VSL sodba I Cpg 526/2014

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tako primarni kot oba podredna tožbena zahtevka, s katerimi tožnica primarno od prve toženke, podredno pa od prve toženke in drugega toženca zahteva plačilo 48.491,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in plačilo pravdnih stroškov. Tožeči stranki je na račun tožene stranke naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 2.596,10 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Strinja se z ugotovitvami sodišča, da je drugi toženec pri tožnici opravljal funkcijo predsednika uprave na podlagi pogodb o opravljanju poslovodstva, ki sta jih sklenili tožnica in prava toženka. Poudarja, da je drugi toženec ostal v delovnem razmerju pri prvi toženki, zato je bil z izplačilom bruto plače neupravičeno obogaten za razliko med obračunano neto in bruto plačo. Sodišče je tako napačno razumelo pogodbo, kjer je izrecno določeno, da znesek 9.914,36 EUR predstavlja bruto plačo. Meni, da je sodišče nekritično sledilo navedbam tožencev, da sta v celoti poravnala svoje dohodninske obveznosti. Vztraja na stališču, da je v celoti davke in prispevke poravnala namesto tožencev, zato sta kot taka neupravičeno obogatena. Sodišču očita absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka zaradi napačne interpretacije davčnih odločb. Vztraja na stališču, da je s pravnomočnostjo davčnih odločb odpadel pravni temelj za izplačilo storitev v dogovorjenem obsegu, saj je bilo na matičnem področju ugotovljeno, da izplačila predstavljajo izplačilo plače prvemu tožencu in ne plačila storitev prvi toženki. Poudarja, da prikrajšanje na njeni strani predstavlja dvakratno plačilo davkov in prispevkov, o čemer sodba nima odločilnih razlogov in je kot take ni mogoče preizkusiti. Glede presoje odškodninskega zahtevka je sodišče tudi sicer zmotno uporabilo materialno pravo. Poudarja, da uprava v delniški družbi deluje samostojno, zato lahko brez predhodnega sklepa skupščine vlaga odškodninske zahtevke zoper nekdanje člane uprave. Ker si je drugi toženec dal neutemeljeno izplačevati plačo, je s svojim protipravnim ravnanjem tožnici povzročil škodo.

3Na pritožbo je odgovorila tožena stranka in predlagala njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5V konkretnem primeru med pravdnima strankama ni sporno, da sta bili med tožnico in prvo toženko sklenjeni dve Pogodbi o opravljanju poslovodenja (priloga A3 in A4), na podlagi katerih so se dogovorile obveznosti in pravice drugega toženca kot predsednika uprave tožnice. Med strankama tudi ni sporno, da je drugi toženec ostal zaposlen pri prvi toženki, ki je tožnici za opravljene storitve izstavila mesečne račune v dogovorjeni višini 9.914,36 EUR z vključenim DDV. Ker je tožnica naknadno s strani davčnega organa izvedela, da je zavezana od navedenih zneskov plačati še davke in prispevke, meni, da sta bila toženca na njen račun neupravičeno obogatena.

6Sodišče je tožbeni zahtevek presojalo na treh pravnih podlagah, in sicer ničnosti pogodb (86. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), neupravičene obogatitve zaradi odpadle pravne podlage (190. člen OZ) in odškodnine zaradi protipravnega ravnanja člana uprave (263. člen Zakona o gospodarskih družbah, v nadaljevanju ZGD-1). Ob tem tudi pritožbeno sodišče glede zatrjevane ničnosti pogodb meni, da le ta ni podana. V skladu s 86. členom OZ je nična pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom in moralnim načelom, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Tudi po stališču pritožbenega sodišča pogodbi o opravljanju storitev poslovodenja nista nezakoniti, protiustavni ali nemoralni zgolj zato, ker se je kasneje ugotovilo, da dolguje tožnica še plačilo davkov in prispevkov. Dokazni postopek je namreč pokazal, da je pogodbi sestavila tožnica, drugi toženec pa je opravil svoje delo, ki mu je bilo s posamezno pogodbo naloženo, za kar je prejel tudi v pogodbi dogovorjeno plačilo. Obe pogodbi sta bili tako tudi v celoti realizirani, napačno obračunani davki in prispevki pa naknadno plačani. S pogodbama tako niso več kršeni davčni predpisi.

7Pritožba v bistvenem sodišču očita, da se ni opredelilo do vprašanja neupravičene obogatitve na strani toženk in prikrajšanja na strani tožnice. Ob tem poudarja, da je zaradi kasnejšega plačila manjkajočih davkov in prispevkov pravna podlaga pogodb odpadla, zato na strani tožencev obstaja obveznost vrnitve tistega, kar sta na podlagi odpadle podlage prejela (tretji odstavek 190. člena OZ). Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da z dnem pravnomočnosti odločb davčnega organa pravni temelj za plačilo storitev v dogovorjenem obsegu ni odpadel. Dokazni postopek je namreč pokazal, da je pogodbi o poslovodenju pripravila tožnica, pri čemer sta se obe stranki strinjali, da znaša plačilo za opravljeno delo 9.914,36 EUR z vključenim DDV. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz izpovedi priče B. P., ki je potrdila, da se ob sestavi pogodb z davki in prispevki ni nihče ukvarjal, da pa je bila želja vseh podpisnikov pogodbe prvi toženki izplačati celoten dogovorjen znesek. Ob tem je priča tudi poudarila, da bi do podpisa pogodbe prišlo tudi, če bi bilo poleg dogovorjenega zneska potrebno plačati še vse davke in druge dajatve. Na podlagi takšne izpovedi je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bil med strankami (kljub drugačnemu zapisu) dogovorjen znesek, ki predstavlja neto plačo. Iz pogodb tako ne izhaja, da bi bili za akontacijo dohodnine in plačilo davkov ter prispevkov zadolženi prva toženka oziroma drugi toženec, temveč zgolj, da drugemu tožencu za opravljeno delo pripada dogovorjen znesek. Tožnica zato prvi toženki oziroma drugemu tožencu ne more očitati, da sta dolžna vrniti del prejetih zneskov. Prejela namreč nista ničesar več od pogodbeno dogovorjenega. Sodba sodišča prve stopnje tako vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, zato pritožbeno sklicevanje na absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni utemeljeno.

8Glede uveljavljanja tožbenih zahtevkov na podlagi odškodninske odgovornosti predsednika uprave za delovanje družbe, pritožba sicer pravilno navaja, da 327. člen ZGD-1 v konkretnem primeru ni uporabljiv. Pravna teorija in tudi sodna praksa sta se namreč že izrekli, da navedena določba zakona ne predvideva sklepa skupščine delniške družbe kot materialne predpostavke za vložitev odškodninskega zahtevka zoper (nekdanjega) člana uprave delniške družbe.(1) Uprava delniške družbe je tako pri uveljavljanju odškodninskih zahtevkov samostojna (prvi odstavek 263. člena ZGD-1), 327. člen ZGD-1 pa predstavlja zgolj korektiv delovanja uprave, ki je v primeru, da se za odškodninski zahtevek ne odloči, primorana tak zahtevek vložiti, če ji tako narekuje sklep skupščine delničarjev. Če poslovodstvo takšnemu skupščinskemu sklepu ne sledi, pa se lahko v nadaljevanju aktivira posebna manjšinska pravica delničarjev po 328. členu ZGD-1 (t. i. actio pro socio).(2) Kljub zmotni uporabi materialnega prava v tem delu, pa je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. V skladu s 131. členom OZ morajo biti za obstoj odškodninske odgovornosti podane štiri predpostavke, in sicer protipravno ravnanje, škoda, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo ter odgovornost povzročitelja škode, ki jih tožnica ni uspela izkazati. Sodišče prve stopnje tako pravilno ugotavlja, da v ravnanju drugega toženca ni mogoče najti takšnih nepravilnosti, ki bi vodila v njegovo krivdno odgovornost. Pogodbi o poslovodenju je namreč pripravila tožnica sama, pri čemer dejstvo, da pri sestavi pogodb ni pomislila na morebitno plačilo davkov in prispevkov ne more iti v breme drugega toženca. Ker je slednji vse naloge, ki so mu bile naložene s pogodbami tudi opravil, je bil upravičen tudi do dogovorjenega plačila. Med njegovim ravnanjem in nastalo škodo tudi ni najti vzročne zveze, saj je tožnica plačala več od dogovorjenega zaradi lastne neskrbnosti in šele po tem, ko jo je na to opozoril davčni organ. Vzrok za dodatna izplačila poleg predvidenih tako izhaja iz ravnanj same tožnice in ne drugega toženca.

9Po povedanem pritožbeni očitki niso utemeljeni, kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pa pritožbeno sodišče ni našlo, zato je pritožbo zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k odločanju sodišča druge stopnje in zato ni bil potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP).

--------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Tako odločba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 989/2013 s 23. 10. 2013.

(2) Primerjaj članek Kocbek, M., Posebne revizije in actio pro socio, Podjetje in delo, št. 6-7, 2012, str. 963.