UPRS Sklep III U 27/2020-5

I. Tožba se zavrže.

II. Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrže.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

1S sklepom, št. 36008-2/2019-40 z dne 11. 2. 2020 (v nadaljevanju: izpodbijani sklep) je Eko sklad, Slovenski okoljski javni sklad (v nadaljevanju: tožena stranka) sklenil, da se postopek za pridobitev pravice do nepovratne finančne spodbude za naložbo v ukrep A - zamenjava stare kurilne naprave z novo kurilno napravo na lesno biomaso, ki zagotavlja toploto centralnemu sistemu ogrevanja, začet v zvezi z vlogo tožnice, št. 36008-2/2019, prekine, dokler pristojno sodišče ne odloči v zadevah, ki se pri Okrajnem sodišču v Kopru vodita pod št. Z 35/2019 in Z 101/2019 (1. točka izreka); da po prejemu dokazil, da sta navedena postopka pravnomočno zaključena, vlagateljica le-ta posreduje toženi stranki, ki bo nato nadaljevala postopek pridobitve nepovratne finančne spodbude (2. točka izreka), in da stroški postopka niso nastali (3. točka izreka).

2V obrazložitvi izpodbijanega sklepa tožena stranka povzema potek postopka, ki se je začel z dne 23. 5. 2019 oddano vlogo tožnice za pridobitev nepovratne finančne spodbude za zgoraj navedeno naložbo po Javnem pozivu 69SUB-SOCOB19 Nepovratne finančne spodbude socialno šibkim občanom za zamenjavo starih kurilnih naprav z novimi kurilnimi napravami na lesno biomaso v stanovanjskih stavbah (Uradni list, št. 32/19, v nadaljevanju: Javni poziv). To sodišče je s sodbo, št. III U 304/2019-6 z dne 30. 12. 2019, odpravilo odločbo, št. 36008-2/2019-32 z dne 12. 12. 2019, s katero je tožena stranka vlogo zavrnila, in ji zadevo vrnilo v ponovno odločanje. Tožnica je v vlogi navedla, da bo naložba izvedena na stavbi z naslovom ..., ki stoji na parc. št. 1767/1 k.o. A.. Z vpogledom v elektronsko zemljiško knjigo je bilo ugotovljeno, da je solastnica omenjene nepremičnine, na kateri so vpisane tri plombe za zavarovanje terjatev Republike Slovenije (v nadaljevanju: RS), ki se nanašajo (tudi) na tožničin solastniški delež, in sicer: plomba pod št. Dn 29360/2019 glede predlagane vknjižbe hipoteke v zavarovanje terjatve v znesku 110,16 EUR s pripadki, ki je podrobneje opisana v izreku sklepa o zavarovanju Okrajnega sodišča v Kopru, št. Z 10/2019 z dne 13. 2. 2019; plomba pod št. Dn ..., s katero je predlagana vknjižba hipoteke v zavarovanje terjatve v znesku 200,00 EUR s pripadki, ki je podrobneje opisana v izreku sklepa Okrajnega sodišča v Kopru, št. Z 35/2019 z dne 22. 3. 2019; ter plomba pod št. zadeve Dn ..., s katero je predlagana vknjižba hipoteke v zavarovanje terjatve v znesku 577,92 EUR s pripadki in dospelostjo, ki je podrobneje opisana v izreku sklepa Okrajnega sodišča v Kopru, št. Z 101/2019 z dne 20. 9. 2019; vse v korist imetnice RS. Tožena stranka ob sklicevanju na preambulo in četrti odstavek 8. točke Javnega poziva ter Splošne pogoje poslovanja tožene stranke, št. 0141-1/2010-5 z dne 22. 4. 2010, navaja, da do spodbud niso upravičene osebe, ki nimajo poravnanih davčnih ali drugih obveznosti do RS. Na poizvedbo o stanju zadev je 17. 1. 2020 prejela pojasnilo Okrajnega sodišča v Kopru, da sklepa v zadevah zavarovanja terjatev RS kot upnice proti tožnici kot (so)dolžnici v zadevah Z 35/2019 in Z 101/2019 nista pravnomočna, in sicer je prva zadeva v fazi obravnave ugovora, druga pa je v obravnavanju na Višjem sodišču v Kopru. Tožena stranka citira določbe prvega odstavka 147. člena in 5. točke prvega odstavka 153. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), po katerih lahko organ, če naleti na predhodno vprašanje, ki spada v pristojnost sodišča ali kakšnega drugega organa, s sklepom prekine postopek, dokler vprašanja ne reši pristojni organ; prekinitev traja, dokler predhodno vprašanje ni dokončno oziroma pravnomočno rešeno (4. točka drugega odstavka 153. člen ZUP). Glede na navedeno je sklenila, kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa.

3Tožnica navedeni sklep tožene stranke izpodbija s tožbo v upravnem sporu. Ugovarja, da je nezakonit, ker pri njegovi izdaji ni bil (pravilno) uporabljen materialni predpis in ker tožena stranka odločitve ni oprla na pravnomočno in izvršljivo sodbo tega sodišča III U 304/2019-6, oziroma ni upoštevala v njej danih navodil. Z izpodbijanim sklepom pogojuje obravnavanje tožničine vloge s pravnomočno rešitvijo zadev Z 35/2019 in Z 101/2019, kar bo trajalo vsaj do konca leta 2020, takrat pa bo tožničino vlogo zavrnila iz razloga, da ni več sredstev. Izpodbijani sklep nima podlage v ZUP oziroma je ničen po 1., 2., 5. in 6. točki prvega odstavka 279. člena tega zakona. Tožnica je kot upokojenka z varstvenim dodatkom upala, da bo na podlagi vloge na Javni poziv do kurilne sezone 2019 imela peč in topel dom. Od takrat je prejela dve pravnomočni sodbi tega sodišča, št. III U 262/2019-5 z dne 6. 11. 2019, in že omenjeno III U 304/2019-6, ki ju tožena stranka noče upoštevati. Sklicuje se na pogoj, ki ga Javni poziv ne določa. Na podlagi dopisa so ji bili 17. 1. 2020 posredovani podatki, ki so tajni in niso javnega značaja; s tem je državna odvetnica storila kaznivo dejanje po 260. členu KZ-1. Z neupoštevanjem sodbe III U 304/2019-6 tožnici nastaja težko popravljiva oziroma nepopravljiva škoda zaradi psihičnega maltretiranja oziroma diskriminatornega obravnavanja s strani tožene stranke, zaradi mraza ima škodo na zdravju, predvsem revmatske probleme, česar glede na njeno starost 68 let ne bo mogoče popraviti. Nepopravljiva škoda ji nastaja tudi zaradi negotovosti reševanja spora pred Okrajnim sodiščem v Kopru, s čimer je njena pravica do subvencije suspendirana v nedogled. Tožnica meni, da ima zato pravico do začasne odredbe. Pri tem se sklicuje na 2. točko prvega odstavka oziroma drugi odstavek 65. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) ter navaja, da tožena stranka v 30 dneh ni izdala novega upravnega akta skladno z navodili iz sodbe, ampak izpodbijani sklep, na podlagi nezakonitih ugotovitev, ki niso predmet Javnega poziva. Zato naj o pravici odloči sodišče, ker je to zaradi njene narave oziroma varstva ustavne pravice potrebno.

4Kot navaja tožnica, ji nastaja materialna in nematerialna škoda z neupoštevanjem pravnomočnih in izvršljivih sodb III U 262/2019-5 in III U 304/2019-6, pri čemer je neoporečna vez med krivdo tožene stranke, ker je škodo povzročila namenoma, in zaradi kršenja človekovih pravic po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 33. člena ZUS-1. Upravno sodišče je neomejeno pristojno, da v takih primerih odloča o dejstvih in pravnih vprašanjih. Tožnici je nastala škoda tako, da ji ob zmanjšanju premoženja (navadna škoda) tožena stranka preprečuje povečanje premoženja (z novo naložbo), povzroča hudo stisko (nezmožnost varčnejšega oziroma sploh dostopa do ogrevanja, saj je ogrevanje na polena za tožnico cenejše in dostopnejše) ter telesne in duševne bolečine (konstantni stresi z nepotrebni pozivi, čakanje na zadnji dan za izdajo odločbe). Takšno protipravno ravnanje ima za posledico odškodninsko odgovornost tožene stranke. V primeru zadeve III U 262/2019-5 je postopek pravnomočno končan in je tožnici odprta pot do odškodninskega zahtevka na podlagi 4. člena ZUS-1, ki ga je mogoče vložiti, če je posledica dejanja protipravno oviranje, omejevanje ali preprečitev uživanja človekove pravice ali če ni na voljo drugega sodnega varstva. Tožnica v upravnem sporu uveljavlja nematerialno odškodnino v višini 5.000,00 EUR, kot izhaja iz številnih sodb Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) zaradi duševnih bolečin oziroma stiske in stresa, kot zdravstvenih težav, ko jih ima zaradi podhlajenja, saj zaradi zapletov tožene stranke še vedno ne ve, kaj zahtevati od občine, drva ali nafto. Nafta ne zadošča, kar kaže račun za elektriko, ki je prejšnji mesec znašal 59 EUR, ta mesec, ko se dogreva s kaloriferjem, pa 139 EUR; razliko 80 EUR hoče nazaj, saj če bi imela peč na drva, dogrevanje ne bi bilo potrebno. Zahteva tudi, da ji za bodoče tožena stranka od C. kupi in dostavi 1.000 litrov nafte.

5Tožnica v tožbi predlaga, da sodišče razsodi: 1.) Ugotovi se, da je tožena stranka z izpodbijanim sklepom izdala nezakonito odločbo, ki se razveljavi in nadomesti z besedilom: "Vlogi, ki jo je oddala vlagateljica za pridobitev nepovratne finančne spodbude za ukrep zamenjave stare kurilne naprave za novo na polena, ki zagotavlja toploto centralnemu sistemu, se ugodi." 2.) Tožena stranka je dolžna plačati nematerialno odškodnino v višini 5.000,00 EUR in materialne stroške sodnega postopka v višini 20,00 EUR, v roku 8 dni. 3.) Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti (materialne) stroške za sestavo te tožbe, v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obresti od izdaje začasne odredbe do plačila, v višini 15 EUR.

6Hkrati s tožbo je tožnica podala predlog za izdajo začasne odredbe. V tej zvezi navaja, da ima sedaj staro kurilno napravo na nafto in da se je prijavila na Javni poziv, brez nove kurilne naprave na drva pa si ne more zagotoviti gretja za celo zimo, kar ji povzroča nepopravljivo škodo na zdravju. Za pridobitev nepovratne finančne spodbude izpolnjuje vse pogoje, kar je izkazano v spisu tožene stranke, zato sme sodišče upravni akt odpraviti in s sodbo samo odločiti o stvari, ker narava stvari to dopušča in dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago. Tožena stranka nezakonito posega v last solastnice tožnice. Postopek je vodila tako, da tožnici onemogoči dostop do pravice po Javnem pozivu, izmišljevala si je nove pogoje, ki ne izhajajo iz Javnega poziva ali sodbe. Z navedenimi posegi bo tožnici nastala nepopravljiva škoda, saj je ob kurilno napravo in se ne more greti, kar je osnovna človekova pravica. Ker ji tožena stranka odreka pravico do lastnine (zamenjave kurilne naprave), obstaja nevarnost nastanka nepopravljive škode na tožničinem zdravju. Tožena stranka se hudodelsko združuje z državnimi odvetniki in pogojuje, da mora tožnica plačati nekaj, česar ne dolguje in česar kot socialno šibka oseba ne more plačati. Tako je postavljena v suženjski položaj, z nezakonitimi in nemogočimi pogoji ji nastaja nepopravljiva in nenadomestljiva škoda, zato je potrebna začasna odredba zaradi preprečitve uporabe sile. Z izdajo predlagane začasne odredbe tožena stranka ne bi pretrpela nobene škode, zagotovo pa ne hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi jih brez tega utrpela tožnica.

7Zaradi navedenega tožnica kot upnica predlaga, da to sodišče izda sledečo začasno odredbo: 1.) Dolžniku (toženi stranki) se naloži plačilo v višini 8.000,00 EUR na v predlogu navedeni TRR izvajalcu B. s.p., v roku 3 dni od prejema te začasne odredbe za pridobitev nepovratne finančne spodbude po Javnem pozivu za naložbo A - vgradnja kurilne naprave, ki zagotavlja toploto centralnemu sistemu ogrevanja. 2.) Dolžniku se naloži denarno kazen v višini 50,000.00 EUR, če navedenega v roku 3 dni ne bo storil. Sodišče po uradni dolžnosti (?) izvršbo na podlagi sklepa o izrečeni denarni kazni. Hkrati izda nov sklep, s katerim določi dolžniku nov rok za izpolnitev obveznosti in izreče novo denarno kazen, višjo kot v prejšnjem sklepu, za primer, če dolžnik niti v novem roku ne bo izpolnil obveznosti. 3.) Ta začasna odredba stopi v veljavo takoj po izdaji. 4.) Tožena stranka je dolžna povrniti materialno škodo v višini 139 EUR v roku 8 dni z zakonskimi zamudnimi obresti od izdaje začasne odredbe dalje do plačila. 5.) Tožena stranka je dolžna tožnici kupiti pri C. 1.000 litrov nafte, ki naj se dostavijo tožnici na njen naslov, v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje začasne odredbe dalje do plačila. 6.) Dolžnik (tožena stranka) je dolžan povrniti upnici stroške za izdajo začasne odredbe v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obresti od izdaje začasne odredbe dalje do plačila v višini 15 EUR.

8Tožena stranka, ki je sodišču predložila spise zadeve, v odgovoru na tožbo in na predlog za izdajo začasne odredbe vztraja pri izpodbijanem sklepu ter prereka navedbe tožnice. Sodišču predlaga, da tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne, tožnici pa naloži, da plača stroške tožene stranke, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

K I. točki izreka:

9Za vsebinsko obravnavanje tožbe v upravnem sporu morajo biti izpolnjene z zakonom določene procesne predpostavke. Te ZUS-1 določa v prvem odstavku 36. člena. Na obstoj procesnih predpostavk mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1). Če niso izpolnjene, mora tožbo s sklepom zavreči. Med drugim tako sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

10V skladu s prvim odstavkom 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj; o zakonitosti drugih upravnih aktov pa odloča v upravnem sporu le, če tako določa zakon. Upravni akt v smislu ZUS-1 je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1).

11Če gre za akte, ki pomenijo zgolj procesno odločitev v upravnem postopku, so takšni akti lahko predmet izpodbijanja in s tem presoje v upravnem sporu le, če tako določa zakon. Po drugem odstavku 5. člena ZUS-1 se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

12Tožnica v tem upravnem sporu s tožbo izpodbija sklep tožene stranke, št. 36008-2/2019-40 z dne 11. 2. 2020. Predlaga, da sodišče ugotovi, da je tožena stranka z izpodbijanim sklepom izdala nezakonito odločbo, ki naj jo sodišče razveljavi in samo odloči o stvari, to je o tožničini vlogi za pridobitev nepovratne finančne spodbude.

13Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka dokončno odločila, da se postopek za pridobitev pravice do nepovratne finančne spodbude za naložbo v ukrep A - zamenjava stare kurilne naprave z novo kurilno napravo na lesno biomaso, ki zagotavlja toploto centralnemu sistemu ogrevanja, začet z vlogo tožnice, št. 36008-2/2019, prekine, dokler pristojno sodišče ne odloči v zadevah, ki se pri Okrajnem sodišču v Kopru vodita pod št. Z 35/2019 in Z 101/2019. Iz izreka sklepa še izhaja, da po prejemu dokazil, da sta navedena sodna postopka pravnomočno zaključena, vlagateljica le-ta posreduje toženi stranki, ki bo nato nadaljevala postopek pridobitve nepovratne finančne spodbude, ter da stroški postopka niso nastali.

14Izpodbijani sklep je, glede na opisano vsebino njegovega izreka, zgolj procesni sklep, ki ne pomeni odločitve o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnice. Kolikor ta meni, da sklep navkljub poimenovanju pomeni upravno odločbo ali drug upravni akt v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1, sodišče temu glede na navedeno ne more slediti. Edini pravni učinek izpodbijanega sklepa je namreč v tem, da do nastopa v njem predvidenih okoliščin (pravnomočnih odločitev v sodnih zadevah, ki so pri Okrajnem sodišču v Kopru evidentirane pod št. Z 35/2019 in Z 101/2019) postopek pred toženo stranko, začet s tožničino vlogo za pridobitev nepovratne finančne spodbude po Javnem pozivu, ne teče in da se v tem času v njem ne izvršujejo procesna dejanja ter ne tečejo z zakonom predpisani roki zanje (153. člen ZUP). Izpodbijani sklep o prekinitvi postopka tako ni upravni akt iz 2. člena ZUS-1. Prav tako navedeni sklep ni eden izmed drugih aktov, ki jih je mogoče skladno z zakonom izpodbijati v upravnem sporu (glej 5. člen ZUS-1). Takšno stališče je že zavzelo in izčrpno obrazložilo tudi Vrhovno sodišče v sklepu, št. I Up 109/2016 z dne 22. 11. 2017.

15Na navedeno pravno naravo in učinek izpodbijanega sklepa o prekinitvi postopka po presoji tega sodišča okoliščine, ki jih kot posebne izpostavlja tožnica, ne morejo vplivati. Kot je poudarilo Vrhovno sodišče v sklepu I Up 109/2016, procesnemu sklepu, ki po vsebini svoje odločitve ustvari le pravni učinek za tek konkretnega postopka, zgolj zaradi morebitnih nadaljnjih posledic, ki temu sklepu lahko sledijo, ni mogoče pripisati vsebine odločitve o pravici, ki mora biti kot taka učinkovito pravno zavarovana v sodnem postopku. Vrhovno sodišče je tudi pojasnilo, da je zaradi zagotavljanja učinkovitega sodnega varstva vseh strank v upravnem sporu razumno, da se določijo ustrezne procesne predpostavke, ki omejijo možnost izpodbijanja procesnih aktov v postopku izdaje upravnega akta. S tem je sodno varstvo v upravnem sporu odloženo do dokončne odločitve pristojnega organa o pravici ali obveznosti stranke, vendar samo zato sodno varstvo še ni postalo neučinkovito. Sklep o prekinitvi postopka sicer lahko pomeni določeno podaljševanje upravnega postopka, v zvezi s katerim je tudi izključena siceršnja možnost pravnih sredstev za pospešitev upravnega postopka. Kljub temu pa ima stranka, kot je navedlo Vrhovno sodišče, možnost sprožitve upravnega spora zaradi molka uprave v primeru, če organ v treh letih od začetka postopka ni izdal dokončnega upravnega akta (tretji odstavek 28. člena ZUS-1), saj prekinitev upravnega postopka na to ne vpliva. To sodišče pa v okoliščinah konkretnega primera izpostavlja, da ima tožnica na voljo tudi z Zakonom o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja predvidena sredstva, s katerimi lahko doseže pospešitev odločanja v sodnih postopkih Z 35/2019 in Z 101/2019 oziroma njihov pravnomočen zaključek v razumnem roku in s tem nadaljevanje upravnega postopka pred toženo stranko ter nato (če bi bilo treba, tudi s tožbo zaradi molka organa) njeno vsebinsko odločitev o tožničini vlogi za pridobitev nepovratne finančne spodbude, zoper katero je zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu po 2. členu ZUS-1. Pri čemer sodišče dodaja, da je v obrazložitvi sodbe III U 304/2019-6 (glej zlasti 11. točko), drugače kot navaja tožnica, zadevi zavarovanja Z 35/2019 in Z 101/2019 izrecno opredelilo kot relevantni za odločanje v predmetnem postopku pred toženo stranko. Tožnici pa je treba pojasniti še, da se, če bi bila v nadaljevanju postopka pred toženo stranko izdana za tožnico neugodna odločitev in bi nato tožnica v upravnem sporu zoper takšno odločitev uspela, tožena stranka ne more z uspehom sklicevati, da so sredstva po Javnem pozivu že izčrpana, ampak bi morala ne glede na to zagotoviti za izplačilo finančne spodbude tožnici potreben znesek.

16Ker tožnica v tožbi omenja varstvo ustavnih pravic oziroma kršenje človekovih pravic po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 33. člena tega zakona, sodišče dodaja, da se po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, vendar le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Kot izhaja iz predhodne obrazložitve, ima tožnica zoper odločitev tožene stranke o vlogi za pridobitev nepovratne finančne spodbude, ko bo ta sprejeta, zagotovljeno sodno varstvo v rednem upravnem sporu po 2. členu ZUS-1. Podlage za zaključek, da to sodno varstvo nikakor ne bi bilo učinkovito, glede na vse že povedano ni. V tožbi ni navedb, s katerimi bi tožnica dovolj konkretizirano uveljavljala kršitev točno opredeljenih ustavnih pravic, ki z drugimi (npr. predhodno omenjenimi) možnostmi sodnega varstva ne bi bile učinkovito varovane. Glede na njene navedbe sodišče le še dodaja, da ima tožnica ob izpolnjenih pogojih možnost odškodninske zahtevke zoper toženo stranko uveljavljati v civilnopravnem, to je pravdnem postopku pred pristojnim splošnim sodiščem.

17Ker je tožnica v tožbi ugovarjala tudi, da je izpodbijani sklep ničen, je treba pojasniti, da po 37. členu ZUS-1 sodišče po uradni dolžnosti pazi na ničnost izpodbijanega upravnega akta, vendar pa to presojo opravi le, če so izpolnjene procesne predpostavke za upravni spor iz 36. člena ZUS-1 (tako sklepa Vrhovnega sodišča, št. I Up 196/2014 z dne 18. 9. 2014 in I Up 117/2015 z dne 22. 10. 2015). Tudi sicer pa tožnica očitkov o ničnosti sklepa ni konkretizirala tako, da bi jih bilo mogoče oziroma treba preizkusiti.

18Sodišče še pripominja, da je bil v izpodbijanem sklepu tožnici sicer dan napačni pravni pouk, da ima pravico sklep izpodbijati s tožbo v upravnem sporu v roku 30 dneh od njegovega prejema, vendar pa napačni pravni pouk, ki stranki ne sme biti v škodo, njej tudi ne more dati več pravic, kot ji pripadajo skladno z zakonom (enako Vrhovno sodišče v že omenjenem sklepu I Up 109/2016).

19Ker glede na navedeno s tožbo izpodbijani sklep ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je sodišče tožbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo. Odločitev o zavrženju tožbe zajema tudi s tožbo v upravnem sporu uveljavljani zahtevek za plačilo nematerialne odškodnine v znesku 5.000,00 EUR. V tej zvezi sodišče pripominja, da v obravnavanem primeru ne gre za postopek, kot je postopek pred ESČP, ampak za postopek upravnega spora, v katerem po prvem odstavku 67. člena ZUS-1 sodišče odloči (zgolj) o tožnikovem zahtevku, da se mu povrne z izpodbijanim aktom nastala škoda, in še to le s sodbo, s katero odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika po 65. členu ZUS-1, ki pa jo lahko izda le, če so izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko obravnavanje tožbe.

K II. točki izreka:

20Ker je sodišče tožbo zavrglo, je moralo zavreči tudi tožničin predlog za izdajo začasne odredbe.

21ZUS-1 v prvem odstavku 32. člena določa, da tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena, kolikor zakon ne določa drugače. Na podlagi drugega odstavka istega člena pa sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda; pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po določbi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka tega člena zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

22Glede na citirane določbe ZUS-1 in na tej podlagi oblikovano ustaljeno sodno prakso (npr. sklep Vrhovnega sodišča, št. I Up 13/2018 z dne 7. 2. 2018) je procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje predloga za izdajo začasne odredbe tožba, ki je prestala predhodni preizkus, saj le tako vložena tožba daje tožniku možnost preventivnega varstva, ki je v tem, da lahko zahteva izdajo začasne odredbe po določbah 32. člena ZUS-1. Zato mora sodišče, če tožbo zavrže, kar je storilo v obravnavanem primeru, zavreči tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe.

K III. točki izreka:

23Po določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 v primeru, ko sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

24Sklepno je treba povedati, da je tožnica hkrati s tožbo in predlogom za izdajo začasne odredbe podala predlog za oprostitev plačila sodnih taks in stroškov, o čemer bo odločeno s posebnim sklepom.