VSL sodba I Cp 3155/2016

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je nična in brez pravnega učinka prodajna pogodba, ki so jo 14. 2. 2011 sklenili tožnik kot prodajalec in toženca kot kupca glede nepremičnin z ID znakom ...-127, ki v naravi predstavlja stanovanje na naslovu P. 1, in ID znakom ...-166, ki v naravi predstavlja garažo št. 212 v drugi kleti P. 2, za kupnino v višini 82.000,00 EUR (I. točka izreka). Nadalje je ugotovilo, da je bila vknjižba lastninske pravice pri navedenih nepremičninah na ime toženca do ½ in toženke do ½ neveljavna, ter dovolilo vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, tako da se na nepremičninah ponovno vknjiži lastninska pravica v korist tožnika (II. in III. točka izreka). Tožbeni zahtevek na plačilo 56.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 3. 2013 dalje je zavrnilo (IV. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (V. točka izreka).

2Zoper sodbo sta pritožbo pravočasno vložila toženca, ki jo izpodbijata v ugodilnem delu (I. - III. točka izreka) in odločitvi o stroških postopka. Navajata, da je bila dovolitev spremembe tožbe nesmotrna in neobrazložena, da sodišče o odločitvi ni seznanilo toženke, ki na naroku ni bila prisotna, in jima ni postavilo primernega roka za odgovor na spremenjen zahtevek, kar predstavlja kršitev petega odstavka 185. člena Zakona o pravdnem postopku.(1) Oporekata tožnikovemu pravnemu interesu za vložitev tožbe ter navajata, da je bil primarni zahtevek z 20. 9. 2013 brez trditvene podlage in dokazov, podredni zahtevek pa je bil nemogoč, ker darilne pogodbe z bremenom - osebno služnostjo dosmrtnega bivanja ni dopustno skleniti. Sodišče je podredni zahtevek obravnavalo, preden je rešilo primarnega, pri katerem ni jasno, v katerem delu mu je sodišče ugodilo. Sodišče jima je kršilo pravico do izjave, ko je izvedlo narok 25. 3. 2016, čeprav sta 23 minut pred pričetkom naroka preko faksa poslala zdravniško opravičilo. Toženka je želela biti na naroku navzoča, sicer ne bi poslala opravičila, saj njena navzočnost ni bila potrebna. Sodišče nima strokovnega znanja za presojo, ali je bila bolezen nepredvidljiva, odločitev, ali si bo vzela pooblaščenca, pa je osebna odločitev posamezne stranke. Tožnik je kot dokaz predlagal ves kazenski spis, čemur sodišče ni sledilo in jima s tem kršilo pravico do vpogleda v spis. S sklicevanjem na vsebino uradnih zaznamkov D. N. in I. K. jima je sodišče kršilo pravico do izjave, ker prič nista mogla zaslišati. D. N. je bil zaslišan na naroku, s katerega sta bila toženca odsotna, I. K. pa ni bil zaslišan, pri čemer je sodišče napačno navedlo, da je bilo njegovo zaslišanje predlagano le glede dogodka 6. 3. 2013. Sodišče je tožencu kršilo pravico do izjave tudi s tem, da ga je ob zaslišanju kaznovalo. Nadalje menita, da njuno plačilo kupnine v višini 82.000,00 EUR izhaja že iz listinskih dokazov. Ne drži, da bi tožnik svoje premoženjsko stanje prepričljivo opisal, saj je izpovedoval protislovno in navajal vrsto različnih izračunov svojega finančnega stanja. Ob zaslišanju je dejal, da je imel leta 2011 le še 21.000,00 EUR. Tožnikov listek z navedbami zneskov nima dokazne vrednosti, poleg tega apoena za 5000 EUR ni, torej je listek iz obdobja pred uvedbo eura. Edini dokaz tožnikovega finančnega stanja je bančni izpis iz leta 2007, ko je imel tožnik 50.000,00 EUR. Odhodki tožnika so bili bistveno večji kot prihodki, saj je J. L. plačeval 1.000,00 EUR oziroma kasneje 600 EUR za oskrbo, S. Č. je dajal štipendijo, S. Č. in A. Č. pa je ob vsakem obisku izročil 500,00 EUR. Slednjima je leta 2009 posodil 10.000,00 EUR, ki jih do leta 2011 nista vrnila. Tožnik torej ob sklenitvi prodajne pogodbe ni razpolagal z 82.000,00 EUR, zato tega zneska ni mogel izročiti tožencema za nakazilo kupnine. Tožnik je spreminjal navedbe, kako je tožencema izročil kupnino za stanovanje, česar ni mogoče pripisati njegovi starosti ali zapletenemu postopku spremembe lastništva. Sodišče se ne bi smelo opreti na nezakonita uradna zaznamka o razgovorih z J. L., saj ta njune vsebine ni potrdila. Gre za kršitev šestega odstavka 236.a člena ZPP. Tožnik ni dokazal, da toženca nista imela potrebnih finančnih sredstev za nakup stanovanja. Toženca sta zavrnila pojasnjevanje svojega finančnega stanja, ker je to dokazno breme tožnika. Toženka je imela leta 2004 na računu približno 140.000,00 EUR, kar dokazuje, da je že takrat razpolagala z visokimi denarnimi sredstvi. Ugotovitev, da je imela v letu 2004 več transakcij v breme kot v dobro, dokazuje le, da je bila z denarnimi sredstvi aktivna. Toženka do leta 2011 ni izvedla nobenega večjega nakupa, hišo sta v letu 2005 toženca kupila v celoti na kredit. Dejstvo, da sta izvedla drag poseg sanacije brežine za stanovanjsko hišo, ni bilo neprerekano. Dokazni predlogi o odškodninah niso bili prepozni, saj jih je toženec podal nemudoma, ko je izvedel za dovolitev spremembe tožbe. Iz kazenske zadeve, ki je bila sprejeta kot dokaz, izhaja finančno stanje tožencev, vendar sodišče teh listin ni pribavilo in se je tako izognilo presoji odločilnih dejstev. Pravilna je ugotovitev, da niso izpolnjeni pogoji za veljavnost darilne pogodbe, saj tožnik volje dati darilo ni imel in o darilni pogodbi med njimi nikoli ni bilo govora. Izpodbijata tudi odločitev o stroških, saj menita, da je tožnik z zahtevkom v celoti propadel in mora zato sam kriti vse stroške postopka. Sodišče tožencev o možnosti priglasitve stroškov ni obvestilo, ampak je sprejelo le stroškovnik tožnika. Predlagata spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožba je bila vročena v odgovor tožniku, ki nanjo ni odgovoril.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pojasnilo, da je na naroku 9. 12. 2014 dopustilo spremembo tožbe kljub nasprotovanju tožene stranke, in sicer iz razloga smotrnosti. Podlago za takšno odločitev predstavlja 185. člen ZPP, ki določa, da sme sodišče kljub nasprotovanju tožene stranke dovoliti spremembo tožbe, če misli, da je to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Pritožnika neutemeljeno grajata, da je odločitev neobrazložena, saj je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi razlog za dopustitev spremembe tožbe pojasnilo. Ne drži, da sodišče toženke z odločitvijo ni seznanilo, saj ji je bil zapisnik naroka glavne obravnave z 9. 12. 2014 pravilno vročen. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče tožencema določiti dodaten rok za odgovor na spremenjeno tožbo. V skladu s petim odstavkom 185. člena ZPP mora sodišče toženi stranki pustiti čas, ki je potreben za pripravo na obravnavanje po spremenjeni tožbi, če za to do tedaj ni imela dovolj časa. Tožnik je tožbeni zahtevek modificiral(2) v vlogi s 16. 7. 2014, torej pred prvim narokom glavne obravnave 14. 10. 2014, torej sta imela toženca dovolj časa za preučitev modificiranega zahtevka in podajo ustreznih navedb. Predvsem pa toženca ob dovolitvi spremembe tožbe nista zahtevala določitve roka za podajo odgovora na spremenjeno tožbo in nista trdila, da za obravnavanje po spremenjeni tožbi nista imela dovolj časa, zato s pritožbenim uveljavljanjem procesne kršitve ne moreta uspeti.

6Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožnik za vložitev tožbe ni imel pravnega interesa. Poleg ugotovitve ničnosti simuliranega posla in neveljavnosti vknjižbe je tožnik postavil dajatveni zahtevek na izbris neveljavne vknjižbe in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, pri katerem se obstoj pravnega interesa za vložitev tožbe domneva. Toženca nadalje pavšalno navajata, da je bil primarni tožbeni zahtevek z 20. 9. 2013 brez trditvene podlage in dokazov, kar ne drži, sicer pa smejo stranke vse do prvega naroka glavne obravnave navajati trditveno podlago in dokaze (286. člen ZPP). Toženca podrednemu zahtevku očitata, da ni mogoč, češ da po veljavni zakonski ureditvi ni dopustno skleniti darilne pogodbe, v kateri bi bila hkrati dogovorjena ustanovitev osebne služnosti. Takšno pravno naziranje je napačno, saj v obligacijskem pravu velja načelo, da stranke svobodno urejajo obligacijska razmerja, ki jih v skladu z načelom dispozitivnosti smejo urediti drugače, kot je določeno v zakonu (2. in 3. člen OZ). Čeprav Obligacijski zakonik v sklopu darilne pogodbe izrecno ne ureja možnosti, da se ob podaritvi nepremičnine hkrati ustanovi osebna služnost, to ne pomeni, da je takšna vsebina darilne pogodbe nedopustna.

7Nerazumljiva je pritožbena graja, da iz izpodbijane sodbe ni jasno, v katerem delu je sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo. Tako iz izreka izpodbijane sodbe kot iz njene obrazložitve povsem jasno izhaja, da je sodišče ugodilo zahtevku na ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe in izbrisni tožbi, medtem ko je zavrnilo zahtevek na plačilo 56.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Nepojasnjena je tudi pritožbena graja, da je sodišče najprej obravnavalo podredni, šele nato pa primarni tožbeni zahtevek. Primarni tožbeni zahtevek je tožnik modificiral v vlogi s 16. 7. 2014, in prav o tem zahtevku je sodišče odločilo v izpodbijani sodbi.

8Nadalje pritožnika sodišču prve stopnje neutemeljeno očitata kršitev pravice do izjave zaradi izvedbe naroka kljub njuni odsotnosti dne 25. 3. 2016. Da so bili pogoji za izvedbo naroka izpolnjeni, je tožencema izčrpno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Toženca sta bila namreč na narok pravilno vabljena, pri čemer sta bila že na prvem naroku opozorjena, da bodo kasnejši naroki ob izkazanem vabilu lahko izvedeni kljub njuni odsotnosti. Toženka je sodišču posredovala zgolj zdravniško opravičilo brez spremnega dopisa, v katerem bi predlagala preložitev naroka, medtem ko toženec svoje odsotnosti ni opravičil. Posredovanje zdravniškega opravičila samo po sebi ne pomeni konkludentnega predloga za preložitev naroka, kot to očitno zmotno tolmačita pritožnika. V pritožbi tudi sama priznavata, da njuna navzočnost na naroku ni bila potrebna. Če bi sodišče prve stopnje v takšnih okoliščinah zgolj zaradi posredovanega zdravniškega opravičila toženke preložilo narok, bi postopalo v nasprotju z obveznostjo, da v javnem interesu skrbi za koncentracijo in pospešitev postopka. Sodišče mora namreč ob preložitvah narokov upoštevati, da lahko slednje posega v pravico nasprotne stranke do učinkovitega pravnega varstva in sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Sodišče prve stopnje je toženko dobronamerno obvestilo, da si lahko zaradi pogostih odsotnosti vzame pooblaščenca, kar je v skladu s pričakovanjem, da bodo tudi stranke izkazale ustrezno skrbnost za nemoteno izvedbo narokov glavne obravnave. Ker so bili pogoji za izvedbo naroka podani, se toženca ne moreta sklicevati na kršitev pravice do izjave, ker pričam, zaslišanim na tem naroku, nista mogla postavljati vprašanj. Nenazadnje pa drži tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta bili na tem naroku zaslišani priči, ki sta izpovedovali glede dogodka 6. 3. 2013, glede katerega je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo.

9Toženca nadalje navajata, da naj bi sodišče prve stopnje kršilo njuno pravico do vpogleda v spis, ker ni sledilo dokaznemu predlogu tožnika po vpogledu v kazenski spis VI K 52811/2013. Takšna pritožbena graja ni utemeljena, saj se pravica do vpogleda v spis, urejena v 150. členu ZPP, nanaša na pravico stranke pregledovati pravdni spis. Toženca pravzaprav grajata neizvedbo tožnikovega dokaznega predloga z vpogledom v kazenski spis. Pritožbeno sodišče poudarja, da bi toženca lahko uveljavljala kršitev pravice do izjave le glede svojih dokaznih predlogov, in ne zaradi neizvedbe dokaznih predlogov nasprotne stranke.(3) Sicer pa mora stranka pri dokaznem predlogu z vpogledom v spis določno navesti, katero listino naj sodišče vpogleda, kaj se s tem dokazuje ter kako bi izvedba tega dokaza vplivala na rezultat postopka, sicer je takšen dokazni predlog nesubstanciran.(4) V skladu s tem je sodišče prve stopnje tožnika že na prvem naroku 14. 10. 2014 pozvalo, da naj določno pojasni, katere listine iz kazenskega spisa naj sodišče pribavi, kar je tožnik v vlogi z 29. 10. 2014 tudi storil. Sodišče prve stopnje je tako ravnalo pravilno, ko je vpogledalo zgolj v pravočasno predlagane listine spisa VI K 52811/2013, medtem ko toženca zmotno menita, da bi sodišče moralo prebrati celoten kazenski spis.

10Neutemeljene so pavšalne pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje tožencu kršilo pravico do izjave, ko mu je ob zaslišanju izreklo denarno kazen in prekinjalo njegovo izpovedbo. Denarna kazen je bila tožencu izrečena zaradi žalitev in neupoštevanja navodil sodišča, kar je bilo izčrpno obrazloženo v pravnomočnemu sklepu P 2235/2013 - I z 9. 12. 2014. Toženca tudi ne moreta uspeti z navedbami, da jima je bila kršena pravica do izjave, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje I.K. Razlog za zavrnitev zaslišanja I. K. je bil v dejstvu, da so bile okoliščine dogodka 6. 3. 2013 in potek kazenskega dogodka in posameznih preiskovalnih dejanj dokazane že z drugimi dokazi, čemur toženca konkretizirano ne nasprotujeta. Sicer pa sta toženca dokazni predlog za zaslišanje navedene priče podala nesubstancirano, saj nista pojasnila, katero pravno odločilno dejstvo naj bi se z zaslišanjem priče sploh dokazovalo, zaradi česar ne drži, da bi bil predlagan tudi glede ugotavljanja navideznosti prodajne pogodbe.

11Pritožnika nadalje navajata, da njuno plačilo kupnine v višini 82.000,00 EUR sploh ni sporno, kar ne drži. Tožnik je namreč navajal, da je bila prodajna pogodba le navidezno sklenjena, dejansko pa je nepremičnini želel podariti tožencema in jima v ta namen sam izročil gotovino v višini 82.000,00 EUR, da sta jo lahko kot navidezno kupnino nakazala na njegov transakcijski račun. Pritožbeno sodišče v celoti sledi prepričljivi dokazni oceni sodišča prve stopnje, da je tožnik izkazal, da je bil dobro finančno situiran in da je tedaj razpolagal s tolikšno količino gotovine. Tožnik je namreč o svojem premoženjskem stanju prepričljivo izpovedoval, poleg tega je svoje navedbe podkrepil s predložitvijo izpiskov stanja na svojem transakcijskem računu in hranilnih knjižic. Iz slednjih izhaja, da je imel tožnik v letu 2007 že samo na hranilnih knjižicah približno 55.000,00 EUR. Njegova pokojnina je znašala med 1.183,00 EUR in 1.420,00 EUR, pri čemer je imel izredno nizke tekoče stroške v višini cca 70,00 EUR. Iz bančnih izpiskov je razvidno, da je gotovino z bančnega računa redno dvigal, kar potrjuje njegove navedbe, da je gotovino zaradi nezaupanja v banke hranil doma. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik plačeval oskrbo gospe J. L. v višini med 300 in 400 EUR, S. Č. je dajal štipendijo v višini 200 EUR (po izpovedbi priče od leta 2010 dalje), nekaj časa je plačeval še vrtec za otroke tožencev, pri čemer znesek navedenega stroška ni znan. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje sklenilo, da je tožnik uspel dokazati, da je razpolagal z zadostnimi sredstvi in jih je torej lahko izročil tožencema z namenom navideznega plačila kupnine.

12Pritožbene navedbe, da je tožnik o svojem finančnem stanju izpovedoval protislovno in tako ob zaslišanju dejal, da je imel leta 2011 le 21.000,00 EUR, so sprenevedanje. Tožnik je povsem jasno povedal, da mu je ostalo zgolj 21.000,00 EUR po tem, ko je od 82.000,00 EUR, vrnjenih s strani tožencev, slednjima dal 50.000,00 EUR za otroke, 1.000,00 EUR za letalske karte za Istanbul in 10.000,00 EUR za hišo v Hrastniku, tako da mu je ostalo 21.000,00 EUR. Enako je navajal tudi v prvi pripravljalni vlogi z 18. 12. 2013, in sicer, da je po nakazilu kupnine (za kar je tožencema sam izročil gotovino) s transakcijskega računa dvignil 82.000,00 EUR, nato pa od teh sredstev takoj dal drugi toženki 50.000,00 EUR za otroka, 10.000,00 EUR za nakup nepremičnine in 1.000,00 EUR za nakup letalskih kart, tako da mu je ostalo še 21.000,00 EUR. Tožnik je navedel več različnih izračunov, ki so se nanašali na vprašanje, koliko denarnih sredstev je imel ob spornem dogodku 6. 3. 2013 v svoji škatli, saj točnega podatka o višini privarčevane gotovine ni imel. Izračunom je skupno, da naj bi imel tožnik pred sklenitvijo pogodbe znaten znesek (okoli 122.000,00 EUR), torej zagotovo najmanj 82.000,00 EUR. Toženca nadalje izpodbijata dokazno vrednost tožnikovih zapiskov o višini privarčevane gotovine, iz katerih izhajajo zneski, bistveno višji od 82.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče poudarja, da sodišče prve stopnje na ta dokazila ni oprlo dokazne ocene, sicer pa iz njih tudi ne izhaja, da bi tožnik operiral z apoenom 5.000,00 EUR, kot želi prikazati pritožba. Tožnik nikdar ni trdil, da je razpolagal zgolj z 82.000,00 EUR in tudi sodišče prve stopnje tega ni ugotovilo, temveč je ugotovilo, da je razpolagal najmanj z 82.000,00 EUR. Posledično toženca ne uspeta vzbuditi dvoma v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja z navedbo, da je tožnik posodil zakoncema Č. 10.000,00 EUR ter da mu zakonca zneska do sklenitve pogodbe nista (v celoti) vrnila. Toženca ne prepričata niti z navedbami, da je tožnik J. L. plačeval po 1.000,00 oziroma 600,00 EUR, saj je imenovana ob zaslišanju izpovedala, da je k tožniku hodila nekje od leta 2010 dalje in da ji je plačeval 300 ali 400 EUR. Glede zneskov 500,00 EUR, plačanih A. Č. in S. Č., je tožnik izpovedal, da gre za izplačila ob obiskih v času glavne obravnave in ne v obdobju pred sklenitvijo sporne pogodbe, zato na presojo tožnikovih takratnih finančnih zmožnosti ne morejo imeti vpliva. Pritožbeni očitek, da naj bi tožnik spreminjal navedbe, ali je gotovino izročil tožencema in sta jo onadva nakazala na račun tožnika, ali pa jo je izročil notarki in jo je slednja nakazala, tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavlja nebistveno podrobnost. Odločilno je, da je bila kupnina zagotovljena iz tožnikovih denarnih sredstev, o čemer je tožnik ves čas skladno izpovedoval, in ne, na kakšen način se je ustvaril videz plačila kupnine. Nenazadnje pa je neutemeljena tudi smiselna pritožbena graja, da sodišče prve stopnje tožniku ne bi smelo verjeti glede navideznosti pogodbe, če mu ni verjelo glede dogodka 6. 3. 2013. Četudi okoliščine dogodka tega dne in višina sredstev, ki jih je tožnik hranil v kovinski škatli, niso bile dokazane, to še ne pomeni, da so nedokazane tudi okoliščine glede sklenitve prodajne pogodbe, saj gre tako s časovnega, kot življenjskega vidika za povsem ločena dogodka.

13Sodišče prve stopnje se je pri presoji, da je denar za plačilo kupnine zagotovil tožnik in ne toženca, oprlo tudi na uradna zaznamka o razgovorih z J. L. Zmotno je mnenje tožencev, da se sodišče prve stopnje na vsebino uradnih zaznamkov ne bi smelo opreti, ker jih J. L. ob zaslišanju ni potrdila, pri čemer toženca uveljavljata kršitev šestega odstavka 236.a člena ZPP. Za zatrjevano procesno kršitev ne gre že zato, ker je bila priča tudi neposredno zaslišana, medtem ko citirani člen ureja pravilo, da mora sodišče kljub pisni izjavi priče to zaslišati, če tako zahteva katera od strank. Glede pritožbenih navedb, da sta policista ob zbiranju obvestil prekoračila pooblastila, zaradi česar naj bi bila uradna zaznamka nezakonita in se sodišče prve stopnje na njiju ne bi smelo opreti, pritožbeno sodišče poudarja, da pri nedopustno pridobljenih dokazih v pravdnem postopku ne veljajo enaka pravila izločitve dokazov, kot so bila zaradi varstva pravic obdolžencev sprejeta v kazenskem postopku. Pravdni postopek temelji na enakopravnosti strank, zato je tudi pri nedopustno pridobljenih dokazih potrebno ustrezno upoštevati položaj nasprotne stranke, ki se na vsebino uradnega zaznamka sklicuje, saj bi z zavrnitvijo izvedbe dokaza lahko posegli v njeno ustavno pravico do dokaza oziroma izjave v postopku. Izvedba nekega dokaza bi bila v pravdnem postopku nedopustna zgolj v primeru, če je bil dokaz pridobljen s kršitvijo človekovih pravic in bi njegova izvedba pomenila ponovno kršitev teh pravic. Takšen je denimo položaj pri pridobitvi dokazov s kršitvijo osebnostnih pravic,(5) česar toženca v tej zadevi ne zatrjujeta. Sicer pa so po ZPP dopustna vsa dokazna sredstva, ki ne nasprotujejo pravnemu redu, pri čemer mora sodišče dokazno vrednost posameznega dokaza oceniti v skladu z načelom proste presoje dokazov (8. člen ZPP).

14Sodišče prve stopnje je tako ob ugotovitvi, da je tožnik razpolagal z zadostnimi sredstvi za plačilo kupnine, nadalje ugotovilo, da toženca svojih trditev, da sta kupnino plačala iz lastnih sredstev, nista dokazala. Toženca zmotno menita, da je bilo dokazno breme o njunem finančnem stanju na tožniku. Tožnik je namreč trdil, da toženca nista razpolagala z zadostnimi sredstvi za nakup stanovanja, saj sta imela nizke dohodke in sta vzdrževala dva mladoletna otroka. Ker sta toženca temu nasprotovala in trdila, da sta razpolagala z zadostnimi količinami gotovine, je bilo trditveno in dokazno breme za te afirmativne navedbe na njuni strani. Dokazno breme je bilo na tožencih že na podlagi pravila, da mora dejstvo dokazovati tista stranka, ki ima lažji dostop do dokaza(6) oziroma da je dokazno breme glede dejstev na tisti stranki, ki so ji v korist. Ker toženca nista želela pojasnjevati in dokazovati svojega finančnega stanja, je njuna trditev, da sta razpolagala z zadostnimi sredstvi za plačilo kupnine, ostala nedokazana. Pritožnika napačno menita, da bi moralo sodišče dokazila o njunem premoženjskem stanju povzeti iz kazenskega spisa. Toženca bi morala v tem postopku podati konkretno trditveno podlago in dokazila glede svojega finančnega stanja. Sodišče brez določnega predloga strank, katere listine v drugem spisu naj se vpogledajo in katero dejstvo se s tem dokazuje, listin iz drugega spisa ne sme upoštevati.

15Toženca sta kot edini dokaz o svojem premoženjskem stanju predložila izpisek bančnega stanja na računu toženke iz leta 2004, pri čemer pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da listina iz obdobja več kot šestih let pred sklenitvijo pogodbe ne more biti relevantna za oceno premoženjskega stanja tožencev v februarju 2011, upoštevaje, da sta toženca v letu 2005 s hipotekarnim kreditom kupila hišo, kasneje pa izvedla drago sanacijo brežine za stanovanjsko hišo, česar toženca nista prerekala. Poleg tega je že iz izpiska razvidno, da je imela toženka v letu 2004 na računu več prometa v breme kot v korist. Pritožbene navedbe, da sta toženca hišo v celoti kupila na kredit in za nakup nista porabila ničesar od privarčevanega denarja, so bile prvič podane v pritožbi in gre tako za nedopustne pritožbene novote (339. člen ZPP). Sicer pa je sodišče prve stopnje tudi na podlagi lisitn, pridobljenih na predlog tožnika, ugotavljalo, da so bili mesečni prihodki tožencev povprečni in da s prometa na računu drugotoženke ne izhajajo znatni prihodki, ki bi tožencema omogočali privarčevanje znatnih sredstev gotovine, čemur toženca v pritožbi niti ne nasprotujeta. Glede na vse navedeno je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da toženca nista uspela dokazati, da sta v času sklenitve prodajne pogodbe sploh razpolagala z zadostnimi sredstvi za plačilo kupnine.

16Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sta toženca dokazni predlog glede pridobitve dokazil o prejemu odškodnin podala pravočasno. V skladu z 286. členom ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, in zanje ponuditi dokaze. Toženec je šele na naroku 9. 12. 2014 predlagal, naj sodišče opravi poizvedbe o odškodninah, ki sta jih prejela toženca, kar je bilo prepozno. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog na istem naroku zavrnilo kot prepoznega, česar toženca nista nemudoma grajala (286.b člen ZPP). Na istem naroku je sodišče dovolilo spremembo tožbe, vendar toženca tedaj nista trdila (kot tudi tega ne pojasnita v pritožbi), da bi bilo dejstvo prejetih odškodnin relevantno ravno glede modificiranega dela zahtevka. Sicer pa toženca nista podala ustreznih trditev glede odškodnin in je tako dokaz nedovoljen že zaradi njegove informativne narave.(7)

17Tožnik je torej uspel dokazati, da je bila prodajna pogodba simulirani pravni posel, sklenjen z namenom, da bi se v korist tožencev izigrali prisilni davčni predpisi. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je tožnik nepremičnini želel podariti tožencema, vendar niso izpolnjeni pogoji za veljavnost prikrite darilne pogodbe. Toženca namreč nista imeli volje skleniti darilno pogodbo, saj nista želela prevzeti vseh obveznosti in posledic, povezanih s takšnim pravnim poslom, tj. davčnih obveznosti v višini, kot so predpisane pri darilni pogodbi. Toženca v pritožbi ne nasprotujeta ugotovitvam, da prave in resnične volje za sklenitev darilne pogodbe nista imela. Sodišče prve stopnje je tako pravilno presodilo, da pogoji za veljavnost prikrite pogodbe niso izpolnjeni, posledično pa je zaradi ničnosti zavezovalnega pravnega posla utemeljen tudi zahtevek po izbrisni tožbi.

18Pritožnika izpodbijata tudi stroškovno odločitev, a neutemeljeno. V skladu s 163. členom ZPP sodišče o stroških odloči izključno na zahtevo stranke, pri čemer stranke k podaji zahteve ni dolžno pozivati. Sicer pa ne drži, da toženca stroškov nista priglasila, saj so bili priglašeni že v odgovoru na tožbo. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da naj bi tožnik z zahtevkom v celoti propadel in posledično moral kriti stroške tožencev. Tožnik je uspel tako z zahtevkom na ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe, kot z izbrisno tožbo, medtem ko je bil zahtevek na plačilo 56.000,00 EUR zavrnjen. Glede na približno polovičen uspeh je sodišče prve stopnje stroškovno odločitev utemeljeno oprlo na drugi odstavek 154. člena ZPP, ki določa, da sme sodišče v primeru, ko stranka deloma zmaga v pravdi, glede na doseženi uspeh določiti, da vsaka stranka krije svoje stroške.

19Pritožbeni razlogi po navedenem niso podani, uradoma upoštevnih procesnih kršitev po drugem odstavku 350. člena ZPP pa v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo tožencev v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Do preostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo, saj so bile za odločitev v zadevi brez pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

20Toženca s pritožbo nista uspela, zato sama krijeta svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP.

Op. št. (2): Tožnik je namesto zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine postavil zahtevek na izbris neveljavne vknjižbe iz zemljiške knjige in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja.

Op. št. (3): Primerjaj sodbi Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 199/2015 s 18. 3. 2015 in II Cpg 1950/2014 s 24. 4. 2015.

Op. št. (4): Primerjaj denimo sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 770/2008 s 17. 5. 2012, II Ips 196/2008 s 1. 10. 2009, II Ips 231/2003 s 6. 5. 2004.

Op. št. (5): A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV založba, Ljubljana 2004, str. 289-290.

Op. št. (6): Primerjaj Zobec, v: Ude in drugi, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, komentar k 212. členu, str. 346. Enako tudi odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 24/2013 s 13. 3. 2014.

Op. št. (7): Primerjaj denimo odločbi Vrhovnega sodišča RS III Ips 130/2009 z 29. 5. 2012 in II Ips 163/2012 s 17. 1. 2013.