VSL Sklep I Cp 548/2020

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka motila tožečo stranko v neposredni soposesti dvorišča na nepremičnini med objektoma Ulica 8 in 10 v ..., ID znak parcela 0001, s tem, da je tožeči stranki onemogočila dostop peš, ali za namen dostave z uporabo priročnih vozičkov in za spravilo kolesa v stavbo na naslovu Ulica 8, tako, da je postavila verigo na vhod na dvorišče, ki jo je pritrdila na fasado objektov Ulica 8 in 10, na strani pri pločniku Ulice (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna v roku 8 dni vzpostaviti prejšnje posestno stanje, tako da odstrani postavljeno verigo in tako omogoči tožeči stranki nemoten dostop peš ali za namen dostave z uporabo priročnih vozičkov in za spravilo kolesa do nepremičnine Ulica 8 (točka II izreka). Toženi stranki je prepovedalo, da v prihodnje s takimi in podobnimi dejanji, kot so opisana v I. točki izreka, moti in posega v soposest tožeče stranke, zlasti s postavitvijo verige na vhod na dvorišče (točka III izreka). Kar je zahtevala tožeča stranka več ali drugače, je zavrnilo (točka IV izreka). Odločilo je tudi, da vsaka stranka nosi svoje stroške tega postopka (točka V izreka).

2Zoper ta sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP¹) pritožila tožena stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbo v celoti zavrže, podredno tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je kljub pozivu sodišča tožbeni zahtevek ostal nepopoln, nekonkretiziran in neizvršljiv. Ni jasno, kaj pomeni ,,priročni voziček“, kakšen voziček je to, kakšne dimenzije, širine. Bistveno, je da se najprej trdi in nato ugotovi ter določi maksimalen obseg oziroma širina ter dolžina prehoda, ki naj bi ga bil dolžan zagotavljati toženec. Tožeča stranka je ves čas postopka nedokazano in pavšalno trdila, da uporablja del dvorišča. V tožbenem zahtevku ni konkretizirala, na katerem delu dvorišča naj bi bila posest motena, in na katerem delu dvorišča naj bi ji bila tožena stranka dolžna zagotavljati soposest. Sodišče je prekoračilo postavljeni zahtevek ter samo dodalo del izreka, to je ,,Ulica 8“. Tožeča stranka je zahtevala dostop do ,,svoje nepremičnine“. Veriga ni pritrjena na fasado objekta Ulica 8, temveč na zidani vhodni portal, ki pripada k objektu Ulica 10. Sklep je tudi v tem delu neizvršljiv in nezakonit. Sodišče je tudi neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na drvarnico in stvari v njej. Moralo bi tožbo zaradi neizvršljivosti tožbenega zahtevka zavreči. Ker je sodišče tožbeni zahtevek neutemeljeno štelo za konkretiziran in ga meritorno obravnavalo, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je kršilo pravila dokaznega bremena, 212. člen ZPP. Sodišče je v točki 32. obrazložitve navedlo, da je tožeča stranka zanikala trditev tožene stranke, da je prehod čez dvorišče dovolila le občasno. Te trditve tožeča stranka ni zanikala, zato se šteje za dokazano in jo je sodišče dolžno upoštevati, a je ni. Tožeča stranka je zgolj pavšalno zatrjevala, da je dvorišče uporabljala, ni pa navedla točno kdaj, od kdaj in kako. Razen prič, ki niso verodostojne, ni predložila nobenega dokaza. Tožena stranka ni bila dolžna navesti, kdaj je dovolila občasno in izredno uporabo dvorišča tožeči stranki, tudi sicer pa ta dejstva izhajajo iz njenega zaslišanja in zaslišanja priče A. A. Zmotno je stališče sodišča, da bi morala tožena stranka zatrjevati in dokazati, kdaj je bil tožeči stranki zaradi parkiranega vozila onemogočen prehod čez dvorišče. Sodišče je napačno ocenilo dokaze, s čimer je kršilo 8. člen ZPP. Neutemeljeno je zaključilo, da so bile priče tožene stranke nekonsistentne, da so delovale naučeno in da so izpovedbe dane mimo trditvene podlage. Slednjega sodišče ne pojasni, zato se sklepa ne da preizkusiti. Sodišče je samo s seboj v nasprotju, ko zapiše, da so bile priče nekonsistentne in neprepričljive, hkrati pa zapiše, da so delovale naučeno. Če bi bile naučene, bi gotovo izpovedovale konsistentno, usklajeno in prepričljivo. Naučeno so delovale priče tožeče stranke, pa je sodišče kljub temu njihovo pričanje ocenilo kot verodostojno. Sodišče je pristransko, neutemeljeno in nezakonito poklonilo vero pričam tožeče stranke. Kršilo je pravico do enakega obravnavanja pred sodiščem. Sodišče se ni opredelilo do različnih izpovedb tožeče stranke in priče B. B. V točki 30. obrazložitve je protispisno povzelo izpovedbo A. A. in zapisalo, da je svojo izpovedbo spreminjala, kar je neresnično in ne izhaja iz 36. strani prepisa zvočnega posnetka zaslišanja z dne 24.9.2019. Dvakratna uporaba je izjema in ne pomeni posesti. Napačno povzemanje izpovedbe priče pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8., 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Dokazno napačno je ocenilo tudi zapisnik sestanka z dne 13.4.2012 (priloga A18). Kljub temu, da grožnja z inšpekcijo po mnenju sodišča ni nedopustna grožnja in da se tožena stranka sklicuje na miselni pridržek, se sodišče ni opredelilo do trditev in izpovedbe tožene stranke, da je bila izjava izsiljena in da ni odražala dejanske volje in dejanskega stanja. Ker se tožena stranka z vsebino zapisnika že ob podpisu ni strinjala, se zapis v zapisniku nikdar ni realiziral. Tožeča stranka se z deli tožene stranke na dvorišču ni strinjala iz drugih razlogov in ne zato, ker bi imela na dvorišču posest. Zato je sodišče napačno ocenilo izpovedbo tožene stranke v točki 31 obrazložitve sklepa. V isti točki je tudi protispisno navedlo, da ne verjame izpovedbi tožene stranke, da tožeči stranki ni dovolila uporabe (prehoda) spornega dvorišča. Ta del izpovedbe je potrdila celo tožeča stranka sama. V točki 33 obrazložitve je napačno dokazno ocenilo izpovedbo tožeče stranke, da je v primeru, če je bilo vozilo parkirano tako, da ni bil mogoč prehod z vozičkom oziroma kolesom, po telefonu poklicala toženo stranko, ki je do tega spora avto tudi umaknila. Tožeča stranka za takšno izpovedbo ni imela trditvene podlage in ni predložila niti enega dokaza. Gre za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8., 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče tudi ni zadostilo standardu obrazložene sodne odločbe, saj brez dokazne ocene v točki 29 obrazložitve zaključi, da nima nobenega dvoma, pri tem pa se v celoti sklicuje na izpovedbo tožeče stranke, ki naj bi jo v celoti potrdili priči C. C. in B. B. Zahtevek zaradi motenja posesti je dajatveni, zato sodišče ne bi smelo in ni imelo pravne podlage ugotavljati utemeljenost I. točke tožbenega zahtevka, ki je ugotovitveni. Tožeča stranka za tak zahtevek nima pravnega interesa, zato bi ga moralo sodišče v tem delu zavreči. Sodišče je napačno ocenilo priložena gradbena dovoljenja, ki dokazujejo izključitev protipravnosti ravnanj tožene stranke, kar tožena stranka nato podrobneje obrazloži. Sodišče se ni opredelilo do predložene sodne prakse v zvezi s tem vprašanjem. Gradbeno dovoljenje iz leta 2018 toženi stranki dovoljuje postavitev novih vhodnih dvoriščnih vrat, kar izhaja iz načrta arhitekture A-04/2016. Sodišče se do tega ni opredelilo. Postavitev verige je bil le predhodni in pripravljalni ukrep na izvedbo pravnomočnega gradbenega dovoljenja in priprava na postavitev novih vrat. S tem je tožena stranka zavarovala gradbišče, kar ji nalagata gradbeni dovoljenji in Zakon o graditvi objektov. Tudi do te trditve se sodišče ni opredelilo in je s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Glede na točko III izreka tožena stranka naj ne bi smela postaviti novih vhodnih dvoriščnih vrat, s tem pa sodišče toženi stranki odvzema že pridobljene pravice s pravnomočnima gradbenima dovoljenjema iz leta 2010 in 2018. Sodišče je kršilo 24. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ²), saj nekajkratna uporaba dvorišča ob izrecnem nasprotovanju tožene stranke in enkratna uporaba na izrecno prošnjo tožeče stranke za namen obnove objekta ni dejanska oblast nad stvarjo. Sodišče je napačno in protispisno zaključilo, da je tožena stranka ,,dovolila“ uporabo dvorišča. Na dvorišču je bilo vedno parkirano vozilo tožene stranke ali njenih strank in je bilo od načina parkiranja odvisno, koliko prostora je bilo za prehod. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je verjelo nedokazanim in pavšalnim trditvam tožeče stranke, da je dvorišče uporabljala za dostavo s ,,priročnimi“ vozički in spravilo kolesa. Neresnično in v nasprotju z dokazi je tudi zaključilo, da naj bi obstajal dogovor med pravdnima strankama, da tožena stranka umakne vozilo, kadar je na poti in omejuje uporabo dvorišča tožeči stranki.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče se sicer strinja s pritožnikom, da je v pravdi zaradi motenja posesti bistven dajatveni del tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje pa je v točki 15 obrazložitve sklepa pravilno pojasnilo, da sodna praksa dopušča tudi ugotovitvene zahtevke, saj ugotovitveni del pojasnjuje dajatvenega. Pritožbeno sodišče se sklicuje na pravilne razloge sodišča prve stopnje v zvezi s tem vprašanjem, da jih ne bi po nepotrebnem ponavljalo.

6Tožbeni zahtevek je v delu, v katerem mu je bilo ugodeno, tudi dovolj konkretiziran - določen. V točki II izreka sklepa, ki vsebuje dajatveni del, je jasno določeno, kaj mora tožena stranka storiti. Tudi glede izraza ,,priročni voziček“ v tožbenem zahtevku tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni izražala dvoma, da ne ve, kakšen voziček je s tem izrazom mišljen. Po Slovarju slovenskega knjižnega jezika beseda „priročen“ pomeni, da po velikosti, obliki dobro ustreza svojemu namenu. Tožeča stranka je namreč pojasnila, da gre za voziček (,,rudl“), s katerim je dostavljala stvari, knjige, pakete. Gre torej za voziček, namenjen za dostavo predmetov. Pri tem pa za konkretizacijo zahtevka ni bistveno, kakšne so dimenzije vozička. Tožena stranka je tudi sama navedla, da je bistveni dajatveni del zahtevka, po katerem je tožena stranka dolžna odstraniti sporno verigo, s katero je onemogočila izvrševanje posesti tožeči stranki. Glede verige pa med strankama ni bilo sporno, za katero verigo gre in kje je nameščena. Tako tudi za to pravdo ni pomembno, ali je pritrjena na fasado objekta Ulica 8 ali na zidani vhodni portal, za katerega je iz fotografij v spisu razvidno, da se drži tudi fasade objekta Ulica 8. Tožena stranka torej neutemeljeno navaja, da je zahtevek nedoločen in neizvršljiv, zatrjevani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka nista podani. Sodišče prve stopnje tudi ni prekoračilo tožbenega zahtevka, ko je namesto besed ,,do svoje nepremičnine“ zapisalo ,,do nepremičnine Ulica 8“, saj je s tem le opredelilo nepremičnino tožnika tudi z naslovom. Tožniku s tem sodišče ni prisodilo nič drugega ali več od tistega, kar je zahteval s tožbenim zahtevkom (ni šlo za odločitev ultra ali extra petitum).

7V točki IV izreka je sodišče prve stopnje med drugim zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se je nanašal na varstvo posesti drvarnice in stvari v njej. Pojasnilo je, da v tem delu tožbeni zahtevek ni dovolj konkretiziran. Tožena stranka zatrjuje, da bi moralo sodišče v tem delu tožbo zavreči, vendar s takšnimi pritožbenimi navedbami v tem delu zase ne more doseči ugodnejše odločitve kot je izpodbijana, to je zavrnitev tožbenega zahtevka. Glede na navedeno zaradi pomanjkanja pravnega interesa pritožbeno sodišče utemeljenosti teh navedb ni presojalo.

8Sklep sodišča prve stopnje vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ki si tudi ne nasprotujejo. Neutemeljena je pritožbena navedba, da sodišče ni zadostilo standardu obrazložene sodne odločbe. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je opravljena skladno z določbo 8. člena ZPP, je skrbna, celovita. Svoj zaključek, da nima dvoma o tem, da je tožeča stranka pred zatrjevanim motilnim dejanjem izvrševala posest na spornem dvorišču, ki ga je podalo v uvodu točke 29 obrazložitve, je nato sodišče podrobno obrazložilo v nadaljevanju točke 29 ter v točkah 30 in 31 obrazložitve sklepa. Pritožbeno sodišče dokazno oceno sodišča prve stopnje o tem, da je tožeča stranka dokazala, da je izvrševala posest na spornem dvorišču, v celoti sprejema, saj je prepričljiva. Tožena stranka v pritožbi te dokazne ocene ne omaje. Pritožba tudi neutemeljeno navaja, da je šlo zgolj za nekajkratno uporabo dvorišča. Dejansko stanje je sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in popolno. Sodišče tudi ni kršilo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu. Tožeča stranka je podala zadostne trditve o tem, na kakšen način je izvrševala (so)posest na spornem dvorišču. Resda je na enem mestu v tožbi zapisala, da je imela posest na delu dvorišča. Kot je razvidno iz preostalih navedb v tožbi in drugih vlogah tožeče stranke, pa ne gre za to, da bi tožnik vedno uporabljal le točno določen del dvorišča. Kot pritožbeno sodišče razume navedbe tožnika, gre za to, da dvorišča npr. ob prehodu ali dostavi ni zasedal v celoti, temveč je del površine dvorišča izkoriščal za prehod do vrat svoje nepremičnine (kar pa nujno ne pomeni, da je hodil vedno po istem delu površine dvorišča). Tožena stranka se tako neutemeljeno zavzema, da bi tožnik v tožbenem zahtevku moral točno določiti del dvorišča, na katerem je tožena stranka dolžna omogočiti soposest tožniku. Tožena stranka svojih navedb o tem, da je tožniku prehod dovolila le občasno, ni dovolj natančno specificirala, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje (izpovedba tožene stranke pa teh trditev ne more nadomestiti). Zato tudi ni bila dolžnost tožeče stranke, da takšne pavšalne navedbe prereka oziroma zanika. Tudi sicer pa že iz trditev tožeče stranke izhaja nasprotno, da je redno uporabljala sporno dvorišče, kar že pojmovno nasprotuje občasni uporabi na podlagi vsakokratnega dovoljenja. Sodišče prve stopnje s tem v zvezi torej ni kršilo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu. Enako velja glede zaključka sodišča, da tožena stranka ni podala trditev o tem, kdaj je bilo vozilo parkirano tako, da je bil tožeči stranki onemogočen prehod čez dvorišče. V zvezi s tem dejstvom je tudi upravičeno verjelo tožniku, da je v primeru, če zaradi parkiranega vozila ni bil mogoč prehod z vozičkom ali kolesom, poklical toženca, ki je avto umaknil. Njegova izpovedba po oceni pritožbenega sodišča za dokazanost tega dejstva zadostuje, zahteva tožene stranke po dokazu z izpisom telefonskih klicev, predložitvijo SMS sporočila, pa je pretirana. Sodišče pa pri tem ni ugotovilo, da bi pravdni stranki v zvezi s takšnim postopanjem (umikanjem vozila, kadar je na poti) sklenili kakšen poseben dogovor, kot to zatrjuje pritožba. Takšnemu zaključku, ki ga ni bilo, zato tudi neutemeljeno nasprotuje. Zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka tako niso podane, dokazna ocena pa je pravilna.

9Pritožbeno sodišče ne vidi nasprotja v tem, ko je sodišče prve stopnje zapisalo, da so bile izpovedbe tožene stranke in določenih prič nekonsistentne, neprepričljive in da so delovale naučeno. Zaključek tožene stranke, da če bi bile priče naučene, bi gotovo izpovedovale konsistentno, usklajeno in prepričljivo, po oceni pritožbenega sodišča ne drži. Sodišče prve stopnje je v točki 30 obrazložitve tudi pojasnilo, v katerem delu so bile izpovedbe podane mimo trditvene podlage. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča, da je priča A. A. svojo izpovedbo spreminjala, ta ugotovitev pa je nato tudi pojasnjena. Sodišče ni storilo nobene od zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, saj ni napačno povzelo izpovedbe te priče.

10Pravilna je tudi dokazna ocena zapisnika sestanka z dne 13.4.2012, ki jo je sodišče podalo v točki 31 obrazložitve in jo pritožbeno sodišče sprejema. Sodišče se je v isti točki 31, v drugem odstavku, opredelilo tudi do navedbe in izpovedbe tožene stranke, da je bila njena izjava izsiljena. Pravilna je tudi dokazna ocena sodišča, ko tožencu ni verjelo, da v času podpisa zapisnika (leto 2012) tožniku ni dovolil, da uporablja dvorišče. Tožnik je sicer res izpovedal, da mu je toženec večkrat rekel, da naj ne hodi po dvorišču, vendar pa se je ta izpovedba nanašala na čas od leta 2014 dalje. Prepričljiva je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da se tožnik ni strinjal z določenimi deli tožene stranke na dvorišču, kar kaže na to, da je uporabljal sporno dvorišče za dostop do svoje nepremičnine. Nasprotne pritožbene navedbe pritožbenega sodišča ne prepričajo v nasprotno. Zatrjevane bistvene kršitve določb postopka niso podane.

11Izpovedbi tožnika in priče B. B. si nista bili v nasprotju. Priča B. B. očitno ni naletel na situacijo, ko prehod z vozičkom mimo parkiranega vozila ne bi bil možen. Če se je to zgodilo tožniku, to še ne pomeni, da je podano nasprotje v njunih izpovedbah.

12Pomislekov v verodostojnost izpovedb prič C. C., D. D. in B. B. tudi pritožbeno sodišče nima. Pritožba ne prepriča z nasprotnimi navedbami o vnaprejšnji pripravljenosti in naučenosti teh prič. Sodišče tudi ni neenako obravnavalo stranki, kot to očita pritožba.

13Glede navedb tožene stranke o izključitvi protipravnosti zaradi izdanih gradbenih dovoljenj v letu 2010 in 2018, pritožbeno sodišče sprejema razloge sodišča prve stopnje v točkah 34, 35 in 36 obrazložitve sklepa, ki v celoti odgovarjajo tudi na ponovljene pritožbene navedbe o tem vprašanju. Trditve, da je bila veriga postavljena zaradi zavarovanja gradbišča, pa v svoji izpovedbi ni potrdila niti tožena stranka, ki je izpovedala, da je verigo postavila zato, ker ni soglašala, da tožnik prehaja čez dvorišče. Ničesar pa ni izpovedala o kakršnihkoli pripravljalnih delih. Tudi sicer pa bi bila tožena stranka gradbišče dolžna zavarovati le v času izvajanja gradbenih del, sicer pa ne. Zato s takšnimi navedbami tožena stranka ne more utemeljiti konstantne postavitve verige. Trditev o tem, da gradbeno dovoljenje dovoljuje postavitev novih vhodnih dvoriščih vrat, pa je nerelevantna, saj tožena stranka ni postavila vrat, temveč verigo. Tudi če bi postavila vrata skladno z gradbenim dovoljenjem, pa bi tožniku kot soposestniku morala omogočiti prehod (npr. tako, da bi mu izročila ključe vrat). Primera iz sodne prakse, ki ju je predložila tožena stranka, ne obravnavata podobne situacije, kot je v predmetni zadevi, zato njunega sklepa o izključitvi protipravnosti zaradi izdanega gradbenega dovoljenja ni mogoče enostavno preslikati na obravnavani primer. Prepovedni del izreka sklepa tudi v ničemer ne odvzema pravic toženi stranki, ki jih je ta pridobila s pravnomočnima gradbenima dovoljenjema.

14Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

15Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela (1. odst. 154. člena in 1. odst. 165. člena ZPP), tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni bistveno prispevala k odločanju na pritožbeni ravni, zato tudi ona sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 155. člena ZPP in 1. odst. 165. člena ZPP).

¹ Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami
² Ur. l. RS, št. 87/2002 s spremembami