VSC sklep PRp 36/2017

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom obdolžencu zaradi prekrškov po šestem odstavku 58. člena Zakona o voznikih (ZVoz) in 4. točki tretjega odstavka 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), na podlagi določb prvega odstavka 25. člena Zakona o prekrških (ZP-1) izreklo stransko sankcijo odvzem osebnega avtomobila znamke A., tip ... , in v II. točki izreka ugotovilo, da je bil odvzet osebni avtomobil 27. 2. 2012 prodan, izkupiček od prodaje pa nakazan v proračun države.

2Zoper tak sklep se pritožuje obdolženec, ki v obširnih pritožbenih navedbah pojasnjuje, da ni storil prekrška vožnje pod vplivom alkohola, saj mu ta prekršek ni bil dokazan na zakonit način z uporabo merilne naprave ter v zvezi s tem prekrškom očita Vrhovnemu sodišču, da se niti z besedico ni opredelilo do njegovega stališča, ki ga je v zvezi s tem zavzel v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti. Sodišču prve stopnje očita kršitve določb ZP-1, Zakona o meroslovju (ZMer-1), 22., 65, 66. in 153. člena Ustave Republike Slovenije, Zakona o sodniški službi (ZSS) ter 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. Dodaja še, da je s sodbo Vrhovnega sodišča odločitev v delu, ki se nanaša na kršitev 50. člena Zakona o voznikih (ZVoz) razveljavljena, kar izkazuje protipravno posledico določitve stranske sankcije zasega vozila, s tem pa je tudi odpadla podlaga za zaseg motornega vozila. V pritožbi se tudi sklicuje na zapise in izjave nekaterih pravnih teoretikov ter sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevah B.K.M. LOJISTIK TASIMACILIK TICARET LIMITED SIRKETI proti Sloveniji (zadeva št. 42079/12) ter Valant proti Sloveniji (zadeva št. 23912/12). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi ter predmetno zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje z napotilom, da zaseženi osebni avtomobil vrne v uporabo pritožniku, Republiki Sloveniji pa naloži plačilo stroškov uporabe zaseženega vozila oziroma izgubljene vrednost zaseženega vozila, poleg tega pa naj sodišče sešteje tudi stroške, ki jih je z izrečeno globo in sodno takso za prekršek po 50. členu ZVoz povzročilo pritožniku ter mu jih vrne.

3Pritožba ni utemeljena.

4V predmetni zadevi je s sodbo Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah PR 320/2011 z dne 21. 11. 2011 obdolženec bil spoznan za odgovornega storitve prekrškov po osmem odstavku 50. člena in šestem odstavku 58. člena ZVoz ter po 4. točki tretjega odstavka 105. člena ZPrCP. Takšna odločitev prvostopenjskega sodišča je bila potrjena s sodbo Višjega sodišča v Celju PRp 10/2012 z dne 13. 1. 2012. Vrhovno sodišče Republike Slovenije pa je s sodbo IV Ips 50/2016 z dne 20. 12. 2016 ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti in sodbo Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah PR 320/2011 z dne 21. 11. 2011, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju PRp 10/2012 z dne 13. 1. 2012, spremenilo tako, da je postopek zoper obdolženca zaradi prekrška po 3. točki prvega odstavka 50. člena ZVoz ustavilo, izrečeno globo znižalo na 1.700,00 EUR, odločitev o izreku stranske sankcije odvzema motornega vozila pa razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pri tem je v 8. odstavku obrazložitve sodbe navedlo, da bo pri ponovnem odločanju sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da je bil postopek o prekršku v zvezi z vožnjo brez veljavnega vozniškega dovoljenja ustavljen, da v pravnomočno sodbo glede ostalih dveh prekrškov ni bilo poseženo in da bo na podlagi tega sodišče moralo ponovno oceniti vse okoliščine konkretnega primera in presoditi, ali izrek stranske sankcije odvzema osebnega avtomobila predstavlja primeren in nujen ukrep ter ali je s takšnim odvzemom podano sorazmerje med posegom v lastninsko pravico kršitelja na eni strani ter zmanjšanjem stopnje ogroženosti zdravja in življenja ljudi zaradi ponavljajočih se hudih cestnoprometnih prekrškov kršitelja na drugi strani.

5Prvi odstavek 25. člena ZP-1 (ki je uvrščen v 3. poglavje zakona: sankcije za prekršek) določa, da se smejo predmeti, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za prekršek, ali pa so nastali s prekrškom, odvzeti, če so storilčeva last, ali če z njimi razpolaga pravna oseba, ki je storilec prekrška. V skladu z drugim odstavkom 25. člena ZP-1 pa se smejo predmeti iz prejšnjega odstavka odvzeti tudi, če niso storilčeva last, ali z njimi ne razpolaga pravna oseba, ki je storila prekršek, če to terjajo splošno varnost, varovanje življenja in zdravja ljudi, varstva okolja in ohranjanja narave, gospodarska razmerja ali razlogi morale, kot tudi v drugih primerih, ki jih določa zakon, ter da s tem ni prizadeta pravica drugih terjati odškodnino od storilca. Drugi odstavek 137. člena ZP-1 (ki je uvrščen med določbe, ki urejajo sestavine sodbe o prekršku), pa določa, da se predmeti, ki se po zakonu smejo ali morajo odvzeti, odvzamejo tudi tedaj, kadar se postopek za prekrške ustavi, ali če se storilcu prekrška izreče opomin, če zakon tako določa, ali če to terjajo razlogi splošne varnosti, varovanja življenja in zdravja ljudi, varstva okolja, varnosti gospodarskih razmerij in razlogi morale. Tretji odstavek 137. člena ZP-1 nadalje določa, da o odvzemu predmetov po prejšnjem odstavku odloči sodišče, pred katerim je tekel postopek, v izreku sodbe, če pa v sodbi taka odločitev manjka, sodišče izda o tem poseben sklep. Poseben sklep se izda tudi v primeru, če v sodbi, s katero je obdolženec spoznan za odgovornega, manjka taka odločitev.

6V predmetni zadevi je bilo motorno vozilo obdolžencu zaseženo na podlagi 5. točke prvega odstavka 23. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), ki določa, da policist zaseže vozniku motorno vozilo, s katerim je bil zaloten pri storitvi hujšega prekrška in je izpolnjen eden od pogojev, med katerimi je tudi vožnja brez veljavnega vozniškega dovoljenja za vožnjo vozil tiste kategorije oziroma tistih kategorij, v katera spada vozilo ali skupina vozil, ki jo vozi. Ker je obdolženec v predmetni zadevi bil pravnomočno spoznan za odgovornega storitve prekrška po osmem odstavku 50. člena ZVoz torej zaradi vožnje brez veljavnega vozniškega dovoljenja za vožnjo vozil tiste kategorije, v katero spada vozilo, ki ga je vozil, so nedvomno v času zasega bili izpolnjeni zakonski pogoji za zaseg. Obdolženec sicer v pritožbi pravilno izpostavlja, da so odpadli pogoji za zaseg motornega vozila, vendar so ti pogoji odpadli šele naknadno z odločitvijo Vrhovnega sodišča RS, ki je s sodbo IV Ips 50/2016 spremenilo odločitev sodišč prve in druge stopnje glede odgovornosti za prekršek po 3. točki prvega odstavka 50. člena ZVoz in glede tega prekrška postopek o prekršku ustavilo. To pa ne pomeni, da je s tem odpadla tudi vsakršna pravna podlaga za izrek odvzema predmetov, na kar je smiselno nakazalo tudi Vrhovno sodišče v svoji sodbi. Zgoraj citirana določba drugega odstavka 137. člena ZP-1 namreč omogoča odvzem predmetov tudi, če je postopek o prekršku zoper obdolženca ustavljen. Tudi Ustavno sodišče RS je v odločbi Up 125/98 z dne 28. 9. 2000 poudarilo, da mora sodišče pri odločanju o tem, ali so podani razlogi, da se predmet vzame, čeprav je bil postopek o prekršku ustavljen, upoštevati, da izrek sankcije ne temelji na ugotovitvi, da je oseba storila prekršek in da je zanj odgovorna ter da odvzem predmeta nima več narave sankcije za prekršek, temveč je ukrep v okviru zakonodajalčeve dolžnosti varovanja splošne varnosti, življenja in zdravja ljudi, gospodarskih razmerij ali pa v okviru njegove dolžnosti izvajanja nadzora nad javno moralo.(1)

7Sodišče prve stopnje je v skladu z navodili Vrhovnega sodišča pri ponovnem odločanju izpostavilo, da je bil obdolženec v predmetni zadevi pravnomočno spoznan za odgovornega, ker je 4. 10. 2011 vozil zaseženo vozilo pod vplivom alkohola, ko je imel v organizmu najmanj 0,93 miligrama alkohola izdihanega zraka in ker se je ob kontroli policistov izkazal z vozniškim dovoljenjem, ki mu je prenehalo veljati, pri čemer je le nekaj ur pred storitvijo prekrškov 4. 10. 2011 tj. 3. 10. 2011, ponovno opravil vozniški izpit za voznika B kategorije motornih vozil, vozniško dovoljenje pa mu je bilo izdano šele 5. 10. 2011. Nadalje je sodišče prve stopnje v zvezi z obdolženčevo predkaznovanostjo ugotovilo, da je pred storitvijo teh prekrškov obdolženec bil že večkrat kaznovan zaradi cestnoprometnih prekrškov, od tega (-) dvakrat zaradi prekoračitve dovoljene hitrosti v naselju za več kot 30 km/h s sodbama Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah PR 183/2008 in sodbo Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni PR 432/2007, (-) zaradi vožnje pod vplivom alkohola, ko je imel v organizmu najmanj 0,91 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka s sodbo Okrajnega sodišča v Šentjurju PR 172/2010, (-) kar sedemkrat s plačilnimi nalogi različnih policijskih postaj zaradi prekoračitve dovoljene hitrosti vožnje, (-) enkrat zaradi neravnanja po predpisanem znaku, s katerim ga je policist ustavljal in ker ni upošteval policistove odredbe prepovedi nadaljnje vožnje. Ker je obdolženec le nekaj ur po tistem, ko je opravil vozniški izpit, vozil osebni avto pod močnim vplivom alkohola, prav tako pa je bil večkrat predhodno kaznovan zaradi storitve cestnoprometnih prekrškov, je sodišče prve stopnje štelo, da gre za voznika, ki ne spoštuje cestnoprometnih predpisov in na katerega že izrečene globe očitno nimajo zadostnega vpliva, da prekrškov ne bi ponavljal. Poleg tega prekrški niso bili storjeni zgolj na ožjem območju obdolženčevega bivanja, ampak tudi v različnih regijah v Sloveniji, med drugim tudi na območju Policijske uprave ... Sodišče prve stopnje je tako presodilo, da obdolženec s konstantnim kršenjem predpisov spravlja v nevarnost ne samo sebe, ampak tudi druge udeležence cestnega prometa, zaradi česar je razlog splošne varnosti in varovanja življenja in zdravja ljudi prevladal nad dejstvom, da se z odvzemom osebnega avtomobila posega v lastninsko pravico obdolženca. Pri presoji sorazmernosti odvzema motornega vozila in posega v obdolženčevo lastninsko pravico, je sodišče upoštevalo tudi, da gre za starejšo vozilo, letnik 2000, da so na vozilu na več mestih vidne odrgnine in poškodbe in da je približna vrednost vozila okoli 3.000,00 EUR.

8Iz povzetih razlogov prvostopenjskega sklepa je tako jasno razvidno, da je sodišče prve stopnje v celoti sledilo navodilom Vrhovnega sodišča, ki jih je le-to dalo v sodbi IV Ips 50/2016 z dne 20. 12. 2016 in pri tem pravilno upoštevalo določbe 25. člena ter 137. člena ZP-1. Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožbenega sodišča v predmetni zadevi pravilno upoštevalo ugotovljene okoliščine glede obdolženčeve predkaznovanosti in ob pravilni presoji, da gre za voznika, ki ne spoštuje cestnoprometnih predpisov in na katerega vse že vse do sedaj številne izrečene globe nimajo zadostnega vpliva, da prekrškov ne bi ponavljal, te pa izvršuje na območju različnih regij v Sloveniji in z njimi spravlja v nevarnost ne samo sebe, temveč tudi druge udeležence cestnega prometa, pravilno zaključilo, da je izrek odvzema motornega vozila potreben zaradi varovanja splošne varnosti ter varovanja življenja in zdravja ljudi, ki v predmetni zadevi prevladata nad dejstvom, da se z odvzemom osebnega avtomobila posega v obdolženčevo lastninsko pravico.

9Ker je glede na zgoraj navedeno povsem jasno, da je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom bilo dolžno odločiti le o izreku odvzema motornega vozila, so neupoštevne vse pritožbene navedbe, v katerih obdolženec pojasnjuje in dokazuje, da mu prekršek vožnje pod vplivom alkohola ni dokazan na zakonit način in da je sodišče v zvezi s tem prekrškom zmotno uporabilo materialno pravo. O tem je namreč bilo odločeno s sodbo Okrajnega sodišča v Celju, ki je postala pravnomočna v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju, odločitev obeh sodišč pa je bila potrjena tudi s sodbo Vrhovnega sodišča IV Ips 50/2016. Tudi pritožbeni očitki obdolženca, da je njegova zadeva kljub opozorilom o nezakonitosti meritve alkohola v izdihanem zraku, brez pripomb ali opazk zapustila Vrhovno sodišče, niso na mestu in se ne nanašajo na pravno odločilna dejstva in okoliščine za sprejem izpodbijane odločitve. Ker je o tem bilo pravnomočno odločeno, pritožbeno sodišče tudi, če bi štelo, da so takšne pritožbene navedbe utemeljene, zaradi posledic pravnomočnosti ne bi moglo slediti takšnim pritožbenim navedbam, ki so tudi sicer pravno nesprejemljive.

10Nadalje je neutemeljeno tudi sklicevanje na sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice, saj nobena izmed zadev ni primerljiva z obravnavano zadevo. V obeh primerih je namreč šlo za odmerjanje odškodnine zaradi zasega motornih vozil, ki se je kasneje izkazal za nezakonitega, in ne na samo odločanje o tem, ali je potrebno obdolžencu kljub ustavitvi postopka o prekršku izreči stransko sankcijo odvzema predmetov. Pri tem pa je potrebno poudariti, da je v zadevi B.K.M. Lojistik Tasimacilik Ticaret Limited Sirketi proti Sloveniji (številka zadeve 42079/12) Evropsko sodišče za človekove pravice poudarilo, da ne predstavlja vsak poseg v lastnino kršitev 1. člena Protokola št. 1 h Konvenciji, saj je v skladu s prvim odstavkom omenjenega člena možen odvzem lastnine, če je to v javnem interesu in v skladu s pogoji, ki jih določa zakon, in ob spoštovanju splošnih načel mednarodnega prava, v skladu z drugim odstavkom istega člena pa imajo države pravico uveljaviti zakone, za katere menijo, da so potrebni za nadzor nad uporabo premoženja v skladu s splošnim interesom ali za zagotovitev plačila davkov, drugih prispevkov ali denarnih kazni.(2) Ker je zaseg motornega vozila predpisan v 23. členu ZPrCP, odvzem predmetov kot stranska sankcija pa v 25. členu ZP-1, sodišče pa je tudi opravilo potrebno oceno sorazmernosti izreka te stranske sankcije glede na okoliščine konkretnega primera, pritožbeno sodišče meni, da so v predmetni zadevi s takšno odločitvijo bile spoštovane določbe 1. člena Protokola številka 1 h Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter smernice Evropskega sodišča za človekove pravice, ki izhajajo iz sodb, na kateri se sklicuje obdolženec v pritožbi.

11Nadalje je neutemeljeno tudi pritožbeno sklicevanje na citate in navedbe pravnih teoretikov, saj z njimi obdolženec zgolj dokazuje oziroma potrjuje svoje mnenje o načinu delovanja pravosodnega sistema in o delu sodnikov. Ker obdolženec v pritožbi ne izpodbija pravno odločilnih ugotovitev prvostopenjskega sodišča za sprejem izpodbijane odločitve, torej glede njegove predkaznovanosti ter zaključkov o tem, da je na podlagi podatkov o obdolženčevi predkaznovanosti razlogi splošne varnosti ter varovanja zdravja in življenja ljudi zahtevajo izrek odvzema motornega vozila, pritožbeno sodišče pa razloge prvostopenjskega sodišča v zvezi s tem v celoti sprejema kot pravilne, je obdolženčeva pritožba neutemeljena.

12Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče obdolženčevo pritožbo zavrnilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

-----

Op. št. (1): Glej komentar k 137. členu ZP-1 v Zakon o prekrških (ZP-1) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2009, stran 645.

Op. št. (2): V 39. odstavku obrazložitve sodbe je Evropsko sodišče za človekove pravice navedlo: “Sodišče mora presoditi tudi, ali je bil poseg v lastninsko pravico družbe pritožnice upravičen po drugem odstavku 1. člena protokola št. 1. Glede na prakso Sodišča mora biti poseg za namene tega odstavka predpisan z zakonom in mora imeti najmanj en zakonit razlog; poleg tega mora biti med uporabljenimi sredstvi in ciljem ali cilji, ki se želijo doseči, razumna sorazmernost. Z drugimi besedami, Sodišče mora ugotoviti, ali je bilo doseženo ravnovesje med zahtevami splošnega interesa in interesa vpletenih posameznikov (glej Sporrong in Lönnroth proti Švedski, 23. september 1982, 69. in 73. odstavek, serija A, št. 52, in James in drugi proti Združenemu kraljestvu, 21. februar 1986, 50. odstavek, serija A, št. 98). Pri tem pušča državi široko polje proste presoje glede uporabe sredstva uveljavljanja in ugotavljanja, ali so posledice uveljavljanja upravičene v splošnem interesu za doseganje cilja zadevnega zakona (glej AGOSI, 52. odstavek, ter Vistiňđ in Perepjolkins proti Latviji [VS], št. 71243/01, 109. odstavek, 25. oktober 2012).” Glej tudi obrazložitev v odstavkih 35. do 38. iste sodbe.