VSC sodba II Kp 68018/2010

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo.

1S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obdolženi M. V. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja prikrivanja po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v okviru katere mu je bila določena kazen štirih mesecev zapora, z dveletno preizkusno dobo. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in plačati sodno takso.

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe.

3Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4Pritožba ni utemeljena.

5V nasprotju s pritožnikom, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče popolno in pravilno raziskalo vsa odločilna dejstva, da je za svoje zaključke nanizalo prepričljive razloge in da je na tako ugotovljeno pravno relevantno dejansko stanje pravilno uporabilo kazenski zakon, obdolženega pa po zakonito izvedenem kazenskem postopku utemeljeno spoznalo za krivega kaznivega dejanja prikrivanja po prvem odstavku 217. člena KZ-1.

6Uvodoma pritožnik sodišču prve stopnje očita kršitev načel „enakosti pred zakonom“ in „nepristranskosti sodnika“, zaradi česar meni, da je bil kazenski postopek pred prvim sodiščem nezakonit. Pritožbeni očitki pa so namenjeni tudi višjemu sodišču, ki naj ne bi postopalo v skladu z načelom enakega varstva pravic, ko je ob prvi razveljaviti prvostopenjske oprostilne sodbe, s sklepom z dne 17. 5. 2013, opr. št. II Kp 68018/2010, odredilo, da se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom posameznikom, medtem ko ob drugi razveljavitvi, tokrat obsodilne sodbe, s sklepom z dne 24. 2. 2015, opr. št. II Kp 68018/2010, ponovnega sojenja pred drugim sodnikom ni odredilo. Po prepričanju pritožnika bi moralo višje sodišče v obeh primerih uporabiti enaka merila. Zagovornik je sicer tekom tretjič ponovljenega postopka 19. 6. 2015 zahteval izločitev razpravljajoče okrajne sodnice B. K., vendar je bil njegov predlog zavrnjen, pozneje pa še dvakrat zavržen. Pritožnik se v tej zvezi sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 20. 4. 2015, opr. št. Up-879/2014-35, ki pravi, da pri uresničevanju pravice do nepristranskega sodišča iz prvega odstavka 23. člena Ustave, ni pomembno zgolj to, da je nepristransko sojenje dejansko zagotovljeno, temveč se mora odražati tudi navzven. Gre za t. i. videz nepristranskosti sojenja. Po mnenju pritožnika predsednica okrajnega sodišča ob odločanju o zahtevi za izločitev sodnice B. K. očitno ni dojela, da se je tudi ta, enako kot prejšnja sodnica, opredelila do zadeve, kar naj bi po oceni pritožnika predstavljalo izločitveni razlog.

7Ustava RS pravico do nepristranskega sojenja opredeljuje v določbi prvega odstavka 23. člena, ko zagotavlja vsakomur pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Način uresničevanja te pravice je v kazenskem postopkovniku normiran v III. poglavju ZKP z določbami o izločitvi. Po 41. členu ZKP lahko izločitev zahtevajo tudi stranke in sicer mora stranka zahtevati izločitev sodnika takoj, ko izve za razlog izločitve, vendar najpozneje do konca glavne obravnave (drugi odstavek 41. člena ZKP). Med glavno obravnavo sme stranka zahtevati izločitev sodnika zaradi razloga iz 6. točke prvega odstavka ali iz 2. točke drugega odstavka 39. člena ZKP samo, če je razlog izločitve nastal po začetku glavne obravnave; če je bil podan že prej, pa le, če stranki ni bil in tudi ni mogel biti znan. Med drugim sojenjem zagovornik in obdolženec izločitve sodnice B. K. nista zahtevala, po razveljavitvi obsodilne sodbe pa je zagovornik 19. 6. 2015 vložil zahtevo za izločitev te sodnice (list. št. 323). Že v tej zahtevi je navajal povsem enake izločitvene razloge kot v aktualni pritožbi, ni pa posebej konkretiziral izločitvenega razloga iz 39. člena ZKP. Predsednica prvostopenjskega sodišča je zahtevo za izločitev s sklepom z dne 3. 7. 2015, opr. št. Su 42/2015, zavrnila kot neutemeljeno. Ugotovila je, da jo gre obravnavati v smislu izločitvenega razloga iz 6. točke 39. člena ZKP, torej če so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o sodničini nepristranskosti, a je zaključila, da v zahtevi zagovornik ni navedel nobenega konkretnega razloga, iz katerega bi lahko izhajal dvom o nepristranskosti razpravljajoče sodnice. Predsednica sodišča je tudi po prepričanju sodišča druge stopnje pravilno poudarila, da vsak način delovanja sodnika v kazenskem postopku sam po sebi še ne pomeni, da o obtožbi ne odloča nepristransko sodišče. Odločanje istega sodnika v zadevi v ponovljenem postopku videza nepristranskosti sodišča v ponovljenem sojenju ne more okrniti. Vrnitev zadeve v ponovno sojenje isti razpravljajoči sodnici, zaradi ugotovljenih absolutnih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ni takšna okoliščina, da bi lahko pri povprečnem človeku vzbudila dvom v nepristranskost razpravljajoče sodnice. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da so predstavljeni argumenti sklepa, s katerim je bila zahteva zagovornika zavrnjena, tehtni in pravno neoporečni. V nasprotnem primeru, torej če bi se štelo, da že sodnikova odločitev, torej samo sojenje, v zadevi, v kateri bi bila pozneje sodba razveljavljena in zadeva vrnjena v novo sojenje, navzven krni videz nepristranskosti sojenja, bi zakonodajalec prav gotovo predpisal, da se po vsaki razveljavitvi prvostopenjske odločbe, v ponovljenem postopku zadeva dodeli v odločanje drugemu sodniku. Da bi s svojo zahtevo lahko uspel, bi moral zagovornik v smislu določbe 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP torej konkretizirati okoliščine, ki bi dejansko vzbujale dvom o sodničini nepristranskosti (bodisi subjektivnega oziroma objektivnega vidika). Takšna okoliščina ne more biti zgolj dejstvo, da je izločevana sodnica s sicer razveljavljeno sodbo obdolženca v prvem sojenju (v katerem ni bila zahtevana njena izločitev) spoznala za krivega. Kar pa se tiče grajanja različnih odločitev višjega sodišča in posledično zatrjevane kršitve načela enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), pa je potrebno izpostaviti, da je možnost pritožbenega sodišča iz četrtega odstavka 392. člena ZKP, da lahko odredi, da se nova glavna obravnava opravi pri sodišču prve stopnje pred popolnoma spremenjenim senatom (v sumarnem postopku pred drugim sodnikom posameznikom), diskrecijska pravica pritožbenega sodišča, ko za to obstoje tehtni razlogi. Razloge za takšno odločitev je višje sodišče pojasnilo v 7. točki obrazložitve sklepa z dne 17. 5. 2013, opr. št. II Kp 68018/2010. Ocenilo je, da bo v ponovnem sojenju lažje izvedel postopek drug sodnik posameznik, ki do zadeve še ni zavzel stališča. Pravilnost takšne odločitve višjega sodišča pa niti ne more biti predmet sedanjega pritožbenega odločanja.

8V nadaljevanju pritožnik sodišču prve stopnje smiselno očita nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede zasega dveh fritez. Te naj bi izvirale iz kaznivega dejanja, niso pa bile pod obtožbo. Sodišče prve stopnje po mnenju zagovornika ni razčistilo, ali friteze spadajo v domnevni dogovor o tem, da so bile pridobljene s kaznivim dejanjem. Pritožnik meni, da je pomembno, kaj friteze pomenijo, od kod izvirajo in kakšen naj bi bil dogovor glede njih.

9Kot sicer pravilno navaja pritožnik, sta se med predmeti, dne 8. 3. 2010 ob 13.50 uri, na naslovu M., zaseženimi obdolženemu M. V., nahajali tudi dve fritezi (zaporedni številki 16 in 17 zapisnika o zasegu predmetov na list. št. 44 - 45). Vendar pa, kot izhaja iz spisovnega gradiva, še zlasti zapisnika o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon naznanitelja F. O. z dne 6. 3. 2010 (list. št. 11), pa tudi njegovega pričevanja na glavni obravnavi 24. 6. 2016 (list. št. 542), ti dve fritezi nista izvirali oziroma bili predmet kaznivega dejanja tatvine na škodo družbe O., niti katerega od drugih dejanj, katerih sta bila v predmetnem kazenskem postopku R. M. in D. K. spoznana zakriva in pravnomočno obsojena. Priča V. A. je sicer na zaslišanju na glavni obravnavi 15. 10. 2012 izpovedala (list. št. 152), da naj bi fritezi izvirali iz vloma v tovorno vozilo na počivališču X., vendar pa po prepričanju sodišča druge stopnje okoliščina, da fritezi, ki očitno nista bili predmet istega kaznivega dejanja iz katerega je izviralo 15 LCD monitorjev, in nista bili zajeti pod obtožbo, ker njun izvor v predmetnem kazenskem postopku ni bil pojasnjen, nima nobenega vpliva na po oceni drugega sodišča sicer pravilno ugotovljeno dejansko stanje. Tudi pritožnik v pritožbi določno ne pojasni, kakšen pomen gre pripisati okoliščini, da sta bili poleg 15 LCD monitorjev, za katere je bilo z gotovostjo ugotovljeno, da izvirajo iz kaznivega dejanja tatvine (katere storilca sta bila pravnomočno obsojena), na obdolženčevem naslovu zaseženi še dve fritezi.

10Pritožnik nato povzema točko 8 obrazložitve izpodbijane sodbe, in pripominja, da obdolženi in priče niso mogli povedati, od kod škatle z monitorji in fritezami, saj jih v času, ko so šli na malico, še ni bilo na kraju najdbe. Prvo sodišče naj bi se po pritožniku v obrazložitvi sodbe ukvarjalo z nebistvenimi okoliščinami, ni pa podalo nobenih razlogov o tem, ali se obdolženi preko svoje firme ukvarja z zbiranjem kartona, papirja in ostalih materialov. Pritožnik zagovarja obrambno tezo, da je neznanec (oziroma R. P.), v času odsotnosti obdolženca in njegovih delavcev, na kraj dogodka pripeljal monitorje in fritezi ter jih tam odložil. Dopušča možnost, da se je hotel kdo znebiti „vročega blaga“, ko je pred tem videl policijsko patruljo iz L., ki je čakala na kolege iz Š.

11Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje pritožniku, da se prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe precej ukvarja z nerelevantnimi okoliščinami, kot so npr. ali je bilo v kritičnem času vetrovno ter ali se je obdolženec ukvarjal tudi s predelavo odpadnega papirja. Ob s pravnomočno sodbo ugotovljenemu dejstvu, da je 15 LCD monitorjev znamke LG bilo pridobljenih s kaznivim dejanjem tatvine ter ob neosporavani okoliščini, da je bil obdolženec 8. 3. 2010 na dvorišču svoje družbe po policistih Policijske postaje L. D. H. in F. L. zasačen s temi 15 odtujenimi monitorji, ki so mu bili zaseženi in od katerih se jih je po zapisniku o zasegu predmetov 7 nahajalo v tovornem prostoru kombiniranega vozila, 5 na tleh ob stranskih vratih tega vozila in 3 na tleh ob paletah okoli 5 metrov stran od vozila, je bistveno vprašanje, na katerega je moralo sodišče prve stopnje odgovoriti, ali gre verjeti zagovoru obdolženca in izpovedbam prič P. L., M. G. in R. P., da so te monitorje na dovozno cesto odložili neznanci v času, ko obdolženca in njegovih delavcev ni bilo v obratu ter če temu ni tako, ali je obdolžencu dokazano, da je vedel, da so bili predmetni monitorji pridobljeni s kaznivim dejanjem oziroma ali je bila podana vsaj njegova nezavestna malomarnost glede te odločilne okoliščine. Po prepričanju sodišča druge stopnje je prvo sodišče to nalogo uspešno opravilo. Iz opisa predmetnega kaznivega dejanja določno izhaja, da je obdolženec drugače pridobil 15 LCD monitorjev, za katere je vedel, da so bili pridobljeni s kaznivim dejanjem. Izvršitvena oblika z drugačno pridobitvijo 15 monitorjev je bila po prvem sodišču obdolžencu uspešno dokazana s tem, ko je z gotovostjo ovrglo možnost, da bi se predhodno odtujeni monitorji na kraju, kjer so bili obdolžencu zaseženi, znašli brez obdolženčeve vednosti, ko naj bi jih tam odvrgla neznana oseba, ali pa R. P., kot je bilo zatrjevano tekom ponovljenega postopka. To svoje prepričanje je tudi po mnenju drugega sodišča prvostopenjsko sodišče prepričljivo argumentiralo s sledečimi dejstvi in dokazi: Monitorji so bili najdeni na dvorišču stavbe M., kmetija leži odmaknjeno od glavne ceste in naprej več ne vodi nobena cesta. Povsem neverjetno je, da bi kdo zašel na to dovozno cesto, tu pa bi mu z vozila popadale škatle z monitorji ali bi jih sam odvrgel. Škatle, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, niso bile poškodovane, kar bi prav gotovo bile, če bi bile odvržene ali bi popadale po cesti. Minorna poškodba na le eni od škatel obrambne teze ne potrjuje, okoliščina da je bila ena škatla zalepljena z lepilnim trakom pa kaže le na to, da je očitno bila pred tem odprta. Tudi sam obdolženec je v zagovoru povedal, da je v eno od škatel pogledal in videl, da je notri monitor (hrbtna stran na l. št. 128 in list. št. 232). Napačna je tudi pritožbena domneva, da naj bi se neznanec na hitro znebil „vročega blaga“, ko je videl policijsko patruljo iz L., ko je čakala na kolege iz Š. Policista D. H. in F. L. sta, kot izpovedujeta, čakala na kolege iz pristojne policijske postaje, že ko sta zasačila obdolženca z odtujenimi monitorji, pred tem pa sta se brez čakanja ali odlašanja s službenim vozilom na prošnjo Policijske postaje Š. odpeljala na kraj dogodka. Da je obdolženec pridobil monitorje na način kot se mu očita v obtožbi pa izkazujejo tudi podatki o njihovem mestu nahajanja, ko sta se na kraj dogodka pripeljala policista D. H. in F. L., kot je dokumentirano tudi v zapisniku o njihovem zasegu. Nobenega logičnega razloga ni bilo, vsaj obdolženec ga ni podal, za to, da bi doberšen del monitorjev obdolženec in njegovi delavci zložili v kombi, tudi če se je res pripravljalo k dežju, kot to navaja priča P. L., glede na to, da so jih prinesli že v bližino skladišča.

12Nadaljnje odločilno dejstvo, torej da je obdolženec vedel, da so bili monitorji katere je imel v posesti, pridobljeni s kaznivim dejanjem, pa je sodišče prve stopnje dovolj prepričljivo argumentiralo pod točko 14 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pravilno je dognalo, da je šlo za količino 15 monitorjev, ki so bili originalno zapakirani, a brez vsakršne dokumentacije (računov). V tej zvezi sodišče druge stopnje tudi ugotavlja, da prvostopenjska obrazložitev direktnega naklepa, kot krivde oblike s katero je obdolženec storil kaznivo dejanje, ne vsebuje pomanjkljivosti, ki jih zatrjuje pritožnik. Pri tem naj bi sodišče prve stopnje po prepričanju pritožnika izpustilo pomembno okoliščino, kako so sploh monitorji prišli na cesto v bližino skladišča. S tem, ko je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo, da monitorji na kraj kjer so bili zaseženi, niso prišli brez obdolženčeve vednosti in tudi, da jih tja ni pripeljal R. P., je sprejelo pravilno dokazno oceno, da jih je obdolženec „drugače pridobil“. Vendar kot je bilo že pojasnjeno zgoraj, je za opredelitev obdolženčevega subjektivnega odnosa do kaznivega dejanja odločilno dejstvo, da je vedel, da so bili monitorji pridobljeni s kaznivim dejanjem. V opisu kaznivega dejanja je tudi v zadostni meri konkretiziran kraj izvršitve kaznivega dejanja. Pri kaznivem dejanju prikrivanja kraj storitve tega dejanja niti ni zakonski znak kaznivega dejanja, sicer pa iz opisa dejanja v izreku izpodbijane sodbe izhaja, da je obdolženec kaznivo dejanje storil na neznanem kraju v Republiki Sloveniji, s čimer je kraj storitve dovolj opredeljen. Čeprav v dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno, kje točno je obdolženec pridobil 15 odtujenih monitorjev, pritožbeno sodišče pritrjuje logičnemu zaključku prvostopenjskega sodišča, da jih je, glede na kraj njegovega poslovnega obrata, kjer so mu bili predmeti tudi zaseženi in krajevne okoliščine izvršenih tatvin, pridobil na območju Republike Slovenije.

13Ne gre se strinjati s pritožnikom, da sodišče prve stopnje ni ustrezno dokazno ocenilo izpovedb prič J. S., M. K., M. O., M. O., D. G. in R. P., glede v ponovljenem sojenju zatrjevane vloge R. P. pri storitvi predmetnega kaznivega dejanja. To je storilo pod točko 13 obrazložitve izpodbijane sodbe, in na podlagi zadostne analize njihovih pričevanj zaključilo, da v ničemer niso vplivala na že ugotovljeno dejansko stanje. Tudi sodišče druge stopnje ugotavlja, da niti ključni priči D. G. in R. P. nista potrdili obrambnih navedb, saj nobeden od njiju ni vedel povedati ničesar o predmetnih monitorjih. Prav tako ni zaznati, da bi sodišče prve stopnje obsodilno sodbo glede odločilnih dejstev gradilo na izpovedbah priče R. P., za katero pritožnik meni, da „počasi misli“.

14Pritožnik v nadaljevanju pritožbe izraža stališče, da je bilo dejansko stanje v škodo obdolženca nepopolno in posledično zmotno ugotovljeno tudi na podlagi okoliščin, da ni bila uspešna preiskava elektronskih podatkov na obdolženčevem mobilnem telefonu (odkrivanje morebitne povezave s storilcema tatvine), ter da ni bila realizirana že odrejena hišna preiskava (iskanje rjavega lepilnega traku, s katerim je bila zalepljena škatla enega izmed monitorjev). Sodišče druge stopnje v tej zvezi ugotavlja, da so tudi drugi v predmetnem kazenskem postopku izvedeni dokazi, brez izvedbe zgoraj navedenih, dali sodišču prve stopnje dovolj zanesljivo podlago, da je z gotovostjo razsodilo o obdolžencu kot storilcu obravnavanega kaznivega dejanja in njegovi krivdi.

15Absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka (smiselno po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP) pritožnik zatrjuje s tem, da naj bi sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo oprlo na izjavo obdolženca, ki jo je podal, preden je bil poučen po četrtem odstavku 148. člena ZKP. Pri tem zagovornik cilja na obrazložitev prvega sodišča pod točko 9, ko je sodišče zapisalo, da je policist O. na vprašanje zagovornika pojasnil, da obdolženec ni vedel povedati o izvoru predmetov ter da ga je sam zagotovo pozval k predložitvi dokumentov. Po oceni sodišča druge stopnje pri tem ne gre za navedbe, ki ne bi izhajale tudi že iz samega obdolženčevega zagovora. Obdolženec se že ves čas zagovarja, da mu izvor monitorjev ni poznan. Zato izpostavljenega dela policistovega pričevanja ni mogoče šteti za dokaz, na katerega se po določbah ZKP sodba ne more opirati.

16V skladu z določbo 386. člena ZKP, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo tudi glede odločbe o kazenski sankciji in ob tem ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ustrezno ovrednotilo dognane okoliščine, ki vplivajo na izbiro kazenske sankcije in odmero kazni ter se, še zlasti glede na obdolženčevo dosedanjo nekaznovanost, utemeljeno odločilo za izrek pogojne obsodbe z določeno kaznijo štirih mesecev zapora in dveletno preizkusno dobo.

17Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

18Obdolženec s pritožbo ni uspel in zato mora, po določbi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, plačati sodno takso po tarifni št. 7122 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), kot strošek pritožbenega postopka, ki bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.