276. člen ZUP

Sodišče se strinja s presojo prvostopenjskega in drugostopenjskega organa, da sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 12/2015 z dne 9. 12. 2016 (iz katerega izhaja, da odločanje o tem, da je družba za ravnanje z odpadno embalažo dolžna od izvajalca lokalne javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki prevzemati in odvažati odpadno embalažo, ni upravna stvar) ne predstavlja novega dejstva oziroma dokaza v smislu razloga za obnovo postopka iz 1. točke 260. člena ZUP. S tem sklepom je namreč Vrhovno sodišče Republike Slovenije presojalo, ali je odločanje o tem, da je družba za ravnanje z odpadno embalažo dolžna od izvajalca lokalne javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki prevzemati in odvažati odpadno embalažo, upravna stvar. Presojalo je, ali je odločanje o tem v pristojnosti upravnih organov ali sodišč splošne pristojnosti, kar pa ni ne novo dejstvo ne nov dokaz. Res je, kot zatrjuje drugostopenjski organ, da je bil prvostopenjski organ pristojen za izdajo spremembe okoljevarstvenega dovoljenja na podlagi določb ZVO-1 in Uredbe, vendar drugostopenjski organ pri tem ne upošteva, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sklepu III Ips 12/2015 z dne 9. 12. 20

Odločba temelji na očitno napačni uporabi materialnega prava, saj v postopku za izdajo upravnega akta ni uporabila pravilnega predpisa, ki bi se v konkretnih okoliščinah moral uporabiti.

Zakonska ureditev upravnega spora ne določa, da bi lahko stranka (neposredno) s tožbo v upravnem sporu zahtevala ugotovitev ničnosti upravnega akta. Stranka mora torej ničnost upravne odločbe uveljavljati najprej v upravnem postopku, šele po zavrnitvi tega pravnega sredstva v upravnem postopku pa je možno sodno varstvo v upravnem sporu.

Z odločbo, izdano po nadzorstveni pravici, je bila razveljavljena odločba organa prve stopnje, s čimer pa postopek v tej zadevi ni bil končan, saj bi moral pristojni organ prve stopnje o zahtevku pritožnice za ugotovitev izpolnjevanja pogojev za priznanje statusa kmetijske organizacije odločiti ponovno. Zoper novi akt bi imela pritožnica pravico do pritožbe v upravnem postopku in ko bi bilo odločeno o pritožbi, če bi bili izpolnjeni pogoji iz ZUS-1, tudi do tožbe v upravnem sporu. Sodno varstvo bi bilo pritožnici torej ob izpolnitvi prej navedenih pogojev zagotovljeno zoper novo odločbo o statusu kmetijske organizacije. Zahtevek glede statusa kmetijske organizacije bi namreč s tem ostal nerešen in bi prvostopni organ moral o njem ponovno odločiti ter izdati novo odločbo. Na odločitev pa ne vpliva dejstvo, da je v obravnavani zadevi pritožnica kasneje med postopkom vlogo za priznanje statusa kmetijske organizacije umaknila in se s tem odpovedala izdaji odločbe ter uporabi nadaljnjih pravnih sredstev.

Odločanje po nadzorstveni pravici pomeni nadzor hierarhično višjega (drugostopenjskega oziroma nadzorstvenega) organa nad zakonitostjo prvostopenjske upravne odločbe, ki jo je v konkretni zadevi izdal nižji (prvostopenjski) organ. Če je drugostopenjski (nadzorstveni) organ tak nadzor v konkretni zadevi že opravil, bodisi v zvezi s pritožbo ali pa po sami nadzorstveni pravici ali na podlagi drugega izrednega pravnega sredstva, in je drugostopenjski (nadzorstveni) upravni organ v konkretni zadevi sprejel svoje pravno stališče do spornega pravnega vprašanja, ponovna presoja drugostopenjskega (nadzorstvenega) organa o njegovih že zavzetih pravnih stališčih glede določenega pravnega vprašanja v isti upravni zadevi ni mogoča.

Postopek podelitve koncesije na področju zdravstvene dejavnosti je treba izvesti skladno z določbami ZJZP na podlagi javnega razpisa, razen če poseben zakon ne določa drugače. Izpodbijana odločitev, odprava odločbe po nadzorstveni pravici, temelji na razlogu iz 1. točke prvega odstavka 274. člena ZUP. Ker je sodišče presodilo, da je zobna in čeljustna ortopedija specialistična zobozdravstvena dejavnost in je zato za podelitev koncesije pristojna tožena stranka (Ministrstvo za zdravje), je bila po presoji sodišča podana tako dejanska, kot pravna podlaga za uporabo izrednega pravnega sredstva, pri čemur je sodišče upoštevalo tudi, da je bila izpodbijana odločba izdana v roku iz prvega odstavka 277. člena ZUP.

V prvem odstavku 5. člena ZUS-1 je določeno, da se v upravnem sporu lahko akti, s katerim je upravni akt na podlagi rednih ali izrednih pravnih sredstev odpravljen ali razveljavljen, izpodbija samo, če je bil z njim postopek odločanja končan. V obravnavanem primeru pa je bila z odločbo, izdano na podlagi nadzorstvene pravice, razveljavljena odločba prvostopenjskega upravnega organa, s čimer pa postopek v tej zadevi ni bil končan, saj bo moral pristojni prvostopenjski upravni organ o zahtevku oziroma o vlogi vlagatelja za ugotovitev statusa kmetijske organizacije, glede katere je bila odločitev razveljavljena, odločati ponovno.

Odprava odločbe po nadzorstveni pravici iz razlogov po drugem odstavku 274. člena ZUP je mogoča le, če gre za očitno kršitev materialnega prava. Ugotovitev skladnosti gradnje s prostorskim aktom je bila sestavni del ugotovljenega dejanskega stanja pred izdajo gradbenega dovoljenja, katerega pravilnosti pa v postopku uporabe konkretnega izrednega pravnega sredstva ni dopustno ugotavljati.

Sodišče zaključuje, da je odločba toženke, katere odpravo in razveljavitev po nadzorstveni pravici je zahteval tožnik, upravna zadeva iz izvirne pristojnosti samoupravne lokalne skupnosti, pri čemer je to odločbo izdala Občina Žalec, torej samoupravna lokalna skupnost. Ker je o predmetni tožnikovi zahtevi odločal župan Občine Žalec, namesto pristojno ministrstvo, kot določa drugi odstavek 276. člena ZUP, sodišče ugotavlja, da je o tej zahtevi odločal stvarno nepristojni organ, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 2. točki prvega odstavka 27. člena ZUS-1 v zvezi s 1. točko drugega odstavka 237. člena ZUP.

Organ druge stopnje ne more odpraviti ali razveljaviti odločbe po nadzorstveni pravici, če je pred tem že odločil o pritožbi zoper isto odločbo in jo zavrnil, saj ne more v okviru izrednega pravnega sredstva drugače presoditi odločbe, ki jo je v pritožbenem postopku že sam presodil za zakonito. Glede na določbo prvega odstavka 280. člena ZUP mora predlagatelj v predlogu za izrek ničnosti odločbe zatrjevati obstoj katerega od ničnostnih razlogov in obstoj tega izkazati (zatrjevati mora dejstva, za katera meni, da je ničnostni razlog podan, in za to, kadar je glede na okoliščine primera to potrebno, predložiti ali predlagati dokaze). To pomeni, da bi moral tožnik konkretno navesti razloge zaradi katerih meni, da je odločba nična.

Organ druge stopnje ne more odpraviti ali razveljaviti odločbe po nadzorstveni pravici, če je pred tem že odločil o pritožbi zoper isto odločbo in jo zavrnil, saj ne more v okviru izrednega pravnega sredstva drugače presoditi odločbe, ki jo je v pritožbenem postopku že sam presodil za zakonito.

Organ druge stopnje ne more odpraviti ali razveljaviti odločbe po nadzorstveni pravici, če je pred tem že odločil o pritožbi zoper isto odločbo in jo zavrnil.

V zadevi gre za odločanje o zahtevi za odpravo oziroma razveljvitev po nadzorstveni pravici odločbe, izdane v postopku arondacije. Po zdaj veljavni ureditvi stvarne pristojnosti državnih organov je, upoštevaje drugi odstavek 16. člena ZUP in 32. člen Zakona o državni upravi, za odločanje o zahtevi tožnice stvarno pristojen organ druge stopnje ministrstvo, pristojno za kmetijstvo, tj. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Ker se v skladu z ustaljeno sodno prakso v postopku za izrek ničnosti, ki je voden na predlog stranke, ugotavlja obstoj le tistega ničnostnega razloga, ki ga uveljavlja stranka, in v okviru dejstev in okoliščin, s katerimi utemeljuje obstoj ničnostnega razloga, je opredeljevanje organa prve stopnje v izpodbijani odločbi tudi do tistih ničnostnih razlogov, ki niso bili uveljavljani, odveč in nepravilno.

Upravni organ lahko razveljavi odločbo po nadzorstveni pravici le, če je bil z njo očitno prekršen materialni predpis, kar pa v konkretni zadevi ni bilo storjeno. Odločitev tožene stranke, da zavrne zahtevo tožnika za odpravo odločbe z dne 12. 12. 2012 po nadzorstveni pravici, je zato pravilna.

Presojo, ali bi novo dejstvo ali nov dokaz lahko pripeljala do drugačne odločitve, bi organ v postopku preizkusa predloga za obnovo postopka lahko opravil šele, če bi ugotovil, da predloga ni mogoče zavreči iz razlogov po prvem odstavku 267. člena ZUP. Obravnavani primer pa ni tak, ker dejstvo, da je bil objekt zgrajen pred letom 1967, ni novo dejstvo v smislu 1. točke 260. člena ZUP.

Stranka mora razveljavitev oziroma odpravo odločbe po nadzorstveni pravici in ničnost upravne odločbe uveljavljati najprej v upravnem postopku, šele zoper zavrnitev tega pravnega sredstva v upravnem postopku je možno sodno varstvo v upravnem sporu, v katerem pa sodišče tudi samo po uradni dolžnosti ves čas postopka pazi na ničnost upravnega akta, kot to določa drugi odstavek 37. člena ZUS-1. Ta določba ZUS-1 je res uvrščena v poglavje „Predhodni preizkus tožbe“, vendar to še ne pomeni, da sodišče neodvisno od izpolnjevanja procesnih predpostavk za tožbo iz 36. člena ZUS-1, ugotavlja oziroma presoja ničnost akta. Ta določba, ki je sicer splošno pravilo postopka, je namreč podlaga za odločanje (extra petetium) in torej določa obseg vsebinske presoje. Vsebinsko presojo akta pa sodišče opravi le, če so za to izpolnjene procesne predpostavke iz 36. člena ZUS-1.

Glede odločb, ki jih je izdal APEK, ni organa druge stopnje (s pristojnostjo nadzorstvene pravice), kar je v postopku preizkusa tudi pravilno zaključil upravni organ. Prav tako ni organa, ki bi bil po zakonu pooblaščen za nadzorstvo nad delom APEK, saj APEK po ZEKom šteje za neodvisen regulativni organ.

Če je drugostopenjski organ že odločal o zakonitosti konkretnega upravnega akta v določeni zadevi v zvezi s pritožbo (ali drugim pravnim sredstvom) in v svoji odločbi sprejel pravno stališče, za katerega pritožnik meni, da je napačno, pritožnik ne more uspešno uveljavljati zahteve za uporabo nadzorstvene pravice (v smislu 274. člena ZUP), niti tega pravnega sredstva ne more po uradni dolžnosti uporabiti drugostopenjski (nadzorstveni) organ.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je ponovna presoja drugostopenjskega davčnega organa, ki je hkrati nadzorstveni organ (glej 276. člen ZUP), o zakonitosti konkretne prvostopenjske odločbe izključena, če je sam o pritožbi oziroma o drugem pravnem sredstvu zoper isto odločbo že odločal ter tako odločbo presodil za zakonito (enako tudi sodba Vrhovnega sodišča U I 552/59 z dne 24. 10. 1959). V primeru, če je drugostopenjski organ že odločal o zakonitosti konkretnega upravnega akta v določeni zadevi v zvezi s pritožbo (ali drugim pravnim sredstvom) in v svoji odločbi sprejel pravno stališče, za katerega pritožnik meni, da je napačno, pritožnik pa zoper ta dokončen upravni akt ni sprožil upravnega spora, tak „pritožnik“ (niti drug predlagatelj) ne more uspešno uveljavljati zahteve za uporabo nadzorstvene pravice (v smislu 274. člena ZUP oziroma 88. člena ZDavP-2) niti tega pravnega sredstva ne more po uradni dolžnosti uporabiti drugostopenjski (nadzorstveni) organ.

Iz ZBPP ne izhaja, da je predsednik okrožnega sodišča, ki je pristojen za odločanje o brezplačni pravni pomoči in je izdal sklep z dne 18. 9. 2009 (oziroma z dne 21. 9. 2009) in sklep z dne 4. 11. 2009, tudi nadzorni organ v smislu 1. odstavka 276. člena ZUP. V primeru, ko pride do spornih okoliščin med odvetnikom, ki je prijavil stroške in nagrado za izvajanje brezplačne pravne pomoči, in ugotovljenimi dejstvi s strani pristojnega organa, mora pristojni organ za brezplačno pravno pomoč uporabiti določbe ZUP o pravici do izjave stranke o odločilnih dejstev pred izdajo upravne odločbe. Ker brezplačna pravna pomoč ni bila dana le za svetovanje in zastopanje za razvezo zakonske zveze, ampak je bila dana za konkreten sodni postopek, ki se vodi po konkretno opravilno, „zaradi razveze“, in ker iz določila 58. člena ZZDR izhaja, da se „skupno premoženje razdeli, če zakonska zveza preneha,“ kamor spada tudi razveza zakonske zveze, to pomeni, da se že po zakonu lahko v okviru postopka za razvezo odloča, tudi o vprašanjih skupnega premoženja, obvezno pa je treba odločiti tudi o drugih vprašanjih, vezanih na razvezo, kar določata 78. člen ZZZDR ter 421. člen ZPP. Kako je bila zadeva