VSRS Sodba X Ips 123/2007

Revizija se zavrne.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 23.9.2005. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote Maribor z dne 24.6.2004, s katero je prvostopenjski upravni organ odločil, da se po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, B.B., rojena 11.4.1903 v Mariboru, od 28.8.1945 naprej ni štela za jugoslovansko državljanko.

Sodišče prve stopnje navaja, da gre v obravnavani zadevi za ugotavljanje državljanstva kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je B.B. na dan 4.12.1948 prebivala v tujini in da to med strankama upravnega spora niti ni bilo sporno. Da je bila nemške narodnosti, izhaja iz originalnega gradiva, pridobljenega iz Arhiva Republike Slovenije. To gradivo izkazuje, da je bila B.B. članica Kulturbunda od januarja leta 1941, ter imetnica rdeče izkaznice Štajerske domovinske zveze, kar pomeni, da je ob podelitvi te izkaznice pridobila nemško stalno državljanstvo. O možnosti izpodbijanja domneve nelojalnosti je bila tožeča stranka 26.2.2004 seznanjena. G.G. (hči B.B.) je izpovedala, da je njena mati cele dni delala v trgovini in se ni ukvarjala s politiko. C.C. je izjavila, da je kot trgovka marsikomu pomoči potrebnemu dala boljše blago, ali več blaga. Po presoji upravnega sodišča je bila pravilna odločitev obeh upravnih organov, da tožeča stranka ni uspela dokazati lojalnosti B.B.

V pritožbi se je pritožnica sklicevala na svoja navajanja v tožbi. Navaja še, da je bila B.B. prisilno izseljena. Prvostopenjsko sodišče ni v ničemer obrazložilo, zakaj ni pomembno, da je bila B.B. prisilno izseljena v tujino. Za hčerko G.G. je bilo dokazano, da je podpirala partizane. Ker je bila hčerka med vojno mladoletna in ni imela lastnih sredstev, je lahko podpirala novo oblast le s sredstvi, ki jih je pridobila od svoje matere. V temelju je tudi B.B. podpirala novo oblast, saj je vedela, da je hčerka partizanom darovala hrano iz njene trgovine in denar, ki je bil tam zaslužen.

Ker se je s 1.1.2007 začel uporabljati ZUS-1, je bilo treba s tožničino pritožbo, ki je bila vložena še pred uveljavitvijo ZUS-1, ravnati po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1. Skladno s to določbo se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, še naprej obravnavajo kot pritožbe po določbah ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1 in v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. Ker v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za obravnavanje vložene pritožbe kot pritožbe po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1, jo je Vrhovno sodišče RS obravnavalo kot revizijo. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna s 1.1.2007.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki se lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 85. člena ZUS-1). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1).

V tej zadevi gre za ugotavljanje državljanstva po 3. odstavku 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen; Ur. l. RS, št. 27/97-I, 31/93, 65/98, 66/00 in 54/2004) kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije in je zato treba upoštevati poleg predpisov, ki urejajo državljanstvo, tudi določbe ZDen.

Temeljno pravilo glede ugotavljanja državljanstva kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije je vsebovano v 1. odstavku 9. člena ZDen, ki določa, da so fizične osebe iz 3., 4. in 5. člena ZDen upravičenci, če so bili v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9.5.1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Časovni okvir, ki je pomemben za ugotovitev državljanstva, je ureditev Zakona o državljanstvu Federativne ljudske republike Jugoslavije (ZDrž; Ur. l. FLRJ, št. 54/46, 104/47, 88/48 in 105/48) ki določa v 2. odstavku 35. člena oviro za ugotovitev oziroma nadaljevanje jugoslovanskega državljanstva na dan 28.8.1945, če so podani trije (negativni) pogoji: življenje v tujini, nemška narodnost in nelojalno ravnanje med vojno ali pred vojno proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ. Na podlagi te določbe ZDrž je bila odrečena pridobitev jugoslovanskega državljanstva povojne FLRJ tistim osebam nemške narodnosti, ki so se pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti, ker so s svojim ravnanjem izkazovale lojalnost nemškemu Reichu.

Revizija očita, da prvostopenjsko sodišče ni posebej obrazložilo, zakaj ni pomembno, da je bila B.B. prisilno izseljena iz Jugoslavije, čeprav je to bil tožbeni razlog. Res je obrazložitev prvostopenjskega sodišča skopa, vendar pa vseeno vsebuje odgovor na tožbene navedbe, saj namreč pravi, da je odločilno le življenje v tujini pred 4.12.1948. Zato tudi ni podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu (1. točka 1. odstavka 85. člena ZUS-1). Sicer pa je prvostopenjsko sodišče odločilo pravilno: za uporabo 2. odstavka 35. člena ZDrž ni pravno pomemben za odločitev vzrok za življenje v tujini. Besedilo 2. odstavka 35. člena ZDrž namreč ni delalo nobene razlike med osebami, ki so prostovoljno živele v tujini, in vsemi ostalimi. Veljalo je torej tudi za prisilno izseljene osebe.

Tožnica navaja še, da je hči B.B. podpirala partizane z blagom in dohodki, ki jih je pridobila od matere, in da je zato tudi mati podpirala partizane. Takšna dejstva v dosedanjem postopku pred prvostopenjskim sodiščem niso bila ugotovljena. S temi navedbami tožnica smiselno uveljavlja, da je bilo dejansko stanje ugotovljeno nepopolno. To pa ni dovoljen revizijski razlog (2. odstavek 85. člena ZUS-1).

Ker je bilo ugotovljeno, da je B.B. na dan 4.12.1948 živela v tujini, bila nemške nacionalne pripadnosti in ker domneva nelojalnosti glede na doslej v upravnem postopku ugotovljena dejstva tudi po presoji Vrhovnega sodišča RS ni bila izpodbita, je odločitev prvostopenjskega sodišča materialnopravno pravilna.

Vrhovno sodišče RS ni preizkusilo, ali je podan kateri od razlogov iz tožbe, na katere se je revidentka v reviziji zgolj sklicevala, ni pa jih izrecno navedla. Če je želela revidentka doseči preizkus izpodbijane prvostopenjske sodbe, bi morala glede na 3. točko 335. člena in 383. člen ZPP, ki se v upravnem sporu uporabljata primerno (1. odstavek 22. člena ZUS-1), razloge navesti. Ker se z revizijo izpodbija prvostopenjska sodba, morajo biti tudi revizijski razlogi podani tako, da se nanašajo prav na izpodbijano sodbo. Zgolj sklicevanje na razloge v neki drugi vlogi, ki se je nanašala na čisto drugo odločbo s povsem drugačno obrazložitvijo, pa po presoji Vrhovnega sodišča RS ne zadošča za dosego preizkusa po revizijskem sodišču.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče zavrnilo neutemeljeno revizijo, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (92. člen ZUS-1).