VSK sodba Cpg 224/2016

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu (točka I in točka II izreka) spremeni tako, da se zahtevek tožeče stranke na ugotovitev ničnosti letnega poročila tožene stranke za leto 2014 in zahtevek na razveljavitev skupščinskega sklepa, sprejetega na 22. skupščini tožene stranke pod točko 3.1., to je sklepa o seznanitvi z revidiranim letnim poročilom družbe za poslovno leto 2014 in o obravnavi ter sprejetju navedenega poročila, zavrne.

Odločitev o pravdnih stroških (točka IV izreka) se spremeni tako, da je tožeča stranka (tožnici solidarno) dolžna toženi stranki v petnajstih dneh povrniti 2.512,85 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

Tožeča stranka (tožnici solidarno) je dolžna toženi stranki v petnajstih dneh povrniti 1.722,24 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je nično letno poročilo tožene stranke za leto 2014 (točka I izreka), ter da se razveljavi sklep skupščine tožene stranke, sprejet na 22. zasedanju pod točko 3.1 dnevnega reda, s katerim se je skupščina seznanila z zgoraj navedenim revidiranim letnim poročilom in sprejela poročilo nadzornega sveta družbe o preveritvi letnega poročila (točka II izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se ugotovi ničnost navedenega skupščinskega sklepa (točka III izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 3.496,79 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV izreka). Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku v delu, da se ugotovi ničnost letnega poročila tožene stranke, ker slednje v besedilu, kot je bilo obravnavano na skupščini, ni vsebovalo vseh potrebnih zakonsko predpisanih vsebin, saj ni imelo prilog s pojasnili k izkazom in tudi ni bilo revidirano. Tožnici bi lahko istovetili s pojmom upnika tožene stranke, ker so njuna vprašanja in pozornost usmerili v pretežni meri na ugotavljanje podatkov o tem, kolikšne so dejanske obveznosti tožene stranke; glede na to, da izplačanih dividend za leto 2014 še nista dobili, sta tudi dejanski upnici. V zvezi z zahtevkom na razveljavitev skupščinskega sklepa pa je sodišče ugotovilo, da je bila kršena pravica delničark do obveščenosti, ker so se vprašanja, ki sta jih tožnici postavili na skupščini, vsebinsko nanašala na obravnavanje spornega letnega poročila in bi morala predsednica uprave imeti nanje pripravljene odgovore že na skupščini.

2Zoper ugodilni del odločitve se je pritožila tožena stranka in jo izpodbijala iz vseh treh pritožbenih razlogov. Prvostopenjskemu sodišču je očitala vrsto procesnih kršitev. Tako ne bi smelo odločati o podrednem tožbenem zahtevku (o razveljavitvi skupščinskega sklepa), ker je deloma ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku (o ničnosti letnega poročila). Zaslišalo tudi ni zakonitih zastopnikov tožene stranke in ni navedlo razlogov, zakaj je tako ravnalo, čeprav je zaslišalo obe tožnici. Pri tem se je pritožba sklicevala na ustaljeno sodno prakso (odločbe II Ips 1231/2008, VSL I Cp 626/2015). Iz dokaznega sklepa sodišča ni jasno, katere listine je sodišče sploh prebralo. Navedlo tudi ni, zakaj je zavrnilo predlagane dokaze z zaslišanjem priče M.F., z zaslišanjem tožene stranke in vpogledom v listine iz spisa Okrožnega sodišča v Novi Gorici I Kpd 27773/2014. S tem je kršilo pravico do kontradiktornega postopka, ustavno pravico do enakega varstva in do sodnega varstva, kršilo pa je tudi 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka je s pripravljalno vlogo, z dne 3.3.2016, spremenila tožbo in zahtevke uveljavljala na drugi dejanski podlagi, „saj navaja povsem drugačne razloge, ki naj bi po presoji tožeče stranke vodili v ničnost in izpodbojnost“. Sodišče tudi ni obrazložilo, zakaj meni, da tožeča stranka ni posegla v sam zahtevek, zaradi česar se sodba ne more preizkusiti. Zgolj formalna pomanjkljivost, kot je različno število strani letnega poročila, ni dovolj za obstoj ničnostnega razloga. Dejstvo, da sprejeto poročilo ni bilo identično s tistim, ki je bilo objavljeno na straneh AJPES, je vprašanje pravilne objave letnega poročila in ne vprašanje ničnosti letnega poročila. Napačno je stališče sodišča, da bi se lahko tožnici istovetili s pojmom upnika tožene stranke, saj v tej smeri nista podali nobene trditvene podlage in dejstev nista dokazovali (kršitev razpravnega načela). Iz pravde Pg 470/2014, kjer tožena stranka sploh ni stranka postopka, bi kvečjemu lahko izhajale koristi za toženo stranko. Sodišče tudi poenostavljeno poskuša predstaviti delničarki kot upnici iz naslova neplačanih dividend za leto 2014. Glede odločitve o izpodbojnosti skupščinskega sklepa je pritožba navedla, da sta tožnici prejeli odgovore na zastavljena vprašanja, na katera pa neposredno na skupščini ni bilo mogoče odgovoriti. Ker navkljub temu vztrajata pri zahtevku, nastopata v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, saj sta predmetno pravdo sprožili izključno z namenom oškodovanja družbi, proti bi glasovali, četudi bi prejeli odgovore na vprašanja (VSK Cpg 248/2013). Protispisna je ugotovitev sodišča, da naj bi bilo nesporno dejstvo, da obravnavano poročilo na skupščini ni bilo revidirano, in da je bilo gradivo, ki je bilo predmet obravnavanja na skupščini, drugačno od tistega, ki ga je pregledala revizorka. Sodišče je tudi o stroških postopka odločalo v nasprotju s 154. členom ZPP, saj je tožnica uspela kvečjemu s polovico zahtevka.

3Na pritožbo je tožeča stranka odgovorila, pritrdila je razlogom sodbe in predlagala njeno zavrnitev.

4Pritožba je utemeljena.

K očitkom o postopkovnih kršitvah

5Ni sicer mogoče pritrditi pritožbi, da so bile v postopku storjene kršitve postopka, ki naj bi vplivale na odločitev o tožbenem zahtevku, razen glede očitane kršitve razpravnega načela, kar bo obravnavano v 11. točki te sodbe. Tako sodišče ni kršilo pravil postopka, ker je odločilo o enem izmed primarnih zahtevkov (na ugotovitev ničnosti letnega poročila) in zavrnilo drugi, glede na pravno podlago povsem samostojen primarni zahtevek (na ugotovitev ničnosti skupščinskega sklepa, s katerim se je skupščina seznanila z revidiranim letnim poročilom in ga „sprejela“), ter je ob takšni procesni situaciji odločalo še o podrejenem zahtevku na razveljavitev navedenega skupščinskega sklepa. Tožeča stranka je namreč tožbeni zahtevek oblikovala tako, da je že v primarnem tožbenem zahtevku kumulirala dva zahtevka, ki sta imela različno pravno podlago, za enega izmed njih, to je za ničnost skupščinskega sklepa, pa je postavila tudi podrejeni zahtevek.

6Povsem utemeljena pa je pritožbena kritika, da prvostopenjsko sodišče ni v izpodbijani sodbi navedlo nobenih razlogov, zaradi katerih je zavrnilo predlagane dokaze s strani tožene stranke. V skladu z drugim odstavkom 287. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) se je dolžno sodišče opredeliti do vseh dokaznih predlogov pravdnih strank, in sicer tako, da tiste dokaze, za katere ocenjuje, da niso pomembni za odločbo, zavrne in to svojo odločitev tudi obrazloži; če pa gre za situacijo, ko dokazi niso na primeren način predlagani, je dolžno v razlogih sodbe zapisati, kakšne pomanjkljivosti je vseboval dokazni predlog, zaradi česar mu ni sledilo. Vendar pa pritožba z očitki o neizvedenih dokazih navkljub temu ne more uspeti, ker v zvezi s tem, o katerih dejstvih bi lahko izpovedala zakonita zastopnica tožene stranke, če bi sodišče izvedlo ta dokaz (1), in kako bi to vplivalo na odločitev, ni navedla ničesar. Uspeti ne more tudi z očitki v zvezi z neizvedbo dokazov z zaslišanjem priče M.F. in z vpogledom v kazenski spis, saj dokazni predlogi, kot jih je postavila tožena stranka, niso bili substancirano oblikovani, tako da je ostalo nepojasnjeno, o katerih dejstvih naj bi se iz teh dokazov sodišče prepričalo.

7V zvezi z očitkom, da ni jasno, katere listine je sodišče v konkretnem primeru sploh prebralo, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi to lahko bila kvečjemu relativna bistvena kršitev postopka, za katero pritožnik ni navedel, kako je na odločitev v postopku vplivala.

8Pomanjkljiva je pritožba tudi v delu, ko navaja, da naj bi tožeča stranka z vlogo, z dne 3.3.2014, spremenila tožbo (zaradi česar naj bi bila slednja vložena po roku iz 396. člena Zakona o gospodarskih družbah, ZGD-1), saj ne pove, katere navedbe iz te vloge je sodišče upoštevalo pri svoji odločitvi, pa bi jih ne smelo.

K odločitvi o ničnosti letnega poročila

9Dolžnost sestave letnega poročila je v skladu z 272. členom ZGD-1 na upravi. Ko ga uprava sestavi in ga predloži nadzornemu svetu, ga le-ta preveri (skupaj s predlogom za uporabo bilančnega dobička) in nato pripravi pisno poročilo za skupščino; če ga v tem poročilu potrdi, je letno poročilo sprejeto (drugi odstavek 282. člena ZGD-1). V takšnem primeru (2) nima skupščina družbe v zvezi s sprejetjem letnega poročila nobenih pristojnosti, ampak se z njim (in s poročilom nadzornega sveta) le seznani. V njegovo vsebino torej ne more posegati. Je pa lahko letno poročilo, torej tisto, ki ga je obravnaval nadzorni svet, nično, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 401. člena ZGD-1, to je, če je njegova vsebina v nasprotju z določbami ZGD-1, ki se uporabljajo izključno ali pretežno za zaščito upnikov družbe ali so v javnem interesu (1. alineja); če bi moralo biti po zakonu letno poročilo revidirano, pa ni bilo, ali je bilo revidirano v nasprotju z zakonskimi pogoji (2. alineja), ali če so bile pri sprejetju letnega poročila kršene določbe zakona ali statuta o oblikovanju in uporabi kapitalskih rezerv in rezerv iz dobička (3. alineja). Kdo lahko uveljavlja ničnost ob izpolnjenih zgoraj navedenih pogojih, zakon ne določa, mora pa za uveljavljanje ničnosti izkazati pravni interes. Pri sklicevanju na 1. alinejo 401. člena ZGD-1 je ta interes lahko v zaščiti upniških pravic ali pa gre za ničnost zaradi javnega interesa.

10Kot izhaja iz izpodbijane sodbe je tožeča stranka svoj zahtevek na ugotovitev ničnosti letnega poročila temeljila na trditvah, da naj bi letno poročilo ne bilo revidirano, saj je revizorka pregledala letno poročilo, ki je bilo na 76. straneh (v takšnem obsegu je bilo tudi objavljeno na straneh AJPES), na skupščini pa se je „obravnavalo“ za 24 strani krajše letno poročilo, za katerega je sodišče ugotovilo, da ni imelo prilog s pojasnili k izkazom. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v zvezi s temi trditvami prvostopenjsko sodišče nekritično sledilo napačnemu materialnopravno izhodišču tožeče stranke, da je bilo obravnavanje letnega poročila in sprejemanje njegove vsebine v pristojnosti skupščine, zaradi česar naj bi morali imeti delničarji na seji skupščine „v obravnavi“ letno poročilo v celotnem obsegu (v obsegu 76 strani). Letno poročilo je bilo, kot je bilo zgoraj navedeno, v obravnavanem primeru sprejeto s potrditvijo nadzornega sveta. Zato je bilo ključno, da je tisto besedilo letnega poročila, ki ga je obravnaval nadzorni svet, vsebovalo vse sestavine, zahtevane v 60. členu ZGD-1, in da je bilo takšno letno poročilo tudi predmet revizorskega pregleda. Da tisto poročilo, ki ga je obravnaval nadzorni svet, ne bi imelo vseh sestavin, in da ne bi bilo revidirano, pa tožeča stranka ni zatrjevala. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je letno poročilo, ki je bilo predloženo skupščini, imelo formalno pomanjkljivost (3), in da naj bi zaradi tega bilo nično, je bila zato materialnopravno napačna.

11Poleg tega je tožeča stranka ničnost letnega poročila temeljila tudi na očitkih, da je njegova vsebina v nasprotju z določbami ZGD-1, ki se uporabljajo izključno ali pretežno za zaščito upnikov družbe ali so sicer v javnem interesu (1. alineja prvega odstavka 401. člena ZGD-1). Pri tem se je tožeča stranka sklicevala na zakonske določbe in na pravno teorijo v zvezi s tem institutom, ni pa določno podala nobenih konkretnih trditev, s katerimi bi vsebinsko zapolnila abstraktno zakonsko normo o ničnosti letnega poročila iz navedene zakonske podlage. Tako ni (razen pavšalne navedbe, da je nično letno poročilo, ki je v nasprotju z določili ZGD-1, ki se uporabljajo izključno ali pretežno za zaščito upnikov družbe ali so v nasprotju s tistimi, ki so v javnem interesu) navedla nobene konkretne trditve o tem, katera vsebina letnega poročila naj bi bila takšna, da bi bila v škodo upnikov družbe ali pa celo javnega interesa, in zakaj. Pri ugotovitvi, da naj bi se lahko tožnici istovetili s pojmom upnika, se je sodišče sklicevalo le na vprašanja, ki sta jih slednji postavili upravi na skupščini. Vendar so bile trditve z navedbo teh vprašanj v predmetni pravdi del trditvene podlage v zvezi z izpodbijanjem skupščinskega sklepa zaradi pravice do obveščenosti, ne pa v zvezi zahtevkom za ugotovitev ničnosti letnega poročila po 1. alineji prvega odstavka 401. člena ZGD-1. Pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče prekršilo razpravno načelo s tem, ko je brez ustrezne trditvene podlage naredilo zaključek, da se lahko tožnici, ki sta sicer delničarki tožene stranke, istovetita s pojmom upnika tožene stranke, je zato utemeljen. Ker je na ta zaključek tudi oprlo svojo odločitev, je zagrešilo relativno bistveno kršitev postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi s 7. členom ZPP.

12Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče ob pravilni uporabi določb ZGD-1 glede pristojnosti organov delniške družbe v zvezi z letnim poročilom in upoštevajoč samo tiste trditve, ki jih je tožeča stranka v zvezi z ničnostjo letnega poročila podala, sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti letnega poročila zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP).

K odločitvi o izpodbojnosti sklepa

13V skladu z drugim odstavkom 395. člena ZGD-1 je sklep skupščine vedno izpodbojen, če je bila v zvezi z njegovim sprejetjem kršena delničarjeva pravica do obveščenosti iz 305. člena ZGD-1, kjer je določeno, da mora poslovodstvo na skupščini dati delničarjem zanesljive podatke o zadevah družbe, če so ti podatki potrebni za presojo točk dnevnega reda. Vsebina sklepa, ki se ga izpodbija zaradi očitane kršitve pravice do obveščenosti, je torej pomembna, saj lahko delničarji izpodbijajo skupščinski sklep le, če niso dobili podatkov o zadevah družbe, kateri so potrebni, da bi se lahko odločali o sprejetju sklepa.

14Tožeča stranka je zahtevala razveljavitev skupščinskega sklepa, s katerim se je skupščina le seznanila z revidiranim letnim poročilom družbe za poslovno leto 2014 in obravnavala ter sprejela poročilo nadzornega sveta o preveritvi letnega poročila. V obravnavanem primeru, ko izpodbijani skupščinski sklep ni predstavljal vsebinskega odločanja delničarjev, ampak je šlo zgolj za seznanitev z revidiranim letnim poročilom družbe za poslovno leto 2014 in s poročilom nadzornega sveta družbe o preveritvi letnega poročila, ni mogoče narediti zaključka, da so bila vprašanja, ki sta jih tožnici, kot delničarki, na seji skupščine zastavili upravi (4), potrebna za presojo pri odločanju o sprejetju tega sklepa. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da so se vprašanja tožnic „že na prvi pogled“ vsebinsko nanašala na točko dnevnega reda, je torej materialnopravno zgrešena.

15Zato je pritožbeno sodišče tudi v tem delu sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek na razveljavitev skupščinskega sklepa, sprejetega pod točko 3.1 na 22. skupščini tožene stranke (5. alineja 358. člena ZPP).

16Glede na spremenjeno odločitev o utemeljenosti tožbenem zahtevku, po kateri je v pravdi v celoti uspela tožena stranka, je pritožbeno sodišče poseglo tudi v odločitev o stroških pravdnega postopka in je v skladu s 154. členom ZPP tožeči stranki (tožnicama solidarno) naložilo, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške, katere je odmerilo na 2.512,85 EUR. Ti stroški predstavljajo izdatke tožene stranke za zastopanje, odmerjene na podlagi predloga stranke (od vrednosti predmeta 900 točk) in v skladu z Odvetniško tarifo (OT). Toženi stranki je tako priznalo izdatke za odgovor na tožbo in tri pripravljalne vloge, vse po tar. štev. 19 (in ne tako, kot je zahtevala stranka - v enakem številu točk za vse vloge) v skupnem seštevku 2.925 točk; izdatke za zastopanje na dveh narokih po tar. štev. 20 (upoštevajoč, da so se na enem naroku obravnavala zgolj procesna vprašanja) v seštevku 1125 točk; druge izdatke, odmerjene po tretjem odstavku 11. člena OT v višini 50,5 točke, skupaj torej 4.100,5 točk. Preračunano z vrednostjo točke 0,459 EUR tako znašajo ti izdatki 1.882,12 EUR. Tem je prištelo še izdatke za prevozne stroške za dva prihoda pooblaščenca na sodišče v Novo Gorico (v skupnem znesku 177,60 EUR) in vse skupaj povečalo za davek na dodano vrednost (drugi odstavek 2. člena OT).

17Odločitev o stroških pritožbenega postopka prav tako temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP. Toženi stranki, ki je s pritožbo uspela, je stroške odmerilo v višini 1.722,24 EUR, predstavljajo pa njene izdatke za sestavo pritožbe, odmerjene po tar. štev, 21/1 OT, in druge izdatke, odmerjene po 11. členu OT, oboje povečano za davek na dodano vrednost (drugi odstavek 2. člena OT) ter izdatke za sodno takso za pritožbo.

-------------------------------------------------------

Op. št. 1: v skladu z 258. členom ZPP bi sicer sodišče moralo izvesti to zaslišanje, glede na to, da je zaslišalo tudi nasprotno stranko

Op. št. 2: izjemoma lahko ob pogojih iz drugega odstavka 293. člena ZGD-1 o sprejetju letnega poročila odloča tudi skupščina, kar pa ni primer iz te pravde

Op. št. 3: ker ni imelo prilog s pojasnili k izkazom

Op. št. 4: dvanajst vprašanj, razvidnih na list. št. 3 in 4 spisa, ki se nanašajo na vprašanja v zvezi z primernostjo in pravilnostjo prikazanih postavk v letnem poročilu