VSL sodba in sklep I Cpg 209/2016

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v IV. točki izreka in posledično v V. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba prvotožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka potrdi.

III. Pritožba drugotožene stranke zoper II. točko izreka se zavrže.

IV. Odločitev o stroških v zvezi s pritožbo tožeče stranke se pridrži za končno odločbo, prvotožena stranka pa je sama dolžna nositi stroške svoje pritožbe.

1Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 190465/2013 z dne 29. 11. 2013 glede prvo in drugo tožene stranke razveljavilo (I. točka izreka). Prvotoženi stranki je naložilo, da je dolžna v roku 15 dni od dneva prejema sodbe plačati tožeči stranki znesek 26.892,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: od zneska 616,33 EUR od 25. 11. 2013 dalje in od zneska 26.275,70 EUR od 20. 11. 2013 dalje s tem, da je obveznost prvotožene stranke solidarna z obveznostjo dolžnikov I. d.o.o., matična številka: ... (prej: K. d.o.o.) in A. A., po pravnomočnem sklepu o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 190465/2013 z dne 29. 11. 2013 (II. točka izreka). V preostalem delu, to je glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 616,33 EUR od 20. 11. 2013 do 24. 11. 2013 je tožbeni zahtevek zoper prvotoženo stranko zavrnilo (III. točka izreka). Tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko B. B. je zavrnilo (IV. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške tega postopka (V. točka izreka).

2Zoper IV. točko izreka sodbe se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala spremembo sodbe v izpodbijanem delu tako, da se njenemu tožbenemu zahtevku tudi zoper drugotoženo stranko ugodi, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v izpodbijanem delu prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

3Toženi stranka pa sta sodbo izpodbijali v II. točki in V. točki izreka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in predlagali razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

4Na pritožbo tožeče stranke sta odgovorili toženi stranki in predlagali njeno zavrnitev, na pritožbo toženih strank pa je odgovorila tožeča stranka in prav tako predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

O pritožbi tožeče stranke

5Pritožba je utemeljena.

6Tožbeni zahtevek zoper drugotoženca tožeča stranka temelji na njegovi poroštveni zavezi iz poroštvene izjave z dne 4. 3. 2009 (priloga A 6) za izpolnitev obveznosti prvotožene stranke iz Pogodbe o finančnem leasingu št. 0031081 z dne 4. 3. 2009 (v nadaljevanju Pogodba, priloga A 2).

7Iz nosilnih razlogov izpodbijane sodbe izhaja ključna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, ki temelji na izvedenskem mnenju sodnega izvedenca medicinske stroke Z. T., da drugotoženec kot tetraplegik ni mogel podpisati poroštvene izjave z dne 4. 3. 2009 in torej podpis na njej ni njegov. Ker mora biti poroštvena izjava, da bi poroka zavezovala, pisna, niso izpolnjeni pogoji obličnosti za veljavnost poroštvene pogodbe in posledično tudi ne za poroštveno obveznost drugotožene stranke (1013. člen OZ).

8Pritožnik utemeljeno opozarja na neizčrpan dokazni postopek, ker prvostopenjsko sodišče izvedenca ni pozvalo k dopolnitvi njegovega mnenja ali pa ga zaslišalo na naroku za glavno obravnavo. Pri tem pritožnik opozarja na določene nejasnosti v izvedenskem mnenju, v katerem izvedenec ugotavlja, da drugotoženec ni sposoben napraviti nobenega giba, ki bi bil podoben pisavi, je pa sposoben prijema opore in premika stikala na invalidskem vozičku. Če je pisava za motorično močno hendikepirane osebe (pre)zahtevna aktivnost, ki je take osebe ne zmorejo, pa se zastavlja vprašanje, ali jim njihova fizična sposobnost omogoča parafiranje listin. Tudi parafo kot skrajšan in nečitljiv podpis oziroma znak za ime in priimek kot za določeno osebo znan način podpisovanja namreč sodna praksa sprejema kot veljaven podpis listine (VS II Ips 657/96). Glede na to, da iz Pogodbe o finančnem leasingu in poroštvene izjave ne izhaja čitljiv podpis, ker razen prve črke nadaljnjih razpoznavnih črk nima in je v nadaljevanju zelo poenostavljen znak (krivulja) pa se tudi glede na časovno odmaknjenost podpisa pogodbe in poroštvene izjave v ... 2009 na eni strani in pregleda drugotoženca, ki ga je izvedenec opravil ... 2015 na drugi strani, upravičeno zastavlja vprašanje možnega poslabšanja gibalnih sposobnosti drugotožene stranke v času šestih let in eventuelne možnosti, da bi tak podpis oziroma parafo vendarle zmogel. Izvedenec, ki se sklicuje tudi na izvedensko mnenje invalidske komisije, iz katerega izhaja, da se zdravstveno stanje drugotoženca ni spremenilo, namreč ne opredeli niti datuma mnenja invalidske komisije. Zaradi nakazanih vrzeli v izvedenskem mnenju brez njegove kritične presoje temu dokazu namreč ni mogoče brezpogojno slediti.

9Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče tudi dokaz z zaslišanjem C. C. izvedlo nepopolno, saj priče ni natančno zaslišalo o okoliščinah zatrjevanega podpisa na pogodbi in poroštveni izjavi (na primer: kako je invalid podpisal, s katero roko, kako je držal pisalo, ali ga je kdo spremljal ...).

10Pritožbeno sodišče je spričo navedenega utemeljeni pritožbi tožeče stranke ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani IV. točki izreka in posledično v V. točki izreka razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v dopolnitev dokaznega postopka v zgoraj nakazani smeri (355. člen ZPP). Glede na obseg potrebne dopolnitve dokaznega postopka je namreč ocenilo, da samo teh pomanjkljivosti ne more odpraviti, ne da bi strankam pri tem ne kršilo pravice do pritožbe. Pritožbeno sodišče pa ne izključuje možnosti, da se bo izkazala tekom dokaznega postopka potreba tudi po zaslišanju drugotoženca, ki ga zaradi njegovih zdravstvenih težav sodišče lahko izvede tudi po zaprošenem sodniku (217. in 218. člen ZPP).

O pritožbah toženih strank

11Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je pritožbo obravnavalo kot pritožbo obeh toženih strank, čeprav je v uvodu teksta navedena le prva tožena stranka, saj sta po njenem skupnem pooblaščencu na pritožbi podpisani obe toženi stranki in tudi na koncu pritožbe kot njena vlagatelja navedeni obe toženi stranki.

12Pritožba drugotožene stranke ni dopustna.

13Obe pravdni stranki se izrecno pritožujeta zoper II. in V. točko izreka sodbe. Ker je bilo z II. točko izreka sodbe odločeno le o tožbenem zahtevku zoper prvotoženo stranko in se na drugotoženo stranko ne nanaša, drugotožena stranka pa ni pojasnila pravnega interesa zoper ta del sodbe, pritožbeno sodišče ne vidi pravnega interesa drugotožene stranke za pritožbo v tem delu. Ker je obstoj pravnega interesa za pritožbo ena od predpostavk za dopustnost pritožbe, jo je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka v zvezi s četrtim odstavkom 343. člena ZPP kot nedovoljeno zavrglo. Odločitev v V. točki izreka pa je razveljavljena že na podlagi pritožbe tožeče stranke.

14Pritožba prvotožene ni utemeljena.

15Tožbeni zahtevek zoper prvotoženo stranko temelji tožeča stranka na njeni odškodninski odgovornosti zaradi razveze Pogodbe o finančnem leasingu po krivdi prvotožene stranke. Glede na obrambo prvotožene stranke, da pogodbe ni podpisal njen zakoniti zastopnik, se je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da je bila pogodba v pretežni meri izpolnjena, oprlo na 58. člen OZ, ki je uzakonil teorijo o realizaciji pogodbe. Pritožnik sicer pravilno opozarja, da pravilo 58. člena OZ o konvalidaciji pogodbe zaradi njene realizacije velja le v primeru, kadar zakonska zahteva obličnosti pogodbe ni izpolnjena, saj za veljavnost pogodbe o finančnem leasingu obličnost ni predpisana. Prvostopenjsko sodišče je zato svojo odločitev o sklenitvi Pogodbe o finančnem leasingu med tožečo stranko kot leasingodajalcem in prvotoženo stranko kot leasingojemalcem zmotno oprlo na 58. člen OZ.

16Kljub temu pa je zaključek sodišča prve stopnje o sklenitvi leasing pogodbe med tožečo in prvotoženo stranko pravilen. Temelji namreč na pravilnih ugotovitvah, da je tožeča stranka po sklenjeni Pogodbi z dne 4. 3. 2009 za predmet leasinga - opremo za slaščičarno, svoj del pogodbene obveznosti izpolnila. Kupila je opremo dobavitelja M. d.o.o. in jo izročila v uporabo prvotoženi stranki. Tudi prvotožena stranka je del pogodbene obveznosti kot leasingojemalka izpolnila. Poravnala je polog v višini 89.949,66 EUR, stroške obdelave posla 600,00 EUR in plačevala obroke leasinga od 4. 3. 2009 do 31. 5. 2013. Že na podlagi teh ugotovitev, ki jih v zvezi z navedenim obsegom realizacije obeh strank prvotožena stranka pritožbeno ne izpodbija, je prvostopenjsko sodišče imelo razlog za sklepanje, da je bila Pogodba o finančnem leasingu med tožečo stranko in prvotoženo stranko sklenjena in da je prišlo do soglasja volj med pogodbenima strankama za njeno sklenitev. Soglasje volj za sklenitev pogodbe se ne izraža le s pisno sestavljeno in podpisano pogodbo, pač pa po prvem odstavku 18. člena OZ tudi s konkludentnim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da volja obstoji. Sicer pa je pritožnica, kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, sprva v postopku priznavala sklenitev pogodbe s trditvijo, da jo je sama v celoti izpolnila, v nadaljevanju pa zatrjevala le, da pogodbe ni podpisal zakoniti zastopnik prvotožene stranke. Slednje (torej nepodpis pogodbe) pa ob ugotovljenih ostalih okoliščinah obsojestranskega izpolnjevanja pogodbe ne daje podlage za zaključek, da je pritožnica v prvostopenjskem postopku s trditvijo o nepodpisu pogodbe zakonitega zastopnika prvotožene stranke (ki glede na nezahtevano obličnost pogodbe o finančnem leasingu ni bistveno) izpodbijala samo sklenitev leasing pogodbe. Pa tudi, če bi bilo tako njeno obrambo šteti kot uveljavljanje ugovora nesklenitve pogodbe, z njim pritožnica v prvostopenjskem postopku glede na gornje ugotovitve prvostopenjskega sodišča ni mogla uspeti. Pritožnica namreč v prvostopenjskem postopku ni pojasnila, na kakšni podlagi je od tožeče stranke prejela opremo za slaščičarno in na kakšni (drugi) podlagi je tožeči stranki plačevala zneske, katerih plačilo je zatrjevala tožeča stranka, prvotožena stranka pa tega ni izpodbijala.

17Razloge za sklepanje o sklenitvi leasing pogodbe je prvostopenjsko sodišče obsežno navedlo v 6. točki obrazložitve sodbe, zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da se prvostopenjsko sodišče o vprašanju sklenitve pogodbe sploh ni opredelilo. Izrecno uveljavljane bistvene postopkovne kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zato prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo.

18Pritožnica v prvostopenjskem postopku ni prerekala trditev tožeče stranke (list. št. 99), da je bil drugotoženec, ki je bil nesporno tudi zakoniti zastopnik prvotožene stranke, osebno prisoten na podpisu vse dokumentacije in je bil v celoti seznanjen in obveščen o prevzetih obveznostih. Trdila je le, da je nekdo neveljavno in neupravičeno podpisal prvotoženo in drugotoženo stranko, ni pa to bil drugotoženec, ki bi lahko edini veljavno in skladno z določbami OZ podal izjavo volje za obe toženi stranki (list. št. 101). Ker je prvostopenjsko sodišče glede sklenitve leasing pogodbe razpolagalo z zadostno listinsko dokumentacijo, zlasti glede s strani tožeče stranke celotne, s strani prvotožene stranke pa pretežne izpolnitve leasing pogodbe, tudi ni bilo dolžno slediti dokaznemu predlogu prvotožene stranke po zaslišanju zakonitega zastopnika prvotožene stranke o (ne)sklenitvi pogodbe o finančnem leasingu. Pritožnica namreč nesklenitev pogodbe tako v pritožbenem, kot v prvostopenjskem postopku neutemeljeno povezuje s podpisom pogodbe. Sodišče ni dolžno izvesti dokazov, s katerimi bi se ugotavljala dejstva, ki niso pravno relevantna (nepodpis pogodbe s strani zakonitega postopnika prvo tožene stranke - primerjaj 287. člen ZPP in Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, N. Betetto, 2. knjiga, stran 611). Pritožnik zato prvostopenjskemu sodišču neutemeljeno očita kršitev ustavno zagotovljene pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

19Ker pritožnica s pritožbo ni uspela izpodbiti pravilnih ugotovitev prvostopenjskega sodišča o sklenjeni Pogodbi o finančnem leasingu, je odpadla podlaga za presojo, ali je pritožba utemeljena v zvezi s podrejeno navedenimi razlogi sodbe o utemeljenosti tožbenega zahtevka zoper prvotoženo stranko na podlagi pravil OZ o neupravičeni pridobitvi, če bi se štelo, da pogodba ni bila sklenjena. Pritožbeno sodišče je namreč dolžno skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP odgovoriti le na tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

20Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, prvostopenjsko sodišče pa tudi ni zagrešilo uradoma upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo prvotožene stranke zavrnilo in potrdilo v izpodbijani II. točki izreka sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21O pritožbenih stroških je v zvezi z izpodbijanjem II. točke izreka sodbe pritožbeno sodišče odločilo na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker prvotožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške, tožeča stranka pa v odgovoru na pritožbo svojih stroškov odgovora ni terjala od toženih strank. Odločitev o pritožbenih stroških v zvezi s pritožbo tožeče stranke, pa je pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).