VSK sodba II Kp 55025/2011

Pritožbi zagovornika obtoženega se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje glede 2. točke izreka spremeni tako, da
se obtoženega J.S. po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprosti obtožbe,
da je zaradi dajanja v promet hranil substanco, ki je po Zakonu o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami (Uradni list RS, št. 108/99 in 44/2000) v zvezi z uredbo o razvrstitvi prepovedanih drog (Uradni list RS, št. 49/2000, 8/2001, 49/2001, 78/2002, 53/2004, 122/2007 in 102/2009) razvrščena kot prepovedana droga, s tem, da je v istih časovnih in krajevnih okoliščinah kot je navedeno pod točko 1 v roki držal PVC vrečko v kateri se je nahajalo skupno 5 zavitkov s polovicami okroglih tablet bele barve z emblemom „telebajsek“, katere so vsebovale prepovedano drogo MDMA (Ecstasy), pri čemer na namen nadaljnjega dajanja v promet treh od teh polovic tablet MDMA (Ecstasy), kaže način pakiranja prepovedane droge po polovico tabletke ter količina zaseženih polovičk tabletk prepovedane droge, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena KZ-1.
Stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebi izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, kolikor se dajo izločiti, bremenijo proračun.

Sicer se pritožba kot neutemeljena zavrne in v preostalem nespremenjenem a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru obtoženega J.S. spoznalo za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami z izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Po 57. in 58. členu KZ-1 mu je bila izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je sodišče prve stopnje po prvem odstavku 186. člena KZ-1 v zvezi s 3. točko prvega odstavka 51. člena KZ-1 določilo kazen treh mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obtoženec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po petem odstavku 186. člena KZ-1 je odločilo, da se vzame šest polovic tablet MDMA (Ecstasy). Sklenilo je še, da je po prvem odstavku 95. člena ZKP obtoženi dolžan plačati stroške kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, kar bo odmerjeno naknadno s posebnim sklepom in sodno takso, ki jo je odmerilo na 120,00 EUR.

Zoper sodbo je obtoženčev zagovornik vložil pritožbo. Sodbo izpodbija v celoti, iz vseh pritožbenih razlogov, ter predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje pred spremenjenim senatom.

Pritožba je deloma utemeljena.

Neutemeljene so pritožbene navedbe obtoženčevega zagovornika v zvezi s časom storitve kaznivega dejanja, ko sodišču prve stopnje očita, da je zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kršilo kazenski zakon iz 1. oz. 2. točke 272. člena ZKP ter kršilo kazenski zakon iz 3. točke 272. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je sicer res v izrek izpodbijane sodbe zapisalo, da je obtoženi storil očitano kaznivo dejanje 30. julija 2001, vendar je tako glede na vloženo obtožbo kot tudi glede na celotno obrazložitev izpodbijane sodbe razvidno, da gre za očitno pisno napako, ki jo sodišče prve stopnje lahko odpravi bodisi samo bodisi na predlog katere od strank. Nikakršnega dvoma namreč ni, da se obtožencu očita kaznivo dejanje, ki je bilo storjeno dne 30. julija 2011 okoli 20.55 ure.

Utemeljeno pa zagovornik obtoženega sodišču prve stopnje očita, da je bil glede dejanja opisanega v 2. točki izreka v škodo obtoženca kršen zakon. Kaznivo dejanje, ki se obtožencu očita v 2. točki izreka izpodbijane sodbe in naj bi bilo storjeno 30. julija 2001 (prav 30. julija 2011) namreč v času storitve ni bilo kaznivo dejanje. To je postalo šele z novelo KZ-1B (Uradni list RS, št. 91/2011 z dne 14. novembra 2011), ki velja od 15. maja 2012, s katero je bila določba prvega odstavka 186. člena KZ-1 dopolnjena z novo izvršitveno obliko kaznivega dejanja, ki vključuje kupovanje, hrambo ali prenašanje zaradi dajanja v promet rastlin ali substanc, ki so razvrščene v prepovedane droge ali nedovoljene snovi v športu ali predhodne sestavine, ki se uporabljajo za izdelavo prepovedanih drog. Glede na utemeljitev predlagatelja (1) je bila sprememba te zakonske določbe predlagana zaradi zaznanih primerov hrambe droge z namenom razdelitve drugim osebam (uživalcem), na način, da ne gre za prodajo, ampak prepustitev v uporabo na zabavah ali druženjih , torej prav zaradi primerov, kot je obravnavani. Glede na to, da uvaja novo izvršitveno obliko kaznivega dejanja, ni dvoma, da je KZ-1B za obtoženca strožji zakon, zato bi moralo sodišče prve stopnje v skladu z določbo 7. člena KZ-1 ob odločanju uporabiti zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja.

Ker v času storitve izvršitvena oblika dejanja, ki se obtožencu očita, še ni bila opredeljena kot kaznivo dejanje, je bilo zato treba obtoženca iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostiti obtožbe za dejanje, ki se obtožencu očita v drugi točki izreka izpodbijane sodbe. Glede na takšno odločitev pa je pritožbeno sodišče tudi odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika, kolikor se dajo izločiti, bremenijo proračun.

Glede na takšno odločitev tudi ni potreben obširnejši odgovor na zagovornikove navedbe glede nestrinjanja z dokazno oceno in argumentacijo izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče dodaja le, da ni moč pritrditi zagovorniku, da argumentacija sodišča prve stopnje (da je imel obtoženec že ob zaslišanju pri preiskovalni sodnici zagovornika), napeljuje na zaključek, da so po prepričanju sodišča prve stopnje obdolženci z zagovornikom po pooblastilu bolj krivi od tistih, ki se zagovarjajo sami. Kaj takega namreč iz navedb sodišča prve stopnje ne izhaja, pač pa le, da sodišče prve stopnje sklepa, da je obtoženca zagovornik poučil o zakonskih znakih kaznivega dejanja.

Zagovornik neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da so bili z dejanjem opisanim v 1. točki izreka izpodbijane sodbe, kjer se obtožencu očita, da je neupravičeno dal v promet substanco, ki je po Zakonu o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami razvrščena kot prepovedana droga, s tem, da je dne 30. julija 2001 (prav 2011) okoli 20.55 ure na R. ulici podaril U.K. PVC s pol okrogle zdrobljene tabletke bele barve prepovedane droge MDMA (Ecstasy). Vztraja pri obtoženčevem zagovoru, da so bile tabletke skupne ter da jih je vsem trem poudaril skupni prijatelj B., za vsakega po eno tabletko, ki so jih nato skupaj prepolovili in zavili v prtičke. Vendar tak obtoženčev zagovor ne more ovreči ugotovitve sodišča prve stopnje, podprte tako z izpovedmi kot prič zaslišanih policistov T., P. in K. kot tudi prič U.K. in I.Š.. Nikakršnega dvoma namreč ni, da je v času storitve kaznivega dejanja zavojčke s polovicami tablet MDMA hranil obtoženi, ki je en zavojček s polovičko tabletke MDMA (Ecstasy) dal v promet na tak način, da ga je dal (ne proti plačilu, torej v podaril) U.K.. Dejanje je bilo inkriminirano tudi glede na določbo prvega odstavka 186. člena KZ-1, veljavnega v času storitve kaznivega dejanja (2). Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje razumno obrazložilo zakaj ne verjame obtožencu ter pričama K. in Š., da so tablete dobili vsi trije od prijatelja B. s tem, da je obtoženi zagovor spreminjal v delu, ki se nanaša na način pridobitve. V preiskavi je namreč izjavil, da je tablete kupil od prijatelja, šele kasneje je začel trditi, da naj bi prijatelj tablete podaril vsem trem. V zvezi z dokazno oceno obtoženčevega zagovora je sodišče prve stopnje utemeljeno izpostavilo tudi čas, ki je potekel do zaslišanja prič, ki so potrjevale njegov zagovor. Res je, da obtoženi ni kriv za pozno zaslišanje prič, ki obtoženca razbremenjujeta, vendar ta okoliščina ne spremeni dejstva, da so imeli obtoženec in priči kot prijatelji možnost uskladiti izjave, ob čemer ni moč spregledati izjave obtoženega v prvem zagovoru, ko je bil zaslišan v preiskavi in je o načinu pridobitve tablet Ecstasya izpovedal, da jih je kupil. Namreč, prav nikakršnega razloga ni videti, da bi obtoženec osebo, o kateri kaj več od imena ni povedal, obremenil kot prodajalca prepovedane droge, če sam droge ne bi kupil. Zato glede presoje dokazov, ki jo je napravilo sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče nima pomislekov.

Zagovorniku tudi ni moč pritrditi, da gre za dejanje majhnega pomena. Že glede na okoliščine obravnavanega kaznivega dejanja, pri čemer ni moč spregledati, da je obtoženi imel pri sebi še pet polovičk tablet Ecstasya, od katerih bi glede na zagovor obtoženca in izpovedi prič U.K. in I.Š. tri polovičke šle dekletoma in splošno znano dejstvo, da gre za sintetično mamilo, ki ima lahko zelo hude posledice za zdravje uživalcev (znani so primeri, ki so se končali s smrtjo uživalca), se izkaže, da stališče zagovornika, da gre za dejanje majhnega pomena, ne vzdrži kritične presoje. Ob tem pritožbeno sodišče le pripominja, da v zadevi Višjega sodišča v Kopru I Kp 1030/1999 na katero se zagovornik sklicuje, ne gre za primerljivo zadevo ne po vrsti in količi mamila (šlo je za 0,4 g marihuane) niti glede na ostale okoliščine. Prav tako se ni moč strinjati z zagovornikom, da je pri obtožencu podana nizka stopnja krivde, saj ni dvoma, da je bilo kaznivo dejanje storjeno naklepno.

Glede na to, da je sodišče prve stopnje obtožencu za celotno kriminalno količino opisano v 1. in 2. točki izreka izpodbijane sodbe v pogojni obsodbi določilo kazen na spodnji meji, ki jo zakon dopušča (ob uporabi določbe 3. točke prvega odstavka 51. člena KZ-1) kot spodnjo mejo omilitve kazni zapora (3 mesece) ter glede na to, da je bila z izpodbijano sodbo obtožencu določena preizkusna doba v trajanju enega leta, kar je glede na določbo drugega odstavka 57. člena KZ-1 prav tako spodnja meja (glede na navedeno določbo preizkusna doba ne sme trajati manj kot eno leto in ne več kot pet let), pritožbeno sodišče v odločitev sodišča prve stopnje glede obtožencu izrečene kazni ni posegalo.

Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o odvzemu prepovedane droge, saj je odvzem le-te obvezen (5. odstavek 186. člena KZ-1).

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče v preostalem delu pritožbo obtoženčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem a izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških postopka je pritožbeno sodišče sprejelo na podlagi prvega odstavka 98. člena, v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP.

-------------------------

op. št. 1: glej poročevalec Državnega zbora leto 2011 z dne 3.6.2011

op. št. 2: primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 8/2010 z dne 2. septembra 2010