VSRS Sodba IV Ips 68/2014

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodba Okrajnega sodišča v Kamniku ZSV 118/2014-1506 z dne 16. 5. 2014 in sklep Generalne policijske uprave, Uprave uniformirane policije, Specializirane enote za nadzor prometa št. 2240-1759/2014/5 (2121-40) z dne 10. 4. 2014, razveljavita in se zadeva vrne prekrškovnemu organu v nadaljnje postopanje.

A.

1Prekrškovni organ Generalna policijska uprava, Uprava uniformirane policije, Specializirana enota za nadzor prometa, je dne 12. 3. 2014 zoper storilca M. P. izdal plačilni nalog št. 5000000650855 zaradi prekrška po četrti točki sedmega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP). Storilcu je na podlagi navedenega zakonskega določila izrekel globo v višini 250,00 EUR. Storilec je dne 14. 3. 2014 vložil zahtevo za sodno varstvo. Prekrškovni organ je dne 19. 3. 2014 storilca pozval, da v roku petih dni zahtevo za sodno varstvo dopolni z listinskimi dokazi, ki dokazujejo storilčeve navedbe, da dne 11. 3. 2014 ni vozil osebnega avtomobila z registrsko številko CE RR-402. Ker storilec zahteve za sodno varstvo (niti po podaljšanju roka za dopolnitev zahteve za sodno varstvo) ni ustrezno dopolnil, je prekrškovni organ dne 10. 4. 2014 s sklepom zahtevo za sodno varstvo zavrgel.

Okrajno sodišče v Kamniku je zahtevo za sodno varstvo storilca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep o zavrženju prekrškovnega organa z dne 10. 4. 2014.

2Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec zaradi bistvenih kršitev določb postopka o prekršku iz drugega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), ker je sodišče s tem, ko je upoštevalo postopek za dopolnitev vloge, nepravilno uporabilo določbe 59., 63. in 67. člena ZP-1 ter 76. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Sklep prekrškovnega organa o zavrženju zahteve za sodno varstvo z dne 10. 4. 2014 je nezakonit; prekrškovni organ ni imel pravne podlage za obravnavanje vložene zahteve za sodno varstvo kot nerazumljive oziroma nepopolne vloge, glede katere lahko prekrškovni organ zahteva dopolnitev. Vložnik navaja, da je stališče prekrškovnega organa, da je zahteva za sodno varstvo nedovoljena, ker storilec svoje zahteve v roku ni ustrezno dopolnil, s tem pa naj bi zahtevo za sodno varstvo umaknil, neutemeljeno. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevi za sodno varstvo ugodi in sklep o zavrženju prekrškovnega organa z dne 10. 4. 2014 odpravi.

3Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu in njegovemu zagovorniku, ki nanjo nista odgovorila.

B.

4Vrhovni državni tožilec utemeljeno uveljavlja bistvene kršitve določb

postopka o prekršku iz drugega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) v zvezi s 63. členom ZP-1, kar je vplivalo na zakonitost sklepa o zavrženju prekrškovnega organa z dne 10. 4. 2014 in sodbe Okrajnega sodišča v Kamniku z dne 16. 5. 2014. Navaja, da prekrškovni organ ne bi smel vložene zahteve za sodno varstvo obravnavati kot vloge, glede katere lahko prekrškovni organ zahteva dopolnitev. Prekrškovni organ lahko zahteva dopolnitev vloge, če je vloga nerazumljiva ali nepopolna; v konkretnem primeru je vloga razumljiva in ima vse sestavine, da se lahko obravnava. O takšni zahtevi za sodno varstvo lahko prekrškovni organ odloča le v skladu s petim odstavkom 63.

člena ZP-1, ki določa, da lahko prekrškovni organ v primeru, da je zahteva za sodno varstvo dovoljena in pravočasna, odločbo o prekršku odpravi in ustavi postopek, ali jo nadomesti z novo odločbo ali spremeni izrečeno sankcijo za prekršek.

Prekrškovni organ lahko po prejemu zahteve za potrebe odločanja o zahtevi za sodno varstvo v skladu s četrtim odstavkom 63. člena ZP-1 dopolni dokazni postopek. Če prekrškovni organ ne odloči o zahtevi za sodno varstvo v skladu s petim odstavkom 63. člena ZP-1, mora zahtevo za sodno varstvo skupaj s spisom posredovati v odločitev pristojnemu sodišču (sedmi odstavek 63. člena ZP-1). Vrhovni državni tožilec še navaja, da lahko prekrškovni organ s sklepom zavrže nedovoljeno ali prepozno zahtevo za sodno varstvo (drugi odstavek 63.

člena ZP-1), v konkretnem primeru pa je zahteva za sodno varstvo dovoljena in pravočasna.

5V skladu z drugim odstavkom 63. člena ZP-1 prekrškovni organ s sklepom zavrže nedovoljeno(1) ali prepozno(2) zahtevo za sodno varstvo. Na podlagi osmega odstavka 63. člena ZP-1 postopa prekrškovni organ v postopku z zahtevo za sodno varstvo po določbah 58. člena ZP-1; prvi odstavek 58. člena ZP-1 določa, da se v hitrem postopku, če ni v tem ali drugem zakonu drugače določeno, glede vlog smiselno uporabljajo določila Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Prvi odstavek 67. člena ZUP določa, da mora organ, ki prejme nepopolno ali nerazumljivo vlogo, v roku petih delovnih dni zahtevati, da se pomanjkljivosti odpravijo in določiti vložniku rok, v katerem mora vlogo popraviti(3). Če stranka v roku, določenem s strani (prekrškovnega) organa, pomanjkljivosti ne odpravi, organ s sklepom zavrže vlogo (drugi odstavek 67. člena ZUP).

6Iz navedenih zakonskih določb izhaja, da prekrškovni organ s sklepom zavrže zahtevo za sodno varstvo, kadar je ta nedovoljena, prepozna, nerazumljiva ali nepopolna(4). Zahteva za sodno varstvo mora po določbi prvega odstavka 61. člena ZP-1 vsebovati podatke in navedbe, ki so s tem zakonom določeni za pritožbo zoper odločbo o prekršku. Pritožba mora obsegati navedbo sodbe, proti kateri je podana, razlog za izpodbijanje, obrazložitev, predlog, naj se razveljavi ali spremeni in pritožnikov podpis (153. člen ZP-1). Zahteva za sodno varstvo je torej nepopolna, ko ne obsega navedbe odločbe o prekršku, ki jo je na prvi stopnji izdal prekrškovni organ po hitrem postopku (v konkretnem primeru gre za plačilni nalog

št. 5000000650855 z dne 12. 3. 2014), razloga za izpodbijanje, predloga, naj se razveljavi ali spremeni in podpis vložnika zahteve za sodno varstvo. Vrhovno sodišče po pregledu spisa ugotavlja, da storilčeva zahteva za sodno varstvo vsebuje vse navedene sestavine, zato ne gre za nepopolno vlogo, ki bi jo prekrškovni organ po preteku roka za dopolnitev zahteve za sodno varstvo lahko zavrgel.

7Glede na določilo četrtega odstavka 63. člena ZP-1 lahko prekrškovni organ

za potrebe odločanja o zahtevi za sodno varstvo dopolni dokazni postopek, kar pomeni, da lahko prekrškovni organ opravi vsa procesna dejanja, ki jih lahko opravi po določbah 55. člena ZP-1(5). Tako kot v hitrem postopku tudi v njegovi dopolnitvi ni omejen z nikakršnimi formalnimi pravili(6). Glede na vsebino zahteve prekrškovnega organa za dopolnitev zahteve za sodno varstvo z dne 19. 3. 2014, s katero je prekrškovni organ storilca pozval, da naj zahtevo za sodno varstvo dopolni z listinskimi dokazi, iz katerih bo razvidno, da ni storilec prekrška, je potrebno zahtevo prekrškovnega organa z dne 19. 3. 2014 šteti kot dejanje, s katerim bi prekrškovni organ dopolnil dokazni postopek. V skladu s petim odstavkom 63. členom ZP-1 lahko prekrškovni organ po dopolnitvi dokaznega postopka sam odloči o zahtevi za sodno varstvo in sprejme eno od odločitev, predvideno v petem odstavku 63. člena ZP-1 ali pa zahtevo za sodno varstvo v

skladu s sedmim odstavkom 63. člena ZP-1 s spisom in morebitnimi dodatnimi dokazi posreduje v odločitev pristojnemu sodišču. Iz navedenega izhaja, da prekrškovni organ zahteve za sodno varstvo ne zavrže, ko storilec zahteve za sodno varstvo ne dopolni z dodatnimi dokazi, ampak jo mora posredovati pristojnemu sodišču v odločitev.

8Prekrškovni organ zahteve za sodno varstvo z dne 14. 3. 2014 ne bi smel zavreči s sklepom, temveč bi jo moral skupaj s spisom posredovati pristojnemu sodišču v odločitev. Glede na navedeno sta tako sodišče kot prekrškovni organ

bistveno kršila določbe

63člena ZP-1, kar je vplivalo na zakonitost

sklepa prekrškovnega organa o zavrženju zahteve za sodno varstvo z dne 10. 4. 2014, posledično pa tudi na zakonitost sodbe z dne 16. 5. 2014, s katero je sodišče zavrnilo zahtevo za sodno varstvo in potrdilo sklep o zavrženju z dne 10. 4. 2014. Vrhovno sodišče je zato v skladu s 426. členom ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 razveljavilo sodbo Okrajnega sodišča v Kamniku z dne 16. 5. 2014 in sklep prekrškovnega organa o zavrženju zahteve za sodno varstvo z dne 10. 4. 2014 ter

zadevo vrnilo prekrškovnemu organu v nadaljnje postopanje.

C.

9Vrhovno sodišče je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 izpodbijano sodbo in sklep prekrškovnega organa z dne 10. 4. 2014 razveljavilo ter zadevo vrnilo prekrškovnemu organu v nadaljnje postopanje. Prekrškovni organ bo v skladu s sedmim odstavkom 63. člena ZP-1 zahtevo za sodno varstvo skupaj s spisom posredoval v odločitev pristojnemu sodišču.

----

Op. št. (1) : Zahteva za sodno varstvo ni dovoljena, če jo je vložila oseba, ki je po tem zakonu nima pravice vložiti, ali če se ugotovi, da je zahteva umaknjena ali da je bila po umiku ponovno vložena, ali če zahteva po zakonu ni dovoljena (prvi odstavek 63. člena ZP-1).

Op. št. (2) : Zahteva za sodno varstvo, ki je vložena po poteku osemdnevnega zakonskega roka iz prvega odstavka 60. člena, je prepozna.

Op. št. (3) : Tako tudi sodba VSRS IV Ips 2/2010 z dne 23. 3. 2010.

Op. št. (4) : Kadar je vloga nerazumljiva ali nepopolna, mora prekrškovni organ od stranke zahtevati dopolnitev zahteve za sodno varstvo; če vložnik pomanjkljivosti ne odpravi, prekrškovni organ zahtevo za sodno varstvo zavrže s sklepom.

Op. št. (5) : Prvi odstavek 55. člena ZP-1 določa, da prekrškovni organ po uradni dolžnosti brez odlašanja, hitro in enostavno ugotovi tista dejstva in zbere tiste dokaze, ki so potrebni za odločitev o prekršku.

Op. št. (6) : Ivan Bele in drugi: Zakon o prekrških s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 246.