UPRS sodba I U 338/2012

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Upravna enota v Ljubljani (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo odločila, da se na poslovnem prostoru v izmeri 136,35 m2, v pritličju stavbe v ..., ..., na parc. št. 32/2, vl. št. 215, k.o. ..., sedaj del stavbe št. 903.E, podvložek št. 215/4 (etažna lastnina, ID stavbe 1437) k.o. ..., vzpostavi lastninska pravica za A.A. in B.B., za vsako do ½ (1. točka izreka); da se denacionalizirano premoženje iz 1. točke izreka da v začasno upravljanje skrbnikoma za poseben primer C.C. in E.E. (2. točka izreka); da je zavezanec A., dolžno v roku 15 dni po pravnomočnosti odločbe v 1. točki izreka naveden poslovni prostor predati v posest skrbnikoma za poseben primer (3. točka izreka); da Okrajno sodišče v Ljubljani po pravnomočnosti odločbe po uradni dolžnosti izvede spremembo zemljiškoknjižnega stanja (4. točka izreka) in ugotovila, da je s tem odločeno o predmetnih denacionalizacijskih zahtevkih v celoti (5. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je o zahtevku, ki sta ga 17. 12. 1992 vložili A.A. in B.B., po njuni smrti pa postopek nadaljujejo njuni pravni nasledniki, odločil že z več delnimi odločbami. Predmet izpodbijane odločbe je poslovni prostor v izmeri 136,35 m2 v pritličju stavbe ..., o katerem odloča ponovno na podlagi sodbe tega sodišča opr. št. I U 1675/2009 z dne 20. 4. 2010. Upravni organ ugotavlja, da so izpolnjeni pogoji za denacionalizacijo po 3. in 9. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), da je zavezanka za vrnitev v smislu 51. člen ZDen tožnica, ki pa je vračilu v naravi ugovarjala iz razlogov, da je bila delniška družba kot podjetje v mešani lastnini ustanovljena s kapitalskim vložkom fizičnih oseb (zaposlenih) in pravne osebe (družbenega podjetja) ter da obstajajo ovire za denacionalizacijo po 16. členu ZDen. Upravni organ ugotavlja, da so trgovsko podjetje B. p.o., in fizične osebe 18. 7. 1991 sklenili pogodbo o ustanovitvi podjetja v mešani lastnini – delniške družbe, ki je bila v sodni register vpisana 14. 8. 1991. Osnovni kapital, ki je po ustanovitveni pogodbi znašal 142.163.099,30 din, je bil razdeljen na 15.387 navadnih delnic razreda A v skupni višini 20.003.100 din in 9.397 prednostnih delnic razreda C v skupni višini 122.159.999,30 din. Ustanovitveni kapital so vpisali B., p.o., 3.077 navadnih delnic in 9.397 prednostnih delnic, fizične osebe pa 12.310 navadnih delnic. B., p.o., je delnice vplačala v stvareh (s poslovnimi prostori) v vrednosti 122.159.999 din. Upravni organ nadalje ugotavlja, da je Agencija RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje (v nadaljevanju Agencija) v postopku revizije lastninskega preoblikovanja podjetja v mešani lastnini ugotovila, da je pri njegovi ustanovitvi prišlo do oškodovanja družbene lastnine in da je družbeni pravobranilec sprožil sodni postopek za ugotovitev ničnosti vpisa v sodni register ter razveljavitve posameznih pravnih dejanj in pogodb, ki se je končal s poravnavo, s katero se je A., d.d., zavezala plačati Slovenski razvojni družbi 94.732,67 EUR. Zaradi ugotovitev dejstev, ki so pomembna za uporabo 16. člena ZDen v skladu z razlago Ustavnega sodišča RS v odločbi št. U-I-72/93, je upravni organ imenoval izvedenko finančne stroke E.E., ki je z izvedencem gradbene stroke F.F. (ta je cenil poslovne prostore, ki so bili vloženi kot stvarni vložek) pripravila cenitveno poročilo z dne 8. 6. 2006. Po njenih ugotovitvah je bilo ob ustanovitvi podjetja v mešani lastnini razmerje med zasebnim in družbenim kapitalom 5,5% : 94,5% v korist družbenega kapitala (po primerjavi vložkov zasebnih vlagateljev in stvarnega vložka družbena podjetja, kot ga je ocenil cenilec F.F.) oziroma je zasebni vložek predstavljal 4,7% vplačanega osnovnega kapitala (ob oceni stvarnega vložka družbenega podjetja na podlagi neto aktive družbenega podjetja). Glede cenitve nepremičnin, ki jo je izdelal cenilec G.G. – datirana je iz julija 1991, opravljena je bila 31. 12. 1990 in revalorizirana do 30. 4. 1991, izvedenka E.E. meni, da bi morala biti revalorizirana do dneva ustanovitve podjetja oziroma do dneva vplačila osnovnega kapitala. Na ta dan je po njeni oceni revalorizirana vrednost stvarnega vložka za najmanj 199.135.000 din višja od stvarnega vložka, ki ga je B., p.o., registrirala kot stvarni vložek. V zvezi s tožničinim sklicevanjem na pravdni postopek, v katerem sta bili izdani sodbi Višjega sodišča opr. št. I Cpg 462/2000 in Vrhovnega sodišča opr. št. III Ips 113/000, prvostopenjski organ navaja, da ne gre za rešitev predhodnega vprašanja, na katero bi bil vezan in poudarja, da je bila v zadevi opr. št. VII Pg 61/96 sklenjena izvensodna poravnava, s katero se je Tkanina zavezala plačati 94.732,67 EUR. Na tožničine ugovore je obrazloženo odgovorila izvedenka in ji organ sledi.

Glede vprašanja, ali so v obravnavanem primeru podani elementi, ki kažejo na špekulativnost in fiktivnost poslov in aktov pri prenosu premoženja iz družbene pravne osebe v premoženje pravne osebe v mešani lastnini, prvostopenjski organ navaja, da je pridobil mnenje Inštituta za javno upravo z dne 10. 2. 2005, to pa se sklicuje na mnenju izvedenke E.E., ki ugotavlja nezakonitost, nedopustnost in neskladnost z računovodskimi standardi. Inštitut meni, da je ravnanje v zvezi s prenosom poslovnega prostora, ki je v nasprotju z zakoni, šteti za špekulativno oziroma fiktivno v smislu 89. člena ZDen. Prvostopenjski organ poleg obeh mnenj še ugotavlja, da je A., p.o., izvedla statusno preoblikovanje v času, ko je bil ZDen že v obravnavi in je lahko pričakovala, da bo denacionalizacijski zavezanec. Opozarja pa tudi na ob revidiranju ugotovljeno oškodovanje družbene lastnine.

V zvezi z vsebinsko popolnitvijo pojma „bagatelnost“ prvostopenjski organ meni, da ne more uporabiti razlage po Slovarju slovenskega knjižnega jezika. Pri vseh ugotovitvah višine zasebnega kapitala 4,7%, 5,5%, 7,9% ali 11,25% (ki ga priznava zavezanec) pa je utemeljen zaključek, da je bil zasebni vložek ob ustanovitvi mešanega podjetja bagatelen. Tudi po merilu 30% vrednosti iz ZDen (25., 26. in 72. člen) bi bil zaključek enak.

Očitno nesorazmerje med zasebnim vložkom in vrednostjo podržavljenega premoženja (1,98 : 1) v konkretnem primeru ni podano. Glede na vse prej navedeno pa prvostopenjski organ meni, da so izpolnjeni pogoji za vračilo predmetnega poslovnega prostora v naravi. O višini odškodnine za razliko v njegovi večvrednosti zaradi vlaganj zavezanca bo odločil z dopolnilno odločbo.

Drugostopenjski organ je zavrnil tožničino pritožbo zoper odločbo prve stopnje. Strinjal se je s prvostopenjskim organom, da je za ugotavljanje razmerja med zasebnim in družbenim vložkom odločilen datum nastanka denacionalizacijskega zavezanca in da je do tedaj treba valorizirati vrednost stvarnega vložka. Meni, da je za pravilno ugotovitev stvarnega vložka treba obravnavati premoženje podjetja v celoti in ne samo premoženja, ki so ga predstavljale nepremičnine, ker se je tudi ustanovitveni kapital za podjetje v mešani lastnini vplačal za podjetje kot tako v celoti in ne samo za nepremičnine podjetja. Zato šteje za pravilen izračun izvedenke, da je na dan 1. 8. 1991 znašala vrednost stvarnega vložka 321.295.000 din. Upoštevajoč celotno vrednost vložka družbenega podjetja (321.295.000 din in 4.000.000 din) ter vrednost zasebnega vložka (16.003.000 din) je znašal kapital ustanovljenega podjetja v mešani lastnini 341.298.000 din, od česar zasebni kapital predstavlja le 4,7% ustanovitvenega kapitala. Nadalje drugostopenjski organ ugotavlja, da je podjetje za vložen družbeni kapital v višini skoraj 90% vsega kapitala izdalo prednostne neparticipativne delnice z manj kot 20% glasovalnih pravic, za vložen zasebni kapital v višini le 10% vsega vloženega kapitala pa navadne delnice z več kot 80% glasovalnih pravic, kar kaže, da tako ustanovljena upravljalska upravičenja niso bila ustanovljena sorazmerno in pravično glede na ustanovitvene deleže. Zato je mogoče zaključiti, da je bilo podjetje ustanovljeno z zanemarljivim delom zasebnega kapitala in je že iz tega razloga mogoče poslovni prostor vrniti v naravi. Sklicuje se še na revizijska poročila, sodbe in sklenjeno sodno poravnavo, vse v zvezi z oškodovanjem družbene lastnine. Ker že ugotovljeno neenakopravno razmerje med zasebnim in družbenim kapitalom zadostuje za vsebinsko zapolnitev pravnega standarda bagatelnosti, ni treba ugotavljati obstoja očitnega nesorazmerja med vrednostjo lastninskega vložka in premoženja, ki je predmet denacionalizacije. V zvezi z ugotovitvijo tega razmerja pa pripominja, da ga je prvostopenjski organ utemeljeval na celotnem deležu zasebnega kapitala in le na vrednosti štirih nepremičnin, ki predstavljajo le manjši del vrednosti celotnega podjetja. Taka ugotovitev je nelogična in v nasprotju z dejstvom neenakopravnega razmerja med vložki ustanovitvenega kapitala. Meni, da se zasebni vložek ne more primerjati kot celota primerjati z vrednostjo premoženja denacionalizacijskih upravičencev, ki bi ga bilo mogoče vrniti v naravi, saj to predstavlja le del podjetja, kamor se je vlagal nov kapital, ampak se lahko primerja le sorazmeren del tega zasebnega kapitala. Vprašanje špekulativnosti je pravno vprašanje. V spis vloženih listin prvostopenjski organ v tej smeri ni presojal, vendar je njegova odločitev zaradi ugotovljene bagatelnosti vloženega zasebnega kapitala pravilna.

Tožnica vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov. Navaja, da je prvostopenjski organ svojo odločitev oprl na mnenje izvedenke E.E., ki ga je ta oprla na neobjavljeno Navodilo v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS o ugotavljanju bagatelnosti oziroma nesorazmernosti in špekulativnosti po določbah zakona o denacionalizaciji. To navodilo vsebuje merila za presojo bagatelnosti, nesorazmernosti in špekulativnosti, ki so v nasprotju z merili v odločbi Ustavnega sodišča RS št. U-I-72/93. Tožnica se sklicuje na mnenje cenilca H.H., da je bila valuta ocenjevanja stvarnega vložka 31. 12. 1990 in je zato treba po pravilih ocenjevanja uporabiti tedaj veljavne predpise. Po mnenju tega cenilca so cenitve cenilca F.F. napačne zaradi uporabe napačne uporabe valute in previsoke ocene komunalne opreme in sicer zaradi previsoke izhodiščne cene. Če upravni organ ni sprejel cenitev G.G. in H.H., bi moral imenovati novega cenilca. Izvedenka E.E. je kljub izjavam G.G. in ugotovitvam v sodbah, da je pri ocenjevanju stvarnega vložka upoštevana tudi oprema, le-to dodatno upoštevala, kar pomeni, da je vrednost opreme v stvarnem vložku upoštevana dvakrat. Vrednost stvarnih vložkov tudi ni mogoče ugotavljati po metodi neto aktive, ker družbeno podjetje ni vložilo neto aktive, temveč stvarne vložke. Izračun prav tako ni mogoč po stanju na dan 31. 12. 1991 ali celo 31. 5. 1992, (pripojitev B. p.o., C. p.o). Tožnica navaja, da je posebej odkupila zaloge, kar pomeni, da je trditev, da je družbeno podjetje preneslo vsa sredstva, nepravilna. V potrditev, da je cenilec G.G. upošteval opremo, se tožnica sklicuje na sodbi I Cpg 462/00 in III Ips 113/00. Izračun zasebnega vložka v višini 4,7% iz navedenih razlogov ni pravilen. Nadalje tožnica pojasnjuje, da so priprave za njeno ustanovitev potekale konec leta 1990 in v začetku leta 1991. Določeno je bilo, da bo za vrednost stvarnega vložka družbenemu podjetju izdala delnice, nominirane v DEM. Zato je bilo treba cenitev, katere valuta je bila 31. 12. 1990, revalorizirati na 30. 4. 1991. Tedaj oziroma od 20. 4. 1991 je bil tečaj marke 13 din in je tak ostal tudi 1. 8. 1991, zato izvedenka, ki napačno navaja, da je 30. 4. 1991 marka znašala 9 din, ni imela podlage za revalorizacijo stvarnega vložka do vplačila denarnih vložkov. Tožnica navaja, da izvedenka ni odgovorila na njene pripombe. Upoštevanje napačnega tečaja marke, upoštevanje časovnih točk vrednotenja brez vrednotenja predhodnih poslovnih dogodkov, neobrazloženo vrednotenje, nepravilno upoštevanje vloženih sredstev kažejo na neutemeljenost obrazložitve izpodbijane odločbe, da je izvedenka pravilno ugotovila in natančno obrazložila, kako je ovrednotila in revalorizirala oba vložka. Izvedenka ni revalorizirala obeh vložkov, ampak le vložek družbenopravne osebe. Sklep, da je vložek zasebnega kapitala bagatelen, je napačen, ker ne znaša 4,7%, ampak 11,257% in ker znesek 16.003.000 din ni bagatelen. V zvezi z oceno prvostopnega organa, oprto na izvedenkine trditve o nezakonitem in špekulativnem lastninjenju ter fiktivnih poslih tožnica poudarja, da je bila ustanovljena v skladu z Zakonom o podjetjih, zato je tudi navedba drugostopenjskega organa, da so fizične osebe plačale nesorazmerno malo in prevzele celo podjetje, neutemeljena. To ne drži, tožnica je postala lastnica celotnega podjetja šele po odkupu vseh prednostnih delnic od družbenega podjetja, za kar je bila kupnina v celoti plačana. V skladu s stališčem Ustavnega sodišča je treba špekulativni namen dokazati, kar pa v dosedanjem postopku ni bilo storjeno. Tožnica zatrjuje, da so bile vse kapitalske spremembe pravilno izvedene in vpisane v sodni register. Meni, da bi organ moral slediti sodbam I Cpg 462/00 in III Ips 113/00, iz katerih je razvidno, da je bila vrednost stvarnega vložka ob ustanovitvi tožnice pravilno ugotovljena, saj ga k temu zavezuje 144. člen ZUP/86. Upravni organ se samo sklicuje na mnenje izvedenke in Inštituta za javno upravo, kljub temu, da gre za pravna vprašanja, ki so izključno v njegovi pristojnosti. Nadalje tožnica meni, da je prvostopenjski organ napačno uporabil merilo bagatelnosti, saj se po odločbi U- I- 72/93 merilo bagatelnosti uporabi le v primeru, ko obstaja očitno nesorazmerje med zasebnimi vložki in vrednostjo podržavljenega premoženja, ki se vrača. To pravilo je drugostopenjski organ priredil, zmotno pa tudi meni, da naj se ne bi primerjal celoten zasebni vložek z nacionaliziranim premoženjem, ki naj se vrača (štiri nepremičnine), ampak njegov sorazmeren del. Ker je prvostopenjski organ ugotovil, da razmerje med zasebnim vložkom in podržavljenim premoženjem ni nesorazmerno, ugotavljanje bagatelnosti ni bilo potrebno. Ugotavljanje deleža zasebnega vložka je torej neutemeljeno in ne glede na izid ne more predstavljati podlage za vračanje podržavljenega premoženja, saj bi se z vračanjem premoženja zgodila nova krivica zasebnim vlagateljem. Neutemeljeno je sklicevanje na merilo 30% iz ZDen, saj se to nanaša na premoženje, ki se vrača in ne na razmerje do kapitalskega deleža družbenega kapitala. V obravnavanem primeru je zasebni vložek 2,4 krat večji od podanega zahtevka za vrnitev podržavljenih nepremičnin, kar predstavlja 240 %. Poleg tega 30 % predstavlja domnevo o bistvenem povečanju ali zmanjšanju vrednosti, torej ne more biti merilo za bagatelo. Po 25. in 26. členu ZDen pa se upošteva vsaka vrednost, ki je enaka vsaj polovici BDP na prebivalca pred vložitvijo denacionalizacijskega zahtevka. Tožnica meni, da je za bagatelnost uporaben pojem bagatele iz slovarja slovenskega jezika. Glede razmerja med vrednostjo zasebnega vložka in vrednostjo podržavljenega premoženja (1,98 : 1), kot ga je navedel prvostopenjski organ v svojem poročilu, tožnica ugovarja, da ni jasno, kako ga je postavil. Upoštevajoč izračune H.H. in G.G. je to razmerje v korist vrednosti zasebnega vložka 2,4 : 1. Prvostopenjskemu organu tožnica očita, da se v zvezi s špekulativnostjo in fiktivnostjo v svojem navajanju dejstev ni opredelil, zakaj naj bi bili ti dogodki ali posli špekulativni ali fiktivni, njej pa tudi ni bila dana možnost, da se o tem izjavi in zavaruje svoje pravice. Ker gre za pravno vprašanje, ga mora rešiti sam upravni organ in ne izvedenka oziroma Inštitut za javno upravo. Tožnica poudarja, da je bila odločba Agencije RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje s sodbama I Cpg 462/00 in III Ips 113/2000 odpravljena, v sodbah pa je bilo ugotovljeno, da družbeno premoženje ni bilo oškodovano in da je stvarni vložek vseboval tudi opremo. Po 144. členu ZUP/86 je bil organ na sodbi vezan. Zatrjevanega oškodovanja družbene lastnine po 48. členu Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij torej ni bilo. Ustanovitev tožnice je bila legalna in vpisana v sodni register 14. 8. 1991. Tudi ostali poznejši posli (pogodba o kreditu, pogodba o prevzemu zalog) so bili sklenjeni in izpolnjeni v skladu s predpisom, resnični in nešpekulativni. Prav tako sodna poravnava z dne 16. 2. 2000 dokazuje, da so očitki v revizijskem poročilu neutemeljeni. Podrejeno pa tožnica še opozarja, da prvostopenjski organ ni upošteval njenih vlaganj, ki so bistveno povečala vrednost nepremičnine. O tem bi moral seznaniti upravičenca, da bi izbral obliko vrnitve. Tožnica predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo in zahtevek za denacionalizacijo zavrne, podrejeno pa, da po odpravi zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

Stranke z interesom I.I., C.C., J.J., K.K. in L.L. v odgovoru na tožbo prerekajo tožbene navedbe in v celoti vztrajajo pri pravilnosti obeh odločb. Menijo, da je upravni organ v ponovljenem postopku v celoti sledil napotilom Vrhovnega sodišča in Upravnega sodišča, da utemelji pravni standard „bagatelni vložek“, kar je bilo edino nepojasnjeno vprašanje v prvem postopku. Stranke menijo, da je bil ta standard ugotovljen na pravilih stroke (in ne po Navodilu). Pravilno je bilo ugotovljeno, da je zasebni kapital predstavljal 4,7 % ustanovitvenega kapitala. Skladno z napotilom Vrhovnega sodišča, da je za ugotovitev bagatelnosti deleža treba upoštevati druge okoliščine, je bilo v ponovnem postopku tudi ugotovljeno, da so delnice vlagateljem zasebnega kapitala, ne glede na njihov bagatelni vložek, prinašale večje ugodnosti kot delež (90%), ki ga je vplačala B. p.o.. To velja, tudi če bi bil delež zasebnega kapitala 11,25%, kot je izračunal izvedenec G.G. To pa zadošča za ugotovitev, da so izpolnjeni pogoji za vrnitev nepremičnine v naravi. Ne drži, da se je upravni organ pri razlagi pojma bagatelnosti skliceval le na izvedenkino mnenje; to je dalo le izhodišča. Stranke še navajajo, da tudi iz Zakona o gospodarskih družbah, Zakona o prevzemih in drugih zakonov izhaja, da se kot delež, iz katerega izhajajo določene ključne obveznosti njihovih imetnikov ali delničarjev, začne od 25% navzgor. Stranke menijo, da je izvedenka E.E. mnenje izdelala strokovno, upravni organ pa je poleg njenega mnenja proučil še razpoložljivo dokumentacijo v postopkih, ki so se vodili v zvezi z ugotavljanjem oškodovanja družbene lastnine. Stranke se opredeljujejo tudi do posameznih izračunov izvedenke in podajajo navedbe v zvezi z ustanovitvijo podjetja v mešani lastnini. Prerekajo tudi tožbene navedbe, da ni bilo podanih elementov nezakonitega in špekulativnega lastninjenja ter fiktivnih poslov. Pri tem se sklicujejo na ugotovitve Agencije RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje, da je ob ustanovitvi mešanega podjetja prišlo do oškodovanja družbene lastnine, to ugotovitev pa izvensodna poravnava ni izničila. Navajajo, da špekulativnega namena ni treba posebej dokazovati in da za vrnitev premoženja zadostuje že sam obstoj špekulativnih poslov. Špekulativnost je pri tožnici podana pri prenosu premoženja iz družbene pravne osebe v premoženje pravne osebe v mešani lastnini in v izkazanem razmerju zasebnega in družbenega kapitala glede na pridobljene pravice delničarjev iz naslova vloženega ustanovnega kapitala. Sodni postopek, ki se je končal s sodbama opr. št. I Cpg 462/00 in III Ips 113/00, ni predhodno vprašanje za denacionalizacijski postopek in upravni organ po 114. členu ZUP/86 na ti sodbi ni bil vezan. Pripominjajo, da tožnica v teku 20 let trajajočega postopka zahteve za izločitev izvedenke ni vložila tako, kot to določa ZUP. Edini argument, ki ga navaja za izločitev, je drugačna cenitev, kot je bila potrjena s prej navedenima sodbama. Predlagajo zavrnitev tožbe in zahtevajo povrnitev stroškov postopka.

Stranki z interesom D.D. in M.M. v odgovoru na tožbo prerekata tožbene navedbe.

Tožnica je v pripravljalnih vlogah prerekala navedbe strank z interesom in vztrajala pri tožbenih navedbah.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna uporaba določbe četrtega odstavka 16. člena ZDen, ki ureja vračanje premoženja, katero je po podržavljenju postalo državna oziroma družbena lastnina, nato pa prešlo v osnovni kapital podjetja v mešani lastnini. Zakonska določba, ki se glasi: premoženje pravnih oseb v mešani lastnini se lahko vrača le v obliki lastninskega deleža na pravni osebi do višine deleža družbenega premoženja, določa obliko vračanja – dopušča le vzpostavitev lastninskega deleža na pravni osebi v mešani lastnini (torej nemožnost vračanja v naravi).

Ustavno sodišče RS je z odločbo št. U-I-72/93 z dne 20. 4. 1995 določbo četrtega odstavka 16. člena ZDen razveljavilo, kolikor se nanaša na pravne osebe v mešani lastnini, v katerih je zasebni oziroma tuji kapital udeležen z bagatelnimi vložki. V nadaljevanju svoje odločitve „v ostalem delu določba četrtega odstavka 16. člena ni v nasprotju z ustavo, če se razlaga in uporablja tako, kot je navedeno v obrazložitvi te odločbe“ je Ustavno sodišče RS podalo ustavnoskladno razlago te določbe. Razlogovalo je, da izjemo od uporabe določbe četrtega odstavka 16. člena pomenijo primeri, ko se pri obravnavanju posameznega primera izkaže, da je lastninski vložek v očitnem nesorazmerju z vrednostjo premoženja denacionalizacijskega upravičenca, ki bi ga bilo sicer mogoče vrniti v naravi, zlasti če gre za bagatelne lastninske vložke.

Navedena odločitev Ustavnega sodišča RS pomeni, da v primeru, ko je zasebni kapital v mešanem podjetju bagatelen, ni ovire, da se podržavljeno premoženje, ki je bilo kot družbeno premoženje vloženo v mešano podjetje, vrne v naravi. Če je dejansko stanje takšno, že to zadošča za odločitev o vračanju v naravi in dodatno tehtanje učinkov te oblike denacionalizacije na pravni položaj vlagateljev zasebnega kapitala (Ustavno sodišče RS ga obravnava z vidika varovanja korporacijskih pravic, ki jih imajo zasebni vlagatelji na podjetju kot sicer samostojni pravni osebi) in pravice denacionalizacijskih upravičencev ni potrebno. Ocena sorazmernosti med zasebnim vložkom v podjetje in premoženjem denacionalizacijskih upravičencev, ki bi se iz podjetja vračalo, postane pomembna šele, če ocena bagatelnosti zasebnega vložka v mešano podjetje ne dopušča vrnitve v naravi, bila bi pa ta oblika vračanja dopustna, če bi bil pravni interes za varovanje lastninske pravice denacionalizacijskih upravičencev močnejši od takega pravnega interesa zasebnih vlagateljev. Bagatelnost, ki jo v tej zvezi navaja Ustavno sodišče RS, še okrepi močnejši položaj denacionalizacijskih upravičencev, ni pa to tista okoliščina, ki je odločujoča; zaradi bagatelnosti zasebnega vložka same po sebi je Ustavno sodišče RS četrti odstavek 16. člena ZDen razveljavilo.

Sodišče ugotavlja, da sta oba upravna organa določbo četrtega odstavka 16. člena ZDen uporabila tako, kot je navedeno v prejšnji točki obrazložitve te sodbe. Takšno razumevanje navedene določbe izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča RS, opr. št. X Ips 234/2008 z dne 17. 9. 2009, v zvezi s katerim je v predmetnem denacionalizacijskem postopku Upravno sodišče RS odločalo s s sodbo opr. št. I U 1675/2009 z dne 20. 4. 2010, v izvrševanju te sodbe pa je bila izdana izpodbijana odločba. V 11. točki obrazložitve sklepa opr. št. X Ips 234/2008 z dne 17. 9. 2009 je Vrhovno sodišče RS navedlo, da za razveljavitev četrtega odstavka 16. člena ZDen zadošča bagatelnost zasebnega vložka v izjemnih primerih (če je očitno neznaten, minimalen, simboličen). Če pa se razmerje med zasebnim in družbenim vložkom v mešano podjetje ugotavlja na novo z izvedenci, je treba še posebej utemeljiti, zakaj primerjava teh deležev zadošča za ugotovitev, da so izpolnjeni pogoji za vrnitev premoženja v naravi. S tem je dalo usmeritev za ugotavljanje bagatelnosti.

Iz podatkov predloženega spisa izhaja, da je bila tožnica vpisana v sodni register 14. 8. 1991 z osnovnim kapitalom 142.163.099,30 din. Vložek družbene lastnine – B. p.o., je sestavljal stvarni vložek (njeni poslovni prostori), ovrednoten na 122.169.099,30 din in denarni vložek 4.000.000,00 din, zasebni vložek pa je predstavljal denarni znesek v višini 16.003.000,00 din. Ta struktura kapitala je izkazovala 88,743 % delež lastništva družbenega kapitala in 11,257 % delež lastništva zasebnega kapitala. Za ponovno ugotavljanje razmerja med zasebnim in družbenim kapitalom je prvostopenjski organ določil izvedenko finančne stroke E.E., ki je pri izračunu upoštevala cenitev nepremičnin, katero je izdelal cenilec F.F. Po izračunu izvedenke znaša to razmerje, upoštevajoč družbeni vložek v obliki stvarnega vložka B. p.o., kot ga je ocenil cenilec F.F. (270,114.000 din) in v obliki denarnega vložka (4,000.000 din) ter zasebni denarni vložek (16,003.000 din) 5,5% : 94,5% v korist družbenega kapitala. Ob oceni stvarnega vložka na podlagi neto aktive družbenega podjetja B., p.o., pa znaša to razmerje 4,7% : 95,3% v korist družbenega kapitala.

Sodišče se najprej opredeljuje do razmerja med denacionalizacijskim postopkom in sodnim postopkom, v katerem sta bili izdani sodbi Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 462/2000 in Vrhovnega sodišča opr. št. III Ips 113/2000. Po mnenju sodišča upravni organ pri odločanju o obliki denacionalizacije nanju ni bil vezan, saj ne predstavljata rešitve predhodnega vprašanja za denacionalizacijski postopek. Navedeni sodbi sta bili izdani v postopku revizije, katero je uzakonil Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij, in je bila predvidena za podjetja, ki so se od 1. 1. 1990 do uveljavitve tega zakona kakorkoli statusno preoblikovala ter je obstajal utemeljen sum, da je pri tem prišlo do oškodovanja družbene lastnine. V postopku revizije se je opravil finančni, računovodski in pravni pregled, kot je to urejala Uredba o načinu izvedbe postopkov revizije. Revizijski postopek v smislu ZLPP je bil namenjen vzpostavitvi pravilnega prikazovanja družbenih sredstev (48b. člen ZLLP), v konkretnem primeru popravi v poslovnih knjigah očitani prenizko izkazani vrednosti nepremičnin glede na vrednost, navedeno v cenilnem elaboratu cenilca G.G. Ustavno sodišče RS pa je v odločbi št. U-I-133/93 z dne 31. 3. 1994 poudarilo, da revizija po ZLPP ne izključuje možnosti, da upravičenci sprožijo katerikoli drug postopek pred ustreznim sodiščem in drugimi organi za uveljavljenje pravic, predviden z drugimi ustreznimi predpisi. V konkretnem primeru je upravni organ, ko je ocenjeval razmerje med zasebnim in družbenim kapitalom v mešanem podjetju, da bi lahko določil obliko denacionalizacije, ugotovil drugačno prometno vrednost nepremičnin, ki so bile vložene v mešano podjetje, kot jo je cenilec G.G. izračunal v preliminarnem poročilu, ki je bilo podlaga za registracijo osnovnega kapitala, vplačanega s stvarnim vložkom družbenega podjetja B., p.o.. Dejanska podlaga odločanja v upravnem postopku ni bila enaka kot v postopku revidiranja.

Pravilno je po presoji sodišča stališče, da je ugotavljanje razmerja med zasebnim in družbenim kapitalom treba časovno vezati na nastanek denacionalizacijskega zavezanca. A. d.d., je bila ustanovljena na podlagi tedaj veljavne zakonodaje (Zakona o podjetjih, Uredbe o vpisu podjetij in drugih pravnih oseb, ki opravljajo gospodarsko dejavnost, v sodni register), po kateri je mešano podjetje z vpisom pogodbe o ustanovitvi oziroma sklepa ustanovne skupščine v sodni register pridobilo pravno in poslovno sposobnost (83. člen Zakona o podjetjih). Po podatkih v upravnem spisu je bila A., d.d., vpisana v sodni register 14. 8. 1991.

Če je presečni datum ugotavljanja razmerja med zasebnim in družbenim kapitalom konstituiranje mešanega podjetja v avgustu 1991, je tudi po mnenju sodišča pri cenitvi nepremičnin treba uporabiti v tem letu veljavne predpise, tj. Pravilnik o enotni metodologiji za izračun prometne vrednosti stanovanj, stanovanjskih hiš in drugih nepremičnine, Odlok o povprečni gradbeni ceni stanovanj in povprečnih stroških komunalnega urejanja stavbnih zemljišč na območju ljubljanskih občin, veljaven v tem letu, ter tedaj veljavne strokovne metode in izhodišča za ocenjevanje prometne vrednosti nepremičnin. Iz istega razloga je treba tudi ugotovljeno vrednost stvarnega vložka revalorizirati do ustanovitve podjetja. S tem je vzpostavljeno enako izhodišče za vrednotenje stvarnega vložka družbenega podjetja in denarnega vložka zasebnih vlagateljev, ki je bil vplačan 1. 8. 1991.

V izvedenskem mnenju z dne 8. 6. 2006, dopolnjenem v septembru tega leta, na katerega se sklicuje upravni organ, je podrobno pojasnjeno, zakaj izvedenka meni, da je preliminarna cenitev cenilca G.G. neustrezna: temeljila je na napačnih izhodiščih, cenilec pri izračunu ni uporabil rentabilnostnega faktorja, uporabil pa je poseben faktor K6 (vrednost premičnin in opreme), neobičajno je uporabil faktor K3 (vpliv etažnosti), cenitev je revaloriziral z indeksom cen le do 30. 4. 1991 in ne do ustanovitve podjetja. Nadalje pa primerja na podlagi istih podatkov, na podlagi metodologije, veljavne v času izdelave cenitve in na isti dan opravljano cenitev cenilca F.F. s cenitvijo cenilca G.G. in med njima ugotavlja znatno razliko. Da bi bila strokovna preveritev cenitve cenilca G.G. napačna, po mnenju sodišča tožnica s strokovnimi argumenti ni uspela izpodbiti. V 18. točki obrazložitve te sodbe je sodišče že pojasnilo, da je treba stvarni vložek ovrednotiti glede na čas ustanovitve mešanega podjetja, v 19. točki obrazložitve pa je zavzelo stališče, da je treba uporabiti tedaj veljavne predpise in metode vrednotenja. Tožnica pa ne zanika, da cenilec G.G. cenitve ni izdelal po predpisih, veljavnih leta 1991, torej so njegove cenovne osnove napačne. Tega ne spremeni dejstvo, da je cenilec G.G., ki je cenitev opravil v juliju 1991, navedel kot valuto ocenjevanja 31. 12. 1990 in da so bile delnice za stvarni kapital nominirane v DEM, saj se je osnovni kapital v pogodbi o ustanovitvi glasil na nominalni znesek v dinarjih. Zaradi tega sodišče tudi meni, da se cenitev valorizira do ustanovitve mešanega podjetja, ne pa le do 30. 4. 1991, kot je storil cenilec G.G. Glede na navedeno je upravni organ, ko je ugotavljal razmerje med zasebnim in družbenim vložkom, lahko štel, da to ni takšno, kot so ga izkazovali ustanovitveni akti.

Razmerje med zasebnim in družbenim vložkom, izračunano na podlagi ovrednotenega družbenega stvarnega vložka in zasebnega denarnega vložka, je po ugotovitvah izvedenke E.E. 5,5% : 94,5% v korist družbenega kapitala. Ta izračun je po ugotovitvi sodišča preverljiv. Izvedenka je pojasnila, da je pri tem izračunu izhajala iz cenitve nepremičnin, ki jo je po, v letu 1991 veljavnih predpisih, opravil cenilec F.F. (njegova cenitev je v izvedenskem mnenju povzeta na strani 14, na strani 15 pa je prikazana primerjava med njegovo cenitvijo in cenitvijo cenilca G.G.). Revalorizirana vrednost cenitve na dan 1. 8. 1991 je bila 270.114.000 din (razvidno iz tabele na strani 24). Navedena vrednost stvarnega vložka skupaj z denarnim vložkom B. p.o., daje v razmerju do zasebnega denarnega vložka prej naveden rezultat. Prav tako je možen preizkus izračuna razmerja med zasebnim in družbenim kapitalom za primer, ko je izvedenka stvarni vložek ocenila na podlagi neto aktive B. p. o. Izračun prikazuje tabela na strani 19 (cenitev F.F. je prikazana na strani 15) in kaže, da je bila neto aktiva – trajni kapital B. p. o., 173.006.000 din, povečan za inflacijo pa na dan 1. 8. 1991 321.295.000 din. Po tem izračunu bi zasebni vložek predstavljal 4,7% vplačanega osnovnega kapitala.

Navedena izračuna sta narejena na izhodiščih, katerim je sodišče že pritrdilo (upoštevanje predpisov, veljavnih leta 1991, valorizacija do ustanovitve mešanega podjetja). To so pravna vprašanja in ne finančno strokovna vprašanja, zato tožnica ne more iz teh razlogov uspešno izpodbijati strokovnosti mnenja izvedenke E.E. Tožničina trditev, da je izvedenka upoštevala stanje 31. 12. 1991 ali 31. 5. 1992, pa ne drži. S knjigovodskim stanjem A., d.d., na dan 31. 12. 1991 in izkazanimi terjatvami nedelujoče B., p.o., do A. d.d., na dan 31. 5. 1992, je izvedenka le podkrepila svoj izračun (stran 20 in 25 izvedenskega mnenja). Sodišče meni, da njenemu mnenju ni moč odvzeti verodostojnosti, če je navedla, da je bila vrednost marke na dan 30. 4. 1991 9 din, saj izračun na ta dan ni relevanten, vse izračune pa je izvedenka podala v dinarjih. Njeni izračunu so po že navedenem v tej sodbi obrazloženi in preverljivi. Kot take jih je upravni organ tudi sprejel, zato ni imel podlage za postavitev novega izvedenca. Sodišče prav tako ne more slediti trditvam tožnice, da je izvedenka svoje mnenje oprla na Navodilo v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS o ugotavljanju bagatelnosti oziroma nesorazmernosti in špekulativnosti po določbah ZDen. Izvedenka je z vidika finančne stroke izračunala kapitalska razmerja, kot ji je naložil upravni organ, njihovo upoštevanje pri ugotavljanju relevantnih pravnih razmerij pa je bilo stvar upravnega organ. Tudi kolikor se je opredeljevala do bagatelnosti zasebnega vložka, to upravnega organa pri odločanju ni vezalo. Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je temu pojmu dal vsebino sam.

Glede na navedeno se je po mnenju sodišča upravni organ pri ugotavljanju razmerja med zasebnim in družbenim kapitalom lahko oprl na izračun izvedenke F.F. Oba izračuna, ki ju je podala v svojem izvedeniškem mnenju, se med seboj bistveno ne razlikujeta. Tudi delež 5,5% zasebnega kapitala, izračunan ob upoštevanju le stvarnega vložka - kolikor ne bi bilo mogoče upoštevati, da je ta delež, izračunan po metodi neto aktive 4,7%, čemur tožnica nasprotuje, ker družbeno podjetje v mešano podjetje ni vložilo vseh svojih sredstev - kaže, da je bil zasebni kapital v osnovnem kapitalu mešanega podjetja ob njegovi ustanovitvi udeležen v zelo nizkem odstotku.

Prvostopenjski organ je vsem izračunom o udeležbi zasebnega kapitala v osnovnem kapitalu mešanega podjetja (4,7%, 5,5%, 7,9% in 11,25%) pripisal pomen bagatelnosti. Kolikor se pri tem sklicuje na merilo 30% iz ZDen, sodišče meni, da ta primerjava ni ustrezna, ker ne gre za primerljive situacije. Zato ni možen sklep, da je zasebni kapital, ker ni dosegel 30%, bagatelen. Oceno o bagatelnosti pa je dopolnil drugostopenjski organ, ki iz predloženih listin povzema, da so bile za družbeni kapital izdane prednostne neparticipativne delnice z manj kot 20% glasovalnih pravic, za zasebni kapital pa navadne delnice z več kot 80% glasovalnih pravic. Z vidika ugotavljanja kapitalskega razmerja za potrebe odločanja o obliki denacionalizacije ni pomembno, da je bila taka izdaja delnic skladna z zakonom. Tudi po razmerju iz ustanovitvenih aktov (88,743 % družbenega kapitala in 11,257 % zasebnega kapitala) namreč kaže na veliko nesorazmerje med obema vrstama kapitala. Upravljavska razmerja torej niso sledila lastništvu kapitala. Oba upravna organa opozarjata tudi na revizijsko poročilo o oškodovanju družbene lastnine in s tem povezane sodne postopke, pri čemer se je postopek, začet po tožbi Družbenega pravobranilca, končal s poravnavo. Zato tožnica ne more prepričljivo zatrjevati, da do oškodovanja družbene lastnine sploh ni prišlo. Procentualna zastopanost obeh oblik kapitala, nesorazmerna delitev upravljavskih upravičenj in okoliščine pri ustanovitvi mešanega podjetja so po mnenju drugostopenjskega organa zadostna podlaga za vsebinsko popolnitev pravnega standarda bagatelnosti, zato ni potrebno še ugotavljanje (ne)sorazmernosti med zasebnim vložkom in podržavljenim premoženjem, niti ni pomembna morebitna špekulativnost, za kar pa bi se bilo treba še dodatno opredeliti do podatkov, ki jih izkazujejo listine v spisih. Sodišče se s tem stališčem strinja. Celoto prej navedenih ugotovitev je tudi po njegovem mnenju mogoče subsumirati pod abstraktni dejanski stan, v okviru katerega je bila določba četrtega odstavka 16. člena ZDen razveljavljena. Ker je že s tem izpolnjen pogoj za vrnitev predmetnega poslovnega prostora v naravi (po podatkih v upravnem spisu je bila vrnitev v naravi zavarovana z začasno odredbo), se sodišče do tožbenih ugovorov glede ugotavljanja razmerja med zasebnim vložkom in podržavljenim premoženjem (kdaj pride v poštev ugotavljanje tega razmerja, je sodišče pojasnilo v točki 14 obrazložitve), niti o prerekanih trditvah o špekulativnosti, ne opredeljuje, saj na odločitev ne vplivajo.

Prvostopenjski organ bo, kot je v svoji odločbi navedel, o vlaganjih odločil z dopolnilno odločbo v posebnem postopku. Zato tožnica ugovorov v zvezi z vlaganji ne more uveljavljati v tem postopku. Izbira oblike denacionalizacije v okviru določbe 25. člena ZDen pa je pravica denacionalizacijskega upravičenca in ne tožnice.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

O stroškovnem zahtevku je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.