327. člen ZGD-1

Na posel tožencev je treba gledati kot celoto in upoštevati proces sprejemanja odločitve ex ante, torej s katerimi informacijami so toženci razpolagali, ko so jih po prosti podjetniški presoji kritično ocenili v trenutku odločitve. Poudarjeno je bilo, da je pri odločitvi o nakupu šlo za uresničevanje poslovne strategije in sicer za strateško investicijo v smeri internetnega oglaševanja. Pri presoji standarda vestnega in poštenega gospodarstvenika se je treba vprašati, kako bi ob konkretnih podatkih, s katerimi so razpolagali toženci, ravnal vsak povprečno skrben gospodarstvenik. Od tožencev bi bilo preveč zahtevati, da bi bili dolžni poročila vseh strokovnjakov za posamezna področja presojati v smislu pravilnosti njihovega dela. V tem primeru bi moralo biti njihovo znanje enako ali celo boljše od strokovnjakov. Uprava mora namreč poskrbeti za pridobitev oziroma pripravo in obdelavo strokovnih podlag, ki jih mora nato uporabiti pri svoji podjetniški odločitvi in jo mora seveda kritično presoditi. Tudi, če so se takrat izdelani poslovni načrt in opravljene strokovne analize kasneje izkazali za napačne, je odločitev lahko napačna in škodljiva le, če bi morali tože

Skrbnost vestnega in poštenega gospodarstvenika ni le merilo za presojo krivde, ampak je tudi objektivna dolžnost ravnanja. Pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu se zato ne nanaša le na predpostavko krivde, temveč tudi na predpostavko protipravnosti. Ocenjevanje potrebnosti in končnega rezultata glede na (dejansko) povečano vrednost družbe bi pomenilo, da se pri presoji odgovornosti uprave upošteva dejanske okoliščine ex post, od članov uprave pa bi se zahtevala obligacija uspeha. Uprava delniške družbe je pri uveljavljanju odškodninskih zahtevkov samostojna, seveda pa sklep skupščine upravo zavezuje in je v primeru, da se za odškodninski zahtevek ne odloči, primorana tak zahtevek vložiti, če ji tako narekuje sklep skupščine. Ureditev 327. člena ZGD-1 predstavlja le korektiv delovanja uprave. V konkretni zadevi je drugotoženi odobril izplačilo dveh računov brez pogodbene podlage, računa nista verodostojna, ker prikrivata dejansko stanje zadeve in zakrivata revizijsko sled. Plačilo je bilo v korist tretjega. Gledano v celoti (odsotnost pogodbe, koristi tretjega in zavestno brisanje revizijske sledi), ni mogoče umestiti pod pojem poštenega gospodarstvenika

Tožeča stranka ima po izpolnitvi pogodbe s strani javnega podjetja izveden nadzorni center semaforizacije in zagotovljeno vzdrževanje semaforskega sistema na območju krožišča. Če bi toženi stranki morali plačati vtoževani znesek, bi bila tožeča stranka za ta znesek neopravičeno obogatena. Še vedno bi imela semaforizirano in vzdrževano krožišče, hkrati pa bi od toženih strank prejela denarni znesek, ki je bil v enaki višini plačan javnemu podjetju ob izpolnitvi navedene pogodbe. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da bi bila tožeča stranka, če bi bila ugotovljena kršitev ZJN-2, upravičena od tožene stranke zahtevati le razliko med plačanim pogodbenim zneskom javnemu podjetju in zneskom, ki bi ga bila dolžna plačati drugemu ponudniku, ki bi, če bi bil izpeljan postopek javnega naročila, ponudil izpolnitev navedene pogodbe v nižjem pogodbenem znesku. Ker tožeča stranka takšne trditvene podlage ni ponudila, je pravilno sklepanje sodišča prve stopnje, da njen tožbeni zahtevek ni sklepčen.

Posebna revizija ni potrdila domneve predlagatelja posebne revizije, da je prišlo pri vodenju postopkov in poslov, ki so bili predmet posebne revizije po omenjenem sklepu sodišča, do nepoštenosti ali kršitev zakona ali statuta. Sprejetje konkretnega sklepa pomeni, da je bil po naravi stvari (glede na jasno izraženo voljo večine delničarjev) na sporni skupščini (posredno) zavrnjen predlog manjšinskega delničarja (tožeče stranke) za imenovanje drugega posebnega revizorja, oziroma predlog za vložitev odškodninske tožbe po prvem odstavku 327. člena ZGD-1. Prav to pa omogoča manjšinskemu delničarju, da sproži sodni postopek za imenovanje drugega posebnega revizorja (peti in prvi odstavek 318. člena ZGD-1), oziroma omogoča manjšinskemu delničarju, da vloži tožbo zoper odgovorne člane uprave za povrnitev škode po prvem odstavku 328. člena ZGD-1. To pa po drugi strani tudi pomeni, da sprejem konkretnega sklepa za tožečo stranko nima nobenih negativnih posledic.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se ob sestavi pogodb z davki in prispevki ni nihče ukvarjal, da pa je bila želja vseh podpisnikov pogodbe prvi toženki izplačati celoten dogovorjen znesek. Ob tem je priča tudi poudarila, da bi do podpisa pogodbe prišlo tudi, če bi bilo poleg dogovorjenega zneska potrebno plačati še vse davke in druge dajatve. Na podlagi takšne izpovedi je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bil med strankami (kljub drugačnemu zapisu) dogovorjen znesek, ki predstavlja neto plačo. Uprava delniške družbe je pri uveljavljanju odškodninskih zahtevkov samostojna, 327. člen ZGD-1 pa predstavlja zgolj korektiv delovanja uprave, ki je v primeru, da se za odškodninski zahtevek ne odloči, primorana tak zahtevek vložiti, če ji tako narekuje sklep skupščine delničarjev.

Tako različnost ureditve v zvezi z uveljavljanjem odškodninskih zahtevkov poslovodij v družbi z omejeno odgovornostjo in v delniški družbi, kot tudi različnost razmerij med poslovodstvom in skupščino v vsaki od organizacijskih oblik družbe govorita v prid razumevanju, ki je bližje besednemu pomenu določbe, tj. da le omejuje samostojnost uprave družbe v zvezi z odločitvijo o vložitvi odškodninskih zahtevkov proti njenim članom (ali članom nekdanje uprave), te odločitve pa sicer ne izvzema iz kroga njenih pristojnosti. Prvi odstavek 327. člena ZGD-1 ne določa, da je sklep skupščine delniške družbe materialna predpostavka odškodninskega zahtevka zoper (nekdanjega) člana uprave delniške družbe.

Predlagatelj je imel pravico do imenovanja drugega posebnega revizorja, vendar bi moral (če bi hotel to upravičenje izkoristiti) na skupščini delničarjev nasprotnega udeleženca najprej predlagati skupščini, da imenuje drugega posebnega revizorja, ker obstaja utemeljen dvom o pristranskosti (s strani sodišča postavljenega) posebnega revizorja, ali so za to drugi utemeljeni razlogi. Če bi skupščina takšen predlog zavrnila, pa bi moral predlagatelj v petnajstih dneh od zasedanja skupščine predlagati sodišču, da (iz istih razlogov) imenuje drugega posebnega revizorja.

Pri ureditvi v 327. čl. Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) gre za specialno določbo, ki odstopa od splošnih pravil o pristojnosti uprave za vlaganje tožb.

Imenovanje posebnega revizorja zaradi preveritve ustanovitvenih postopkov ter vodenja posameznih poslov družbe je prvenstveno v domeni skupščine delniške družbe. Šele če skupščina tega predloga manjšinskega delničarja (s kvalificiranim deležem) ne izglasuje, stopi na njeno mesto pristojno sodišče, ki odloča v nepravdnem postopku v mejah konkretnega in določnega predloga (ki je identičen tistemu, o katerem je predhodno odločala skupščina) o tem, ali je predlagatelj v zadostni meri (na stopnji suma) izkazal vzrok za domnevo, da je prišlo pri vodenju konkretnih postopkov in poslov s strani poslovodstva (uprave) družbe (nasprotnega udeleženca v postopku) do nepoštenosti ali hujših kršitev zakona ali statuta. Sodni (nepravdni) postopek je torej zgolj neke vrste korektiv (nadomestek) korporacijskemu odločanju na skupščini delniške družbe v primeru, ko se delničarji z večino glasovalnih pravic ne strinjajo s predlogom za imenovanje posebnega revizorja, ki ga običajno v skupščinsko proceduro vložijo manjšinski delničarji.

Sodišče ničnost sklepa presoja samo znotraj razlogov, kot jih uveljavlja stranka in nanje ne pazi, jih ne preverja po uradni dolžnosti. Izostanek imenovanja posebnega zastopnika upravičuje k vložitvi tožbe v imenu družbe na zahtevo manjšine, zato ni mogoče šteti, da je sklep o vložitvi odškodninske tožbe, ki hkrati ne imenuje posebnega zastopnika, v takšnem nasprotju z zakonom, da bi slednje upravičevalo sodišče k njegovo razveljavitvi.

Tožnika sta sicer v obeh sporih ista, vendar v prvem sporu tožita za svoj račun, v obravnavanem pa za račun družbe, katere delničarja sta. ZGD-1 daje odškodninski zahtevek tako družbi sami kot tudi njenim delničarjem, če jim je nastala škoda. Ker oba odškodninska zahtevka izhajata iz istega nedopustnega ravnanja, je dejanska podlaga logično v obeh sporih v pretežnem delu enaka. Ne gre pa za istovetnost tožbenih zahtevkov, saj sta tožbena predloga različna.