VSC sodba Cp 633/2016

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije stroške tega pritožbenega postopka.

1Tožnik s tožbo zahteva plačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel v prometni nesreči 21. 12. 2012. Zatrjuje, da vozilo znamke Citroen C2, katerega je vozil, pred nesrečo ni bilo poškodovano in da je do nastanka škode prišlo, ko je ustavil pred križiščem, zavarovanec toženke pa je z vozilom znamke VW Polo od zadaj trčil vanj.

2Toženka se je branila z ugovorom, da je bila prometna nesreča fingirana.

3Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od toženke zahteval plačilo 2.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2013 dalje do plačila. Tožniku je naložilo, da toženki povrne pravdne stroške.

4Sodbo s pravočasno pritožbo izpodbija tožnik. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga “spremembo z razsojo, da je tožbeni zahtevek po temelju v celoti utemeljen oziroma podredno iz previdnosti spremembo z razveljavitvijo in vrnitvijo v ponovno sojenje”. Priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

5Toženka na pritožbo ni odgovorila.

6Pritožba ni utemeljena.

7Trditev o nejasnosti sodbenih razlogov, iz katerih naj bi po eni strani izhajalo, da tožnik ni uspel dokazati škodnega primera, po drugi pa, da ni uspel dokazati, da je škoda nastala v konkretni prometni nezgodi, je usmerjena v uveljavljanje pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ta očitek ni utemeljen, saj iz izpodbijane sodbe (pod 20. točko obrazložitve) razumljivo, jasno in nedvoumno izhaja, da tožnik ni dokazal, da bi mu zatrjevana škoda nastala v obravnavani prometni nesreči.

8Zavarovalnica je dolžna plačati odškodnino, če se zgodi dogodek, ki pomeni zavarovalni primer in če je zatrjevana škoda njegova posledica (921. člen ter prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Zavarovalni primer je dogodek, glede na katerega se sklene zavarovanje, in mora biti bodoč, negotov in neodvisen od izključne volje pogodbenikov (prvi odstavek 922. člena OZ). Če je zavarovalec, zavarovanec ali upravičenec povzročil zavarovalni primer namenoma ali s prevaro, zavarovalnica ni zavezana za nikakršne dajatve, nasprotno pogodbeno določilo pa je nično (944. člen OZ).

9Ker se tožnik sklicuje na nesrečo dveh motornih vozil, mora dokazati, da je prišlo do nje, da je v njej nastala vsa zatrjevana škoda, pa tudi vzročno zvezo med nesrečo in škodo. Toženka mora dokazati, da tožnikove trditve ne držijo, da gre za nameščeno nesrečo ter prikazovanje poškodb.

10Pritožba verjetno spregleda, da je tožnik zatrjeval, da je bil voznik vozila Citroen C2 in da je sodišče prve stopnje tem trditvam sledilo. Kljub temu velja pojasniti, da utemeljenosti pritožbenih navedb, da je bil tožnik sopotnik, ni bilo moč presojati, saj gre za nedovoljene pritožbene novote (337. člen ZPP).

11Izvedenec kot specifični pomočnik sodnika sicer vpliva na dokazno oceno sodišča. Zmotno je prepričanje tožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje pri oblikovanju dejanske podlage sodbe opreti zgolj na rezultat dokazovanja, ki izhaja iz izvedeniškega mnenja izvedenca B. Iz tega namreč izhaja, da je tožnik lahko utrpel minorno poškodbo, ki se je odražala le v palpalatorni bolečnosti ledvenega dela hrbta v višini četrtega in petega ledvenega vretenca ob predpostavki, če je v obravnavani prometni nesreči lahko nastopil tak pojemek, ki je rezultiral dovolj veliko silo, da je ob pritisku tožnika nazaj v smeri naslonjala njegovega vozniškega sedeža prišlo do udarca ali kontuzije ledvenega predela. Analizi dokazovanja s posameznim dokaznim sredstvom namreč sledi primerjava posameznih dokazov med seboj, pri čemer se vsi tisti dokazi, ki govore za resničnost ali neresničnost neke trditve o dejstvu, združijo v celoto (primerjaj 8. člen ZPP).

12Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja izvedenca L. ugotovilo, da bi moralo v primeru, v kolikor je do prometne nesreče prišlo na zatrjevani način, vsaj nekaj drobcev stekla moralo ostati poleg vetrobranskega stekla, da bi morala biti glavnina udarca roba sprednjega motornega pokrova vozila VW Polo nekaj centimetrov pod zadnjo registracijsko oznako vozila Citroen C2, ter da bi se moralo vozilo VW Polo “zariniti” v vozilo Citroen C2, pri čemer bi se moral poškodovati tudi odbijač. Ker je prvostopno sodišče menilo, da so ugovori tožnika zoper izvedensko delo neutemeljeni in da je mnenje jasno, razumljivo in logično, je ravnalo pravilno, ko ni ponavljalo dokazovanja z izvedenci po postopku, predpisanem v tretjem odstavku 254. člena ZPP. Zato pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita to postopkovno kršitev. Pravilnosti gornjih ugotovitev sodišča pa pritožba ne more izpodbiti s trditvami o neustreznosti izvedeniškega mnenja, saj z lastno oceno dokazov pravilnosti ugotovljenih dejstev ni moč omajati.

13Odločilna dejstva mora stranka dokazati tako, da bo izključen vsak razumen dvom oziroma, da o resničnosti trditev ne bi dvomil noben razumen, v življenjskih zadevah izkušen človek in da argumenti ustvarijo prepričanje, da bi razumni ljudje ob upoštevanju istih kriterijev prišli do istega zaključka.(1) Tako kot sodišče prve stopnje tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da izvedeni dokazi potrjujejo zgolj trčenje med Citroenom C2 in VW Polo. Ugotovljene okoliščine o odsotnosti drobcev stekla ter poškodb (okoli registrske tablice in odbijaču) na vozilu Citroen C2 tudi pritožbenemu sodišču porajajo dvom v tožnikovo trditev, da je zavarovanec toženke s sprednjim delom svojega vozila trčil v zadnji del tožnikovega vozila.

14Okoliščina, da do dogodka ni prišlo na zatrjevani način, nujno pomeni, da je prišlo tudi do drugačne škode od zatrjevane.(2) V posledici gornje ugotovitve je sodišče prve stopnje zato utemeljeno zaključilo, da gre podvomiti tudi v dejstvo, da je v obravnavani nesreči prišlo do takšnega pojemka, ki je rezultiral dovolj veliko silo, da je ob pritisku tožnika nazaj v smeri naslonjala njegovega vozniškega sedeža prišlo do udarca ali kontuzije ledvenega predela. Ker med (zatrjevanim) škodnim dogodkom in (zatrjevano) škodo ne obstoji vzročna zveza, ni enega od potrebnih elementov odškodninske terjatve in s tem tudi ne zavarovalnega primera. Zaradi izključitve vzročne zveze med vso zatrjevano škodo in prometno nesrečo ne obstoji toženkina obveznost njenega povračila. Zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek materialnopravno pravilno zavrnilo.

15Ker kakšni razlogi, iz katerih se izpodbija prvostopna sodba niso podani, prav tako pa ni podana niti kakšna od kršitev, na katero mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), se je pritožba izkazala za neutemeljeno. Zato jo je bilo potrebno zavrniti ter odločitev prvostopnega sodišča potrditi (353. člen ZPP).

16Tožnik ni upravičen do povrnitve stroškov, ki so mu nastali v zvezi s tem pritožbenim postopkom, saj s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 165. člena ZPP in prvi odstavek 154. člena ZPP).

-----

Op. št. (1): Jan Zobec v Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 330, GV Založba, Ljubljana, 2006.

Op. št. (2): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 327/2014 z dne 5. 2. 2015.