VSL sodba in sklep V Cpg 1260/2014

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana odločba potrdi.

II. Tožeča stranka mora tožencema nerazdelno povrniti 10.516,40 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

1Prvostopenjsko sodišče je s svojo odločbo ustavilo postopek glede tožbenega zahtevka pod 1. točko tožbe z dne 19. 9. 2008 (točka I izreka), dopustilo spremembo tožbe v tožničini vlogi z dne 20. 9. 2013 (točka II izreka), zavrglo tožbo glede podredno postavljenih zahtevkov iz tožničine vloge z dne 20, 9. 2013 (točka III izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 2.243.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek na objavo sodbe v časopisu F (točka V izreka), zavrnilo tožbena zahtevka na prepoved oglaševanja, reklamiranja prodajanja in izdelovanja peskalnih strojev, naprav za odpraševanje in nadomestnih delov ter na uničenje takšnih strojev in naprav (točka VI izreka). V točki VII izreka je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeči stranki.

2Zoper to odločbo je vložila pritožbo tožeča stranka, in sicer zoper celotno sodbo in sklep. V pritožbi meni, da je prvostopenjsko sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka (14. člen in 8. točko 2. odstavka 339. člena ZPP), ker je odločilo v tej zadevi, še preden je bila izdana kazenska sodba. Pritožba meni, da bi bilo preozko, če bi se enačila predmet nedopustnega posega in pa sredstvo za njegovo sanacijo. Odločitev, s katero bi se ugotovljenemu ravnanju v nasprotju s pravili konkurence le glede peskalnega stroja P 600 sledila edino prepoved, ki bi zadevala stroje P 600, bi bila preozka. Potrebna je bistveno širša prepoved, in sicer takšna, s katero se lahko toženo stranko odstrani s trga peskalne tehnike. Izpodbijana sodba naj bi bila glede prepovednega zahtevka popolnoma brez vsake relevantne argumentacije, saj se odločba v številki 23 sklicuje le na predhodno obrazložitev glede odškodnine. Obrazložitev glede izreka pod VI in III izreka naj bi bila brez razlogov. Tožeča stranka tudi meni, da bi moralo sodišče izvesti predlagani dokazni postopek glede odškodninskega zahtevka. tega pa ni opravilo zato, ker je opravilo vnaprejšnjo dokazno oceno. Sodišče je zanemarilo mnoge v tožbi in v pripravljalnih vlogah podane konkretne tožničine trditve in predloge in je odločilo o tožbi kakršne tožeča stranka ni vložila. Tožnica je tako predlagala, da tožena stranka predloži listine, in da se postavi izvedenca in opravijo zaslišanja, ki naj bi dala podatke o posameznih računih drugotoženke v letih od 2006 do 2011. Ni izključeno, da bi se odkrilo marsikakšno drugotoženkino fakturo, ki bi jo bilo mogoče adekvatno povezati s kopiranjem listin.

3Pritožba očita prvostopenjski sodbi še, da naj bi tožeča stranka ne podala ustreznih dokaznih predlogov o tem, katero delavniško dokumentacijo je prvotoženec prekopiral. Takšni dokazi so po mnenju pritožnice še nemogoči in nesmiselni. Ali je bil izvor drugoteženkine prodaje nekega peskalnega stroja v drugotoženkinem kopiranju, bi se po naravi stvari lahko ugotavljalo le povratno, potem ki bi dokazni postopek identificiral drugotoženkine konkretne posle s peskalnimi stroji.

4Pritožba ni utemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo na temelju 353. člena ZPP.

Pritožba tožeče stranke zoper točki I in II izreka prvostopenjske sodbe

5Tožeča stranka je pritožbo vložila zoper celo prvostopenjsko odločbo. V obrazložitvi pa ni najti niti stavka, ki bi se prepoznavno nanašal na točki I in II izreka prvostopenjske odločbe. V tem delu je torej pritožba brez razlogov. Pritožbeno sodišče je bilo dolžno le še opraviti preizkus po 2. odstavku 350. člena ZPP. Ker pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo v tem delu zavrnilo.

Pritožba zoper točke III – VII izreka prvostopenjske sodbe

6Za lažje razumevanje odločitve drugostopenjskega sodišča bodo najprej povzete v prvostopenjskem postopku podane trditve tožeče stranke.

7Tožeča stranka je v prvostopenjskem postopku trdila, da izdeluje stroje za peskanje, naprave za njihovo odpraševanje in naprave za manipulacijo obdelovancev v postopku peskanja. Prvi toženec je bil od februarja 2002 do odpoklica v juliju 2005 poslovodja tožeče stranke. Tik pred odpoklicem naj bi si bil prisvojil vso razvojno-tehnično in drugo dokumentacijo za izdelavo peskalnih strojev in njihovih sestavnih delov (prvostopenjska sodba, r. št. 11). Prvi toženec naj bi to konkretno storil tako, da je prenesel podatke (to je, dokumentacijo), ki naj bi jih hranila tožeča stranka na svojih računalnikih.

8Po odpoklicu naj bi prvi toženec s svojim podjetjem, sprva kot samostojni podjetnik, kasneje kot uslužbenec tožene stranke, začel propagirati lastno izdelavo peskalnih strojev in naprav, kot jih je izdelovala in prodajala tožeča stranka.

9Pritožbeno sodišče želi v nadaljevanju najprej obrazložiti svoja pravna stališča glede varovanja tehničnega znanja s sredstvi ZVK. Ta pojasnila se pravzaprav nanašajo na vse točke III do VI prvostopenjske sodbe; njim bodo potem sledile obrazložitve v zvezi s posamezno točko prvostopenjske sodbe.

10Tehnično znanje je načeloma prosto dostopno vsakomur, razen če ni varovano s kakšno od pravic industrijske lastnine, zlasti s patentom. Pridobivanje tehničnega znanja z „obrnjenim inženirstvom“ (ang.: reverse engineering) in s tem tudi načrtov je dopustno, če ne gre ravno za s kakšno pravico industrijske lastnine varovano znanje. Uporaba splošno znanih tehničnih rešitev, tudi če so (pri nekem drugem podjetju) varovane kot poslovna skrivnost, je prav tako dopustno. Pravno varstvo preko poslovne skrivnosti je v takšnih primerih zgolj navidezno, saj podjetje ne more preprečiti uporabe splošno dostopnega tehničnega znanja tako, da ga označi kot poslovno skrivnost. V teh okvirih je tudi dopustno izdelovanje popolnih posnetkov (kopij) izdelkov drugega izdelovalca. Ni torej že vsako pridobivanje tehničnega znanja drugega podjetja protipravno in posledično tudi ni dejanje nelojalne konkurence.

11Protipravno postane pridobivanje tehničnega znanja (v širokem smislu) torej šele, če pri njegovem pridobivanju nastanejo še dodatne, kvalifikatorne okoliščine. Te okoliščine pa bi lahko bile – glede na trditveno podlago – v pridobivanju tehničnih načrtov tožeče stranke z golim kopiranjem samih načrtov, pri čemer bi se to moralo nanašati na vse načrte za prav določen izdelek, ali vsaj na bistven del. Ostalo tehnično znanje je prosto dostopno (z izjemo tistega, ki je varovano s pravicami industrijske lastnine) in se lahko prosto uporabi za vsak izdelek. Tožeča stranka namreč svojega domnevnega tehničnega znanja ni imela varovanega s kakšnim patentom. Trditveno in dokazno breme glede kopiranja načrtov pa je bilo seveda na tožeči stranki.

12Tožeča stranka torej v nobenem primeru ne more zahtevati, da bi se toženi stranki prepovedalo nastopanje na trgu peskalnih naprav na splošno (točka VI izreka prvostopenjske sodbe). S tem bi se ji celo prepovedalo, da izkorišča vsakomur splošno dostopno tehnično znanje. Že iz tega razloga je bil neutemeljen tožbeni zahtevek tožeče stranki, ki je meril na to in je bilo o njem odločeno v točki VI izreka prvostopenjske sodbe.

13Zoper prvega toženca teče kazenski postopek zaradi neupravičene pridobitve poslovne skrivnosti. Postopek še ni končan in zoper prvega toženca ne obstaja pravnomočna kazenska sodba.

14Predpostavka uspeha z zahtevkom, ki temelji na 13. členu ZVK seveda ni, da je bilo s prenosom tehničnega znanja tudi storjeno kaznivo dejanje. Tega namreč 13. člen ZVK ne zahteva, tudi 14. točka 3. odstavka ZVK ne in sicer niti izrecno, niti po svojem smislu. Že zato je tožeča stranka, ki je gradila svoje upe na zmago v tej pravdi izključno na mogoči obsodilni kazenski sodbi in čakala nanjo, ravnala v temelju napačno, namreč preozko, kot da bi bil lahko edini razlog za uspeh v gospodarskem sporu predhodna obsodilna kazenska sodba.

PRITOŽBA ZOPER TOČKO III IZREKA

15V točki III izreka je prvostopenjsko sodišče zavrglo (in ne zavrnilo) zahtevke, naj se toženi stranki prepove nadaljnje oglaševanje, prodaja in izdelava peskalnih strojev, naprav za odpraševanje teh strojev, naprav, za manipulacijo v tehnološkem postopku peskanja, izdelanih na podlagi tožničinih prospektov, kataloških podatkov ali delavniške dokumentacije; prodajanje in izdelovanje nadomestnih delov zanje ter naj se takšni stroji, naprave in nadomestni deli zanje uničijo, če so v posesti tožene stranke. V nadaljevanju bo ta sodba govorila le še „peskalnih strojih“, vendar izključno zaradi lažje razumljivosti zapisanega. Vsi podani razlogi bodo seveda veljali tudi za ostale naprave in dele.

16Razloge za izpodbijanje prvostopenjske sodbe mora navesti pritožnica sama (4. točka 335. člena ZPP). To pomeni, da morajo biti pritožbene navedbe takšne, da omogočajo razlogovanje. Biti morajo torej takšne, da je iz njih mogoče nedvoumno razbrati, kaj v sodbi je vzrok za pritožbo, kakšno naj bi bilo pravilno stanje, če se odpravi vzrok za pritožbo, in po kakšni poti je mogoče doseči takšno stanje (glej odločbo VS RS, opr. št. II Ips 494/2006 glede očitka procesnih kršitev).

17Pritožba je sicer razmeroma obsežna, vendar iz nje pogosto ni mogoče določno razbrati, na kateri del prvostopenjske sodbe se podani razlogi nanašajo. Pritožbenemu sodišču v zvezi s pritožbo zoper točko III izreka tako ni uspelo najti razlogov, s katerimi bi tožeča stranka izrecno ali vsaj posredno poskušala napasti odločilni razlog za zavrženje točke III izreka prvostopenjskega sklepa . Ta pa je bil, da je bil zahtevek nerazumljiv, ker je bil premalo določen (1. odstavek 108. člena ZPP). Nedoločen je bil zato, ker tožeča stranka ni opredelila „prospektov, kataloških podatkov in delavniške dokumentacije“ (prvostopenjska odločba, r. št. 2 in 5), katero si naj bi prisvojila prva, in uporabljala druga toženka. Krajše povedano, tožeča stranka ni opredelila, katero tehnološko dokumentacijo oziroma tehnično znanje, vsebovano v njej, si naj bi bil prisvojil.

18Ker tožeča stranka ni navedla razlogov zoper odločilni razlog za odločitev prvostopenjskega sodišča, je pritožbeno sodišče opravilo zgolj preizkus po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), ki pa ni razkril kršitve nobenih bistvenih določb pravdnega postopka.

19Glede na prej povedano pritožbenemu sodišču niti ni potrebno odgovoriti na obširne pritožbene razloge, da sta bila kršena 14. člen ZPP in 8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP. Kljub temu bo to storilo. S 14. členom ZPP je civilno sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo kazenskega sodišča, „Kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku.“ Navedek iz 14. člena ZPP je dobeseden. Če še ni bilo odločeno v kazenskem postopku, torej civilno sodišče lahko odloči samo. Vodenje kazenskega postopka, pri katerem je dejansko stanje enako, namreč ni razlog za obvezno prekinitev postopka; prim. razloge za prekinitev postopka v 206. členu ZPP. Glede na to tožeča stranka ni imela nikakršne pravice, zahtevati od sodišča, da prekine postopek ali pa odlaga odločitev. Prav tako tožeča stranka ni imela „procesne bonitete“ (karkoli naj bi že to pomenilo), da lahko uporabi sodbo kazenskega sodišča v tem civilnem (gospodarskem) sporu. Procesnih bonitet namreč procesno pravo ne pozna in za obstoj česa takšnega tožeča stranka tudi ne ponudi dokazov. Ker ni imela ne pravice ne procesne bonitete, ji nič od obojega ni bilo odvzeto in tudi procesno pravo zato ni bilo kršeno.

20Ugotovi se lahko zgolj, da je tožeča stranka nekaj časa bila v ugodnem procesnem položaju v gospodarskem sporu. V njem je lahko upala na to, da ji bo obsodilna kazenska sodba pomagala k zanjo ugodni odločitvi v gospodarskem sporu. Takšen ugoden procesni položaj pa ni bil na noben način pravno varovan. Razlogi so bili že podani.

PRITOŽBA ZOPER TOČKO IV IZREKA

21Prvostopenjsko sodišče je v tej točki izreka zavrnilo odškodninski zahtevek zato, ker tožeča stranka ni navedla, katere načrte naj bi si bila tožeča stranka prilastila in uživala (prvostopenjska odločba, zlasti r. št. 19). Odločbo je mogoče brez težave preizkusiti, tako da ni bila storjena kršitev po 14. ali 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

22Kolikor je mogoče ugotoviti, pritožba graja odločitev prvostopenjskega sodišča v delu, ki je označen s „III“ (l. št. 190 spodaj in nasl.). Temeljne odločitve prvostopenjskega sodišča, da je namreč odškodninski zahtevek po podlagi neutemeljen, pa pravzaprav ne napada, vsaj ne izrecno. Pritožba namreč (na l. št. 191) podaja svoja razmišljanja o tem, zakaj bi moralo prvostopenjsko sodišče izvesti dokazni postopek. Meni tudi tole: Tudi glede denarnega zahtevka podana prvostopna argumentacija … izhaja iz povsem obrobne splošne trditve o odtujenem „celotnem know how“, ter celo iz v nadaljnjem postopku nedvomno spremenjene in opuščene tožbene trditve o 2.343.500 EUR letno nastale škode. Ko sodišče prve stopnje njegovo argumentacijo s „čredo“ podaja glede na tako reinterpretirano tožbo, in ko sodišče v celoti zanemari mnoge v tožbi ter pripravljalnih vlogah podane konkretne tožničine trditve in predloge, prvostopno sodišče pravzaprav odloča o tožbi, kakršne (kot njeno bistvo) tožeča stranka sploh ni vložila.“

23Takšna pritožba je pod spodnjo ravnijo določnosti, katera se zahteva od pritožnice pri navedbi pritožbenih razlogov. Katere trditve in katere predloge je prvostopenjsko sodišče zanemarilo pritožnica sploh ni navedla. Enako nedoločna ostaja pritožba glede tega, kakšna naj bi bila torej resnična vsebina njene tožbe, ki naj bi jo prvostopenjsko sodišče domnevno napačno reinterpretiralo. Določnejša postane pritožba šele v nadaljevanju, v katerem se sklicuje na svojo vlogo z dne 27. 3. 2012 (l. št. 61 in nasl.). V tej vlogi pa so bila predstavljena zgolj stališča tožeče stranke glede pomena kazenske sodbe za gospodarski spor, in pa na višino škode nanašajoči se dokazni predlogi (od številke IV v tej vlogi naprej; l. št. 67 in nasl.). To se naj bi ugotavljalo s sodnim izvedencem in pa s podatki, ki naj bi jih predložila tožena stranka po sodnem nalogu. Med drugim je predlagala, naj sodni izvedenec pregleda podatke o prodajah tožene (ne tožeče) stranke. Listin tožeča stranka ni podrobneje opredelila, kar očitno nasprotuje 228. členu ZPP. Takšni dokazni predlogi so bili v očitnem nasprotju z določbami ZPP, in so se nanašali na višino zahtevka. O višini je smiselno razpravljati šele tedaj, ko je odločeno o temelju, zato je prvostopenjsko sodišče ravnalo prav, da v tej vlogi predlaganih dokazov ni izvedlo.

24Pritožba v nadaljevanju (l. št. 192, 2. odstavek) tudi meni, da prvostopenjsko sodišče tožeči stranki „neutemeljeno očita, da naj tožnica ne bi podala ustreznih dokazov in dokaznih predlogov o tem, katero … delavniško dokumentacijo je prvotoženec prekopiral. Takšni dokazi in dokazni predlogi so bili v fazi postopka, v kateri jih sodišče zahteva, namreč še nemogoči in nesmiselni. Ali je bil izvor drugotoženkine prodaje nekega peskalnega stroja, ali storitev s tem v zvezi, v prvotoženčevem kopiranju, bi se po naravi stvari lahko ugotavljalo le „povratno“, potem ko bi dokazni postopek identificiral drugotoženkine konkretne posle s peskalnimi stroji. Šele ko bi dokazni postopek morda dal podatek o nekem konkretnem peskalnem stroju drugotoženke, bi tožeča stranka lahko podala dokaze in dokazne predloge v smer dokazovanja, da je tak drugotoženkin izdelek (v zadostni meri) rezultat kopiranja tožničine delavniške dokumentacije. Dokler pa predmet presoje še ni identificiran, je neko splošno dokazovanje obsega kopiranja nesmiselno. V konkretni zelo kompleksni strukturi dokazovanja bi postopek oz. vrstni red nedvomno moral biti tak, in ne morda obraten.“

25Ni potreben obširen odgovor na takšno razlogovanje tožeče stranke. Seveda je najprej treba odločiti o temelju zahtevka, šele potem o višini. Na plačilo denarne odškodnine v določeni višini je mogoče obsoditi dolžnika, če je predhodno jasno, da je dolžnik sploh odgovoren za nastalo škodo. Tako je potrebno ravnati tudi zaradi gospodarnosti postopanja sodišča. K temu je sodišče zavezano na temelju 1. odstavka 11. člena ZPP. Če ne bi bilo najbolj smotrno odločati najprej o temelju, bi bile tudi odveč določbe o vmesni sodbi (315. člen ZPP).

26S tem je tožeča stranka v pritožbi sama priznala, da ni navedla, katere tehnične načrte in risbe naj bi si tožena stranka sploh prisvojila. To opravičuje s tem, da je bila njihova predložitev še nemogoča in celo nesmiselna. S tem pa je hkrati tudi sama izpodkopala utemeljenost očitka, da je prvostopenjsko sodišče v r. št. 18 opravilo vnaprejšnjo dokazno oceno (l. št. 191).

27Ocenjuje se lahko primernost predlaganih dokazov, ti pa se izvajajo le, če stranka sama predhodno navede dovolj dejstev. Glede tega je 212. člen ZPP jasen. Glede trditev in predložitve listinskih dokazov (načrtov) ali oglednih predmetov (CD) je bila tožeča stranka v postopku ves čas precej nedejavna. Tožeča stranka je sicer v prvostopenjskem postopku v vlogi z dne 14. 12. 2012 (l. št. 100 in nasl.) trdila, da je bil v predkazenskem postopku zasežen prenosni računalnik F. J., na katerem so bili shranjeni prekopirani načrti. Trdila je tudi, da je na sodišču v Novi Gorici dne 16. 8. 2012 pridobila CD, oziroma njegove reprodukcije in da bo tožeča stranka to predložila na glavni obravnavi (l. št. 102). Sami pripravljalni vlogi pa je priložila vsega skupaj natise 3 lastnih in natise 3 načrtov tožene stranke (priloge A41 do A46; skupaj 6 listov formata A4). Natisi načrtov tožene stranke pa naj bi bili prav tisti, ki jih je tožena stranka kopirala. Tožeča stranka je trdila v pripravljalni vlogi še, da je načrtov skupaj 13, pri čemer ni povsem jasno, na kaj je s tem mislila. Kljub drugačni napovedi pa na glavni obravnavi ni predložila nobenih drugih načrtov (niti tistih 10, ki naj bi jih torej tudi imela) in tudi ne CD. Že prej je predložila z vlogo z dne 6. 10. 2008 (l. št. 16) dve skici, ki naj bi izpadli iz domnevno obsežnega dokaznega gradiva pri vložitvi tožbe. To pa je bilo že tudi vse in v vsakem primeru premalo. Peskalni in podobni stroji niso tako preprosti, da bi bilo mogoče bistveno vsebino opisati na vsega skupaj 5 listih formata A5.

28Iz tega opisa postopanja tožeče stranke postane očitno, da ne drži pritožbeni očitek (dan na l. št. 190, tik pred točko III pritožbe), da je prvostopenjsko sodišče postavljalo nemogoče dokazne zahteve. Tožeča stranka namreč ni predložila niti tistih dokazov, ki bi jih bila lahko, saj je sama povedala, da jih ima.

PRITOŽBA ZOPER TOČKO V IZREKA PRVOSTOPENJSKEGA SODIŠČA

29V tej točki je prvostopenjsko sodišče odločalo o objavi sodbe v časniku „F.“. Tudi ta zahtevek je zavrnilo. Razlogov je navedlo več. Glavni je bil, da bi objava sodbe imela smisel le, če bi bila tožena stranka obsojena zaradi protipravnega pridobivanja tehničnega znanja. Celo če bi sodišče povsem sledilo tožbenim navedbam, bi učinek takšne objave povsem zbledel ob zavrženem zahtevku in pa zavrnjenem milijonskem zahtevku za plačilo denarne odškodnine. Sodbo s takšno utemeljitvijo je bilo mogoče preizkusiti brez težav.

30Pritožba ne napada takšne odločitve posebej obsežno. Meni, da je zavrnitev zahtevka neutemeljena že zato, ker je sama postavila prepovedni zahtevek, s katerim je zahtevala prepoved natančno določenega ravnanja, o katerem je bilo odločeno v točki VI izpodbijane sodbe.

31Tožeča stranka je torej uveljavljala zahtevek na temelju 2. odstavka 26. člena ZVK. Zahtevek na objavo se lahko uveljavlja, „Če je bilo dejanje nelojalne konkurence storjeno s sredstvi javnega obveščanja ali na podoben način … ali je dejanje prizadelo veliko udeležencev ...“ (navedek je dobeseden). Predpostavki za objavo zahtevka sta torej vsaj dve. Prva je jasna: da je bilo dejanje nelojalne konkurence sploh storjeno. Druga je, da je v stik z dejanjem nepoštene, umazane tržne tekme, vsaj potencialno, prišlo veliko število oseb. Nobena od teh dveh predpostavk ni izpolnjena.

32Pritožbeni razlog že zato ne more koristiti tožeči stranki, ker je tudi pritožbeno sodišče odločilo enako, kot že prvostopenjsko, da namreč zahtevki, o katerih je bilo odločeno v prvostopenjski sodbi pod točko VI izreka, niso utemeljeni.

33Zahtevek na objavo tudi zato ni utemeljen, ker tožeči stranki ni uspelo dokazati, da je tožena stranka storila dejanje nelojalne konkurence. Zakaj je to tako, je obrazloženo v zvezi z ostalimi točkami izreka prvostopenjske sodbe (III, IV in VI). Poleg tega tožeča stranka ni niti trdila, da je z domnevnim dejanjem nelojalne konkurence tako ali drugače prišlo v stik veliko število oseb

PRITOŽBA ZOPER TOČKO VI IZREKA PRVOSTOPENJSKEGA SODIŠČA

34V tej točki je prvostopenjsko sodišče zavrnilo zahtevka na prepoved oglašanja, prodaje in izdelave peskalnih strojev in na uničenje vseh peskalnih strojev v posesti tožene stranke. Razlog za zavrnitev teh dveh tožbenih zahtevkov je bil, da tožeča stranka ni dokazala, da je vsa dejavnost tožene stranke temeljila na protipravno pridobljenem tehničnem znanju, ki ga je imela tožeča stranka (prvostopenjska sodba, r. št. 23). S tem se izkaže za očitno neutemeljen očitek, da je prvostopenjska odločba v tem delu storila katero od kršitev po 14. ali 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

35Tožeča stranka meni, da „je enačenje predmeta nedopustnega posega in sredstva njegove sanacije že v osnovi deplasirano“ (pritožba, l. št. 197). Namena prava nelojalne konkurence pa naj po v pritožbi izraženem pravnem mnenju ne bi bilo mogoče doseči, če bi „ugotovljenemu ravnanju v nasprotju s pravili konkurence glede peskalnega stroja P 600 sledila zgolj prepoved, ki bi zadevala stroje P 600. Prepoved, da lahko sledi navedenemu cilju in da sploh lahko ima kak realni smisel, mora biti po mnenju pritožbe bistveno širša.

36Zahtevki zaradi nelojalne konkurence prizadete stranke (nelojalno konkurirane stranke) ne morejo nikoli biti široki, kot je zahtevala s tožbo tožeča stranka, in kot še v pritožbi zmotno meni, da lahko zahteva. Tožeča stranka je namreč zahtevala nič manj kot to, da se toženi stranki prepove podjetniško delovanje na trgu peskalne tehnike. 1. odstavek 26. člena ZVK je jasen: prepovedo se lahko le dejanja nelojalne konkurence. Lojalno, torej pravno pravilno nastopanje na konkurenčnem trgu, je dopustno in ga ni mogoče prepovedati. Vendar to niti ni odločilen razlog za zavrnitev pritožbe v tem delu.

37Tožeča stranka je očitno uveljavljala zahtevka po 1. odstavku 26. člena ZVK, na „prepoved nadaljnjih dejanj nelojalne konkurence“ in na „uničenje predmetov, s katerimi je bilo storjeno dejanje nelojalne konkurence“. Oba navedka zakonskega besedila sta dobesedna. Že ZVK torej predpostavlja, da mora biti nelojalna konkurenca najprej dokazana. Prav to zadnje pa tožeči stranki ni uspelo – in v pritožbi niti ne navaja jasnih razlogov, ki bi kazali na to, da je tožeča stranka določno trdila, in predlagala tudi primerne dokaze za to, da je tožena stranka v resnici prekopirala dokumentacijo tožeče stranke. Celo nasprotno, pritožba na l. št. 192 priznava, da tega ni storila, in obrazlaga, zakaj naj bi to niti še ne bilo potrebno.

STROŠKI PRITOŽBENEGA POSTOPKA

38Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške in še stroške odgovora na pritožbo tožene stranke (1. odstavek 154. in 1. odstavek 165. člena ZPP). Odgovor na pritožbo je bil namreč obsežen in temeljito obrazložen.

39Odgovor na pritožbo sta vložila skupaj oba toženca po istem pooblaščencu. Pooblaščenec je zahteval le povračilo stroškov enega odgovora na pritožbo, saj je odgovor na tožbo tudi bil le eden. ZPP za takšen primer ne določa, kako se povrnejo stroški.

40Za oba pooblastitelja (to je: oba toženca) je nastala le ena obveznost plačila stroškov svojemu pooblaščencu. Vsak od pooblastiteljev je prost svoje obveznosti do pooblaščenca, če poplača celoten znesek stroškov. Glede na takšno notranje razmerje med pooblaščencem in tožencema, je primerno, da je tudi obveznost tožeče stranke do obeh tožencev s tem usklajena. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da mora tožeča stranka nerazdelno (solidarno) povrniti tožencema znesek pravdnih stroškov.

41Tožena stranka je upravičena do povrnitve 8.600,00 EUR nagrade za pritožbeni postopek, 20,00 EUR za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev in 22 % DDV od vsote prejšnjih dveh postavk (tar. št. 3210, 6002 in 6007 ZOdvT). Toženca sta torej upravičena do povrnitve skupaj 10.516,40 EUR. Ta znesek mora tožeča stranka poravnati v 15 dneh od vročitve sodbe, sicer bo morala plačati še zakonske zamudne obresti od nastanka zamude naprej (1. odstavek 299. člena in 1. odstavek 378. člena OZ).