UPRS Sodba III U 140/2020-19

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Ministrstvo za infrastrukturo (v nadaljevanju tožena stranka) je z izpodbijano odločbo določilo, da se vozniško dovoljenje, številka registra ..., ki ga je dne 29. 5. 2020 Upravna enota ... (v nadaljevanju UE ...) izdala tožniku za vožnjo motornih vozil kategorij AM, B1, B in G, razveljavi po nadzorstveni pravici. V obrazložitvi svoje odločitve je tožena stranka pojasnila, da ji je UE ... dne 2. 6. 2020 posredovala pobudo za razveljavitev tožnikovega vozniškega dovoljenja, v kateri je navedla, da je bil tožniku s sodbo Okrajnega sodišča v ..., št. V K 2796/2018 z dne 28. 5. 2019, izrečen varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja za vse kategorije in odrejeno, da se mu ne sme izdati novo vozniško dovoljenje za čas enega leta po pravnomočnosti sodbe. Pri odločanju o izdaji novega vozniškega dovoljenja ni bila upoštevana določba četrtega odstavka 72. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), ki določa, da sme storilec kaznivega dejanja pridobiti novo vozniško dovoljenje ob splošnih pogojih, ki so predpisani za pridobitev posameznih vrst vozniških dovoljenj.

2Tožena stranka v nadaljevanju citira določbo 274. in 275. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki urejata razveljavitev oziroma odpravo odločbe po nadzorstveni pravici. Kršitev materialnega predpisa je po določbi drugega odstavka 274. člena ZUP razlog za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici, pri čemer gre za očitno kršitev materialnega predpisa takrat, če se ta, glede na dejansko stanje, ugotovljeno z upravno odločbo, uporablja napačno, kršitev pa je očitna, če jo je glede na dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno z odločbo, mogoče ugotoviti neposredno. V obravnavanem primeru je UE ... tožniku izdala vozniško dovoljenje, ne da bi za to izpolnjeval splošne pogoje, ki so predpisani za pridobitev posameznih vrst vozniških dovoljenj. Po določbi 72. člena KZ-1 storilcu preneha veljati vozniško dovoljenje s pravnomočnostjo sodne odločbe, novo vozniško dovoljenje pa lahko pridobi ob izpolnjevanju splošnih pogojev. Tudi določba 64. člena Zakona o voznikih (v nadaljevanju ZVoz-1) določa, da lahko oseba, ki ji je bil izrečen varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja po kazenskem zakoniku, pridobi novo vozniško dovoljenje po izvršitvi varnostnega ukrepa, pogoj pa je, da opravi kontrolni zdravstveni pregled, se udeleži programa dodatnega usposabljanja za varno vožnjo, določenega z zakonom, in ponovno opravi vozniški izpit. Tožena stranka zaključuje, da je glede na opisane ugotovitve in citirane materialne določbe prišlo v obravnavanem primeru do očitnih kršitev materialnega predpisa, in sicer tako KZ-1 kot tudi ZVoz-1.

3Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in s tožbo, ki jo vlaga v upravnem sporu, sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter določi, da vozniško dovoljenje, ki mu ga je dne 29. 5. 2020 izdala UE ..., ostane v veljavi. Tožena stranka naj mu tudi povrne stroške postopka.

4Tožnik poudarja, da je odprava oziroma razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici izredno pravno sredstvo ter citira določbo 275. člena ZUP, ki določa, da se lahko odločba po nadzorstveni pravici razveljavi po uradni dolžnosti, kot tudi na zahtevo stranke, državnega tožilca, državnega pravobranilca ali inšpektorja. UE ... ne spada med te osebe, kar pomeni, da zahteve za odpravo oziroma razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici ni vložila upravičena oseba in je zato odločitev tožene stranke nepravilna in nezakonita.

5UE ... je tožniku izdala vozniško dovoljenje, ker je štela, da ga je pridobil uradno. Za kršitev materialnega predpisa, zaradi katerega je dopustna razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici gre takrat, ko je materialni predpis, glede na dejansko stanje, ugotovljeno z odločbo, uporabljen napačno. Zaradi nepravilno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki sicer lahko pripelje do kršitve materialnega zakona, ni mogoče razveljaviti odločbe po nadzorstveni pravici, saj nepravilno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ne predstavlja kršitve materialnega, temveč formalnega prava. Tožena stranka zato meni, da v konkretni zadevi ni prekršen materialni predpis, saj določba 72. člena KZ-1 ni materialna, pač pa procesna določba. Materialni predpisi namreč urejajo pravna razmerja, procesni predpisi pa določajo načine uveljavljanja pravic in obveznosti. Določba 72. člena KZ-1 določa zgolj postopek v primeru vrnitve vozniškega dovoljenja, ne ureja pa pravnih razmerij in je zato ugotovitev tožene stranke, da je UE ... z napačno uporabo te določbe kršila materialni predpis, nepravilna.

6Kolikor sodišče teh navedb ne bi upoštevalo, pa tožnik poudarja, da gre za kršitev materialnega predpisa v primeru, če je materialni zakon v svoji formulaciji jasen in ga je mogoče razlagati samo v enem smislu, kar pa za konkretno zadevo ne drži. Tožnik v nadaljevanju citira določbo prvega, tretjega in četrtega odstavka 72. člena KZ-1, nato pa pojasnjuje, da je glede na dejstvo, da je imel v času izreka kazni veljavno vozniško dovoljenje, UE ... postopala pravilno, ko mu je izdala novo vozniško dovoljenje. Prvi odstavek 72. člena KZ-1 jasno govori, da se vozniško dovoljenje vzame za dobo, ki je določena v izreku kazni, to je v konkretnem primeru za čas enega leta. Če oseba nima vozniškega dovoljenja, se mu vozniškega dovoljenja v času, ki ga določi sodišče, ne sme izdati. Nadalje je v tretjem odstavku 72. člena KZ-1 določeno, da vozniško dovoljenje preneha veljati s pravnomočnostjo sodne odločbe, vendar pa to pomeni, da preneha veljati le za čas, ki je določen s sodno odločbo in zato lahko oseba, ki je imela pred izrekom sankcije veljavno vozniško dovoljenje, po izteku tega časa pridobi novo vozniško dovoljenje, ne da bi ponovno opravila vozniški izpit. Četrti odstavek 72. člena KZ-1, na katerega se sklicuje tožena stranka, se nanaša zgolj na osebe, ki v času izreka varnostnega ukrepa niso imele veljavnega vozniškega dovoljenja.

7Tožena stranka, ki je sodišču predložila upravne spise, na tožbo po vsebini ni odgovorila.

8Sodišče je v navzočnosti tožnika, njegovega pooblaščenca ter pooblaščenca tožene stranke dne 14. 4. 2021 opravilo javno glavno obravnavo. Pooblaščenec tožnika je ob začetku glavne obravnave pojasnil, da tožnik vztraja pri vloženi tožbi in vseh dosedanjih navedbah. Strinja se, da dejansko stanje zadeve sicer ni sporno, predlaga pa, da se zasliši tožnik, saj bo pojasnil okoliščine izreka sankcije v kazenskem postopku. Vztraja, da ima tožnik veljavno vozniško dovoljenje, ki mu je bilo zaradi izrečene kazenskem sankcije določen čas ''zamrznjeno''. Ta kazenska sankcija mu je bila izrečena na podlagi dogovora s tožilstvom in sodnikom, pri čemer mu je bilo pojasnjeno, da mu po izteku kazenske sankcije ne bo treba ponovno opravljati vozniškega izpita za pridobitev novega vozniškega dovoljenja. Tožnik tako osebnega vozila ni vozil v času trajanja sankcije, zaradi odločitve tožene stranke pa še nadaljnje leto, kar pomeni, da je že dve leti brez vozniškega dovoljenja. Tak poseg v njegove pravice je zato nesorazmeren.

9Pooblaščenec tožene stranke je povedal, da tožena stranka vztraja pri sprejeti odločitvi in razlogih zanjo. Upravni organ odpravi odločbo po nadzorstveni pravici, ko izve za kršitev materialnega prava, in to ne glede na to, kdo mu sporoči, da je do take kršitve prišlo. V obravnavani zadevi ni šlo toliko za kršitev KZ-1 kot za kršitev določbe 64. člena ZVoz-1, in sicer prvega in drugega odstavka tega člena. V teh določbah je precizirano, da je mogoče novo vozniško dovoljenje pridobiti pod tam navedenimi pogoji, torej tudi, da se opravi ustrezni zdravniški pregled in vozniški izpit. Sankcija, ki je bila izrečena tožniku pomeni, da nima več veljavnega vozniškega dovoljenja ter da lahko novo vozniško dovoljenje pridobi po izteku časa, ki je določen s sankcijo.

10Sodišče je v dokaznem postopku pregledalo listine upravnega spisa, med katerimi so tudi listine, za katere je tožnik v tožbi predlagal, naj se izvedejo kot dokaz (izpodbijana odločba in sodba Okrajnega sodišča v ..., št. V K 2796/2018), ter zaslišalo tožnika kot stranko postopka.

11Tožnik je v svoji izpovedi pojasnil, da se je kazenski postopek zoper njega vodil pri sodišču v .... Ko je prišel na sodišče, je bila na hodniku tožilka. Pristopil je do nje ter jo vprašal, ali je možen kakšen dogovor, saj mu je bilo znano, da se lahko obdolženci dogovarjajo s tožilci. Tožilka mu je pojasnila, da bo predlagala izrek denarne kazni v višini 1.500,00 EUR oziroma 20,00 EUR za dan zapora, če kazni ne bi poravnal. Ko so ju poklicali v sodno dvorano, je tožilka sodnici takoj pojasnila, da sta se sporazumela in da bo krivdo priznal, povedala pa tudi, kakšen je njun dogovor. Sodnica je vztrajala, da se mu izreče tudi sankcija, da vsaj eno leto ne bi smel voziti, nato pa bi dobil vozniško dovoljenje nazaj. Izrecno je vprašal, ali to pomeni, da bo moral ponovno opravljati vozniški izpit, vendar pa sta mu tako tožilka kot sodnica zatrdili, da taka sankcija pomeni zgolj to, da eno leto ne bo smel voziti, nato pa bo dobil vozniško dovoljenje vrnjeno. Na tak sporazum s tožilko in sodnico je zato pristal, sodnica pa ga je še opozorila, da mu bo veljavnost vozniškega dovoljenja v teku enega leta potekla in da bo zato moral pridobiti novo vozniško dovoljenje, vendar pa ne da bi moral opraviti vozniški izpit.

12V času, ko ni smel voziti, je bil trikrat pri UE .... Prvič se je tam zglasil v mesecu septembru ali oktobru ter se pozanimal, kaj mora storiti, da bo po izteku enega leta znova pridobil vozniško dovoljenje. Uslužbenka mu je pojasnila, da bo moral narediti zdravniški pregled in o tem dostaviti ustrezno spričevalo, nato pa da bo dobil vrnjeno vozniško dovoljenje. Pri UE ... se je nato zglasil mogoče decembra ali januarja in vprašal enako, pa tudi odgovor uslužbenke je bil enak kot prvič. Ponovno je bil nato pri UE ... februarja ali marca, in to po tem, ko je opravil zdravniški pregled. Uslužbenka mu je pojasnila, da mora zdravniško spričevalo dostaviti 29. 5. 2020, torej takoj po izteku enega leta od izrečene sankcije. Takrat jo je še vprašal, ali mora opraviti kakšne delavnice ali kaj podobnega, vendar pa mu je zatrdila, da mora le dostaviti zdravniško spričevalo in da naj do 29. 5. 2020 ne prihaja več.

13Z dnem 29. 5. 2020 je dobil vrnjeno vozniško dovoljenje, oziroma najprej začasni kartonček, ki je veljal, dokler ni dobil vozniškega dovoljenja na kartici. Čez tri mesece, ko je bil v tujini, pa ga je klicala mama in rekla, da z vozniškim dovoljenjem ni nekaj v redu. Pri UE ... so mu takrat rekli, naj se o tem pogovori v ... , četudi se je v kazenskem postopku dogovoril, da bo znova pridobil vozniško dovoljenje brez opravljanja izpita po enem letu. To je bil tudi razlog, da je pristal na dogovor. Če bi vedel, da bo moral ponovno opravljati vozniški izpit, bi vse kar je potrebno opravil že v času enega leta, ko ni smel voziti, tako pa so mu vsi, tudi pri UE ... ves čas zatrjevali, da bo po izteku enega leta lahko dobil vrnjeno svoje vozniško dovoljenje, ne da bi moral opravljati tak izpit.

K točki I izreka:

14Tožba ni utemeljena.

15Tožena stranka je izpodbijano odločbo izdala na podlagi drugega odstavka 274. člena ZUP, ki določa, da lahko pristojni organ odločbo razveljavi po nadzorstveni pravici, če je bil z njo očitno prekršen materialni predpis (drugi odstavek 274. člena ZUP). Odločbo po nadzorstveni pravici praviloma razveljavi organ druge stopnje (prvi odstavek 276. člena ZUP), če izve oziroma ugotovi, da so podani razlogi za razveljavitev, lahko pa odločbo razveljavi tudi na zahtevo stranke, državnega tožilca ali državnega pravobranilca (sedaj državnega odvetnika) ali inšpektorja (prvi odstavek 275. člena ZUP). Razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici je izredno pravno sredstvo, razlog za razveljavitev odločbe pa je en sam, to je očitno prekršen materialni predpis. Predpis je očitno prekršen, če je kršitev, glede na z odločbo ugotovljeno dejansko stanje mogoče ugotoviti neposredno, ne pa posredno s preverjanjem pravilnosti dejanskega stanja, na katerega se opira odločba (prim. sodba Upravnega sodišča RS, št. II U 468/2016).

16Dejansko stanje zadeve med strankama ni sporno. Okrajno sodišče v ... je tožniku s sodbo, št. V K 2796/2018 z dne 28. 5. 2019, ki je postala pravnomočna in izvršljiva istega dne, za storjeno kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu po 3. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1 izreklo denarno kazen v višini 1.500,00 EUR, na podlagi 72. člena KZ-1 pa še varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja za vse kategorije ter določilo, da se tožniku ne sme izdati novega vozniškega dovoljenja za čas enega leta po pravnomočnosti sodbe. Dne 29. 5. 2020 je tožnik pri UE ... vložil vlogo za podaljšanje vozniškega dovoljenja in predložil zdravniško spričevalo o telesni in duševni zmožnosti za voznika motornega vozila, ki so mu ga dne 25. 2. 2020 izdali v Zdravstvenem domu v .... Istega dne je UE ... tožniku izdala vozniško dovoljenje za vožnjo motornih vozil AM, B1, B in G kategorije, vpisano pod številko registra ...

17Z dopisom z dne 1. 6. 2020 je UE ... toženo stranko pozvala, naj uvede postopek za razveljavitev tožniku izdanega vozniškega dovoljenja po nadzorstveni pravici. V dopisu je navedla, da je po tem, ko je tožniku izdala vozniško dovoljenje, ugotovila, da je napačno uporabila določbo 72. člena KZ-1, saj bi moral tožnik pred izdajo novega vozniškega dovoljenja izpolnjevati splošne pogoje za pridobitev posameznih vrst vozniškega dovoljenja, česar pa ni izkazal. Tožena stranka je nato dne 16. 6. 2020 izdala izpodbijano odločbo, s katero je vozniško dovoljenje, ki ga je tožniku izdala UE ..., razveljavila po nadzorstveni pravici.

18Tožnik v tožbi najprej ugovarja, da naj bi bila izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita zato, ker da je zahtevo za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici vložila UE ..., ki ni upravičena oseba za vložitev takega zahtevka. Sodišče ugotavlja, da mora po 275. členu ZUP pristojni organ po uradni dolžnosti začeti postopek za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici, če izve oziroma ugotovi, da so za to podani razlogi. Zahtevo za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici lahko pri pristojnem organu vložijo tudi stranke, državni tožilec, državni odvetnik ali inšpektor, vendar pa pristojni organ na to zahtevo ni vezan. Druge osebe lahko pristojni organ sicer opozorijo na obstoj razlogov za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici, vendar pa jim zakon ne daje podlage za to, da bi jo tudi zahtevale¹. V predmetni zadevi je tožena stranka izpodbijano odločbo izdala kot drugostopenjski organ v skladu z 276. členom ZUP, vlogo UE ... z dne 1. 6. 2020 pa štela kot opozorilo (pobudo), da po uradni dolžnosti oceni, ali so podani pogoji za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici (drugi odstavek obrazložitve izpodbijane odločbe). Tožena stranka je torej izpodbijano odločitev sprejela po uradni dolžnosti in zato ni utemeljen tožnikov ugovor, da naj bi bila izdana na podlagi zahteve UE ....

19Tožena stranka je izpodbijano odločbo izdala na podlagi zaključka, da sta bili z vozniškim dovoljenjem, ki je bilo izdano tožniku, kršeni določbi 72. člena KZ-1 in 64. člena ZVoz-1. Po določbi prvega odstavka 72. člena KZ-1 sme sodišču storilcu kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa odvzeti vozniško dovoljenje za posamezne vrste motornih vozil in pri tem določiti, da se mu ne sme izdati novo dovoljenje za eno do pet let. Če storilec vozniškega dovoljenja nima, sodišče izreče, da se mu vozniško dovoljenje ne sme izdati. Da gre pri izreku take sankcije nesporno za prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, izhaja tudi iz tretjega odstavka 72. člena KZ-1, ki določa, da vozniško dovoljenje preneha veljati s pravnomočnostjo sodne odločbe; prav tako tudi iz četrtega odstavka tega člena, ki pravi, da sme storilec po poteku časa, ki ga je določilo sodišče, na novo pridobiti vozniško dovoljenje ob splošnih pogojih, ki so predpisani za pridobitev posameznih vrst vozniških dovoljenj. Z izrekom varnostnega ukrepa odvzema vozniškega dovoljenja torej vozniku preneha veljati vozniško dovoljenje tistih kategorij, ki jih določi sodišče (v konkretnem primeru vseh kategorij). Varnostnega ukrepa odvzema vozniškega dovoljenja zato ne gre zamenjevati s stransko kaznijo prepovedi vožnje motornega vozila po 48. členu KZ-1, s katero sodišče izreče prepoved vožnje motornega vozila določene vrste ali kategorije za čas od šestih mesecev do dveh let. Kolikor je storilcu izrečena taka stranska kazen, njegovo vozniško dovoljenje ne preneha, pač pa zgolj ne sme voziti v cestnem prometu v času trajanja kazni in mu zato po poteku tega časa tudi ni potrebno pridobivati novega vozniškega dovoljenja. Da je treba med opisanima sankcijama po 72. in 48. členu KZ-1 razlikovati in da izrek varnostnega ukrepa odvzema vozniškega dovoljenja pomeni, da je storilcu njegovo vozniško dovoljenje prenehalo veljati, izhaja tudi iz določbe petega odstavka 48. člena KZ-1, po katerem sodišče ne izreče oziroma ne izvrši prepovedi vožnje motornega vozila, če je vozniku motornega vozila izreklo varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja. Prepovedi vožnje namreč ni mogoče izvršiti, kolikor voznik nima vozniškega dovoljenja in s tem tudi ne pravice do vožnje v cestnem prometu.

20Storilec, ki mu je izrečen varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja, sme po poteku časa, ki ga določi sodišče, na novo pridobiti vozniško dovoljenje ob splošnih pogojih, ki so predpisani za pridobitev posameznih vrst vozniškega dovoljenja. Ti pogoji so določeni 64. členu ZVoz-1, ki v prvem odstavku (zadnji stavek) enako kot četrti odstavek 74. člena KZ-1 določa, da lahko oseba, ki ji je bil izrečen varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja po kazenskem zakoniku, pridobi novo vozniško dovoljenje po izvršitvi tega varnostnega ukrepa. Taka oseba mora opraviti kontrolni zdravstveni pregled, se udeležiti programa dodatnega usposabljanja za varno vožnjo, določenega z zakonom, in ponovno opraviti vozniški izpit (drugi odstavek 64. člena ZVoz-1).

21Sodišče ne sledi tožniku, ki zatrjuje, da je določba 72. člena KZ-1 procesna in ne materialna določba ter da zato na tej podlagi ni mogoče razveljaviti vozniškega dovoljenja po nadzorstveni pravici. Materialni predpisi so predpisi, ki urejajo vsebinska vprašanja, torej pravice in obveznosti oziroma pravna razmerja, medtem ko procesni predpisi urejajo postopek uveljavljanja teh pravic in obveznosti. Določba 72. člena KZ-1 ne določa postopka odvzema in nato ponovne pridobitve vozniškega dovoljenja, pač pa je določba, ki ureja in določa pogoje za izrek varnostnega ukrepa odvzema vozniškega dovoljenja, ki se storilcu izreče poleg kazni za storjeno kaznivo dejanje. 72. člen KZ-1 tako določa, da se tak varnostni ukrep izreče le storilcu kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa, nadalje določa čas, v katerem se storilcu kaznivega dejanja ne sme izdati novo vozniško dovoljenje, pogoje, ki so zahtevani, da se tak varnostni ukrep izreče (storilčeva nadaljnja udeležba bi pomenila nevarnost za javni promet), trenutek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja in pogoje za pridobitev novega vozniškega dovoljenja. Ker torej 72. člen KZ-1 določa vsebino varnostnega ukrepa, pogoje za njegov izrek in pogoje za novo pridobitev vozniškega dovoljenja, gre za materialno in ne procesno določbo, saj se z njo urejajo pravice in obveznosti storilca kaznivega dejanja, ki mu je izrečen tak varnostni ukrep. Taka je tudi določba 64. člena ZVoz-1, ki določa pogoje za ponovno pridobitev vozniškega dovoljenja. Tožena stranka je torej svojo odločitev o razveljavitvi tožnikovega vozniškega dovoljenja na podlagi nadzorstvene pravice v skladu z drugim odstavkom 274. člena ZUP po presoji sodišča utemeljeno oprla na določbi 72. člena KZ-1 in 64. člena ZVoz-1 ter ugotovila kršitve teh dveh določb kot kršitve materialnih predpisov.

22Sodišče tudi ne sledi tožniku, ki meni, da je določba 72. člena KZ-1 nejasna, saj iz vsega doslej navedenega brez dvoma izhaja njena vsebina in pravne posledice izreka varnostnega ukrepa odvzema vozniškega dovoljenja storilcu kaznivega dejanja, kar vse je pojasnjeno v prejšnjih točkah te obrazložitve. Tožniku je s pravnomočnostjo sodbe kazenskega sodišča, s katero mu je bil izrečen tudi varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja, to prenehalo veljati in bi zato lahko po poteku enega leta od pravnomočnosti sodbe (kot je to določala sodba) pridobil novo vozniško dovoljenje, vendar pa le, kolikor bi izpolnil za to določene pogoje iz 64. člena ZVoz-1. UE ... pa je namesto tega očitno nepravilno postopala na način, kot da bi bila tožniku izrečena stranska kazen prepovedi vožnje motornega vozila, pri tem pa dodatno upoštevala še, da bi veljavnost prejšnjega tožnikovega vozniškega dovoljenja (torej tistega, ki ga je imel v času pravnomočnosti sodbe kazenskega sodišča) iztekla med tekom enega leta po pravnomočnosti sodbe in mu zato ob nepravilnem upoštevanju izrečene sankcije izdala novo vozniško dovoljenje. Slednje sodišče zaključuje tako na podlagi tožnikove izpovedi o tem, kako je potekal postopek pri UE ..., kot tudi na podlagi njegove vloge za izdajo vozniškega dovoljenja, v kateri je navedel, da prosi za njegovo podaljšanje. S tem, ko je UE ... tožniku dne 29. 5. 2020 izdala novo vozniško dovoljenje kot podaljšanje prej veljavnega (torej tistega, ki je prenehalo veljati s pravnomočnostjo sodbe kazenskega sodišča), ne da bi tožnik izpolnil pogoje iz 64. člena ZVoz-1, je kršila materialne predpise (72. člen KZ-1 in 64. člen ZVoz-1) in je zato odločitev tožene stranke, da se tožniku vozniško dovoljenje razveljavi po nadzorstveni pravici utemeljena.

23Tožnik je v tožbi in na glavni obravnavi še zatrjeval, da je s tem, ko mu je bila izdana izpodbijana odločba in je zato brez vozniškega dovoljenja že dve leti (leto po odločitvi sodišča in leto zaradi izpodbijane odločbe), nesorazmerno poseženo v njegove pravice. Sodišče meni, da za tak ugovor tožnik nima podlage. Kot je že bilo večkrat pojasnjeno, je tožniku vozniško dovoljenje prenehalo veljati na podlagi pravnomočne sodbe kazenskega sodišča, tožena stranka pa je z izpodbijano odločbo zgolj odpravila kršitev materialnega predpisa, ki jo je storila UE ... z izdajo novega vozniškega dovoljenja, ne da bi tožnik za to izpolnjeval pogoje, določene v 72. členu KZ-1 in 64. členu ZVoz-1. Vprašanje presoje, ali je bil izrek varnostnega ukrepa odvzema vozniškega dovoljenja tožniku (ki je imel za posledico prenehanje veljavnosti njegovega vozniškega dovoljenja) za storjeno kaznivo dejanje sorazmeren ali ne, je bilo predmet odločanja kazenskega sodišča in ni predmet presoje tožene stranke. Predmet presoje tožene stranke je bila namreč le presoja pravilnosti odločitve UE ... glede izdaje vozniškega dovoljenja. Na pravilnost odločitve tožene stranke zato tudi ne more vplivati tožnikovo navajanje o tem, kako naj bi potekalo pogajanje s tožilko na sodnem hodniku pred izvedbo obravnave v kazenskem postopku in nato dogajanje v sodni dvorani, kjer naj bi mu tako tožilka kot sodnica pojasnjevali vsebino varnostnega ukrepa. Sodišče te navedbe šteje za nerelevantne za predmetno zadevo in se do njih ne opredeljuje. Enako to velja tudi za komunikacijo tožnika s pristojnimi osebami pri UE .... Za predmetno zadevo je namreč ključno le to, da je tožniku veljavnost njegovega vozniškega dovoljenja prenehala veljati s pravnomočnostjo kazenske sodbe, za pridobitev novega pa bi moral izpolniti pogoje po 72. členu KZ-1 in 64. členu ZVoz-1. Ker teh pogojev ni izpolnil, je bila odločitev UE ..., da mu izda novo vozniško dovoljenje napačna oziroma je s tem prekršila te materialne predpise, odločitev tožene stranke, da to vozniško dovoljenje razveljavi po nadzorstveni pravici pa zato utemeljena.

24Ob upoštevanju vsega navedenega sodišče zaključuje, da tožnikova tožba ni utemeljena in jo je zato na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K točki II izreka:

25Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

¹ Janez Čebulj in ostali: Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), Javno podjetje Uradni list Republike Slovenije, d.o.o., Ljubljana, oktober 2020, str. 731-732.