VSK sodba II Kp 7788/2015

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Zasebni tožilec I.L. je dolžan plačati sodno takso za pritožbo v višini 360,00 EUR (tristošestdeset eurov).

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdolžene, na podlagi 357. člena ZKP, oprostilo obtožbe, da so storili: S.J. dve kaznivi dejanji samovolje po prvem odstavku 310. člena KZ-1, D.K., T.K. in M.Š. pa kaznivo dejanje samovolje v sostorilstvu po prvem odstavku 310. člena KZ-1, v zvezi z 20. členom KZ-1. Na podlagi drugega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da mora zasebni tožilec I.L. povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom in potrebne izdatke obdolžencev ter izdatke in nagrado zagovornikov.

2Proti taki sodbi je vložil pritožbo zasebni tožilec po svojem pooblaščencu. Navaja, da vlaga pritožbo zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev pravil postopka in zlasti napačne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

3Na pritožbo sta odgovorila obdolženi D.K. in obdolženi S.J., po svojih zagovornikih.

4Pritožba ni utemeljena.

5Upravičenec do vložitve zasebne tožbe je tisti, ki je bil s kaznivim dejanjem oškodovan, torej tisti, kateremu je bila s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena kakršnakoli osebna ali premoženjska pravica (6. alineja prvega odstavka 144. člena ZKP). Pri kaznivem dejanju samovoljnosti po 310. členu KZ-1 lahko gre za poseg v različne pravice drugih. Zasebna tožba obdolžencem očita, da so si samovoljno vzeli svojo pravico dostopa oz. prehoda poti oz. so mislili, da jim ta pravica pripada, pravica, ki naj bi bila z obravnavanimi dejanji prekršena oz. ogrožena, pa je lastninska pravica. Upravičeni tožilec je v obravnavani zadevi nosilec te pravice, torej lastnik. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, in tega pritožnik ne izpodbija oz. izrecno tej ugotovitvi pritrjuje, da je pot na kateri so se zgodili obravnavani dogodki, kategorizirana javna cesta in je v zemljiški knjigi zaznamovano javno dobro, kar pomeni, da ni (in ne more biti) v lasti zasebnega tožilca, posledično pa, da zasebni tožilec ni upravičeni tožilec. V tem obsegu so zato bili podani pogoji za zavrženje zasebne tožbe (1. točka prvega odstavka 352. člena ZKP).

6Ne glede na zgoraj navedeno, ker je sodišče obravnavano zasebno tožbo presojalo celovito, tudi v delih, kjer obdolženemu S.J. očita, da je zapeljal čez kovinsko oviro v lasti zasebnega tožilca ter tudi zapeljal na dvorišče zasebnega tožilca, obdolženim D.K., T.K. in M.Š. pa tudi da so odstranili napeto žico, lesene količke in kovinska dvoriščna vrata v lasti zasebnega tožilca, je sodišče prve stopnje zadevo pravilno meritorno obravnavalo in je po oceni pritožbenega sodišča tudi pravilno obdolžence oprostilo obtožbe na podlagi 358. člena ZKP. Pravilno je izhajalo iz definicije kaznivega dejanja, ki je človekovo protipravno ravnanje, ki ga zakon zaradi nujnega varstva pravnih vrednot določa kot kaznivo dejanje in hkrati določa njegove znake ter kazen za krivega storilca (16. člen KZ-1). Ko je ocenjevalo očitana ravnanja obdolžencev, je pravilno zaključilo, da odstranitev ovir na javni poti v obravnavanem primeru ne presega dovoljene samopomoči, zato ta ravnanja niso protipravna. Sodišče prve stopnje je zanesljivo ugotovilo, da so obdolženci ravnali v okviru dovoljene samopomoči. Pritožnik ima prav, da je pogoj za tak zaključek, da je nevarnost neposredna, da je samopomoč takojšnja in nujna ter da je način samopomoči ustrezna okoliščina, v katerih obstaja nevarnost, vendar nima prav, da sodišče prve stopnje teh pogojev ni ugotovilo, saj je v obrazložitvi izpodbijane sodbe, predvsem v 11. in 12. točki pravilno ugotovilo okoliščine, ki dajejo podlago za tako oceno. Ker gre v obravnavani zadevi, kot že rečeno, za pot, ki je kategorizirana kot javna cesta, je irelevantna pritožbena trditev, da je v obravnavani zadevi obstajala tudi „druga“ pot. Pritožnik niti ne konkretizira te trditve tako, da bi omogočala drugačno oceno od tiste, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Ostale pritožbene navedbe, ki so vezane na neizpodbijano ugotovitev sodišča prve stopnje, da gre v obravnavani zadevi za kategorizirano javno cesto, na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ne morejo vplivati že zato, ker zasebni tožilec v tem delu ni upravičeni tožilec.

7Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah 383. člena ZKP ni pokazal nepravilnosti.

8Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zasebnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

9Ker zasebni tožilec s pritožbo ni uspel, je na podlagi tarifne številke 7222 Zakona o sodnih taksah dolžan plačati sodno takso za pritožbo, ki znaša 360,00 EUR.