UPRS sodba I U 853/2012

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z izpodbijanim sklepom o dovolitvi izvršbe je prvostopni organ v 1. točki izreka ugotovil, da je odločba inšpektorja Inšpektorata RS za okolje in prostor, Inšpekcije za okolje in naravo, Območne enote Novo mesto, št. 06113-478/2011-7 z dne 22. 4. 2011, s katero je bila zavezancu – tožniku v 2. točki izreka odločbe naložena obveznost, da mora v roku enega meseca po vročitvi odločbe odstraniti gradbene odpadke z območja parcel 115, 116, 119, 120, 121 in 1514, vse k.o. …, postala 30. 5. 2011 izvršljiva, v 2. točki izreka pa odločil, da če zavezanec v roku 14 dni od prejema tega sklepa ne bo v celoti izpolnil obveznosti na podlagi 2. točke izreka izvršljive odločbe, se bo opravila izvršba s prisilitvijo, z uporabo denarne kazni v višini 1000 EUR, v 3. točki izreka pa še ugotovil, da pritožba zoper ta sklep ne zadrži izvedbe izvršbe. V obrazložitvi je navedel, da je bila z odločbo iz 1. točke izreka tožniku v 2. točki izreka naložena obveznost, da mora v roku enega meseca po vročitvi odločbe odstraniti gradbene odpadke z območja parcel 115, 116, 119, 120 in 121, k.o. …. Odločba je postala izvršljiva 30. 5. 2011, ko je potekel rok z izpolnitev obveznosti. Tožnik je obveznosti iz 1. točke izreka odločbe v roku izpolnil. Po preteku roka za izpolnitev obveznosti na podlagi odločbe je inšpektor ugotovil, da tožnik ni v celoti izpolnil, kar mu je bilo naloženo, zato je izdal na podlagi 290. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) sklep o dovolitvi izvršbe. Ob upoštevanju prvega odstavka 285. člena ZUP je določena izvršba s prisilitvijo, z uporabo denarne kazni po 298. členu ZUP. Po tretjem odstavku 292. člena ZUP pritožba zoper ta sklep ne zadrži izvedbe izvršbe.

Drugostopni organ je z odločbo, št. 0613-32/2011-2 z dne 20. 4. 2012, drugo točko izreka prvostopnega sklepa o dovolitvi izvršbe odpravil in nadomestil z novo drugo točko, ki se glasi: ''Če zavezanka A. d.o.o. v roku 14 dni od prejema sklepa ne bo v celoti izpolnila naložene obveznosti iz 2. točke izreka navedene odločbe, se bo opravila izvršba po drugi osebi na stroške zavezanke''. V ostalem je pritožbo zavrnil. V obrazložitvi je navedel, da je prvostopni organ na kontrolnem inšpekcijskem pregledu 27. 6. 2011 ugotovil, da tožnik obveznosti, odrejene z navedeno odločbo, ni v celoti izpolnil, zaradi česar je izdal sklep, pri dovolitvi načina izvršbe pa je napačno uporabil materialni predpis. Za izpolnitev obveznosti, ki jo namesto zavezanca lahko izpolni tudi kdo drug, je prvenstvena izvršba po drugi osebi in šele če je izvršba po drugi osebi neuspešna ali ni smiselna, se zavezanca prisili k izpolnitvi obveznosti z denarno kaznijo (297. in 298. člen ZUP). Dokumenti spisa izkazujejo, da je tožnik dolžan izpolniti obveznost, ki jo namesto njega lahko izpolni nekdo drug, prvostopni organ pa ni navedel nobenega razloga, zakaj izvršba po drugi osebi ne bi bila smiselna, izvršba po drugi osebi pa tudi ni bila poskušana, zaradi česar je drugostopni organ odločil, kot izhaja iz izreka odločbe. V zvezi s tožnikovo navedbo o izpolnitvi odrejene obveznosti še pred izdajo izpodbijanega sklepa (kopije evidenčnih listov z dne 27. 5. 2011), pa je še pojasnil, da je bil opravljen kontrolni inšpekcijski pregled kasneje, tj. 27. 6. 2011, na katerem je bilo ugotovljeno, da svoje obveznosti ni v celoti izpolnil in da s prilogami pritožbe, ki so starejšega datuma, ne more dokazati v celoti izpolnjene obveznosti.

Tožnik je v tožbi uvodoma povzel potek dosedanjega postopka in vsebino obeh aktov. Po tožnikovem mnenju sta oba akta nezakonita, zaradi česar zoper oba akta vlaga tožbo in ju izpodbija v celoti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tožnik je nedvomno z listinami z dne 27. 5. 2011 dokazoval, da je obveznost v celoti izpolnil in da je nepravilna ugotovitev inšpektorja na kasnejšem inšpekcijskem pregledu, o katerem tožnik sploh ni bil seznanjen, pa bi po ZUP moral biti vsaj tako, da bi prejel zapisnik o pregledu, do katerega bi se imel pravico izjaviti, ki pa ga ni prejel in se tako do teh ugotovitev ni mogel izjaviti. S tem so bila kršena načela upravnega postopka iz 7., 8. in 9. člena ZUP. Tožnik je lahko šele v pritožbi izpodbijal ugotovitev inšpektorja, da obveznosti niso v celoti izpolnjene. Do listin (evidenčnih listov) bi se moral drugostopni organ opredeliti, pa se ni, temveč je navedel le, da so bile izdane prej, zato jih ni presojal. Logično je, da so evidenčni listi datirani pred pregledom, saj je samo s takšnimi listinami pred pregledom možno izpodbijati zmotne zaključke inšpektorja. Toženka bi tako morala tožniku dopustiti, da se izjavi glede ugotovitev inšpektorja, bodisi v postopku na prvi stopnji, bodisi v postopku na drugi stopnji. S tem je toženka kršila načelo materialne resnice. V postopku je treba namreč ugotoviti resnično stanje stvari in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za pravilno in zakonito odločbo. Evidenčni listi dokazujejo, da je tožnik odpeljal odpadni material ter ga s potrjenim evidenčnim listom oddal zbiralcu tovrstnih odpadkov. Inšpektor teh evidenčnih listov tudi ni presojal in se do njih ni opredelil. Zaključek prvostopnega organa je tako zmoten. Tudi ni jasen zaključek drugostopnega organa, da tožnik z evidenčnimi listi ne more dokazati, da je obveznosti v celoti izpolnil. V tem delu odločba nima razlogov. Izpolnitev obveznosti bi bilo mogoče dodatno izkazati še z zaslišanjem tožnika. Predlagal je, da sodišče tožbi ugodi, prvostopni sklep in drugostopno odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka v roku 15 dni in pod izvršbo, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Toženka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri napadeni odločbi iz razlogov obrazložitve odločbe in predlagala zavrnitev tožbe, sodišču pa je poslala tudi upravne spise.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna izdaja sklepa o dovolitvi izvršbe po uradni dolžnosti. Prvostopni organ je ugotovil, da je bila z odločbo inšpektorja za okolje z dne 22. 4. 2011, tožniku (med drugim) naložena obveznost odstranitve odpadkov in sicer: odpadnega betona, odpadne bitumenske mešanice, odpadne opeke, mešanih gradbenih odpadkov in izkopanih materialov na parc. št. 115, 116, 119, 120, 121 in 1514, vse k.o. …, v roku enega meseca, ki je očitno tožnik ni izpolnil (kontrolni inšpekcijski pregled 27. 6. 2011), zaradi česar je po ugotovitvi o izvršljivosti povzete odločbe z dne 30. 5. 2011 (1. točka izreka), tožniku naložil dodatni rok 14 dni za izpolnitev obveznosti, sicer se bo opravila izvršba s prisilitvijo, z uporabo denarne kazni v višini 1000 EUR (2. točka izreka). Svojo odločitev je oprl na 290. člen ZUP, ki določa, da organ, ki je pristojen za upravno izvršbo, izda po uradni dolžnosti ali na zahtevo upravičenca sklep o dovolitvi izvršbe, s katerim ugotovi, kdaj je odločba, ki naj se izvrši, postala izvršljiva in določi način izvršbe (prvi odstavek), prvi odstavek 285. člen ZUP, ki določa uporabo najmilejšega načina oprave izvršbe (načelo smotrnosti izvršilnih sredstev in načelo socialne zaščite zavezanca) in 298. člen ZUP, ki določa način izvršbe s prisilitvijo z izrekanjem denarnih kazni. Drugostopni organ je v zvezi s pritožbo tožnika po uradni dolžnosti odpravil drugo točko izreka prvostopnega sklepa in jo nadomestil z novo drugo točko, s katero je določil nov način izvršbe in sicer izvršbo po drugi osebi na stroške tožnika. Pri tem se je oprl na prvi odstavek 297. člena ZUP, ki v primerih izvršbe za nedenarne obveznosti kot primarno oziroma prvenstveno določa izvršbo po drugih osebah.

Tožnik ugovarja, da ni bil seznanjen z naknadnim kontrolnim pregledom 27. 6. 2011, pa bi moral biti, oziroma bi moral pred izdajo prvostopnega sklepa (vsaj) prejeti zapisnik o opravljenem pregledu, da bi se o njem izjavil. Tudi po presoji sodišča organ z opravo naknadnega kontrolnega pregleda brez seznanitve tožnika tako s pregledom, kot tudi s samim zapisnikom o pregledu ni kršil pravil postopka. Po drugem odstavku 290. člena ZUP mora organ, ki je pristojen za upravno izvršbo, sklep o dovolitvi izvršbe odločbe, ki je bila izdana v upravni zadevi po uradni dolžnosti (za kar v obravnavanem primeru gre), izdati brez odlašanja, ko je takšna odločba postala izvršljiva, najpozneje pa v 30 dneh od dneva, ko je postala izvršljiva, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno. Iz citirane določbe torej ne izhaja, da bi moral organ pred izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe seznaniti stranke z ugotovitvami, ki lahko v posledici privedejo do izdaje opisanega sklepa (npr.: z zapisnikom o pregledu), zlasti ker gre za izvršitev inšpekcijskega ukrepa (odstranitev odpadkov), ki ga je že po naravi stvari (gre za ukrep, izrečen po uradni dolžnosti) treba izvršiti hitro oziroma brez nepotrebnega odlašanja. V predhodno vodenem postopku, v katerem je bila izdana odločba, ki se v tem (izvršilnem) postopku izvršuje, pa je imel tožnik (kot to potrjujejo tudi podatki spisa) status stranke, dana pa mu je bila tudi možnost sodelovanja, ki jo je tudi izkoristil. Glede na povedano je tožnik res imel šele v pritožbi zoper prvostopni sklep možnost uveljavljati ugovor o že izpolnjeni obveznosti (o čemer je tudi predložil dokazila – evidenčne liste o ravnanju z odpadki), kar pa glede na pravilno vodenje postopka tudi ne predstavlja nadaljnje kršitve pravil postopka in posledično nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v prvostopnem sklepu.

Sodišče nadalje ugotavlja, da je drugostopni organ tožnikov ugovor s predloženimi evidenčnimi listi tudi ustrezno presodil. Pri tem se je oprl zlasti na dejstvo, da je bil kontrolni inšpekcijski pregled (ki je bil podlaga za izdajo prvostopnega sklepa) opravljen 27. 6. 2011, da iz ugotovitev pregleda izhaja, da (vsi) odpadki (še) niso bili odstranjeni, iz evidenčnih listov o ravnanju z odpadki pa, da je tožnik odpadke oddal B. d.d., Zbirnemu centru gradbenih odpadkov … kot prevzemniku odpadkov od 27. 5. 2011do 2. 6. 2011, torej pred kontrolnim pregledom. Iz povedanega je zato tudi po presoji sodišča pravilno sklepal, da tožnik svoje obveznosti ni v celoti izpolnil (in to je po oceni sodišča tudi popolnoma jasno iz razlogov drugostopne odločbe in jo je zato možno tudi preizkusiti), zaradi česar tudi zaslišanje tožnika ne bi privedlo do drugačne ugotovitve dejanskega stanja in posledično drugačne odločitve.

Ker sta po povedanem izpodbijani sklep in odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

Odločitev o stroškovnem zahtevku tožnika je sodišče sprejelo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.