravljena. Šesti odstavek 88. člena ZDR-1 glede vročanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi odkazuje na smiselno uporabo pravil pravdnega postopka, kolikor ni drugače določeno s tem členom, vendar je glede prostorov delodajalca, kjer se opravlja vročanje, določba ZDR-1 jasna in ne zahteva, da se po neuspešni vročitvi odpoved pusti na delavčevi mizi. Ker se šteje, da je tožnica prejela odpoved 13. 11. 2018, je 30-dnevni rok za uveljavljanje sodnega varstva, določen v tretjem odstavku 200. člena ZDR-1, pričel teči 14. 11. 2018 in se iztekel 15. 12. 2018. Tožnica je torej tožbo 24. 12. 2018 vložila po poteku roka. Odločitev sodišča prve stopnje o mobingu in višini odškodnine, ki jo je tožnici priznalo iz tega naslova, je pravilna.

Povzeto pritožbeno naziranje, da obsojenka ni bila dolžna prevzeti sodnega pisanja, in da ji je sodišče neutemeljeno naložilo v plačilo strošek vročanja po detektivu, ki temelji na obdolženki lastnem dojemanju vsebine določb ZKP, na katere se sklicuje, ni pravilno. ZKP zaradi posebne narave kazenskega postopka posebej določa, katera pisanja se vročajo osebno. Če ima obdolženec zagovornika, kot je to v obravnavanem primeru, pa sodišče vroči pisanja iz drugega odstavka 120. člena ZKP zagovorniku in obdolžencu po določbah 119. člena ZKP. V takem primeru teče rok za vložitev pravnega sredstva oziroma odgovora na pritožbo od zadnje vročitve. Kot je obrazloženo v izpodbijanem sklepu, je sodišče prve stopnje sodno pisanje (obtožnico z dne 16. 4. 2020) obdolženi K. P. poslalo na naslov stalnega prebivališča, vendar se je pisanje dvakrat vrnilo z oznako "obveščen, ni dvignil" (l. št. 253 in 273). Zato je sodišče odredilo vročitev po detektivu, ki je obtožnico obdolženi uspešno vročil dne 18. 6. 2020.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je hotel zakoniti zastopnik tožene stranke dne 30. 11. 2017 v prostorih tožene stranke tožniku vročiti izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tako, da bi tožnik prevzem oziroma vročitev podpisal na vročilnici. Tožnik je podpis odklonil, ker je želel izredno odpoved najprej pokazati svojemu pooblaščencu, vendar mu je brez podpisa prevzema zakoniti zastopnik ni hotel izročiti. Tožnik je nato zapustil poslovne prostore tožene stranke. Ker je dokazno breme, da je tožnik odklonil vročitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, na toženi stranki, bi morala ta v postopku dokazati, da je zakoniti zastopnik tožniku odpoved vročal na zakonit način in da je tožnik prevzem brez zakonitega razloga odklonil. Zato bi mu moral zakoniti zastopnik tožene stranke izredno odpoved izročiti kljub temu, da je tožnik odklonil podpis vročilnice in to zapisati na vročilnici (tretji odstavek 149. člena ZPP), če pa tožnik izredne odpovedi ne bi hotel sprejeti, pa bi jo moral zakoniti zastopnik tožene stranke pustiti v prostorih, kjer je tožnik delal in na vročilnici skladno z določbo prvega odstavka 144. člena ZPP zapisati dan, uro, razlog odklonitve prevzema in kraj, kj

Odklonitev sprejema pisanja in odklonitve podpisa vročilnice sta dve različni ravnanji naslovnika, za kateri zakon predpisuje različna postopanja vročevalca. Če naslovnik brez zakonitega razloga odkloni prevzem pisanja, postopa vročevalec po prvem odstavku 144. člena ZPP, če pa naslovnik odkloni podpis vročilnice, postopa vročevalec po tretjem odstavku 149. člena ZPP. Dokazno breme, da je tožnik odklonil vročitve izredne odpovedi, je bilo glede na tretji odstavek 88. člena ZDR-1 na toženi stranki. Tožena stranka ni dokazala, da je zakoniti zastopnik ravnal v skladu s tretjim odstavkom 149. člena ZPP. Tožnik namreč ni nasprotoval vročitvi izredne odpovedi (to odpoved je celo želel prevzeti, da bi jo pokazal svojemu pooblaščencu), odklonil je le podpis vročilnice. Zaradi odklonitve podpisa vročilnice pa zakoniti zastopnik tožene stranke tožniku izredne odpovedi spornega dne sploh ni izročil, saj je to izročitev pogojeval prav s podpisom vročilnice.

Po 44. členu ZUst se del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Zato ne drži, da je potrebno brez uporabe določil ZPP o osebnem vročanju ugotoviti pravilno vročitev po četrtem odstavku 88. člena ZDR-1.

Za odločitev, ali je bil delavcu zagovor omogočen in ali je bil pravočasno seznanjen z očitanimi kršitvami, da bi lahko pripravil zagovor, je pomembno, kdaj mu je bilo pisanje z vabilom na zagovor vročeno. Glede na določbo 95. člena ZUP bi vročevalec lahko pisanje pustil na vratih stanovanja in bi se štelo, da je vročitev opravljena le, če bi tožnik tega dne ob poskusu vročitve sprejem odklonil. Ob dejanski ugotovitvi, da ga ni bilo doma (in torej vročitve ni mogel odkloniti), je sodišče druge stopnje pravilno presodilo, da s tem, ko je vročevalec pisanje pustil na vratih stanovanja, vročitev ni bila opravljena.

Tožena stranka bi tako morala takrat, ko je tožnik odklonil prevzem odpovedi pogodbe o zaposlitvi, odpoved pustiti na njegovem delovnem mestu, ali na drugem ustreznem mestu v svojih prostorih, ter o tem narediti ustrezen zaznamek. S tem njenim ravnanjem bi bilo tožniku omogočeno, da bi se z razlogi iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi lahko seznanil. Tega tožena stranka ni naredila. Očitno pa je vedela, da način vročitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku dne 16. 10. 2015 ni bil pravilen, zato mu je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi poslala po pošti. Tako se je tožnik šele po prejemu poštne pošiljke z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi dne 2. 11. 2015 seznanil z njo in šele takrat je bila vročitev dejansko opravljena. Zaradi tega je bila dne 24. 11. 2015 vložena tožba za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi vložena skladno z določbo 3. odstavka 200. člena ZDR-1 in torej pravočasna.

Glede na določbo 144. člena ZPP, ki se v kazenskem postopku uporablja subsidiarno, je bila vročitev sodbe, ki jo je vročevalec pustil v obsojenčevem izpostavljenem predalčniku, pravilno opravljena.

Sodišči sta ugotovili, da je bil tožničin partner najmanj 10. 9. 2012 seznanjen, da bo vročevalec naslednji dan prinesel pošiljko za tožnico, vendar je takrat vročitev odklonil, obenem pa sodišče prve stopnje tudi ni sprejelo tožničinih navedb in izpovedi, da je bila takrat odsotna. Zato je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo 144. člen ZPP v povezavi s prvim odstavkom 140. člena ZPP, ki ureja postopanje vročevalca v primeru odklonitve sprejema pisanja naslovnika oziroma tistega, ki bi bil pisanje za naslovnika po tem zakonu dolžan sprejeti. V primeru napačne določitve datuma prenehanja delovnega razmerja (in s tem odjave delavca iz zavarovanj) začne tridesetdnevni rok za vložitev tožbe teči z dnem, ko je delavec zvedel za to kršitev, ne glede na prepozno vloženo tožbo za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V takšnem primeru odpoved pogodbe o zaposlitvi seveda velja, vendar to ne preprečuje sodnega varstva tudi proti napačnemu datumu zaključka delovnega razmerja (in napačni odjavi iz zavarovanj) prav na podlagi te odpovedi.

Tožnik je bil dne 16. 10. 2015 izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi dolžan sprejeti, dejstvo, da je odklonil prevzem, pa ne pomeni, da mu je bila odpoved vročena. Tožena stranka bi morala ravnati skladno z določbo 144. člena ZPP, tožniku izredno odpoved pustiti v prostorih delodajalca oziroma na njegovem delovnem mestu ter izpolniti vročilnico. Tega pa ni storila, saj je pisanje poslala tožniku in njegovemu pooblaščencu po pošti. Ker je tožnik izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi prejel 2. 11. 2015, je dne 24. 11. 2015 vložena tožba za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi vložena skladno z določbo 3. odstavka 200. člena ZDR-1 in tako pravočasna.